Zamejski Slovenec Izidor Štern iz Kort pri Železni Kapli je pred kratkim praznoval šestdeseti rojstni dan. Jubilej je bil odlična priložnost za obračun z minulim in načrte za naprej. Tretjemu od dvanajstih otrok zavedne družine sta starša poleg ljubezni do glasbe in domovine vsadila še radovednost in željo po odkrivanju novega. Izbral si je nenavaden poklic, ki pa žal izumira – po tem, ko se je izšolal za risanje na steklo in porcelan, dela v prekrasnem dvorcu na Dunaju, kjer je druga najstarejša evropska manufaktura porcelana Augarten, obenem je tudi izpraševalec za vse keramične poklice v Avstriji, pravi pa, da porcelan oblikuje predvsem za svojo dušo.
Izidor se z nostalgijo spominja odraščanja na avstrijskem Koroškem. »Svoja zgodnja leta sem preživel na kmetiji, visoko v planinah. Živeli smo na 1100 metrih nadmorske višine, kjer je bilo v vseh letnih časih lepo, še posebej pa pozimi, ko je bregove prekrila debela plast snega in otrokom pričarala veliko zimskih radosti. Čez čas sta starša kmetijo prodala in smo se preselili ob jezero, kjer smo imeli gostilno in penzion. Dela (pa tudi veselja) ni nikoli zmanjkalo. Starša sta bila zavedna Slovenca. Poleg ljubezni do slovenske besede sta imela zelo rada tudi glasbo in vse, kar je bilo povezano z umetnostjo. Vsi v družini smo bili muzikanti in vključeni v kulturo. Mama je še posebej izstopala. Bila je zelo dobra pevka in v Obirskem ženskem oktetu pri svojih častitljivih dvainosemdesetih letih prepeva še danes,« pripoveduje Izidor. Odraščanje s številnimi brati in sestrami je bilo zanj zelo prijetno, saj so otroci vedno imeli družbo, naučili so se odgovornosti, prilagajanja in skrbi drug za drugega.
Zgodaj od doma
Pri desetih letih so ga poslali v Mohorjev mladinski internat v Celovec. Za marsikaterega otroka bi bilo to zelo stresno zaradi domotožja, Izidor pa je ločitev od staršev dobro prenesel. »V internatu so bili tudi moji bratje, tako da nisem imel pretiranega domotožja. Ob koncih tedna pa sem tako ali drugače hodil domov,« se spominja. Po zaključeni ljudski šoli je maturiral na Slovenski gimnaziji v Celovcu. Vselej je rad risal, njegov profesor likovnega pouka Janez Oswald pa je hitro odkril Izidorjev risarski talent in ga zato podpiral ter spodbujal h kreativnemu delovanju. Pri petnajstih letih je vstopil v sistem vajeništva za risarja na steklo in porcelan in že po treh letih na Dunaju z odličnim uspehom opravil zaključni izpit. Vmes pa je Izidor že pridno delal. »Nekega dne sem se sprehajal po ulici in šel mimo trgovine, kjer so prodajali porcelan. Vstopil sem in jih vprašal, če potrebujejo koga, ki bi risal na porcelan. Dali so mi priložnost, ki sem jo zgrabil z obema rokama. A so bile moje ambicije večje. Pri dvajsetih sem se vrnil na Dunaj in se začel predstavljati raznim delavnicam porcelana. Priložnost so mi ponudili v Augarten Porzellan, kjer sem se zaposlil leta 1980 in tu delam še danes,« pripoveduje Izidor, ki je v avstrijski prestolnici sprva nameraval ostati le nekaj let, a so se mu začele odpirati vedno nove možnosti, zato je ostal več desetletij.
»V Avstriji (pa tudi v Sloveniji) ljudje ne poznajo poklica risanja na porcelan. V našem podjetju še vedno izobražujemo mlade, sicer bi ta lepi, a natančni in zelo zahtevni poklic že izumrl. Porcelan je v 13. stoletju v Evropo iz Kitajske pripeljal sloviti pomorščak Marco Polo. Ker ga je bilo tako malo, skrivnosti njegove izdelave pa Evropejci niso poznali, je veljal za belo zlato. Šele pol stoletja pozneje so v Meissnu v Nemčiji začeli mešati kvarc in kaolin. Vrednost porcelana je bila astronomska, zato so bili fini keramični izdelki takrat zelo zaželeni, dragoceni in izredno cenjeni. Celo svetovno znani slikarji, na primer van Gogh, van Dyck in drugi, so del svoje umetniške poti posvetili slikanju na porcelan, njihovi izdelki pa so dosegali visoke cene in umetniške vrednosti,« pripoveduje Izidor, ki dela v drugi najstarejši evropski tovarni porcelana, ki je lani praznovala častitljivo tristoto obletnico delovanja. Na Dunaju so jo proslavili zelo slovesno in skozi vse leto, z razstavami in prireditvami na univerzi in v muzejih po vsem mestu.
Risanje je umetnost
Izidor je z delom v podjetju začel na najnižjem položaju in počasi, a vztrajno napredoval. »To je filigransko natančen poklic, ki zahteva veliko potrpežljivosti in se ga ne da izučiti tako hitro. Prvih nekaj mesecev sem risal samo rože. Čeprav sem se učil v Celovcu in z odliko opravil izpit, so mi najprej rekli, da iz tega ne bo nič. Nato sem se lotil ornamentov, srebrnih in zlatih robov, skratka vzorcev iz vsega, kar se sveti. Tu mi je šlo bolje in sčasoma sem se priučil vsega, kar je bilo treba vedeti in znati,« pripoveduje in dodaja, da je ustvarjanje porcelana tehnološko zelo zapleteno, pa tudi zamudno delo. Pri vseh kosih je namreč treba ujeti isti odtenek, kakovost, prosojnost … Nastanek porcelanaste posode in okraskov je zelo zamudno delo, saj je treba kose večkrat žgati na različnih zelo visokih temperaturah – od 800 do 1400 stopinj Celzija. Ko je Izidor začel z delom, je bilo v njihovem podjetju zaposlenih kar 400 ljudi. 110 jih je risalo na porcelan, zdaj jih to počne le še 14. Veliko je ročnega in zelo natančnega dela, vendar nastajajo osupljivo lepi izdelki, ki jih izvažajo po vsem svetu, celo na Japonsko.
Veliko vaz, krožnikov, figur in podobnih izdelkov prodajo v Avstriji, visoko stopnjo povpraševanja po njihovih izdelkih pa zaznavajo tudi v arabskih deželah. Izidor ne bo nikoli pozabil arabskega princa, ki je v njihovo podjetje prišel s svojim petletnim sinom. Medtem ko je Izidor malemu kazal, kako se riše na porcelan in kako nastajajo osupljivo lepi izdelki, je njegov oče v zgornjem nadstropju, ne da bi trenil z očesom, naročil za več kot milijon takratnih šilingov porcelana. Izdelki iz tega materiala imajo še vedno zelo visoko vrednost, zato ne spadajo zaman med prestiž. Vendar pa imata industrializacija in poplava poceni izdelkov posledice tudi na tem področju. Žal ni več toliko kupcev, ki bi si želelo doma imeti dragocen servis iz ročno poslikanega porcelana, ki prehaja iz roda v rod. Zato se dandanes v podjetju znajdejo tudi drugače in izdelujejo predvsem protokolarna darila ter še kopico drugih stvari.
Ustvarjanje za dušo
Nemirni Izidor, ki ga je poleg risanja na porcelan mamila tudi glasba, je nekaj let igral v narodno-zabavnem ansamblu, zdaj pa imata z bratom rock in jazz skupino, s katero nastopata po vsej Sloveniji. Doma v Neulengbachu v Spodnji Avstriji, ki je od Dunaja oddaljen 30 kilometrov, ima svoj atelje, kjer z veseljem ustvarja. Svoje umetnine je začel razstavljati leta 1991, deset let pozneje pa se je lotil izdelave čisto posebnih, na katerih je združil še svojo ljubezen do pisane (slovenske) besede. Poglabljal se je v besedila koroških literatov in pesnikov Valentina Poljanška, Milke Hartman, Gustava Januša, Janija Oswalda, Maje Haderlap in drugih ter jih skušal ovekovečiti na porcelanu. Tako so nastale prekrasne umetnine z verzi, ki jim je na ta način omogočil večnost. Izidor je svoja dela veliko razstavljal po Dunaju, v Trstu, Železni Kapli, Salzburgu, Ljubljani … Do zdaj je imel že več kot trideset razstav.
Za izdelavo vsake vaze potrebuje najmanj dva tedna ali celo mesec dni. In če se med pisanjem verza zmoti? »Nič hudega. Dokler vaza ne gre v peč, lahko napisano vedno zbrišem,« se hudomušno muza umetnik, ki je sprva nameraval na Dunaj za nekaj let, a jih je v hipu minilo več kot štirideset. Svoje življenjske poti ni nikoli obžaloval, saj izpod njegovih rok nastajajo prekrasni izdelki, ki marsikomu polepšajo življenje. S svojimi izdelki ob posebnih priložnostih razveseli tudi družino, idej pa mu zlepa ne zmanjka. Želi si, da bi mu zdravje še naprej dobro služilo, da bo lahko ustvarjal še naprej, njegove izdelke pa bodo nedvomno občudovale še prihodnje generacije. Izidorjevima odraslima sinovoma je sicer očetovo delo všeč, vendar sta se odločila za drugačno poklicno pot. Podobno se dogaja tudi v drugih družinah, zato je Izidor, ki je tudi izpraševalec za vse keramične poklice v Avstriji, žalosten, da poklic slikarja na porcelan počasi izumira.