Prijava
Pred nedavnim objavljena študija razkriva, da starši »izbirčnih« otrok pogosto uberejo napačen pristop. V raziskavi je sodelovalo skoraj 20.000 odraslih, ki so kot otroci veljali za izbirčne jedce. Velika večina vprašanih je povedala, da so bile pozitivne spodbude zanje bistveno koristnejše od siljenja s hrano, ki je imelo pogosto povsem nasproten učinek od tistega, kar so pričakovali starši.
Omejevalna motnja vnosa hrane – motnja, ki je bila priznana šele pred nedavnim
Sodelujoči v raziskavi so odraščali v času, ko t. i. omejevalna motnja vnosa hrane še ni bila priznana kot uradna diagnoza. To se je namreč zgodili šele pred kratkim. V psihiatrični literaturi se začne omenjena motnja sistematično pojavljati od leta 2013 dalje. Uvodoma omenjena študija, ki je bila objavljena v reviji International Journal of Eating Disorders, predstavlja pomembno obogatitev tega raziskovalnega področja. Koristna je lahko tako za strokovnjake kot za starše, saj lahko pomaga pri izbiranju najboljših pristopov za pomoč otroku, pri katerem je očiten velik odpor do večine hrane. Raziskovalci pri tem poudarjajo, da pri tej motnji ne gre zgolj za to, da otroku določena hrana ni všeč. Številna živila lahko sprožijo zelo velik odpor, ki ga je izjemno težko premagati.
»Običajna izbirčnost« ali razlog za preplah?
Izbirčnost pri otrocih je sicer precej običajen pojav. To, da otrok zavrača nekatera živila, seveda še ni dovolj za diagnosticiranje omejevalne motnje vnosa hrane. Pri tej motnji gre za ekstremno obliko »izbirčnosti«, ki pogosto vodi do zdravstvenih težav – od prenizke telesne teže in pomanjkanja esencialnih hranilnih snovi do psihičnih stisk. Poleg tega pa se lahko pojavijo tudi stiske, povezane s številnimi socialnimi interakcijami, predvsem pri malce starejših otrocih. Hrana je namreč pogosto v središču najrazličnejših druženj. Omejevalna motnja vnosa hrane je lahko tako povezana z občutki strahu in sramu. Otrok začne hrano povezovati s konflikti, odpor pa se s tem le povečuje.
Siljenje s hrano ena od najmanj uspešnih taktik
Raziskovalci, ki so pripravili študijo, objavljeno v reviji International Journal of Eating Disorders, so sicer pričakovali, da bodo dali anketiranci prednost pozitivnemu pristopu, toda kljub temu jih presenetila pogostost tovrstnih odgovorov. Osebe, ki so menile, da je lahko siljenje s hrano učinkovita strategija in nekaj, kar je za otroka na dolgi rok koristno, so bile izjemno redke. Sama raziskava se je sicer začela že pred dobrim desetletjem – torej prav v obdobju, ko je začela strokovna javnost uradno priznavati obstoj omejevalne motnje vnosa hrane. Sodelujoči so morali med drugim navesti konkretne taktike, ki so jih kot odziv na njihovo »izbirčnost« uporabili starši oziroma skrbniki. Nato pa so morali navesti še, ali je posamezna tehnika pripomogla k povečanju pestrosti jedilnika.
Analizo podatkov je olajšal poseben algoritem
Raziskovalci so morali analizirati ogromno količino podatkov, kar je bilo še posebej zapleteno zaradi nestandardizirane forme odgovorov, saj je šlo pri mnogih vprašanjih za prosto strukturirane odgovore. Ekipa, ki je pripravila študijo, si je zato pri delu pomagala z umetno inteligenco. Uporabljen je bil poseben algoritem za prepoznavanje prevladujoče naravnanosti posameznega odgovora. Tako je bilo opise lažje uvrstiti v ustrezno kategorijo in ugotoviti, katere strategije, ki so jih uporabljali starši, so bile koristne in katere škodljive.
Kateri pristopi so bili ocenjeni najbolje?
Približno 39 odstotkov vseh odgovorov, ki so se nanašali na koristne strategije, je bilo povezanih z ustvarjanjem pozitivnega vzdušja. Sodelujoči so med drugim izpostavili vključevanje hrane v proces učenja o drugih kulturah in o nutricionistiki. Pomagalo jim je tudi sodelovanje pri procesu priprave obrokov, obenem pa tudi to, da so imeli vedno na voljo »varno hrano«, saj je bila tako tesnoba med okušanjem novih živil manjša. Približno 40 odstotkov odgovorov, povezanih s koristnimi taktikami, pa je vključevalo tudi jasno strukturo oziroma predvidljiv urnik dnevnih obrokov.
