Prijava
Pandemično večanje neenakosti nas gotovo bolj ogroža kot razni virusi, saj je že dolgo znano, da neenakost korelira s slabšanjem telesnega in duševnega zdravja ljudi, naraščanjem kriminala in zmanjševanjem zaupanja med ljudmi, poudarja v pogovoru psihiater in psihoterapevt Miran Možina. Med drugim smo zvedeli tudi, kaj je nevarnejše od virusa, o odgovornosti in zaupanju v družbi in kakšno šolo bi si želeli danes.
Korona mu je kot povečevalno steklo pokazala, kaj ga lahko glede družbenih in politično ekonomskih procesov v globaliziranem svetu najbolj skrbi. Prepričan je namreč, da bomo razvili čredno imunost in da bodo nove različice virusa vse manj nevarne, tako da bomo z njimi našli dovolj varno sožitje. »Toda ob vse večjemu oženju prostorov svobode se sprašujem, ali se ne bodo omejevalni ukrepi v prihodnosti pokazali tudi kot krinka za številne imenitnike, ki imajo nenasitne apetite po lasti, oblasti in nadzoru. Ta dekadentna požrešnost, ki brezmejno kopiči zase in spodjeda ekonomsko blaginjo za večinski del prebivalstva našega planeta, je veliko nevarnejša od virusa in je bila še kako prisotna že pred korona obdobjem.«
Za ohranjanje liberalne demokracije, s katero misli predvsem na svobodo v izobraževanju, medijih ter pravu in ki se je kot ideja pojavila že v času razsvetljenstva, je ključna ekonomska blaginja. Čim pa se zamaje ekonomska trdnost, pride do porasta polarizacij (ki so se bolj izrazile tudi v času korone med bogatimi in revnimi, redno in začasno zaposlenimi, moškimi in ženskami, starimi in mladimi, belimi in črnimi idr.), fanatizma, fundamentalizmov, kultov ter skrajno desničarskih in fašističnih gibanj. »Vse manj je dialoga in vse bolj se na bojiščih polarizacij pojavljajo enostranske resnice, vse tja do resnic z velikim R, ki skušajo izključiti vse druge, čeprav vemo, da je za ohranjanje demokracije ključen prav dialog oziroma polilog. Le tisto je lahko resnično, za kar se odloči svobodna skupnost. Zato se zavzemam za to, da poskrbimo za svobodo in resnica bo poskrbela zase.«
Koliko si med seboj zaupamo?
Raziskave kažejo, da je četrtina državljanov tako funkcionalno nepismenih, da so nesposobni za samostojno življenje, in več kot petina Slovencev misli, da smo ljudje živeli v času dinozavrov. V kakšni družbi živimo? Živimo v času, ko pri nas in po svetu upada zaupanje, komentira Možina. »Sociologi ga v družbi merijo s t. i. »socialnim kapitalom«, ki je ključnega pomena, da se lahko v družinah, delovnih organizacijah in državah razvijamo v dobro smer. Za katerokoli dejavnost, ki se je lotimo, ni pomembno le to, da imamo finančne in človeške vire, temveč je ključnega pomena, koliko si med seboj zaupamo.
Že v drugi polovici 20. stoletja so sociologi začeli opažati zaskrbljujoči trend upadanja socialnega kapitala, in to predvsem v oženju radiusa zaupanja – ljudje vse manj zaupamo velikim sistemom, npr. zdravstvenim, socialno varstvenim, šolskim, cerkvenim, pravnim, znanstvenim ter gospodarskim institucijam in organizacijam. Vse bolj se zapiramo v ozke kroge, npr. družine, lokalne skupnosti, prijateljske kroge.« Nedavno je slišal za kulturologinjo, ki se je lotila raziskovanja zanimivega pojava, do katerega je nedavno prišlo v nekaterih slovenskih vaških skupnostih. Vaščani so se zbrali in se ne glede na vsa priporočila uradnih institucij sami odločali, ali se bo cela vas pustila cepiti ali ne. Najpomembnejše jim je bilo, da ohranijo zaupanje in povezanost v lokalni skupnosti, da jih cepljenje ne bi razcepilo.
Dobre ideje, ki širijo pravičnost, ljubezen in modrost
Še nikoli v zgodovini naše civilizacije ni naenkrat živelo toliko modrih ljudi z visoko razvitim moralnim čutom in držo, odgovarja Možina, na vprašanje, koga naj si mladi vzamejo za zgled. »Prav tako še nikoli nismo imeli tako lahkega in širokega fizičnega ali digitalnega dostopa do žlahtnega izročila že umrlih modrecev kot danes. Ne potrebujemo novega mesije niti novih modrecev, saj jih imamo več kot dovolj. Nujno, saj nam grozi propad naše civilizacije, pa moramo začeti uresničevati njihove modre nauke v vsakdanjem življenju. Glede tega, kako iz dneva v dan spodbujati ljudi, da naj sledijo idejam, so nam organizirane religije lahko dober zgled.
Da ne bo pomote, ne zagovarjam vsebin različnih religioznih naukov, saj me na primer kar mrazi ob fundamentalističnem vzklikanju Alah akbar in me kot ateista ne privlači nobena organizirana religija. Govorim o tem, kako spretno so razvile načine vplivanja na vsakdanje navade ljudi. Iz mošej se vsak dan širijo glasovi imamov, ki vabijo v molitvi. In praktično kjerkoli v Sloveniji se nahajaš, boš zagledal cerkvico, večinoma na prečudovitih lokacijah, kjer vernika zlite z lepoto pokrajine vabijo k postanku in kontemplaciji. Ali pa boš naletel na kapelice in druga verska znamenja, zaslišal zvon …, vse to vernika vsak dan kliče k molitvi in v dobrih primerih k temu, da se spomni, da v poganjanju za materialnimi dobrinami, za lastjo in oblastjo, ni možno najti pravega smisla našega bivanja.«
Po Možinovih besedah lahko mladi najdejo nešteto zgledov, kot so ga na primer nedavno v Greti Thunberg. »Ključnega pomena pa je, da se ne udeležijo samo enih ali več demonstracij, temveč da dobijo spodbude, da v svojem okolju vztrajno in trmasto, iz dneva v dan, tkejo mreže sodelovanja za spremembe, ki jih nujno potrebujemo, na primer za omejevanje potrošništva, za odmik od pretiranega individualizma in poneumljajočega se hedonizma, za okolijske spremembe, za večanje solidarnosti do deprivilegiranih idr. Da kljub mračnim obetom prihodnosti in grozeči izgubi smisla preko sodelovanja večajo radius zaupanja in s tem ohranjajo upanje v sebi in drugih. Vzpostaviti bi morali načine vsakodnevnega spodbujanja, da bi mlade in stare motivirali k uresničevanju dobrih idej, ki širijo pravičnost, ljubezen in modrost.«
Udarec ob dno in pozitivni preobrat
V času epidemije se je pokazalo izrazito poslabšanje duševnega zdravja v družbi, še posebej pri otrocih in mladostnikih. Kako se odraža stiska pri mladih na miselni, čustveni, telesni in vedenjski ravni? Na miselnem področju v črnogledosti glede prihodnosti, na čustvenem v potrtosti in tesnobnosti, na telesnem v raznih psihosomatskih simptomih (npr. nespečnosti, raznih bolečinah) ter v vedenju v pasivizaciji in umiku, pojasnjuje Možina. »Hkrati pa sem bil v korona obdobju kot psihiater in psihoterapevt priča številnim primerom, kjer je prišlo do pozitivnih preobratov. Ravno v trenutkih, ko so nekateri mladi udarili ob dno, se je v njih nekaj premaknilo na bolje. Začutili so, da morajo nekaj spremeniti v svojem dojemanju, mišljenju, čustvovanju in vedenju.«
Tako je na primer 17-letni odličnjak, recimo mu Peter, ki je pred korono blestel v vsem, česar se je lotil v šoli ali obšolskih dejavnostih, v času, ko so se šole jeseni 2020 zaprle, zabredel v zasvojenost z računalniškimi igricami. Navzven je izgledalo, da pri pouku na daljavo sodeluje, dejansko pa je vse več časa zapravljal v igrah. Že v osnovni šoli je bil njegov načrt študij na fakulteti z zahtevnimi sprejemnimi izpiti in ugleden poklic. Po pol leta je njegov uspeh v šoli drastično padel, njegovi visoko leteči načrti so se naenkrat zamajali, ni več mogel spati, vse bolj je obupaval, da bi letnik lahko zaključil z odliko, na telesni ravni je razvil boleče akutno vnetje želodčne sluznice. Ves razsut je po posredovanju staršev prišel na prvi pogovor k Možini. »Hitro sem opazil, da se do te krize v svojem življenju še ni srečal z resnimi težavami. Vse mu je bolj ali manj teklo kot po maslu. Skrbnim staršem sem svetoval, naj mu dajo prostor za njegove muke. Prehitro so ga namreč, sicer z dobrimi nameni, poskušali spraviti na stara pota učinkovitosti pri šolskem delu in ga hkrati spodbujali, da naj se čim več giblje in druži.« Fant pa se je vse bolj zapiral in pasiviziral. Tudi ko se je pouk spet začel v živo, ni hotel v šolo, niti se ni hotel več družiti s svojo punco in prijatelji.
Kljub temu da je bil psihiater pripravljen napisati zdravniško opravičilo za enomesečni izostanek iz šole, kjer se zaradi hudih motenj pozornosti ni uspel več osredotočati, je bilo že dovolj, da so starši prosili šolsko svetovalno delavko in mu je šola takoj, saj je imel dober sloves, opravičila daljšo odsotnost od pouka. »Že od prvega trenutka najinega srečanja sem čutil, da ima velik osebni potencial in da mu lahko zaupam, da bo našel pot iz svojega trpljenja. K sreči mi je v to uspelo prepričati tudi njegove starše, ki so sprejeli, da mu ne bi bilo dobro dajati antidepresivov, in so ga po mojih navodilih pustili, da je lahko tudi veliko sameval v svoji sobi, se mučil z nespečnostjo, bolečinami, potrtostjo, izgubo smisla, da niso silili vanj, hkrati pa ga podprli pri vseh njegovih pobudah, ki so mu pomagale preživljati težke dni. Predvideval sem, da mu moramo zaupati, da se bo v njem samem nekaj premaknilo, ko bo dejansko udaril ob dno.« Vsak teden je najstnik prihajal k njemu na pogovore, veliko jamral, tudi jokal, se jezil, Možina pa je vsemu temu težkemu dal prostor in mu ponavljal, da verjame v njegove moči in v sočutno podporo, ki jo ima v starših.
Da je pomembno, da se nauči, kako človek pride skozi krizo, saj gotovo ta ne bo edina v njegovem življenju. »In res se je po dveh mesecih začelo postopno obračati navzgor. Vse bolj je začel sprejemati svoj »poraz«, svojo senčno plat in pri tem čutil, da gredo glavne zasluge za to njemu samemu. Sprejel je, da si mora dati za svoj študijski načrt več časa in da lahko en letnik srednje šole opravi v dveh letih in tako pride do odličnih ocen, ki jih nujno potrebuje za svoje visoko leteče načrte. Soočil se je tudi s svojimi občutki sramu pred svojo punco in sošolci, ki ga prav tako niso bili vajeni v nesvetleči izvedbi. Ali bi se lahko njegov občutek lastne vrednosti napajal tudi iz priznanja lastne krhkosti v njegovem socialnem krogu, je postalo eno ključnih vprašanj najinih pogovorov.«
Frustracijska toleranca
Slovenci ustvarjamo družbo, ki meni, da je za otroka pomembnejše, da od staršev pridobi odločnost in vztrajnost kot pa nesebičnost. Zakaj je čustvena inteligenca tako pomembna in kako prebujati vrednote, kot so prijaznost, sočutje in prijateljstvo med mladimi? »Petrov primer nam kaže, kaj danes pogosto manjka pri razvijanju čustvene in socialne inteligence, namreč zaupanje v to, da se otrokov značaj kali preko odlaganj hitrih zadovoljitev in preko stisk, naporov, odrekanj, odlaganj pa tudi bolečin in trpljenja. Še pred stotimi leti in v 19. stoletju o otroštvu v današnjem pomenu kot obdobju, v katerem naj bi se otrok predvsem igral in bil na vsakem koraku deležen ljubeče pozornosti, ni bilo sledu. Otroke so dojemali kot pomanjšane odrasle in kot poceni delovno silo. Glavni vzgojni ukrep je bilo ustrahovanje, šiba je pela ne samo, ko so otroci kakšno ušpičili, temveč tudi preventivno, da ne bi pozabili, da so delavnost, skromnost, pokornost, prikrajševanje, prenašanje bolečin in trpljenja ter spoštovanje do starejših glavne vrline. Alenka Puhar je v svoji etnološki raziskavi o otroštvu in družinah v 19. stoletju, objavljeni v knjigi Prvotno besedilo življenja, vso to za današnje razmere izredno surovo in pogosto brezsrčno vzgojo otrok bogato dokumentirala.«
Danes pa smo zanihali v drugo skrajnost, nadaljuje Možina, saj mu starši na vprašanje, kaj si želijo za svoje otroke, odgovarjajo, da jim je pomembno samo to, da bi bili srečni. Mislijo, da bodo otroku tlakovali pot do sreče, če mu bodo dajali občutek, da je središče sveta, da se lahko vse vrti okoli njegovih potreb in želja ter da se mu morajo tudi takoj izpolniti. Dopuščajo, da so njegove dolžnosti na drugem mestu, bojijo se konfliktov in postavljanja meja otrokovemu izsiljevanju, težko prenašajo otrokove stiske in trpljenje, čeprav so nujni del življenja vsakogar. »Jaz pa jih poskušam prepričati, da je ključni vidik dobre vzgoje učiti otroka razvijati tisto, kar sodobna psihologija imenuje frustracijska toleranca oz. sposobnost obvladovanja stresa in naporov. Sreče si ne moremo zastavljati za cilj, obišče nas sama, nepričakovano, ko se vztrajno in poglobljeno posvečamo stvarem, ki nas zanimajo in zahtevajo nesebičen napor. Petrovi starši so v moje zadovoljstvo in v Petrovo dobro sledili moji usmeritvi.«
Speči potencial za veličastnost ali izguba smisla
V vsakem človeku na tem planetu je speči potencial za veličastnost in neomejene sposobnosti. Tisto, kar preprečuje, da bi se pravi potenciali razcveteli v največji meri, so plasti stresa in negativnih občutkov, ki se vtisnejo tako v telo kot v misli in čustva. Ali znamo otroke podpreti pri odkrivanju njihovih potencialov? »Ustvarili smo razmere, v katerih je vzgojno poslanstvo družine in šole vse bolj oteženo. Neoliberalistične družbene okoliščine in razvoj tehnologije ustvarjajo vse večje storilnostne pritiske, pospešujejo življenjski ritem in širijo plasti stresa, kot ste lepo povedali, kar vse skupaj ni več po meri človeka kot čustvenega in socialnega bitja. Starši vse manj časa preživljajo s svojimi otroki in mladostniki, pa še takrat veliko ur le-ti »previsijo« pred zasloni računalnikov in telefonov.
V šolah je med učitelji in otroki vse manj čustveno pomembnih vezi, težišče je na ocenjevanju, vzgojni vidik hira, razvijanje čustvene in socialne inteligence je zanemarjeno, družbene razmere nas silijo v površnost v medčloveških odnosih. Hkrati mlade vse pogosteje obiskuje grozljivi gost, kot ga je poimenoval italijanski psiholog in filozof Umberto Galimberti v svoji knjigi z enakim naslovom, to je nihilizem, izguba smisla. Ko se mladi ozirajo v prihodnost, ne vidijo, kje bi lahko bilo njihovo mesto oziroma sedež na vlaku civilizacije, ki drvi v kolektivni propad. Bolj kot kdajkoli bi potrebovali, da se na pragu kolektivnega samomora vzdignemo v veličastnosti in hkrati sprejmemo omejitve, če hočemo preživeti na planetu, ki ni brezmejen. Čas je, da uresničimo eno od modrih idej, to je idejo t. i. »odrasti«. Najti moramo načine za trajnostni razvoj kljub zmanjševanju porabe energije in potrošnje. Čas je na primer, da mladi nehajo kupovati v H&M, da začnejo bojkotirati t. i. »hitro modo«, ki z nizkimi cenami zakriva svojo pošastno podobo.«
Večina vzgojnega vpliva povezana s skrbjo za banalnosti
V osebnem razvoju vsakega izjemnega posameznika je prisoten izjemen učitelj. Kakšno šolo bi si želeli danes? »V krizah, bodisi osebnih, družinskih ali kolektivnih, kot smo jim priča zdaj, se najbolj pokaže, koliko čustvene in socialne inteligence premoremo. Spomnimo se na izjemnega Nelsona Mandelo, ki je znal navduševati in navdihovati ravno takrat, ko je bilo najtežje, ko je celi državi grozilo, da bo potonila v krvavo morje rasnega obračuna. Za kontrast pa si poglejmo svež primer iz moje psihoterapevtske prakse, kjer že leto dni pomagam materi samohranilki s tremi osnovnošolskimi otroki, ki je v času omejevalnih ukrepov pregorela zaradi povečanih obveznosti v službi in doma. Njena najmlajša hči, prvošolka, je hud alergik in astmatik, zato je učiteljico in ravnatelja pred prihodom hčerke v šolo obvestila, da bo prišla z masko, a z masko iz blaga, ker druge ne sme nositi, saj ji povzroča dihalno stisko in alergijo. Odgovora ni dobila, saj je bilo navodilo ravnatelja zaposlenim, da ne odgovarjajo na morebitna sporočila staršev. Ko je prišla v šolo, je bila izločena, odstranjena na drugo stran razreda in se cel čas pouka ni smela približati ostalim sošolcem. V času odmora pa se ni smela igrati z ostalimi. Ko je učiteljico prosila, če lahko pokliče mamo, ker se slabo počuti, dovoljenja ni dobila. Punčka je prišla domov v šoku, alergija se je poslabšala, zdravnica je morala povečati dozo zdravil za astmo. Deklica ni več želela v šolo, počutila se je ogroženo, prestrašeno.«
Zgodbe iz šol so zelo različne, nekatere lahko umestimo bližje Mandelovemu zgledu, nekatere pa bližje nasprotnemu polu. Možina meni, da učitelji in starši lahko sem in tja navdušujejo, vendar pa je večina njihovega vzgojnega vpliva povezana s skrbjo za banalnosti. V zgornjem primeru bi bilo dovolj, če bi vodstvo šole in učitelji poskrbeli, da bi lahko sporočila staršev prišla do njih ter da bi omejevalne ukrepe izvajali prožneje in kolikor je možno prilagojeno raznolikim potrebam otrok in staršev.
Če resnično želimo videti srečne ljudi, je potrebno imeti srečne in srčne učitelje
Finska je že četrto leto zapored postala najsrečnejša država na svetu, z visokim prihodkom, enim najboljših šolskih sistemom na svetu in zaupanjem v vlado, ki je še posebej pomembno v času pandemije. »Po raznih mednarodnih analizah in primerjavah nam v Sloveniji ne gre slabo, če se izrazim na način, ki je za nas tipičen. Težko izdavimo stavek, da je nekaj dobro tudi v naši dolini šentflorjanski, tudi ko je, vsaj glede kakšne malenkosti, dejansko tako. V najboljšem primeru priznamo, da ni slabo in takoj dodamo, da bi lahko bilo še slabše. Seveda malo karikiram (se nasmeje). Na vseh področjih imamo v Sloveniji izjemne ljudi, ki so nam lahko zgled in vzor tako po delovnih dosežkih kot tudi po etični drži in tem, kako jim uspeva ohranjati notranje zadovoljstvo, zaupanje in upanje. Zame je namreč merjenje sreče že v izhodišču problematično. Sreče si ne moremo zastaviti za cilj, saj se bolj, kot jo iščemo, izmika, in bo vedno ostala nepredvidljiva gostja. Lahko pa negujemo zadovoljstvo v sebi in okoli nas, pri drugih ljudeh. Ni potrebno, da se stalno oziramo čez meje in poskušamo kopirati tuje izkušnje. Naš kulturni vzorec se razlikuje od finskega, težko ga bomo prenesli na naša tla. Sami lahko pokažemo sebi in svetu, kako je možno kljub izjemno grozečim, dekadentnim globalnim trendom izboljšati razmere na naš izviren način. In tudi če nam ne bo uspelo, bomo bolj pomirjeno sprejeli slabšanje razmer, če bomo vedeli, da smo naredili vse, kar je v naših močeh.«
