Je mogoče odvisnosti od družabnih omrežij in selfijev ter druge odvisnosti ustaviti?

    »Nismo pripravljeni na epidemijo novih drog, ki smo ji priča zadnjih nekaj let. Zlasti zelo mladi uživalci, ki jih je največ, jih močno podcenjujejo, zato so še nevarnejše. Ena od naših prioritet ob 20-letnici delovanja je tako vzpostavitev posebnih programov prav zanje.« Tako poudarja dr. Andrej Kastelic, ki že dve desetletji velja za nesporno avtoriteto na področju zdravljenja odvisnosti od prepovedanih drog pri nas.

    dr. Andrej Kastelic, dr. med.
    Psihiater dr. Andrej Kastelic je predstojnik Centra za zdravljenje odvisnih od drog Psihiatrične klinike Ljubljana od njegove ustanovitve in od leta 1995 vodi tudi koordinacijo centrov za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od drog pri Ministrstvu za zdravje RS. Študiral je na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo in na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Specialist psihiatrije je od leta 1989. Opravil je podiplomske študije iz psihopatologije, psihoterapije, skupinske psihoterapije, otroške psihiatrije ter se usposabljal iz skupinske analitske terapije, transakcijske analize in družinske terapije. Svetuje Svetovni zdravstveni organizaciji in številnim drugim organizacijam. Med drugim je v okviru Globalnega fonda svetoval pri razvoju razvoj programov zdravljenja odvisnosti in drugih duševnih motenj v skupnosti in/ali zaporih v številnih državah po vsem svetu. Imel je več kot 1000 predavanj s področja odvisnosti in je organiziral številne svetovne, evropske, regionalne in nacionalne konference. Dr. Andrej Kastelic je predsednik GAAD (Global Addiction Association), generalni sekretar EUROPAD (European Opiate Addiction Treatment Association) in predsednik SEEA net (South Eastern European Adriatic Addiction network). Za svoje delo je prejel številne slovenske in mednarodne nagrade. Sicer je oče treh otrok, ki se v prostem času najraje ukvarja s športom.

    Pred nekaj leti ste zaznamovali 20-letnico delovanja ambulantne in bolnišnične obravnave odvisnosti od prepovedanih drog v Sloveniji. Kako prelomni so bili – gledano skozi današnje oči – ti začetki?

    Slovenija je imela takoj po osamosvojitvi – takšni so bili uradni podatki – vsega skupaj osem (8) uživalcev heroina, kar seveda ne drži. Že prof. Lev Milčinski je imel tako imenovani klub Vsemirje, v katerem je izvajal rehabilitacijski psiho-socialni program za tiste, ki so uživali droge. Kakor koli, konec 80. in na začetku 90. let minulega stoletja so se tudi pri nas – poleg marihuane – v večjem številu začele pojavljati še druge prepovedane droge. Hitro se je razširila uporaba heroina. Takrat sem v okviru Centra za mentalno zdravje Psihiatrične klinike Ljubljana vodil oddelek za mladostnike. Prihajalo je čedalje več staršev, tudi učiteljev, z vprašanji, kaj narediti z mladimi, ki so jemali droge. Že leta 1994 smo organizirali nacionalni posvet in sklenili, da je treba vzpostaviti ustrezne oblike pomoči. Nezadovoljstvo ljudi je bilo veliko, pojavljala so se prva predoziranja in pravzaprav ni bilo nikogar, ki bi bil te paciente pripravljen zdraviti. V tem času smo že dobili metadon in nekaj splošnih zdravnikov, ki so želeli pomagati, ga je tudi predpisovalo osebam, odvisnim od heroina. Vendar so ga takrat predpisovali na recept, kar je odprlo črni trg. Tudi zato je substitucijska terapija že na samem začetku naletela na močan odpor. Tisti, ki so se želeli zdraviti, so odšli v Zagreb ali Beograd.

    Potem ste program vzpostavili tudi pri nas …

    Res je. Leta 1994 smo pripravili smernice za zdravljenje odvisnih od psihoaktivnih snovi, v okviru katerih smo za zdravljenje odvisnosti potrdili tudi uporabo metadona. Prvega januarja 1995 smo odprli oddelek za detoksikacijo, marca tega leta pa začeli vzpostavljati še mrežo centrov za preprečevanje in zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog po vseh koncih Slovenije, zlasti tam, kjer smo zaznali več težav. Sprva jih je bilo 8, danes jih je 19.

    Ste doživljali odpore?

    Odprtje oddelka za detoksikacijo je spremljalo veliko strahu tudi med stroko, vendar kar 19 let, do lani, ko smo morali posredovati v pretepu dveh pacientov, nismo imeli kakšnega resnejšega incidenta. Seveda vem, da to ničesar ne zagotavlja, že danes, jutri se lahko zgodi kaj podobnega. A naše izkušnje so za zdaj dobre. Tudi pri vzpostavljanju centrov ni šlo brez težav. V Celju, denimo, so ocenili, da takšnega centra ne potrebujejo, zato smo ga odprli v Velenju. Podobno še kje.

    Psihiater dr. Andrej Kastelic

    In še vedno jih nimajo na Koroškem, Ptuju in v Beli krajini. Zakaj ne?

    Ker pravijo, da tam teh težav, odvisnih od psihoaktivnih substanc, nimajo … Imajo pa zlasti na Koroškem veliko smrtnost. To je regija, ki ne zna poskrbeti za svoje ljudi. Celo tako daleč je prišlo, da je po ocenah nekaterih tam ceneje, če svoje paciente vozijo v Velenje. Enako velja za Ptuj, saj morajo tamkajšnji pacienti, ki iščejo pomoč, hoditi v Maribor. Tako v programu sodeluje manj ljudi, kot bi jih ob večji dostopnosti.

    Smo pa imeli od vsega začetka veliko razumevanja pri odločevalcih. Takratni predsednik zdravstvenega sveta, denimo, je odkrito priznal, da ne vidi koristi metadonske terapije. Hkrati je poudaril, da jo stroka v svetu podpira in da moramo tudi mi najti prostor zanjo. Imeli smo veliko srečo, da nismo doživljali nobenih političnih ali strokovnih pritiskov, da smo torej lahko v miru delali tako, kot smo menili, da je najboljše. Sodelovali smo s Stigmo, torej samimi uporabniki, in upoštevali tako rekoč vse njihove predloge, želje in izkušnje. Imeli smo podporo zavarovalnice in pravzaprav nobenih težav s pridobivanjem finančnih sredstev. Težave pa smo imeli pridobiti strokovnjake, ki bi takšno obravnavo želeli izvajati, in te težave nas pestijo še danes.

    Skupaj z vami so »rasle« tudi nevladne organizacije. Kako pomembno vlogo so imele in imajo pri pomoči odvisnim od prepovedanih drog in kako sodelujete z njimi?

    Društvo za zmanjševanje škode zaradi drog Stigma je bil prvi tovrsten nizkopražni program v vzhodni Evropi. Nastalo je že leta 1992. Tudi sicer je pomen nevladnih organizacij pri obravnavi odvisnih od psihoaktivnih substanc velik. Sprva smo sodelovali tesneje kot zdaj, ko nam to otežuje tudi časovna stiska, na ravni skrbi za paciente pa smo nenehno povezani. Približno šestina do petina naših pacientov odhaja v nevladne programe – skupnosti in komune. Veliko dobrega nam je uspelo skupaj. Dosegli smo, da je v Sloveniji zelo malo aidsa in okužb z virusom HIV med uživalci drog. Med vsemi državami Evropske unije imamo v tej skupini najmanj okuženih s hepatitisom C. Tudi smrtnost med uživalci drog je pri nas relativno nizka v primerjavi z drugimi. Na leto beležimo približno 30 do 40 smrtnih primerov med njimi. Seveda pa je poskusov samomora in predoziranj občutno več kot toliko.

    Kako ste se širili?

    Bolnišnično zdravljenje, kot ga je omogočal omenjeni oddelek za detoksikacijo, se je hitro izkazalo za prekratko in nezadostno. Potrebovali smo nove prostore za širitev dejavnosti. S pomočjo fundacije Odsev se sliši smo zbrali dovolj sredstev za začetek adaptacije zdajšnjega Centra za zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog Psihiatrične klinike Ljubljana (CZOPD PKL), ki smo ga odprli leta 2003. V tem času do danes smo v okviru centra obravnavali letno ambulantno okoli 1000 bolnikov, bolnišnično od 170 do 180 in še skoraj 100 v programih dnevne oskrbe. Pred šestimi leti smo uvedli tudi poseben program celostne obravnave ljudi, ki uživajo droge in imajo še pridružene duševne motnje – to so tako imenovani bolniki z dvojno diagnozo. Letos ga nameravamo nadgraditi s posebnim hospitalnim oddelkom prav zanje v naših prostorih na Grablovičevi ulici v Ljubljani, na posestvu Razori pri Sostrem pa pospešeno izvajamo dodatno adaptacijo za vzpostavitev bivalne enote, v kateri bomo lahko izvajali tem bolnikom prilagojen program zdravstvene in psihološko-socialne rehabilitacije.

    PREBERITE TUDI:  Recepti za dolgo življenje

    In hkrati ste razvijali tudi programe v zaporih …

    Imeli smo srečo – in smolo –, da je bilo veliko ljudi, ki so jemali prepovedane droge in zaradi tega iskali pomoč, v zaporih. Slovenija je ena redkih držav na svetu, kjer se je ta program razvijal vzporedno in hkrati. Že leta 2004 smo bili izbrani za vzorčen program zdravljenja odvisnosti od prepovedanih drog v zaporih v Evropi. Tako smo sodelovali pri pripravi nacionalnih programov zdravljenja odvisnosti od prepovedanih drog v zaporih v osemindvajsetih državah po vsem svetu. Žal se razmere slabšajo. Naši zapori so prenapolnjeni, osebja pa je premalo. Zato danes druge učimo delati boljše, kot (lahko) delamo mi.

    dr. Andrej Kastelic, dr. med.
    »Nisem tu, da bi sodil življenje drugih, ampak da, ko iščejo pomoč, lahko začutijo, da jih poskušam razumeti in sprejeti.«

    Kako pa so se v vsem tem času spreminjali vaši pacienti?

    Precej. Ko smo začeli, je bilo med našimi pacienti veliko takšnih, ki so z drogo eksperimentirali in niti niso razvili hude odvisnosti oziroma še pridruženih motenj. Ob teh je prihajalo tudi nekaj že takrat dolgoletnih uživalcev. Okoli leta 2000 se je ta populacija začela spreminjati. Čedalje manj je bilo tistih, ki so droge jemali za zabavo, in čedalje več takšnih z resnimi pridruženimi duševnimi motnjami oziroma s številnimi socialnimi težavami. Zlasti mlajši, ne tako hudo zasvojeni, so prenehali sami – s pomočjo različnih programov terapevtskih skupnosti ali prek ambulantne obravnave. Pri nas je ostala populacija približno 3000 uživalcev zlasti opioidnih drog, ki se stara in ima zaradi tega čedalje več tudi pridruženih telesnih težav.

    Zadnjih deset let sicer beležimo velik porast uporabe stimulansov. Najprej je bil to kokain, potem amfetamini, zdaj so na pohodu nove sintetične psihoaktivne snovi. To so droge, ki jih mladi, ki jih je med uživalci največ, močno podcenjujejo. Te droge so zelo poceni, dostopne in slabo poznane, obravnava takšnih pacientov pa je težka, saj so malo motivirani za zdravljenje. Ker njihova okolica pogosto niti ne zazna, da jemljejo droge, jih ne motivirajo niti zunanji pritiski. Tudi vzgojni zavodi niso (bili) pripravljeni za epidemijo tako imenovanih novih drog, s katero se morajo soočati v zadnjih dveh letih. Obravnavamo cel kup spolno zlorabljenih deklet, starih 15, 16 in 17 let, ki prihajajo zaradi težav z drogami in tudi drugimi vedenjskimi težavami. Gre za mladostnice v zelo hudih stiskah, ki ne zaupajo v zdravljenje in stalno iščejo pobeg v trenutke, ko se s pomočjo droge vsaj za trenutek počutijo »boljše«. Zato je potreba po vzpostavitvi novih programov prav za te zelo mlade uživalce drog ogromna in ena od prednostnih.

    Omenili pa ste, da se zdravniki tega področja še vedno precej otepajo?

    Zdravljenje odvisnosti ni tako zelo strokovno zahtevno področje, da bi bila to ovira. Moraš pa si to želeti delati, imeti empatijo do ljudi in z njimi čutiti. Prav zato se zdaj trudimo naše centre po državi okrepiti tudi z drugimi profili, zlasti s socialnimi delavci in pedagogi.

    Hkrati smo še vedno zelo neuspešni pri pridobivanju naklonjenosti javnosti. Zadnja anketa je pokazala, da v smiselnost tovrstnega zdravljenja zaupajo le trije odstotki ljudi, kar je izredno malo, skoraj nič. K sreči smo bili v teh letih nekoliko uspešnejši pri ozaveščanju strokovne javnosti. Vsa leta smo delali s študenti medicine in vsaj pri večini nam je pogled na to področje uspelo premakniti od izrazitega odpora in strahu do bolj konstruktivne drže. Naslednji korak je seveda krepitev sodelovanja, predvsem tudi z družinskimi zdravniki.

    In to lahko ovirajo tudi različni pogledi na načine zdravljenja. Strokovnjaki si, denimo, niste enotni glede pomena substitucijskega zdravljenja …

    Stroka je glede tega povsem enotna, priporočila pa so povsem jasna. Za morebitno ukinitev substitucijskega zdravljenja se lahko odločimo šele pri pacientu, ki ne uživa drog in je njegova psihotična motnja v zadovoljivi remisiji. Res pa v nekaterih bolnišnicah pri nas doživljamo povsem nerazumne odpore do substitucijskega zdravljenja, kar je strokovno povsem nedopustno. To za te paciente pomeni predčasno odpuščanje iz bolnišnic in na ta račun trpijo zlasti osebe z dvojnimi diagnozami, ki pa potrebujejo še več pomoči kot drugi. To jih potisne na ulice, pogosto ostanejo brez doma, pri njih je še več smrtnosti.

    Vendar tudi splošna javnost meni, da je prehod na metadon le dodatna možnost »zadevanja«. Kako težko v svoji bližini sprejmemo neko institucijo, ki se ukvarja s pomočjo odvisnim od psihoaktivnih snovi?

    Zelo. Veliko strahu je prisotnega in nenehno se soočamo z odporom. Ne bom skrival – v okviru našega centra na Grablovičevi ulici želim vzpostaviti substitucijski program za osebe z dvojno diagnozo, saj so kolegi na Metelkovi cesti preobremenjeni in nimajo niti časa niti možnosti se še dodatno ukvarjati z zahtevnejšimi pacienti. Seveda se lokalno okolje že upira. Vendar sem vztrajen.

    dr. Andrej Kastelic, dr. med.
    »Skupaj z nevladnimi organizacijami smo dosegli, da je v Sloveniji zelo malo aidsa in okužb z virusom HIV med uživalci drog. Med vsemi državami Evropske unije imamo v tej skupini najmanj okuženih s hepatitisom C. Tudi smrtnost med uživalci drog je pri nas relativno nizka v primerjavi z drugimi.«

     Zadnja leta močno poudarjate nov pogled na zdravljenje odvisnosti, in sicer, da je odvisnost od psihoaktivnih substanc (PAS) kronična bolezen, torej na neki način podobna, denimo, sladkorni bolezni, hipertenziji in astmi. Pa res ta stanja lahko primerjamo?

    PREBERITE TUDI:  Merjenje debeline ledu na Arktiki z letala

    Lahko. Najprej glede na vzrok nastanka bolezni. Danes medicina, kot pomemben dejavnik tveganja, izpostavlja dednost oziroma genetiko. Pri odvisnosti od PAS naj bi to vplivalo kar 50-odstotno. To ne pomeni, da bo vsak, ki ima koga v družini z boleznijo odvisnosti, tudi sam nujno od česa postal odvisen. Ima pa veliko večje tveganje, da se ta pri njem razvije, in če se, jo bo najbrž precej težje premagal. Potem so za razvoj odvisnosti pomembni tako imenovani dejavniki okolja. Danes tudi vemo, koliko k temu procesu lahko pridajo osebnostne motnje, ki smo jih še pred kratkim imeli za nekakšne značajske poteze, na katere ni mogoče veliko vplivati. Ob vsem omenjenem odvisnost ni le motnja ali bolezen, ampak je življenjski slog, ki ga je, da bi bilo zdravljenje uspešno, treba spremeniti, podobno kot pri drugih kroničnih boleznih. Pa spet lahko primerjamo. Le prenehanje jemanja drog, enako kot jemanje zdravil pri, denimo, astmi, ne zadošča. Ob tem vemo, kako pereče je vprašanje (ne)sodelovalnosti pri zdravljenju kroničnih bolezni. Le tretjina bolnikov s hipertenzijo po letu dni še jemlje zdravila, kot so jim jih predpisali. Le kakšnih deset odstotkov jih uspe v zadostni meri spremeniti življenjski slog, shujšati in potem tudi obdržati nižjo telesno težo. To pa pomeni, da imajo tam slabše rezultate, kot jih imamo mi pri zdravljenju odvisnosti od prepovedanih drog.

    Kakšni so rezultati in še pred tem cilji zdravljenja pri obravnavi vaših pacientov?

    Prvi cilj je vedno, da uživalec ostane živ. Smrtnost ljudi, ki jemljejo droge, je od 30- do 40-krat večja kot pri njihovih vrstnikih, ki drog ne uživajo. Če se zdravijo, se zmanjša za 3- do 4-krat, torej še vedno ostane zelo visoka. Seveda je idealno, da oseba tudi preneha jemati droge, vendar večini to po prvem pogovoru ne uspe. Zato je ključno, da takšnega pacienta najprej ohranimo živega, mu pomagamo preprečiti okužbe in poskrbimo, da ne povzroča (novih) kaznivih dejanj. Večina naših pacientov potrebuje dolgotrajno in dolgoročno usmerjeno zdravljenje. V tem kontekstu je treba razumeti tudi rezultate njihovega zdravljenja.

    In sva pri trditvi »Enkrat odvisnik, vedno odvisnik.« Je odvisnost od prepovedanih drog in drugih PAS res mogoče pozdraviti?

    Takšnih, ki povsem prenehajo, je približno tretjina. Slaba tretjina je takšnih, ki jim stanja nihajo med obdobji abstinence do spodrsljajev, recidivov. In ostane še nekaj več kot tretjina tistih, katerih prognoza je slaba. Vendar tudi njim lahko pomagamo s tako imenovanimi programi za zmanjševanje škode.

    Rekel bi, da je odvisnost neozdravljiva. Ves čas se je torej treba zavedati tveganja. Tega, da se lahko tudi po desetletju treznosti hitro vse podre. Za odvisnosti je tudi značilno, da se izmenjujejo. Da nekdo premaga droge, pa potem zabrede v kaj drugega, lahko tudi kakšno nekemično odvisnost.

    Torej le govoriva o začaranem krogu? Kaj to pomeni za svojce, ki tako najbrž ves čas trepetajo, kaj če …

    Ne bi rekel tako. Verjamem, da imamo v nekem normalnem okolju vendarle svoje življenje v svojih rokah in na veliko odločitev lahko sami vplivamo, je pa to seveda težko. Zato so pristopi zdravljenja odvisnosti usmerjeni zlasti v spoštovanje človekove osebnosti, učenje drugačnih tehnik in pospešitev sprememb. Ob tem pa je treba doseči partnerski dogovor med terapevtom in tistim, ki išče pomoč. Če tega ni, bomo podobno neuspešni, kot pri drugih kroničnih boleznih z značilno nesodelovalnostjo pacientov.

    Še glede svojcev. Uživalec drog res zelo nespodbudno vpliva na svojo družino. Vendar sistem (lahko) deluje tudi obratno. Verjamem, da nihče ne začne jemati drog zato, da bi postal odvisen. Večina jih verjame, da se odvisnost pri njih nikoli ne bo razvila. In tudi njihove družine odvisnosti svojih članov ne povzročajo namenoma. Krivde nikoli ne iščemo, ko pa se krog zavrti, morajo vsi nekaj narediti, da se stanje lahko izboljša.

    Pa so bližnji v večini pripravljeni sodelovati?

    Velikokrat so težave. Pogosto za kakšnega pacienta, žal, rečemo, da še dobro »vozi« skozi življenje glede na to, od kod prihaja. Včasih je zato boljše, da se vsaj za nekaj časa iz tega okolja umakne. Žalostno je, če se mora nazaj vrniti tudi takrat, ko vemo, da mu to izrazito škoduje, pa ni druge možnosti …

    dr. Andrej Kastelic, dr. med.
    Centrov za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti še vedno nimajo na Koroškem, Ptuju in v Beli krajini. Zakaj ne? »Ker pravijo, da tam teh težav, torej odvisnih od psihoaktivnih substanc, nimajo …«

    Zakaj je tako pomembno, da svojo drugo možnost dobijo osebe, ki so zaprte? Zakaj zdravljenje tudi v zaporih?

    V naši raziskavi o uspešnosti zdravljenja s substitucijskimi zdravili od leta 1995 do leta 2012 se je izkazalo, da je bilo 60 odstotkov pacientov že v nekem postopku pred sodiščem, še nadaljnjih 20 odstotkov pa je poročalo o kaznivih dejanjih, ki še niso bila v obravnavi ali jim jih je uspelo prikriti. V Sloveniji je letno v zaporih približno 3500 ljudi, od tega je znanih uživalcev drog približno 1200, veliko pa jih to odvisnost prikriva.

    Zakaj vsaj pri dolgotrajno zaprtih večletna »čistost« ne zadostuje?

    V zaporih, in to povsod po svetu, je veliko droge. V začetnih letih delovanja nam je na Dobu uspelo vzpostaviti tri ravni tako imenovanih oddelkov brez droge. Namenjeni so bili osebam v programu detoksikacije, tistim, ki so že napredovali, pa tudi tistim, ki so želeli biti na takšnem oddelku, ker niso želeli bivati v svetu drog. Žal nas pestita že omenjena prenapolnjenost in pomanjkanje kadrov in ti programi zamirajo.

    Zakaj pomoč zapornikom? Za začetek – bistvo zaporne kazni je omejitev svobode, ne pa tudi odvzetje drugih pravic, vključno pravice do zdravljenja. Kakor se je izkazalo v študijah, velika večina nekdanjih zapornikov, ki v času prestajanja kazni niso imeli ustrezne obravnave, recidivira v prvem letu po izpustu iz zapora. Torej hitro povzročijo novo kaznivo dejanje ali znova začnejo jemati droge, največkrat pa kar oboje. Glede na strokovne smernice naj bi vse odpuščene iz zapora spodbujali, da si takojšnjo pomoč najdejo tudi na svobodi.

    PREBERITE TUDI:  Naravno nad depresijo
    Psihiater dr. Andrej Kastelic
    Januarja 1995 je bil v Sloveniji odprt prvi bolnišnični oddelek za zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog, od leta 2003 pa na Grablovičevi ulici v Ljubljani deluje Center za zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog Psihiatrične klinike Ljubljana. Letos mineva tudi 20 let od začetka vzpostavljanja mreže danes 19 centrov za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog v okviru CZOPD po vsej Sloveniji.

     

    Kaj je najtežje, ko se je po zdravljenju odvisnosti treba vrniti v »normalno« odgovorno življenje in poskrbeti zase?

    Zlasti številni dolgotrajno odvisni se veliko stvari nikoli niso naučili. Nikoli niso imeli trezne adolescence, ko praviloma najdemo sami sebe, se naučimo vzpostavljati stike z drugimi, si določimo, kaj bomo počeli v življenju. Njim te izkušnje in spretnosti manjkajo, zato so izjemno ranljivi. Hkrati imajo možgane »natrenirane« tako, da se na vsak impulz odzovejo z željo po drogi. To je avtomatizem in ta želja se pojavlja neprestano.

    Kako jim okolica lahko pomaga?

    Vedno svetujem izogibanje nekemu moraliziranju. Gre za osebe, ki so že tako polne sramu, krivde in težkih občutkov, in jim to res prav nič ne pomaga.

    Kako pomemben dejavnik tveganja za neuspešno zdravljenje odvisnosti pa je alkohol?

    Večina uživalcev prepovedanih drog uživa tudi alkohol. Žal jih v primeru zdrsa, pa čeprav »le« alkoholnega, kot odvisne osebe tako rekoč nikjer v Sloveniji ne sprejmejo, poleg nas pa jim pomagajo le v Idriji in Mariboru. Presunila nas je raziskava, v kateri smo spremljali 28 pacientov, ki so pri nas zaključili program zdravljenja. Slovenija je majhna, zato smo lahko našli prav vse. In vsi, ki so recidivirali v prvem letu po končanem zdravljenju, so najprej začeli piti, šele potem znova jemati še droge.

    Vendar je to po svoje tudi razumljivo. Številni centri v svetu vse odvisnosti zdravijo bolj ali manj enako, saj gre za iste oziroma podobne mehanizme. Z vedenjem, značilnim za odvisnost, lajšamo negativna čustvena stanja oziroma iščemo ugodja, ki ga drugače ne znamo najti. Pri zdravljenju pa je ključno zavedanje, da zdravimo – človeka.

    Kako je to spoznanje spremenilo obravnavo odvisnosti?

    V ameriškem Nacionalnem inštitutu zlorabe drog (National institute of drug abuse), ki financira 90 odstotkov vseh raziskav na področju odvisnosti na svetu, ugotavljajo, da gre pri tej zapleteni bolezni za ene možgane in iste kemične prinašalce v teh možganih. Da so torej vse vrste odvisnosti ena bolezen.

    Kaj to pomeni za nas, ki živimo v svetu neštetih dražljajev, med katerimi je veliko več takšnih, ki lahko povzročijo odvisnost, kot nekdaj? Je sodoben človek torej bolj v nevarnosti, da bo od nečesa (zagotovo) odvisen?

    Na to vprašanje vam ne znam odgovoriti. Lani smo se na strokovnem srečanju na Hrvaškem pogovarjali prav o tem. Kolega je opozoril na upad uspeha – najboljših! – študentov, ki ga opaža zadnja leta. Zdajšnja »cyber« generacija, denimo, odgovor na zastavljeno vprašanje pogosto najprej išče na svetovnem spletu, šele potem dejansko odgovori nanj. Tudi med druženjem. Ven potegnejo svoje pametne telefone in brskajo. Način razmišljanja se torej spreminja iz lastnega iskanja odgovorov v iskanje odgovorov drugih …

    Se boste o tem pogovarjali tudi na strokovnem srečanju ta mesec v Ljubljani? In še – pritegnila nas je tudi napoved, da bo med stroko govora o odvisnosti od družabnih omrežij in celo tako imenovanih selfijev (sebkov). Torej resno jemljete tudi to temo?

    Odvisnost od uporabe družabnih omrežij jemljemo zelo resno, te selfije oziroma sebke pa smo dodali še nekoliko v šali. Vendar tudi sam poznam kar nekaj ljudi, za katere sploh ne vem, kdaj uspejo narediti vse te selfije, govorim o več deset posnetkih vsak dan. Kaj pa vem, kakšna zasvojenost je to, najbrž s samim seboj. Seveda povezana z visoko stopnjo narcisizma. O tem nam bo predaval kolega iz Hrvaške in bomo videli, kako se bo razvilo.

    Psihiater dr. Andrej Kastelic

    Kako gledate v prihodnost? Kaj je najtemnejša točka na področju zdravljenja odvisnosti od prepovedanih drog pri nas, katera pa je najsvetlejša?

    Najtemnejša je zagotovo, kako obdržati programe, najsvetlejša pa, kako pripraviti programe za mlade ljudi, ki jemljejo novodobne droge. 

    Kako je vaše delo z odvisnimi vplivalo na vas osebno?

    Ugotavljam, da včasih izgubim mero, kaj je normalno in kaj ne, in se moram na to opomniti. Včasih, ko izgubljam potrpežljivost, kar pri nas ni težko, pa se moram spomniti, da sem zdravnik in tu v službi. Da naj torej poskusim pomagati, kolikor je to mogoče, več kot to pa ne morem. Imam tudi dobro samozaščitno lastnost, ki sem se je naučil zelo hitro, ko sem še kot mlad zdravnik dve leti delal na urgenci, in sicer znam povsem »izklopiti«, ko sem s svojimi. Sicer mi pravijo, da sem deloholik, vendar absolutno znam delati tudi – čisto nič. Res pa sem 24 ur dostopen po telefonu …

    Vas je bilo kdaj zelo strah za lastne otroke?

    Sprva, ko so bili majhni, ja, potem pa ne več tako zelo. O moji službi se nikoli nismo veliko pogovarjali. Saj so prebrali moje knjige, vendar bolj tako, za hec. Odvisnosti pa niso bile pomembna tema pri nas.

    Katere psihoaktivne snovi ste tudi sami poskusili?

    Zelo sem se trudil, da bi kadil, pa mi je slabo uspevalo. Celo zastrupil sem se s tobakom, česar mi sploh niso verjeli! Zato sem odnehal. Mlad sem nekajkrat poskusil travo in hitro ugotovil, da mi tega ni treba. Občasno popijem kakšen kozarec vina.

    Priznate tudi kakšno nekemično odvisnost?

    Malce sem požrešen, sicer pa mislim, da nimam teh težav. Res pa doma veliko športamo!

    Piše: Tina Kralj (arhiv Zdravja), Foto: Matic Bajželj

    Povejte svoje mnenje - kometirajte