Helena Ošep se ukvarja s pripravo čajnih mešanic, ki so posebne zaradi izrazite arome, značilne za rastlinje alpskega okolja. Ljubezen do zelišč je v njeni družini že praktično prirojena, skupaj s spoštovanjem narave. Presenetili so me z izrednim gostoljubjem in toplino, obenem pa so me navdušili s poznavanjem najrazličnejših rastlin in zelišč.
Domačija Bevšek – Ošep leži na samem začetku Robanovega kota, ene izmed slikovitih dolin Solčavskega. Celotna kmetija je edinstvena, saj je razglašena za kulturni spomenik, objekti pa datirajo v prvo polovico 19. stoletja in so obnovljeni v skladu s predpisi Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Že ob prihodu na posest radovedno oko ugleda freske na gospodarskem poslopju. Zanimivo je, da je bila domačija v prostorskih aktih omenjena že v srednjeveških zapisih, njihov danes obnovljeni mlin pa je bil v 15. stoletju edini mlin za Solčavo, v katerem so mleli razna žita. Po drugi svetovni vojni je bila kmetija razdeljena na dva dela, a sta oba ostala v rokah iste družine. Prvi del domačije je poznan predvsem kot Turistična kmetija Bevšek – Ošep, drugi pa pod imenom Ekološka kmetija Bevšek. Tu v idilični hišici ob bujnem vrtu živi topla družina Ošep, ki me je brez oklevanja spustila v svoj dom, kjer smo poklepetali ob skodelici okusnega in izjemno aromatičnega alpskega čaja.
Dejavnosti na ekološki kmetiji
Njihova kmetija ni tako velika kot nekatere druge na tem območju, usmerjeni so v ekološko živinorejo, imajo nekaj travnatih površin in precej več gozdnatih. »Kmetija je tako majhna, da se vsa družina ne bi mogla preživljati le s tem. Eden mora hoditi v službo. Tako je mož hodil v službo, jaz pa sem bila doma na kmetiji z otroki. Imava štiri. Sicer smo že dvajset let usmerjeni v ekološko kmetijstvo. Takoj ko se je to dalo, ko sta bila v Sloveniji sploh omogočena izobraževanje in pristop k temu, smo se vključili, saj smo na tak način – brez gnojil in škropiv – kmetovali že prej. V bistvu se ni nič spremenilo, razen tega, da imamo ekološko kontrolo in smernice. No, pred kakšnimi petnajstimi leti pa sem prijavila tudi dopolnilno dejavnost na kmetiji in se začela ukvarjati s proizvodnjo ekoloških čajev in čajnih mešanic.« V zadnjem času se je začela ukvarjati še s kuhanjem raznih marmelad, med katerimi izstopa okusna marmelada iz divje slive.
Ekološka zelišča in rastlinska predelava
Težko je natančno določiti, kako se je ljubezen do zelišč razvila, saj je bilo ljudsko zeliščarstvo na Solčavskem že v preteklosti del vsakdanjika, znanje o rastlinah pa se je nekako prenašalo iz roda v rod. »Mi sestavljamo te čajne mešanice po enem takšnem občutku in na takšen način, kot je čaje kuhala že moja mama,« pove Helena. V domači hiši ima pravo majhno proizvodnjo čajnih mešanic. »Začeli smo z majhnim. Najprej sem te čaje kuhala otrokom in svoji družini, nakar smo kmečke žene imele razne tržnice in sem nekaj viškov začela nositi na te tržnice. Tudi v Avstrijo smo hodile in potem se je vse skupaj začelo razvijati, povpraševanje je naraščalo in tudi nabiranja zelišč je iz leta v leto več.«
Nabiranje in sušenje zelišč
»Vse je ročno nabrano in posušeno. Sušim večinoma naravno, na takšnih lesenih sušilnikih. V zgornji dnevni sobi, ki je kot podstrešje, so zelo ugodne razmere za sušenje. Imamo dva velika lesena sušilnika, s tem namenom pa smo uredili še prostor pri hlevu, kjer čistimo vsa nabrana zelišča. Bolj občutljive rastline, npr. regratov cvet, ognjič in bezgov cvet, danes sušim tudi z električnimi sušilniki ali pa si pomagam s krušno pečjo. Nameravamo pa narediti še leseno kaščo za sušenje.« Zelišča pomaga nabirati vsa družina, nekaj jih gojijo doma, druga pa najdejo na svojih posestih. »Gor v hribih imamo eno planino, kjer je tudi mnogo zelišč. Veliko jih nabiramo tudi po gozdnih poteh in gozdnih vlakah. Doma gojimo meto in meliso, v naravi pa nabiram dobro misel ali origano, materino dušico, lipov in bezgov cvet, koprivo, smrekove vršičke, regratov cvet, ognjič, malinov in robidov list … To vse je za mešanice, sicer pa zase nabiram še nekaj rastlin več. Tisto imamo pa še za domačo lekarno.«
Alpski družinski čaj in druge mešanice
V izjemno aromatični mešanici, ki se je že uveljavila pod imenom Bio Alpski družinski čaj, se v natančno določenih količinah prepletajo okusi melise in mete, dobre misli, regratovih, lipovih in bezgovih cvetov, malinovega lista, materine dušice in ognjiča. K posebnemu okusu zagotovo pripomore svež gorski zrak pa tudi to, da so vsa zelišča ročno nabrana ter narezana in posušena. »Najprej smo imeli alpski družinski čaj. Potem smo se odločili, da pripravimo še eno mešanico – alpski gozdni čaj –, v katero smo dali smrekove vršičke, koprivo in meto. Zdaj pa razvijamo novo mešanico, ki pa je še nismo poslali na ekološko kontrolo. To je Jurijev čaj. Nastal je, ko me je sosed prosil, naj mu sestavim kakšno mešanico. Rekel je, da je malce nervozen in potrebuje nekaj za pomiritev, in potem sem mu zmešala tale čaj. Smo pa noter dali meto, meliso, dobro misel, rman in črno deteljo. Embalažo naročam iz Avstrije, etikete pa vedno oblikujejo domači – predvsem mož, hčerki pa sta svetovalki.«
Na Solčavskem raste mnogo zelišč
V Robanovem kotu raste kar 238 avtohtonih zdravilnih zelišč, od katerih je bolj poznanih okoli 120. »Ta so se uporabljala v preteklosti in tudi danes. Včasih so se veliko bolj uporabljale tudi te, zdaj zavarovane alpske rastline.« V topli kuhinji se zbere družina in začne se prava debata o zeliščih tega območja. »Značilen je rman – po domače, po solčavsko, mu pravimo škarocelj. Pa tudi dobra misel oziroma origano. Naša mama mu je rekla toša. Tu je še materina dušica – divji timijan, ki ga je več vrst.« Starejša hčerka pove, da je najbolj aromatična vrsta tista, ki najprej cveti in tudi najbolj ohrani barvo. Zdravilne mešanice Helena pripravlja za domačo uporabo. »Prav zdravilnih rastlin ne smemo prodajati, te se prodajajo samo v lekarni. Rastline so razvrščene v strupene, zdravilne in splošne in mi lahko nabiramo samo splošne, ki so na seznamu za hrano, torej užitne.« Z razlogom, saj je meja med zdravilnimi in strupenimi rastlinami zelo tanka.
Med strupene na primer spada volčja češnja oziroma Atropa belladonna, ki pa je v zelo majhnih količinah lahko zdravilna. »Stric je imel visoko vročino, zato je vzel nekaj kapljic volkouca, in že čez deset minut mu je vročina padla s 40 na 37. Uporabljala ga je tudi teta. Krožijo pa razne zgodbice, npr. pred leti se je nekdo zmotil in spil volkouc, namočen v šnopsu. In umrl, seveda. Naj bi bil pa tudi halucinogen.« Na tem območju se najde še mnogo drugih zdravilnih rastlin, ki pa prav tako zahtevajo izredno pazljivo uporabo. »To so še macesnova goba, pa rožni koren so veliko nabirali, saj je dober za kri in izboljša krvno sliko. Planike so se včasih uporabljale za srčne težave. Ampak se je z razvojem farmacije vse to opustilo.« Lažja obolenja, kot so prehladi ali vneti mandlji, se lahko zdravijo tudi z rastlinami, ki jih lahko nabirajo še danes. »Timijan je zelo uporaben. Jaz za doma naredim timijanovo tinkturo – namočim ga v alkohol in potem imamo to na zalogi, če koga boli grlo ali pa zob. Smetlika je dobra za oči, rman je za želodec.
Repinec je tudi uporaben, ampak enoletni, ne dvoletni. Ko gre v storžke, korenina nima več toliko učinka. Baldrijan se uporablja za pomirjanje, šentjanževka pa za depresije. Potem je tu še planinski meh oziroma islandski lišaj, ki je dober za pljuča. Rastišč ni veliko, zato to nabiramo samo za lastno uporabo, da ga ne iztrebimo. Materina dušica razkužuje, lipov cvet je zelo uporaben za zbijanje vročine, prav tako bezgov. Tudi dobra misel razkužuje. Za prehlade je uporaben tudi ajviš – navadni slez. Včasih smo imeli še lapuh, ki zacveti spomladi in smo ga veliko uporabljali, preden smo ugotovili, da ima stranske učinke. Se je pa list uporabljal za povezovanje ran, pa trpotec tudi.« Mnogo koristnih učinkov ima še npr. žajbelj, a tudi priprava žajbljevega čaja zahteva mero previdnosti. »Žajbelj mora vreti tri minute, paziti pa moramo tudi zato, ker ni primeren za otroke.«
Sprehodimo se še po bujnem vrtu, ki jeseni, ko večina rastlin odcveti, spominja na zeleno džunglo. Tu se med drugim najdejo sivka, meta in melisa, pehtran, sladki pelin, ožepek, žajbelj … Zanimiva je kamnita spirala, ki so jo izdelali na delavnici v okviru projekta Zelišča v Zgornji Savinjski dolini. »To je spirala iz kamnov, na kateri se izpostavijo različne mikroklime. Višje imaš bolj tople točke in tako zelišča zelo lepo rastejo,« pojasni Helenina hčerka Mojca. Na robu vrta stoji doma narejen kokošnjak, z vrta pa se odpira čudovit razgled na zeleno okolico. Obe pojasnita, da je vrt najlepši spomladi in poleti, ko rastline cvetijo. Helena in njena družina sta me navdušili z domačnostjo, preprostostjo in toplino, pa tudi z medsebojnim spoštovanjem in sodelovanjem, ki sta za obstoj takšne kmetije nujna.
