Genski inženiring je trenutno zagotovo ena najbolj vročih debat v medicini oziroma nasploh v znanosti. Tako so se tudi v širši javnosti pojavila ugibanja, ali bodo imeli morda bodoči starši kmalu priložnost, da se odločijo, kakšnega otroka želijo. Tako nekateri že govorijo o t. i. otrocih po meri oziroma dizajnerskih otrocih, ki bi ustrezali željam staršev glede inteligentnosti, višine in drugih lastnosti.
Ta ideja seveda sproža številne etične pomisleke. A če za hip pustimo te pomisleke ob strani – so ugibanja o možnostih otrok po meri nekaj, kar bolj sodi v znanstveno fantastiko, ali je zares verjetno, da bodo imeli starši v prihodnje vsaj teoretično možnost za tovrstne prilagoditve? Izraelski znanstveniki so se lotili iskanja odgovora na to vprašanje, svoje ugotovitve pa so pred kratkim objavili v reviji Cell …
Bi se lahko uporabljali enaki testi kot pri postopku umetne oploditve?
Do »otrok po meri« bi bilo mogoče teoretično priti po dveh poteh. Ena izmed njiju je genetski inženiring, druga pa načrtna selekcija zarodkov na podlagi njihovega DNK. Izraelski znanstveniki so se pri svoji raziskavi osredotočili predvsem na možnosti, ki jih ponuja načrtna selekcija. V medicini se sicer že uporablja t. i. predimplantacijska genetska diagnostika, ki je del IVF-postopka oziroma zunajtelesne oploditve. Omenjena diagnostika je namenjena odkrivanju genetskih mutacij pri zarodkih, ki bi lahko vodile do določenih bolezni, na podlagi česar se nato izbere zarodek, najprimernejši za prenos v maternico. Prav ta postopek pa bi se lahko hipotetično uporabljal tudi pri izbiranju želenih lastnosti otroka, kot sta višina in inteligentnost. Da bi ugotovili, kako realistične so možnosti, da bi to zares delovalo, so si izraelski raziskovalci pomagali s predhodno zbranimi genetskimi podatki, računalniškimi modeli in s študijami primerov.
Predvidevanja otrokovih lastnosti na podlagi zarodka zelo nezanesljiva
Zaključek, do katerega so prišli izraelski znanstveniki, je, da so možnosti za to, da bi se lahko predimplantacijska genetska diagnostika uporabljala tudi kot pot do »otrok po meri«, zelo omejene. V najboljšem primeru naj bi načrtna selekcija zarodkov na podlagi kriterija višine v povprečju pomenila za 3 centimetre višje otroke. Prav tako pa tovrstna diagnostika ne bi mogla bistveno pomagati staršem, ki bi želeli še posebej inteligentne otroke. Znanstveniki ocenjujejo, da bi bilo mogoče v tem primeru v povprečju računati na zvišanje IQ-ja za največ 3 točke. V praksi bi bile lahko te številke še nižje, obenem pa zgolj s predvidevanji na podlagi genetske diagnostike zarodkov ne bi bilo mogoče zagotoviti, da bi starši na koncu zares dobili otroka z lastnostmi, kot so si jih zamislili.
Tudi okolje ima pomemben, mnogokrat pa celo večji vpliv kot genetika
Upoštevati je treba, da iz DNK-ja dveh ljudi niso mogoči tako raznoliki zarodki, da bi bila lahko potencialno možna resnejša selekcija. Končni sklep znanstvenikov je bil, da se zarodki med sabo ne razlikujejo tako močno, da bi bilo mogoče na podlagi njihove primerjave priti do natančnih ugotovitev, kako visok ali inteligenten bo nekdo, kar močno omejujejo možnosti za »dizajnerske otrok«. Navsezadnje sta višina in inteligentnost odvisni od ogromnega števila genov, a ne le to, na otrokove fizične, še bolj pa na psihične lastnosti močno vpliva tudi okolje – od prehrane, ki jo imajo otroci na voljo, pa do same vzgoje v najširšem smislu. A tudi če ne bi obstajale biološke omejitve, zaradi katerih so takšni poskusi selekcije zarodkov nesmiselni, mnogi menijo, da večina staršev vendarle ne bi želela iti tako daleč in svojega bodočega otroka popolnoma prikrojiti svojim preferencam.