Martin Couney, znan kot “doktor inkubatorjev”, je bil v začetku 20. stoletja kontroverzna osebnost. Danes pa je priznan kot junak, ki je rešil na tisoče nedonošenčkov.
Če bi v tridesetih letih 20. stoletja obiskali newyorški Coney Island, bi bili deležni različnih zanimivosti in atrakcij za nizko ceno 10 centov. Če pa bi se se podali dlje po sprehajališču, bi lahko za dodatnih 25 centov videli Martina Couneyja in njegove revolucionarne dojenčke v inkubatorju.
Gostje, ki so plačali pristojbino, so lahko opazovali majhne nedonošenčke v vrstah in vrstah steklenih inkubatorjev (nekateri so bili tako majhni, da so tehtali le dobrega pol kilograma), kako se borijo za življenje.
Denar, ki ga je Martin Couney dobil z vstopninami, je zadostoval ravno za toliko, da je lahko vzdrževal inkubatorje. Atrakcija pa ni le rešila na tisoče življenj, ampak je spremenila tudi način, kako še danes zagotavljamo neonatalno nego prezgodaj rojenih otrok. Pred tem so jih namreč pustili umreti, inkubatorje pa so uporabljali za valjenje kokošjih jajc.
Kako je Martin Couney postal “inkubatorski zdravnik”?
Martin Couney se je rodil leta 1869 kot Michael Cohn v Krotoszynu na Poljskem. Razen tega podatka je zelo malo znanega o njegovem življenju, preden se je leta 1888 priselil v Ameriko. Tako kot mnogi zabavljači tistega časa, je hitro spreminjal podrobnosti svoje preteklosti, kakor je najbolj ustrezala aktualnemu prodajnemu programu.
Trdil je, da je pridobil evropsko zdravniško licenco po študiju medicine v Leipzigu in Berlinu. Toda današnji zgodovinarji so si enotni v prepričanju, da Couney pravzaprav ni bil zdravnik po izobrazbi. Prvič, bil bi premlad, da bi obiskoval kolidž, preden je pri 19 letih emigriral iz Evrope.
Couney je tudi trdil, da je študiral pri pionirju dr. Pierre-Constantu Budinu, ki velja za ustanovitelja sodobne neonatalne medicine.
Budinove prelomne raziskave konceptov, kot so popkovnična kri, prednosti dojenja in perinatalna nega, so bile zaslužne za močno izboljšanje kakovosti življenja in življenjske dobe, tako dojenčkov, kot mater, v začetku 20. stoletja v Franciji.
Povedal je tudi, da je bil Budinov posrednik na Veliki industrijski razstavi v Berlinu leta 1896, kjer je par razstavljal Budinovo “valilnico otrok”. Bolj verjetno je bil Couney tehnik medicinske opreme na razstavi z Budinom, če sta se moža sploh poznala. Dokazov za njuno razmerje ni, Couney pa je bil takrat v Ameriki.
Ne glede na vse, je bila Budinova “valilnica” precej velik uspeh in pritegnila precej zanimanja. Uporabljali so jo pri piščancih na farmah, nikoli prej pa pri ljudeh.
Hčerka Martina Couneyja je bila rojena prezgodaj
Obstaja eno neizpodbitno dejstvo, ki se zdi ključno za njegovo vseživljenjsko zanimanje za reševanje nedonošenčkov: leta 1903 se je Martin Couney poročil z medicinsko sestro po imenu Annabelle Maye. Štiri leta kasneje je Annabelle šest tednov prezgodaj rodila hčerko po imenu Hildegarde, ki je tehtala le 1,3 kilograma.
In če se Martin Couney ne bi ukvarjal s prodajo inkubatorjev, ji morda ne bi uspelo. Nedonošenčki so bili v zgodnjih 1900-ih prav tako pogosti kot danes, vendar je zanje bilo na voljo malo, če sploh kaj, zdravstvene oskrbe. Posledično kar trije od štirih niso preživeli.
Toda čeprav so bili inkubatorji razstavljeni po vsej državi, so zdravniki oklevali s podporo o njihovi uporabi za nego nedonošenčkov, saj njihove koristi za ljudi niso bile raziskane v znanstvenem okolju. Poleg tega so bile »valilnice« drage: izdelava posameznega eksponata je stala kar 75.000 dolarjev, kar je danes približno 1,5 milijona dolarjev. Delovali so tako, da so preko grelnikov vode po ceveh dovajali topel zrak pod dnom inkubatorjev. V inkubatorjih so se nahajali termostati, ki jih je bilo potrebno ves čas spremljati, da so lahko ohranjali stabilno temperaturo v notranjosti. Da ne bi prišlo do okužb s patogenimi organizmi, pa so kot filter v ceveh uporabili volno, tretirano z antiseptikom in nato še suho volno.
Inkubatorji za dojenčke kot Coney Island Sideshow
Kljub zdravniškemu obotavljanju, da bi se vključili v inkubatorsko revolucijo, Couney ni želel sprejeti njihovega negativnega odgovora. Dojenčke je bilo treba rešiti in Couney je bil pravi in edini človek, ki je bil sposoben narediti korak dlje, četudi tega ni naredil na običajen način.
Leta 1903 je Couney postavil dve predstavi oziroma atrakciji v vsakem od glavnih zabaviščnih parkov Coney Islanda: eno v Luna Parku in drugo v bližnjem Dreamlandu. Čudežno jim je, čeprav je Dreamland maja 1911 tik pred dnevom odprtja pogorel do tal, uspelo vse dojenčke z inkubatorji vred rešiti s pomočjo newyorške policije.
Vse dojenčke so premestili v Luna Park kot atrakcijo, ki je trajala osupljivih 40 let. Izkupiček od ogledov ‘predstave’ je financiral skrb za dojenčke in vzdrževanje njihovih “valilnic otrok”, inkubatorjev.
Ko je Couney zaprl svojo razstavo v Luna Parku, je skozi njegovo obravnavo šlo okoli 8000 dojenčkov. Od teh jih je rešil več kot 6500, vključno s svojo ljubljeno hčerko Hildegarde leta 1907, kar je Couneyju zagotovilo več kot 85-odstotno uspešnost.
Do štiridesetih let 20. stoletja je medicinska skupnost končno koncept “valilnic otrok” vzela resno in jih začela vključevati v svoje rutine oskrbe novorojenčkov v bolnišnicah in porodnišnicah. In Martin Couney je leta 1943 končno lahko zaprl svojo “atrakcijo”, od katere ni imel nobenega dobička.
