Ali ste že slišali za Mandelov učinek? Izraz se nanaša na spomine, povezane s stvarmi, ki se v resnici niso zgodile, in na spomine, ki se ne skladajo povsem z resničnimi dejstvi. To se na prvi pogled ne zdi nič neobičajnega, saj se vam je zagotovo že zgodilo, da si nekaterih stvari niste zapomnili najbolj natančno. Vendar pa je Mandelov učinek kljub temu poseben. Pri tem pojavu gre namreč za kolektivno napako v spominu. To pomeni, da se isti »napačni spomin« pojavlja pri večjem številu ljudi. Izraz je skovala Fiona Broome, ko je ugotovila, da ni bila edina, ki je dolgo mislila, da je Nelson Mandela umrl že v 80. letih prejšnjega stoletja, med prestajanjem zaporne kazni. Izkazalo se je, da so tovrstni kolektivni napačni/prirejeni spomini precej pogosti. Tako se na primer znameniti citat »Luke, I am your father«, ob katerem večina najprej pomisli na Vojno zvezd, v filmu sploh ne pojavi. Darth Vader namreč v resnici reče: »No, I am your father.«
Nekateri so prepričani, da je Mandelov učinek dokaz za obstoj vzporednih resničnosti. Kolektivni »ponarejeni spomini« naj bi bili tako posledica kratkega stika med dvema vzporednima resničnostma oziroma svetovoma. Vendar pa znanstveniki verjamejo, da pri Mandelovem učinku ne gre za paranormalni pojav, ampak za fenomen, ki ga je mogoče razložiti s pomočjo splošnih značilnosti človeškega spomina …
Spomin je lahko zelo nezanesljiv …
Človeški spomin je zelo dovzeten za sugestije. Prav to naj bi bil eden izmed možnih razlogov za Mandelov učinek, saj se lahko lažni spomini tako razširijo precej hitro, pri čemer ni nujno, da je v ozadju želja po zavajanju. Informacije, ki jih mimogrede slišimo od nekoga drugega, lahko začnemo dojemati kot lastni spomin. Meja med doživetim/slišanim/prebranim in sekundarnim vplivom se lahko torej hitro zabriše. To je potrdilo tudi več znanstvenih eksperimentov. Znanstveniki so sodelujočim v eksperimentih večkrat uspešno »podtaknili« spomine. Verjetnost za to, da se v možganih shrani napačen spomin, je posebno velika, če si nekdo ne želi zapomniti resničnih dogodkov/besed (na primer zaradi travmatičnosti), ampak mu bolj ustreza prirejena različica.
Konfabulacija ali (nezavedno) zapolnjevanje lukenj v spominu
Med možne vzroke za kolektivne napake v spominu spada tudi konfabulacija. Ta je sicer posebno pogosta pri bolnikih z Alzheimerjevo boleznijo ali drugimi oblikami demence, vendar se k tej metodi občasno zateka večina ljudi. Gre za zapolnjevanje lukenj v spominu z izmišljenimi informacijami, kar poskrbi za koherentno zgodbo oziroma koherenten spomin. Konfabulacije ne smemo enačiti z laganjem, saj praviloma ne gre za zavestno početje. Če na primer nekdo ne pozna poznejše usode Nelsona Mandele, ki je po izpustitvi iz zapora, kjer je prestal 27-letno kazen, postal južnoafriški predsednik in umrl šele leta 2013, lahko sklene, da kasneje ni več slišal zanj, ker je umrl že v zaporu. To se zdi logičen sklep, zato ni presenetljivo, da je ta lažni spomin precej pogost. »Zgodba« se tako zaokroži, izmišljena informacija pa se ne razlikuje več od dejstev (ljudje se lahko na primer »spomnijo«, da so o tem, da je Mandela umrl v zaporu, brali v časopisu).
V ozadju je lahko tudi načrtno širjenje napačnih informacij
Včasih je lahko za kolektivne napake v spominu krivo tudi načrtno zavajanje. Pri tem se lahko uporabijo različne tehnike, ki poskrbijo za to, da se zdijo lažne informacije bolj verjetne, na primer kombiniranje lažnih informacij in dejstev, izmišljanje zgodb, ki podpirajo lažne navedbe, in vztrajno ponavljanje lažnih informacij (ko nekaj slišimo zelo pogosto, lahko začnemo verjeti, da gre za preverljivo dejstvo).