Recikliranje plastike je praviloma zelo zahtevno, nemalokrat pa celo praktično nemogoče. Tako zaradi osnovne sestave materiala kot zaradi različnih dodatkov, ki jih pogosto vsebujejo plastični izdelki (barvila, snovi za zaščito pred gorenjem itn.). Prav zato je tako pomembno, da karseda omejimo uporabo plastičnih izdelkov in embalaže. Najverjetneje imajo namreč na voljo en sam življenjski cikel. Osnovni ukrep je torej izogibanje plastiki, vendar obstajajo tudi poskusi izdelave plastike, pri kateri bi bilo recikliranje bolj realistična možnost. Znanstveniki, zaposleni na ustanovi Lawrence Berkeley National Laboratory, so se pred dvema letoma lotili enega tovrstnih poskusov, pri čemer so bili zelo uspešni. Uspelo jim je namreč ustvariti nov, unikaten polimer, ki ohranja vse pozitivne lastnosti plastike, kot jo poznamo, obenem pa omogoča 100-odstotno reciklažo.
Ohranitev kakovosti oziroma trpežnosti materiala tudi po številnih ciklih
Gre za plastiko, ki jo je mogoče razgraditi na molekule, kar močno olajša reciklažo posameznega izdelka ob koncu njegove življenjske dobe. Pri tem je še posebej pomembno, da se kakovost plastike ohranja. Pogosta težava pri recikliranih izdelkih je namreč to, da so precej manj kakovostni od materiala, s katerim smo začeli; recikliranje postaja tako vedno težje in težje, po nekaj ciklih pa praktično neizvedljivo (v tovrstnih primerih govorimo o t. i. manjvrednostnem recikliranju). Seveda pa je treba tudi pri plastiki, ki teoretično omogoča neomejeno recikliranje, vsakič znova poskrbeti za to, da bo izdelek ustrezno zavržen in da bo tako sploh našel pot do centrov za reciklažo. Toda čeprav rešitev ni popolna, saj je nevarnost za to, da se plastični izdelek znajde v naravi, enaka kot pri običajni plastiki, gre vendarle za možnost, s pomočjo katere lahko vsaj deloma zmanjšamo težave, povezane z odpadno plastiko.
Pogosto težko napovedati, kakšni bodo rezultati recikliranja klasične plastike
Kot smo omenili uvodoma, je lahko zahtevnost recikliranja plastike povezana tudi z različnimi aditivi. V centrih za reciklažo imajo tako pogosto težave s čiščenjem materiala. Poleg tega prihaja do mešanja različnih plastičnih izdelkov z različnimi primesmi. Tako je zelo težko napovedati, kakšen bo izdelek, ustvarjen iz tega recikliranega materiala. Predvsem pa je nemogoče predvideti, kakšna bo kakovost oziroma trpežnost tega izdelka. Pogosto je tako precej bolj smiselno »začeti na novo«, pri čemer pa seveda močno trpi okolje.
Vrsta polimera, ki omogoča neomejeno recikliranje, poimenovana polidiketoenamin
Vrsta plastike oziroma novoodkritega polimera, ki ga je leta 2019 javnosti predstavila ustanova Lawrence Berkeley National Laboratory, se imenuje polidiketoenamin (s kratico PDK). Odstranjevanje morebitnih aditivov je pri tem materialu zelo preprosto. Za odstranitev namreč zadostuje uporaba kislin, ki ne poškodujejo samih monomerov. Razgradnji materiala sledi ponovna sinteza, pri čemer se ohranijo prvotne lastnosti. Tako dobimo material, katerega kakovost ni nič slabša od kakovosti »osnovnega materiala«, iz katerega so bili izdelani odpadni kosi, ki so bili reciklirani. Zaradi ohranitve kakovosti oziroma trpežnosti je zagotovljena tudi dolga življenjska doba plastičnih izdelkov, ustvarjenih s pomočjo reciklaže odpadnega polidiketoenamina.
Osnovno priporočilo še vedno izogibanje uporabi plastičnih izdelkov
Poskus razreševanja problematike, ki jo predstavljajo plastični odpadki, je zagotovo nekaj, kar zahteva celosten pristop. Čeprav bi bilo idealno, da se plastiki povsem odpovemo, je to v določenih primerih precej težko. Odkrivanje alternativnih, okolju prijaznejših možnosti za uporabo v situacijah, ko je plastika praktično nepogrešljiva, je tako nedvomno zelo dragoceno. To, da je možna popolna reciklaža, sicer ne reši vseh težav, vendar je v primerjavi z običajno plastiko polidiketoenamin vendarle korak v pravo smer.
