Ne, to ni igra velikih in malih začetnic. Uroš Čelebić je človek, ki se je s svojo družino iz mestnega vrveža v Ljubljani preselil v majhno vasico Hiteno na Blokah. Lahko bi rekli v pravo nasprotje prejšnjemu življenju, saj ima na Blokah, v primerjavi z mestom, mir in tišino ter prostrane gozdove na dlani. Obkrožen pa je tudi s preprostimi, a obenem zanimivi ljudmi.
Uroš, po izobrazbi ste univerzitetni diplomirani inženir agronomije. Povejte, kaj je mestnega človeka, ki ni bil v stiku s kmetovanjem, spodbudilo za študij kmetijstva?
Res je zelo zanimivo brskati po starih spominih in se nasmehniti ob misli na to, kaj vse se je zgodilo v teh letih. Svojo mladost sem preživljal v hiši v Novih Jaršah. Bil sem, no še vedno sem, popolnoma enak vsem vrstnikom. Hodil sem na rokomet, ob petkih in sobotah smo se družili s prijatelji … Vendar pa smo si bili z vrstniki kljub vsemu precej različni. Hiša, v kateri sem stanoval, ima nekaj malega vrta in sam sem na tem vrtu preživel kar nekaj prostega časa. Pogosto sem bil od starejših deležen različnih (predvsem pozitivnih) opazk, vrstnikom pa svoje skrivnosti nisem nikoli zaupal. Verjetno me je bilo sram priznati, da me zanimajo hortikultura in rastline kot živa bitja.
Po končani gimnaziji sem se tako vpisal na univerzitetni študij agronomije – kmetijstva –, ki je močno zaznamoval mojo nadaljnjo življenjsko pot. Nikoli mi ni bilo preveč do uspeha v šoli, ampak mi je več pomenilo to, kaj lahko od izobraževanja odneseš in kaj življenjskega te lahko naučijo ure predavanj ter številne popisane strani. Ker je bila moja generacija precej številčna in nisem bil odličnjak, mi vpis na socialno delo ni uspel. Tašča mi je predlagala (verjetno je videla, da sem nor na rože, solato, krompir …), naj se vpišem na agronomijo, kar sem tudi storil in tega nisem nikoli obžaloval.
Pozneje ste živeli v bloku v samem centru Ljubljane, pred nekaj leti pa ste se preselili na zapuščeno kmetijo v majhno vasico na Blokah, kjer imate kar nekaj živali in obdelovalnih površin. Marsikomu bi se vaša odločitev zdela nenavadna …
Na svoji razgibani in trnovi poti sem doživljal tako vzpone kot padce. Življenje je močno zaznamovala moja družina. Po očetovi smrti mama nikoli ni znala izstopiti iz začaranega kroga odvisnosti in presekati vezi s preteklostjo. Verjetno me ta izkušnja in misel nanjo še vedno žene naprej. Ne želim postati ujetnik lastnih težav in se pomilovati, ko pa je na svetu toliko lepega. Vsako pomlad posije sonce, ogreje tla, prebudi vso silno lepoto tega sveta, ptički žvrgolijo, ljudje postanejo marljivi … Moto, ki me spremlja, je »carpe diem« – užij dan. Trudim se, da pri meni vsak dan, pa če je še tako slab, mine v pozitivni luči.
Dejansko se je moja prava življenjska pot začela, ko sem spoznal partnerko Vito. Je oseba, ki me vedno postavi na realna tla, ki me zna stisniti, mi nameniti čas, ko ga potrebujem, ki razume moje »čudne« ideje in me podpira na moji poti kmetovanja. Verjetno zahvala ni dovolj za vse, čemur se je odrekla moja Vita.
Zdaj razmišljam, kaj naju je pripeljalo na Hiteno (vas na Blokah). Je to moja težka bolezen, odmik od apatičnih ljudi v mestu, želja po samostojnosti in miru? Verjetno bo kar skupek vsega.
Res je, živela sva v centru Ljubljane. Imela sva veliko stanovanje in vse, kar si lahko človek želi. Primerne službe, finančno sva bila preskrbljena, imela sva hčerkico Gajo, a po pravici povedano, meni se je mešalo. Dan je bil enak dnevu. Vstaneš, greš, prideš, preživiš nekaj ur z družino in spet ponovimo. Nisem privržen robotizaciji človeka. Človek je del narave in zato potrebuje nekaj, kar ga pomirja in mu daje tisto energijo, ki ga vodi ter usmerja na njegovi poti. Potrebuje svoj razum in nespecifično vedenje, ki pa ga danes svet ne odobrava.
Na Hiteno sva se preselila pred šestimi leti. Hiša ni bila v najboljšem stanju – v spalnico je metel sneg, imeli smo malo drv, omet je odpadal … Zanimivo je, kako mi te misli privabijo nasmeh na usta. Bili smo povezani, bili smo družina. Trudila sva se, imela sva cilje, ki so naju vodili in usmerjali na najini poti. Uredila sva si mansardno stanovanje, v katerega sva vložila veliko prostega časa. Prevzela sva kmetijo, ki obsega približno 8 ha (3 ha gozda in 5 ha travnikov). Odločila sva se za ekološko kmetovanje s škotskim govedom. Trenutno rediva 7 živali. Stalnim strankam prodajava meso. Imava tudi njivo, na kateri pridelava zelenjavo za lastno porabo, veliko pa jo razdeliva tudi med prijatelje.
Z ženo torej kmetujeta po načelih ekološkega kmetijstva. Od kod odločitev za tak način kmetovanja? Kako sicer gledate na prehrano, na vzgojo?
Odločitev za ekološko kmetovanje, pa naj se sliši še tako obrabljeno, ni temeljila na večjem finančnem inputu kmetije, temveč izključno na pridelavi zdrave hrane. Pogosto je težko, a se trudiva, da kosilo vedno pripraviva iz domače zakladnice dobrot, ki sva jih pridelala čez leto. Veliko lažje bi bilo kupovati pripravljeno hrano, saj bi s tem prihranila čas, ki ga imava že tako malo. A če gledam z druge perspektive: kupi pomfri, kupi ocvrt sir, daj zraven paradižnik iz tube in kosilo je nared. Ne samo, da v takem obroku zaužijemo ogromno konzervansov, ocvrt sir ni sir, ampak mešanica tega in onega, pomfri je obdelan tako, da je lepše barve in izrazitejšega vonja … Kakšen zgled na ta način damo otrokom? Zakaj bi se trudil na vrtu, ko pa lahko vse kupiš v trgovini, to pogreješ in poješ. Tako zelo preprosto. In potem ni čudno, da otroci mislijo, da zrezki nastanejo v trgovini.
A nič ni lepšega kot sprehod v naravi, kjer si otroci lahko sami naberejo jabolko in ga z užitkom pojejo, navkljub temu, da je na njem še malo zemlje. A prav ta še okrepi njegov okus. Zanimivo je gledati otroke, kako »rabutajo« češnjev paradižnik z gredice pred hišo. Z Vito sva pri vzgoji zelo liberalna in otroka učiva realnega življenja. Nikoli jima ne olepšujeva stvari, ampak želiva, da dejansko vidita, da je svet lahko zelo lep, a hkrati zelo krut.
Vasica, v kateri živite, in hišica na vrhu hribčka, sta prav idilični. Do hišice pelje strma, ozka cesta, trgovine so daleč, tudi delovna mesta so oddaljena. Ali vseeno mogoče kdaj pogrešate življenje v mestu?
(Smeh) Dejansko naju prijatelji velikokrat sprašujejo, če kaj pogrešava mestno življenje. Ne, nikoli. Ni ga lepšega kot popoln mir, ko slišiš brenčati majske hrošče, ko otroka zaspita in imaš čas samo zase, za pogovor s partnerjem, ko srkaš hladno kavo od jutra in se pogovarjaš o vsem. Ne pogrešava mestnega življenja.
Kakšni so vaši načrti, želje, kaj vam pomenita uspeh in kariera?
Nikoli nisem in tudi nimam namena delati kariere. Na prvem mestu je Vita, potem otroka, potem dolgo dolgo nič in šele nato delo. Nikoli nisem imel želje po denarju in vplivu, saj prinašata pritisk na človeka, ki se samo stopnjuje. Denar je kot alkohol, če ga imaš malo pod kapo, je luštno, če pa ga je preveč, pa … No, saj vemo. Dejansko raje delam fizično in to, kar imam rad, kot pa da cele dneve delam nekaj, kar me ne osrečuje in hkrati prevzemam odgovornost za delo drugih, zaradi česar postanem nervozen in tečen. Potem pridem domov in prinašam službo v domače okolje, kar negativno vpliva na odnose z bližnjimi.
Želje, ki jih imava, so, da naj ljudje delajo tisto, kar jih veseli, naj se malo potrudijo za boljši jutri in naj otroke opremijo za življenje. Vsa tehnologija in znanost ne nadomestita otroškega veselja ob pobranem jabolku na pašniku. Naj delajo z ljubeznijo in naj jih žene želja po boljšem in naravnem. Naj se ljudje ne ženejo za denarjem in kariero, naj se posvetijo sebi, partnerju in otrokom. Denar je le enota, ki ti omogoča preživetje, kar je več, pa je že breme.
Ustvarjaj toliko, da ne boš suženj dela!
