Hipnoterapevtka, svetovalka in motivatorka Marija Hrovat zna uživati v življenju, hkrati pa ima tudi poseben čut za skrite in manj oprijemljive globine človeške duševnosti. Tega s pridom uporablja pri svojem delu, pri razreševanju najrazličnejših psihičnih težav ljudi, še posebej veliko pa dela z otroki in mladostniki, ki imajo težave s koncentracijo in učenjem. Poleg individualnega dela tudi predava o komunikaciji. Skupaj z možem ima še eno veliko ljubezen: to so starodobniki, v katerih spretno vrti volan, lani je bila celo voznica na poroki princa Aleksandra Karađorđevića in njegove družice v Beogradu.
Duhovni svet, psihologija in človeški odnosi jo že od nekdaj zanimajo. Spominja se, da se je to zanimanje začelo z bontonom, ko je ugotovila, da ljudje, ki se lahko na zunaj brezhibno vedejo, v sebi nosijo čisto nekaj drugega. Udeležila se je tudi tečajev retorike in javnega nastopanja, saj se je želela izmojstriti v izražanju. A ves čas je čutila, da je v človeku še nekaj več, in to je našla v študiju hipnoterapije pri Božidarju Grilcu. Zanimala so jo zlasti pretekla življenja, pa ji je Božidar pojasnil, da so regresoterapije, ki dajejo vpogled v preteklost, samo delček znanja, zato se je odločila za celotno izobraževanje. Zaključila ga je leta 2012 in potem takoj začela delati z ljudmi. Z njimi rada dela in jim pomaga, vendar meni, da ljudem pomagamo samo, kadar nas za to prosijo. Ugotavlja, da gre človek, ki se sam ni odločil za pomoč, teže v hipnotično stanje, saj sta tu pomembna zaupanje in lastna odločitev, prav tako pa ima tudi podzavest zaščito in zato do sprememb ne more priti.
Ljudje prihajajo k njej zaradi različnih težav, denimo depresije, nesamozavesti, nerazumevanja v službi, različnih strahov. Večina se odloči, da bo naredila neko spremembo, zato z njimi ni težko delati. Opaža, da prihaja nekoliko več žensk kot moških. Z vsakim ne dela hipnoterapije, saj obstaja še veliko drugih tehnik, ki jih izbira po občutku, glede na to, kaj človek potrebuje. Običajno zadostuje od ena do pet terapij.
V zadnjem obdobju je največ delala z otroki od 10. do 19. leta, ki so prihajali zaradi padanja ocen ter pomanjkanja koncentracije in samozavesti. Veliko je tudi takih, ki so sposobni, a jih pri doseganju rezultatov ovirajo pomanjkanje samozavesti, trema, strah. Z otroki je laže delati kot z odraslimi, a pri tem uporablja tehnike, ki so primernejše zanje. Ko pridejo otroci na hipnozo, že verjamejo v to in jih ni težko hipnotizirati.
Hipnoza v spanju
Zelo dobre izkušnje ima s hipnotično tehniko govorjenja v spanju. Gre za izgovarjanje sugestij po tem, ko otroci že spijo, njihova podzavest pa še vedno sprejema informacije. Staršem da sugestije za njihove otroke, in ko ti zaspijo, sicer ne slišijo, a so še v stanju sprejemanja. Pomembno je, da so sugestije pravilno formirane, in se lahko tudi razlikujejo od otroka do otroka. Učinek je hitro viden. To je preverila tudi pri svojem sinu. »Sestavila sem sugestije za sina, ki je imel težave s koncentracijo. Dva tedna sem mu zvečer govorila sugestije za koncentracijo. Tretji teden sem šla na govorilno uro, učiteljica je rekla: ’Vaš otrok je drugačen, bolj sodeluje, bolj spremlja in je mirnejši.’ Njegove narave sicer ne morem in tudi nočem spremeniti, ampak sugestija je bila, da je tisti trenutek, ko vstopi v razred, miren in osredotočen na učiteljičin govor. Pri tem je res treba paziti, da ne ubijemo narave nekoga.«
Precej pogosta težava je tudi strah pred javnim nastopanjem. Pri tem ji pride prav znanje s tečaja retorike, ki ga je opravila pri Aleksandri Zupančič in njenem možu. Svoje znanje je tudi razširila z izobraževanjem nevrolingvističnega programiranja.
Podzavest pomaga rešiti težavo
Opaža, da na splošno veliko ljudi trpi zaradi anksioznosti in strahov, ki izvirajo iz podzavesti. Ti so lahko utemeljeni ali pa tudi ne. »Podzavest plete svoje zgodbe. In zaradi njih smo anksiozni in imamo strahove. Strah nas tudi ščiti, da na primer ne gremo kar čez cesto, saj nas lahko povozi avto. Govorimo o pretiranem strahu. Čustva so tista, ki dajo podzavesti vedeti, ali je kaj resnica ali ni. Če se nečesa prestrašiš, tudi če se ni nič zgodilo, bo podzavest vzela to za resnico.« Marija to ponazori z naslednjim primerom: »Neko mlado dekle je prišlo k meni, da ne more več voziti avta. Ni vedelo, zakaj. Naredili sva regresijo in poiskali vzrok. Prišli sva do tega, da je vozila avto in skoraj zbila pešca. Misli so tako hitre, da je že videla, kako ga je zbila in da ga ima na pokrovu motorja, in podzavest je vzela to za resnico. Zato je pomembno, da se čim bolj zavedamo, kaj mislimo – razmišljamo, saj imajo tudi samo naše misli čustven naboj in od tega je odvisno naše počutje.«
Veliko strahov je neutemeljenih in lahko izvirajo iz prejšnjih življenj, verjame Marija. In kako je to sprejemljivo za ljudi, ki ne verjamejo v prejšnja življenja? »Nekateri ne verjamejo v pretekla življenja in jim razložim, da je to vseeno. Da si potem podzavest izmisli tisoč in eno zgodbo z nalogo, da bo pomagala rešiti težavo. Naj samo zaupajo, karkoli vidijo ali občutijo. Če se je človek odločil za spremembo, podzavest daje zgodbe, samo da se bo težava razrešila.«
Pri svojem delu se dotika tudi duhovnosti, saj ljudje v sproščenem stanju lahko pridejo v globlji stik s seboj, s svojo notranjo bitjo. Takrat samo so in se tudi ne obremenjujejo z mnenji ljudi. Vodilo njenega dela je osredotočenost. Pravi, da tisto, na kar smo osredotočeni, tudi vidimo, dobimo in doživljamo. Na primer: ko sta partnerja v odločanju ali pričakovanju otroka, srečujeta, vidita nosečnice ali starše z vozički oziroma majhnimi otroki. Zato ima pomembno vlogo pri njenem delu tudi vizualizacija, pri kateri so navzoča čustva, neki čustven naboj. »Za to je dovolj že blago hipnotično stanje ali pa sproščujoče stanje. Na začetku si stranka izbere en namen. S pogovorom, vodenjem dosežemo, da se klient počuti varno, udobno, sprejeto in pozitivno osredotočeno. Predstavlja si, kot da je to, kar si želi, že uresničeno in to čim bolj doživi. Lahko to stori tudi z mislimi, če nekateri tega ne vidijo. Lahko tudi rečemo, da sanjamo. Bistvo je, da to čim bolj doživeto začutijo, saj s tem oddajo pozitivno vibracijo, ki se jim potem odzove – zgodi v življenju. Pri mojem delu moraš biti ustvarjalen pri izbiri pravih besed. S svojim vedenjem in razmišljanjem oddajamo vibracijo. Okoliščine, dogodki in ljudje pa so samo odsev našega zaznavanja, razmišljanja, vibracije in dojemanja našega vsakdana.«
V hipnotičnem stanju se odprejo tudi parapsihološke sposobnosti, prekognicija, telepatija, videnje prihodnosti. Marija sicer tega ne vidi na tak način, vidi drugače, če vidi, kadar vidi. Pozna primere ljudi, ki se jim je dejansko odprla nadčutna zaznava. K Božidarju Grilcu je denimo prišla neka gospa zaradi odvajanja od kajenja in v hipnozi so se ji odprle nadčutne sposobnosti. Prav tako pa ima te nadčutne sposobnosti njegova hči Mija Grilc. Lahko vidi zdravstveno stanje ljudi. »Vsak človek ima svoje senzorje, tudi sposobnost samozdravljenja, ki ga hipnotično, meditativno stanje omogoča. Telo se obnavlja, ker je človek sam s seboj. Možgani pošiljajo impulze v določene dele. Zdaj še ugotavljajo, kakšno nalogo dejansko imajo možgani. Rastline se namreč tudi odzivajo, pa nimajo možganov. Tudi na celični ravni so spomini, komunikacija poteka med samimi celicami. V sproščujočem, osredotočenem stanju lahko vplivaš na svoj nezavedni del. Do tega stanja prihajajo npr. ljudje, ki se potapljajo na dah, ali pa prosti plezalci. Ko visijo na previsih in se držijo le z nekaj prsti ali pa ko se potopijo v globine, kjer je pritisk čisto drugačen, in to zmorejo brez poškodb. Takrat preidejo v višje stanje zavesti. Nekako se ne zavedaš, ker se prepustiš, toliko zaupaš vase, da samo deluješ.«
Vsaka hipnoza je pravzaprav samohipnoza. Vsak človek jo kdaj doživlja, ko ga nekaj zamakne ali preden potone v spanec. Marija je s samohipnozo pomagala tudi sebi. Njen strah so bile gondole, vsa družina pa je navdušena nad smučanjem. Ko so bili v Avstriji na smučanju, je za vedno opravila s strahom. »Zanimivo je bilo. Med samohipnozo sem imela zaprte oči, potem sem jih samodejno odprla, in ko me je stisnilo, sem jih spet zaprla. Nazaj grede je bila v gondoli gneča, stati sem morala pri vratih. Seveda sem se spraševala, kaj če se odprejo. Malo sem se zamotila, začela gledati stran, še opazila nisem, da gledam ven. Naslednji dan smo šli spet na gondolo in preverila sem, ali deluje. Strahu ni bilo več,« pojasnjuje Marija, ki v življenju uživa v vsem, kar počne, pa če je to hipnoterapija ali delo na vrtu ali pa če se odpravi kam na lepše v visokih petah ali vozi starega rolsrojsa. »To je nekaj najboljšega, ko si dovoliš in lahko uživaš v več stvareh v življenju. Pomembno je, da najdeš vsak dan čim več lepih stvari, da zaupaš in veš, da je vsak trenutek v življenju lahko nov začetek in da imamo neskončno možnosti. Vse omejenosti se dogajajo v naši glavi, v naših prepričanjih. To učim ljudi,« sklene naša sogovornica.