Ob prihodu na Kraljevo domačijo v Borovnici me že na daleč pozdravi Janika, vedno dobrovoljna lastnica domačije, ki se ravnokar vrača iz hleva, kjer domuje njenih sedem konj, ki jim je posvetila svoje življenje. V lično obnovljeni hiški iz sredine 19. stoletja prijetno poklepetamo in kaj kmalu je jasno, da delo s konji dodobra zapolnjuje njen vsakdan, obenem pa ji omogoča prvovrsten vpogled v nenavadne in nevsakdanje sposobnosti teh čudežnih bitij.
Dandanes se vse bolj zavedamo mnogih pozitivnih učinkov živali na ljudi. Mnoge živalske vrste so si prislužile svoje mesto v procesih zdravljenja ali vsaj lajšanja določenih tegob. Na pomoč pogosto priskočijo psi, mačke, prašiči, osli … in ne nazadnje tudi konji. Te veličastne in elegantne živali so že pred časom pokazale, da so sposobne izrednega sodelovanja s človekom. V preteklosti so konji pomagali predvsem pri raznih težjih opravilih, transportu in vojskovanju, sčasoma pa je postalo jasno, da njihove sposobnosti segajo še veliko dlje. Postali so naši zvesti spremljevalci v prostem času, športu in zdravstvu kot del raznoraznih terapij. Nemški zdravnik Melchior Adam Weikard je že leta 1775 izdal učbenik, v katerem je podal prvi uradni opis hiperkinetične motnje in kot pomoč pri zdravljenju priporočil ure jahanja.
Svetu še relativno neznana lastnost konjev pa je, da so sposobni tudi dejanskega zdravljenja. Na izredno posebnem gibu, ki ga zmore narediti le majhen odstotek konj, temelji t. i. Draperjeva senzorična metoda s pomočjo konja ali krajše – terapija HBM (Horseback Miracles). To je metoda, utemeljena na znanstvenih načelih nevroznanosti, kineziologije in senzorne integracije, s pomočjo katere je mogoče nevtralizirati stres in vzpostaviti biokemično ravnovesje v možganih. Razvil jo je Terry Draper iz Kolorada, v zadnjega četrt stoletja pa je pomagala mnogim, ki se spopadajo s posttravmatskimi izkušnjami, možganskimi poškodbami in nevrološkimi motnjami.
Ivanka Janika Kržič je edina licencirana izvajalka obravnav po metodi HBM v Sloveniji. Domačija, na kateri je odraščala, ima zavidljivo, kar 200-letno tradicijo življenja in dela s konji. Njena ljubezen do teh živali se je tako rodila že v otroštvu, ko pa je prevzela očetovo kmetijo, je spoznala, da si želi nekaj več. Klasično kmetijstvo je ni zanimalo, zato je iskala nekaj, kar ji bo v veselje, obenem pa doprinos – tako kmetiji kot njenim obiskovalcem. Sprva se je odločila za športne konje, se začela aktivno ukvarjati z rekreativnim jahanjem, dresuro in delavnicami s konji. Nato pa je pred leti naletela na metodo HBM, ki je spremenila njeno življenje in z njeno pomočjo tudi življenja mnogih drugih.
Kako se je začelo?
Mi smo se že v osnovi odločili, da se ne bomo šli turističnega jahanja za prosti čas, ampak smo želeli, da bi obiskovalci s pomočjo konja, dela z njim in jahanja napredovali tudi drugače – v sebi. Imeli smo veliko rekreativnih jahačev, otrok in tudi odraslih, ki so prihajali k nam jahat, in smo opazili, da nekega večjega napredka ni. Da se vrtimo v začaranem krogu. Odrasli so na primer prišli zafrustrirani iz službe in so ves dnevni gnev stresli na konja. Potem pa ta ni šel tako, kot so si zamislili, in pokazalo se je, da čeprav jaz pojasnim, kaj in kako, ter jahači to razumejo, tega ne znajo narediti. Presenečena sem bila, da tudi otroci prihajajo obremenjeni z vsemi mogočimi težavami, in moj interes nekako ni bil izpolnjen. Želela sem si, da bi se njihovo rekreativno jahanje dvignilo na višjo raven, da bi prišlo do neke osebne rasti s konjem, ampak do tja nismo prišli. Ker delo s konjem, jahanje, je dejansko osebna rast!
Nastopil je torej čas za korenite spremembe. Kako vas je pot pripeljala do terapij HBM?
V obstoječem spektru raznih aktivnosti – imeli smo delavnice za otroke, praznovanja rojstnih dni, rekreativno jahanje za odrasle in otroke, delavnice za odrasle – nekako nisem več videla zadovoljstva in sem iskala nov izziv. Po spletu okoliščin, po naključju, sem naletela na informacijo o tem programu, in bolj ko sem premišljevala o tem, kakšni ljudje so k nam hodili, bolj sem videla, da je to nekaj, kar vsi potrebujemo. Videla sem, da je to nekaj nenavadnega, nekaj novega, ki obeta. In tako sem bila sedma, ki sem se šla izobrazit v Kolorado.
Zakaj ravno ta terapija?
Stvar je v tem, da potrebujemo razvoj, in ker bi rada tudi sama delala na sebi, me je to pritegnilo. V osnovi sem šla na ta program, da ga spoznam zaradi sebe, in če mi bo všeč, bom lahko to tudi počela. Po tistem izobraževanju sem bila navdušena in sem tudi opazila določene pozitivne spremembe. Sem veliko bolj mirna, kot sem bila prej, z lahkoto se odločam. Včasih sem veliko premišljevala, iskala argumente za ali proti, in tudi po odločitvi je bil vedno prisoten neki dvom. No, danes tega sploh ni in z velikim veseljem jadram praktično v neznano – kar pač življenje prinese. Imam fokus, bolj jasno vidim stvari. In ne samo da sem bolj osredotočena, tudi v stresnih ali neprijetnih situacijah sem presenetljivo bolj mirna.
Kako poteka samo izobraževanje?
Izobraževanje je zelo intenzivno, zelo veliko je treba vedeti o konjih, še več pa prinese praksa, ker tega se ne more delati rutinsko ali šablonsko. Dostikrat rečem, da se tam naučiš samo abecede, potem pa šteje, kam te pripeljejo življenje in izkušnje. Vsak primer je zgodba zase, izziv. Vsak primer se te dotakne. To je nenehno učenje, kar so pokazale tudi naše izkušnje. Ravno zdaj sem si na primer nabrala veliko knjig o nevroznanostih, epigenetiki (Dispenza, Lipton, Hanseom, Van der Kolk …).
Seveda pa je izziv zase tudi najti pravega konja …
Ja, najti konja je zelo težko. Ocenjujejo, da je na svetu le okoli dva odstotka konj sposobnih tega giba, in ravno ta posebni gib je osnova za izvajanje te terapije. Najprimernejši je western tip konja pasme ameriški paint ali quarter. Se pravi, najpomembnejši je gib, sledi karakter. Lahko se konj pravilno giblje, ampak je popolnoma netoleranten do takih ljudi. Od človeka pričakuje mirnost, odločnost, neko zelo stabilno osebo, mi pa damo na konjev hrbet vse drugo, samo tega ne. Konj se mora soočiti z izzivi udeležencev.
Kakšen je ta posebni gib?
Konj mora imeti posebno gibanje, ki je takšno, kot bi bila dva konja skupaj sestavljena. Gre pravzaprav za posebno vibracijo, ki izhaja iz tega giba – konjev hrbet zavalovi in to valovanje gre udeležencu skozi celotno telo do možganov ter začne spreminjati valove v njih. In od tam se začne. Naj povem, kako je to videti: udeleženec normalno zajaha konja, potem pa se ga obrne okoli, da gleda v konjev rep. In ne samo to – potem zamiži in takrat ga poskušamo pripeljati do tega, da bo izvedel ta posebni gib in da ga bo nekaj časa držal. Ta vibracija je bistvena, z njo se vse začne in zato se razlikujemo od vseh drugih terapij, kjer je večji poudarek na komunikaciji – vodenju, čiščenju, jahanju, sprehajanju …
Pa je težko doseči, da konj drži ta gib?
Konj se odzove na to, kaj se dogaja v glavi tistega, ki ga jaha, in po navadi je tam kaos – na začetku je absolutni kaos. Konj zelo različno odreagira in zelo težko mu je držati ta gib. Recimo če pridejo ven neke emocije, žalost ali negotovost, se lahko vkoplje in se ne premakne oziroma spremeni dinamiko gibanja. Takrat čakamo, kdaj se to spremeni, da ga lahko poženemo naprej in pripravimo do tega, da izvede ta gib, to vibracijo. Začetne terapije so izredno težke, ker udeleženci, posledično pa tudi konj, iščejo ravnotežje. Sploh recimo po možganski kapi, ko je ena stran prizadeta in ljudi vrže čisto v eno smer.
Začetki so vedno naporni … Kako se s tem spopadajo udeleženci?
Zaradi tega nihanja je že samo težišče problem. Prisoten je tudi izjemno nelagoden občutek v glavi – nekaj časa. Potem pa pride do nekih zelo dobrih trenutkov, takrat se udeleženci izredno dobro počutijo, in potem to spet izgubimo. Skozi več terapij se to spremeni. Terapija je izredno naporna za konja, udeleženca in za nas – za asistenta in zame, zato izvajamo le eno na dan, vsaka pa traja samo pol ure, saj se v tem času zgodi ogromno! Ljudje doživljajo mnogo različnih občutkov, jokajo, tudi kričijo … Zato poleg vibracij in različnih vaj z rokami dodajamo tudi kombinacijo vaj, ki spodbujajo kognitivne sposobnosti – od štetja do mnemotehnik. Zanimivo je, kako ljudje potem ne vedo več, katera roka je leva in katera desna. Ne spomnijo se številk ali pa jim rečemo, naj na primer naštejejo tri stvari modre barve, in se enostavno ne spomnijo. Kombinacija vsega tega dejansko razbije tisto zatečeno stanje, možgani pa se spravijo v tek.
Kako natanko pa potem poteka celoten proces?
Ta terapevtski proces – vse, kar se dogaja – delimo v tri faze. Prva se začne s to posebno vibracijo, gre pa za nevtralizacijo stresa. Ta vibracija sproži neki kaos v glavi, ker možgani morajo reagirati, in to ne glede na to, v kakšnem stanju so – ali gre za možgansko kap, multiplo sklerozo, depresijo … Mi jih tako prisilimo, da se začnejo spreminjati. Skozi več terapij pride do druge faze – sproži se uravnavanje nevrokemikalij, hormonov oziroma nevrotransmiterjev v možganih. To so na primer dopamin, serotonin, GABA, acetilholin, oksitocin, noradrenalin, melatonin, glutamat … Ko se to biokemično ravnovesje začne uravnavati, se (po navadi pri vseh) zgodi to, da se dejansko spremeni percepcija. Ljudje začnejo na iste stvari gledati čisto drugače in to je potem podlaga za tretjo fazo, pri kateri pa ne sodelujemo samo mi, ampak vsi, ki so v stiku s to osebo – domači, šola, psihoterapevti … V tej fazi se lahko začnejo spreminjati vzorci vedenja in obnašanja, ki so bili prej zatečeni.
Rezultat terapije po metodi HBM so torej spremenjeni vzorci vedenja …
Velikokrat je tako, da bi nekdo rad dosegel neko spremembo, in gre na psihoterapijo, potem se pa stvar nikamor ne premakne, ker vse ostaja na pogovorni ravni. Ko mi sprožimo proces uravnavanja v možganih, v bistvu odpremo vrata in je lahko nadaljnje zdravljenje – na primer psihoterapija – veliko bolj učinkovito, kot bi bilo sicer. Razlog tiči v tem, da lahko vsak človek sprocesira samo določen del informacij. Psihoterapevt lahko ponudi bistveno več informacij, pomembnih za udeleženca, ampak jih slednji ne zmore sprejeti. Ko pa mi z metodo HBM dosežemo, da se percepcija spremeni, udeleženec pozneje drugače in predvsem lažje sprocesira bistveno več informacij kot prej. Pomembno je poudariti tudi to, da se tu spremembe dogajajo neodvisno od volje obravnavane osebe – ko se udeleženec usede na konja, ni pomembno, ali hoče, da se dogajajo ali ne, takoj ko se usede nanj, se začnejo dogajati. Mi z vsako terapevtsko obravnavo nekaj naredimo in potem se to sčasoma izraža v nekih večjih korakih. So pa izredni, neverjetni rezultati.
Je možno možganske poškodbe in nevrološke motnje z metodo HBM povsem pozdraviti?
Popolna ozdravitev je relativna. Moram povedati, da k nam prihajajo zelo težki primeri. Recimo, pri nekomu z možgansko kapjo, cerebralno paralizo ali multiplo sklerozo se lahko zgodi tak napredek, da je bolezen lažje nadzorovati. Obravnavali smo že zelo širok spekter različnih stanj, na primer avtizem, aspergerjev sindrom, depresijo, anksioznost, psihoze, možganske kapi, multiplo sklerozo, parkinsonovo bolezen, motnje govora … Fascinanten primer je fibromialgija – to je bolezen, ko ljudi vse boli – en dan malo bolj, drug dan malo manj. Gre za posledico stresa, za neke nepojasnjene bolečine in ljudje se običajno učijo živeti z njimi. Zdaj imamo primer, ko smo že na začetku, ko smo začeli terapije, prišli do trenutkov brez bolečin, zdaj pa je stanje že bistveno boljše. Prišlo je do popolne spremembe, tudi v percepciji, in tu je potem tisto vprašanje – kako si spremeniti življenje. Vse je kar naenkrat možno. Predvsem je veliko več pozitivizma, ljudje postanejo pozitivni, bolj odprti za spremembe.
Torej se jim nekako začne čisto novo življenje …
Tako je! Ne zgodi se pa to z eno samo obravnavo, ker vsa ta stanja so posledica nečesa dolgotrajnejšega. V par mesecih lahko ljudje začutijo, da se nekaj dogaja, je pa to individualno, odvisno od primera do primera. Najhitreje napredujejo tisti, ki ne jemljejo tablet – še posebno antidepresivov, antipsihotikov ipd. –, in otroci. Mene se ravno zato dotaknejo te obravnave – vsaka posebej –, ker nikoli ne vem, kaj pričakovati. Zelo se trudim prebrati konja in kaj sporoča, ker dejansko zelo veliko pove, čuti vse občutke osebe, ki sedi na njem. Nihanja počutja so zelo pogosta, zato moramo dati skozi nekaj obravnav, da zbudimo možgane, potem pa nastopi ena serija obravnav, ko imamo že zelo dobre trenutke, ampak istočasno tudi zelo slabe. Značilna so ta nihanja, sčasoma pa to preide v čedalje boljše stanje, dobri trenutki se prelevijo v dobro stanje. Zanimivo je, da mora res priti do nekih hudih dogodkov, da bi se to stanje podrlo. To se ne izniči kar tako, da bi moral biti odvisen od takšne terapije. Stanje se enostavno spremeni, potem pa je vse odvisno od tega, kaj prinese življenje.
Sliši se skorajda predobro, da bi bilo res, a vendar izkušnje govorijo zase. Draperjeva senzorična metoda je ena izmed komplementarnih metod, ki lahko dopolnjujejo zdravljenje pri poškodbah možganov in najrazličnejših nevroloških stanjih, pomagala pa je že na tisoče ljudem in jim znova narisala nasmeh na obraz. Na Kraljevi domačiji danes bivata že dva konja, primerna za terapijo s to metodo. To sta ameriški paint konj z imenom Blue in valižanski poni, ki sliši na ime Star in se s terapijami HBM še spoznava. Jasno je, da so konji resnično veliko več kot le čudovita bitja. Njihove čudežne sposobnosti lahko pomagajo ljudem do boljšega življenja, in ravno to je Janikina največja motivacija, da z optimizmom zre v prihodnost.