DomovZgodbeOd klinično mrtve do ambasadorke varne vožnje

Od klinično mrtve do ambasadorke varne vožnje

Za nasmejano in življenja polno Trboveljčanko Tajo se je pred devetimi leti življenje ustavilo in razbilo na drobne kosce. V prometni nesreči je izgubila spomin in se po tem, ko je bila že klinično mrtva, v kliničnem centru zbudila na stopnji triletnega otroka. Danes navdihujoča 29. letnica je s pomočjo neverjetne volje in predanih staršev okrevala, zaključila študij, napisala knjigo in si zadala življenjski cilj – vzpostavitev prometnega parka za otroke v slovenskih mestih.

- Oglas -
Taja

Začela bi tam, kjer je verjetno najtežje. Bolnišnica po nesreči. Se spominjaš prvih dni?

Sploh mi ni težko. Od takrat, ko sem se zbudila iz kome v kliničnem centru, nimam v spominu ničesar. Od kasneje, ko sem bila na Soči, pa imam izoblikovano neko celoto, ne pa tega, kako sem se počutila ali kakšna so bila moja dejanja. Vem, da sem zjutraj vstala, šla na zajtrk, fizioterapijo, delavnico za umske sposobnosti in kosilo ter potem imela obiske. Spomnim se rutine. Ne vem pa, kako sem se obnašala ali kaj sem razmišljala. Saj še za tri dni nazaj ne vem kaj se je zgodilo, kako bi potem vedela za toliko nazaj.

Torej imaš težave tudi s kratkotrajnim spominom?

Ja, imam. Če imam naslednji dan neko dolžnost, moram na primer v trgovino ali kaj podobnega, si to napišem na listek. In tudi zvečer pred spanjem običajno vem, da imam naslednji dan neke načrte, ne spomnim pa se kakšne.

Se ti kdaj zgodi, da pozabiš tudi kakšno osebo?

Tudi, če ni moj prijatelj ali bližnji. Če sem se teden pred tem s kom pogovarjala ali od nekoga izvedela zgolj ime in priimek, se to lahko zgodi. Včasih mi kdo reče: »Pa daj, saj smo že govorili.« Ko nekoga vidim, takoj vem za koga gre. Če pa ga fizično ne vidim, pa ni nujno. Tudi za prvih dvajset let se mogoče česa spomnim, če mi pokažejo sliko, sicer po vsej verjetnosti ne. Spomnim se samo dobrih stvari za nazaj, saj slabih ni bilo. (smeh) Imam pač sedaj to sposobnost, da če se nočem spomniti, pozabim.

- Oglas -

Preden si se zbudila, si bila v umetni komi, še pred tem pa celo klinično mrtva …

Ja, tako je. Dali so me v umetno komo, ker sem imela ogromno poškodb in se telo ni smelo premikati. Ampak potem se nisem zbudila.

Koliko časa? 

17 dni.

In ves ta čas niso vedeli, če boš preživela?

Vsak dan so čakali kaj bo. Mami je rekla, da je ves čas vedela, da bom preživela, samo enkrat je imela pomisleke – ko sta prišla na obisk in ju niso spustili k meni, ker sem nehala dihati. Dihala sem s cevkami. Verjetno zato takrat ni jokala. Jok je prišel za njo po par letih, ker po nesreči še ni zmogla dojeti vsega, kar se je dogajalo. Takrat ni imela časa jokati.

Ko si se znova učila hoditi in skrbeti zase, kako je to potekalo?

Neverjetno je bilo, kako hitro sem napredovala. Najprej je bilo rečeno, da bom ostala na stopnji triletnega otroka, ker so bile poškodbe tako hude. Na začetku sem stalno ponavljala ista vprašanja: »Kdo si pa ti? Kje si pa bil? Kam pa greš?« Po minuti sem pozabila, da sem jih že vprašala ali pa sem vmes zaspala zaradi učinka zdravil. Starša sta se mi morala ves čas predstavljati: »Jaz sem tvoja mami. Jaz sem tvoj oči.« In potem spet: »Kdo si pa ti? Kje si pa bil? Kam pa greš?«

- Oglas -

K sreči mami dela v vrtcu in je točno vedela, kako more ravnati z mano, saj sem bila takrat na stopnji otroka. Kasneje, ko sem bila med vikendom že doma, smo začeli z igro ‘ime, priimek, država, predmet’ ter kupili veliko žogo in uteži, da sem lahko telovadila. Mami in oči sta šla na vse delavnice v Soči, da sta vedela, kako ravnati z mano. Vmes niti en dan nisem smela miselno ali fizično počivati, sicer bi vmes lahko že pozabila, česa sem se naučila prejšnji dan.

Glede hoje najprej ni bilo jasno, če bom lahko hodila. Poskusila sva s fizioterapevtom, da bi videli, če bom potrebovala palico ali voziček. Ampak pri vsem svojem okrevanju sem imela tako nadnaravno željo ali moč, da sem jih čisto presenetila. Hodila sem sama, le včasih so me morali opomniti: »Taja, dvigni nogo, dvigni nogo … «. Tudi danes, če kdo hodi za mano kadar sem utrujena, lahko vidi, da ne naredim enakega koraka s poškodovano in z zdravo nogo.

Taja zgodba

Poškodovana je bila torej desna stran telesa?

Ja. Navzkrižno, desna stran telesa in leva stran možganov. Veliko sem imela polomljenega, v roki sem imela tudi železo. Potem sem enkrat padla po stopnicah in ker se je zacelilo, so mi ga lahko dali ven. Prosila sem, če mi ga dajo za domov in ga doma stehtala. 2,2 grama. Sem se hecala, da če mi ga bodo odstranili tudi iz noge, bom lahko šla na Top models … (smeh) Kar se nesreče tiče, sem vesela samo, da sem bila jaz najbolj poškodovana. Hvala bogu, da mi ni treba živeti z vedenjem, da bi koga poškodovala ali celo ubila. Pa sploh ne vemo točno zakaj je prišlo do nje.

Kje pa se je zgodila?

Na Blagovici. Peljala sem prijatelja v službo in se vračala nazaj. Namenjena sem bila na ustni del mature iz matematike. Nisem uspela priti, ker sem verjetno zaradi bleščanja sonca zapeljala na nasprotni pas ceste in trčila v tovornjak. Mogoče sem iskala sončna očala ali pa prestavljala radijsko postajo … tega ne ve nihče. Vemo samo, da sem peljala po omejitvah in da nisem bila na telefonu niti pod vplivom alkohola. Potem se je začelo reševanje. Prvi na kraju nesreče so mislili, da sem umrla, saj niso mogli do mene. Morali so počakati, da so prišli gasilci, ki so avto razrezali. Nato se je začelo oživljanje … in klinični center … Zato je naslov moje knjige Številka trenutno ni dosegljiva. Ker me je takrat klical oče in se mu nisem javila.

Se danes upaš usesti v avto in se peljati?

Sama še ne vozim, niti še nisem poskusila, ker mi včasih manjka malo slike na desni strani vidnega polja. Občutek imam, da vidim vse, ampak se hitro zgodi, da se zaletim v kakšnega pešca ali drevo. Če se mi to zgodi izven avta, nič hudega, na cesti pa si tega ne morem privoščiti. Očitno si še ne zaupam dovolj in k temu se ne bom silila. Še vedno sem prišla do cilja. Res pa je, da pogosto s pomočjo zelo prijaznega očeta … (smeh) Sicer pa sem si za nagrado po narejeni maturi kupila mestno kolo s košarico.

Ali fizične posledice nesreče čutiš še danes?

Vsake toliko to glede vida. Poleg tega ima vreme name neverjeten vpliv, zaradi česar sem pogosto utrujena. Ko je sonce, sem čisto v metuljčkih, še toliko bolj sedaj, ko sem zaljubljena. (smeh) Ko je dež in slabše vreme, pa se težje skoncentriram in dlje časa počnem stvari. Rada bi šla na smučke, ampak si ne upam, ker morda ne bi videla kakšnega smučarja ali pa ne bi opazila konca smučišča. Nasploh sem zelo športen tip človeka in včasih sem trenirala košarko. Ampak danes je ne igram, ker pri igri vidim, da žoga leti, nisem pa prepričana kam. (smeh)

Po nesreči si tudi maturirala, drži?

Na maturi sta mi ostali samo še zgodovina in matematika, ki ju pred nesrečo še nisem naredila. Že takoj naslednje leto sem poskusila, pa še ni šlo. V naslednjem poskusu sem naredila matematiko in potem še zgodovino.

Torej si se že tako hitro lahko učila. Kako si se soočila z izgubo vsega dotedanjega spomina?

Pri meni je tako, da ne vem, kako bi drugače moralo biti. Nikoli se nisem spraševala, kako je bilo pred nesrečo, saj zame skorajda ne obstaja čas pred njo. Ko so mi rekli, da bomo šli domov iz kliničnega, nisem vedela kam grem, zame je bil takrat dom klinični center. Na začetku čustveno nisem dojemala niti mame in očeta. Doma sem šla vsak večer najprej spat v svojo posteljo, potem pa kmalu k njima. Stara sem bila 20 let, ampak morala sem spati pri njima, da sem ju spet spoznala in začutila, tako kot dojenček.

Kaj pa govor, je po nesreči ostal?

Prva beseda, ko sem se zbudila iz kome je bila ‘ofcourse’. (smeh) Počasi sem začela govoriti čisto slovenščino in mami je ob prvem obisku moje psihologinje zaskrbljeno vprašala: »Ali bo naš otrok znal še kdaj trboveljsko?« (smeh) Tudi punce je skrbelo, da jih ne bom razumela, če bodo govorile »po naše«. Zato so me spraševale: »Taja, kako si pa danes?« in ne »Taja, kva si pa dans počela?«. (smeh) Pomagalo je tudi to, da so mi že na Sočo prinesli knjige, s pomočjo katerih je govor hitro napredoval, saj sem velika ljubiteljica knjig.

Po svoji izkušnji si napisala knjigo Številka trenutno ni dosegljiva. Kaj z njo želiš sporočiti?

To, da sem jo napisala kot žrtev prometne nesreče, sedaj pa se s tem neha. Ne sme biti prometnih nesreč in ne sme biti žrtev. Že ta besedna zveza je zelo težka. Ne moreš biti ponosen in ne želiš si, da spadaš pod to oznako. Jaz spadam in to sprejmem, želim pa sporočiti predvsem mladostnikom, naj rajši živijo kot da so frajerji in pustijo življenje na cesti. Jaz grem počasi, tudi če se mi mudi, ker bom tako vsaj v vsakem primeru prišla na cilj.

Je odziv bralcev dober?

Prvi odzivi bralcev so neverjetni in niti ene kritike še nisem prejela. Ko sem prijateljice prosila, da za knjigo napišejo, kako so doživljale mojo nesrečo, so se razjokale. Čudno mi je, da ljudje jokajo, ko berejo mojo knjigo, ampak sama se notri res razgalim. Meni je smešno, ko zgodbo začnem s krvavicami, zaradi katerih sosedje takoj vedo, kaj bomo imeli za kosilo (smeh). Ampak jaz moje nesreče ne dojemam kot nesrečo. Ni nesrečno, če živim in sem vesela in sedaj sedim tukaj na kavi. Kako boš imel to za nesrečo? Želim si, da gre knjiga po Sloveniji, ker je nisem napisala zase, ampak za bralce. Z veseljem se odzovem tudi na vabila za predstavitve knjige po osnovnih ali srednjih šolah in organizacijah, ker zajema čisto vso populacijo. Vsi smo del prometa. Ne glede na to ali kot pešci, kolesarji ali vozniki. Omogoča pa knjiga lahko branje in nosi močno sporočilo.

Taja pogovor

Kakšni pa so tvoji projekti za naprej?

Lani sem diplomirala iz Organizacije socialne mreže na Višji strokovni šoli ERUDIO in napisala knjigo. Ker vedno želim narediti kaj novega, bom sedaj čas vlagala v predstavitev knjige in se zelo trudila za vzpostavitev prometnega parka za otroke. Želela bi si tudi, da bi se posnel kakšen dokumentarec ali pa kratek film o tej tematiki, saj še vedno več ljudi gleda kot bere. V šole bi lahko uvedli domače branje na to temo … V glavnem vse v povezavi z varnostjo v prometu. Zelo bi si želela imeti tudi službo, ampak bom očitno kar svobodna umetnica. Mi je ta naziv kar všeč. (smeh)

Kako pa napreduje vzpostavitev prometnega parka, ki ga želiš pripeljati v Slovenijo?

Trenutno sem v dogovarjanju glede prometnega parka z Občino Trbovlje. Bila sem že na sestanku pri Popoviču in Jankoviću, ampak je bila po tem kar naenkrat tišina. Pa ne govorimo o projektu, ki bi zahteval veliko sredstev, poleg tega je dolgotrajen in ne zgolj za tri mesece. Lažje bo šlo naprej, ko ga bo imela vsaj ena občina, najtežje je priti do prvega. Ampak bom vztrajala, saj imam zanj narejen tudi poslovni načrt. Delala sem ga preko operacije Podjetno v svet podjetništva, kjer si štiri mesece zaposlen in razvijaš svojo idejo. Na to temo sem pisala tudi diplomsko nalogo.

Kako pa izgleda tak prometni park?

Z njim sem se srečala na Finskem. Tam sem devet mesecev kot prostovoljka delala v Mladinskem centru preko Evropske prostovoljne službe. Mladinski center so v mesecu juliju zaprli, odprt pa so imeli prometni park za otroke. Gre za običajen park, s to razliko, da so v njem postavljeni prometni znaki in cesta, po kateri vozijo otroci. Dva študenta ves čas nadzorujeta njihovo vožnjo in jih občasno povprašata o tem, kaj pomeni kakšen znak. Prometni park je odprt od devetih do štirih, in če gre v tem času občan v trgovino, mora iti čez prehod za pešce. Otrok mu ustavi kot v pravem prometu.

Kje si predvidevala vzpostavitev takega parka?

Najprej sem želela pridobiti večje mesto, kjer bi bil projekt bolje slišan. A če ne bo uspelo v večjih, se bo pa začelo v manjših. Šole in vrtci imajo denimo v programih promet in bi mi v okviru tega lahko pripeljali otroke. Ker bi bil prometni park v mestnem parku, bi šla mami teč, otroka pa bi medtem pustila pri meni. Otrok bi bil aktiven in na prostem, osvojeno znanje pa bi celo življenje nosil s seboj. Tako kot si pred spanjem umije zobe, ker je tako naučen, bi se že kot majhen naučil, da je pri prehodu za pešce treba ustaviti. Drugače sploh ne bi znal. Majhne prometne parke bi lahko imeli tudi v trgovskih centrih. Poleg tega projekt ne bi zajemal samo parka – imeli bi tudi poletni kino na prostem s filmi ali risankami, pri katerem bi otroke s kokicami posadili v avtomobilčke. Organizirali bi predavanja za starše, izdelovali prometne znake in še veliko podobnih stvari.

Sodeluješ tudi z Zavodom Varna pot – na kakšen način?

Ja. Moja psihologinja iz Soče je vedela, da sem pred nesrečo preko Mladinskega centra sodelovala pri vodenju delavnic po šolah. Vprašala me je, če bi sodelovala z Zavodom Varna pot, kjer bi učencem pripovedovala svojo zgodbo – saj je videla, da to na odprt način dajem. Seveda sem bila za in od takrat naprej sodelujem z njimi. Programe imajo ločene po triadah. Jaz sodelujem z zadnjo, kjer otroci že razumejo, za kaj gre.

Kdaj pa si dobila vizijo, da bi imela prometni park?

Na Finskem. Enkrat sem sedela na klopci, ko sem delala. Gledala sem otroke, ki so se vozili gor in dol po prometnem parku in prešinilo me je: »Ja, itak, to moraš pripeljati v Slovenijo!«

- Oglas -

NAJNOVEJŠE