Urška Majdič se zdi nežna dušica, čeprav je predana rockerica. Velika borka za pravično in dobro, za ljubezen in pravice tudi tistih, ki tega sami ne morejo terjati. Zdi se, da se v njej prepletata dva popolnoma nasprotna tokova. Tisti mirni, nežni, ki vsakemu pusti živeti tako, kot sam hoče, in tisti odločni, neustrašni in aktiven tok, ki kliče k spremembi. Aktivizem nosi negativen prizvok, pravi, a to še ne pomeni, da ne prinaša dobrih rezultatov in da se lahko obrnemo in pretvarjamo, da se to nas ne tiče.
Kaj se je spremenilo v vašem življenju, da ste se odločili postati vegetarijanka?
To ni bilo z danes na jutri … Najprej je veliko razmišljanja o tem, nato ozaveščanja … Meso mi je začelo smrdeti, me asociiralo na mrtvo žival, na kri. Postopoma sem izločala določene izdelke. Spomnim se, da ko sem konec srednje šole jedla hrano izključno rastlinskega izvora, sem zelo hitro slabela in postala slabokrvna. Razlog je bil v tem, da še nisem znala nadomeščati hranil. Poleg tega je bila vegi ponudba v trgovinah nična ali skromna, že polnozrnata živila so bila redkost. Zato sem iskala kompromise. Zdaj sem hvaležna, ker imamo možnost izbire. Ne izbiram le »vegetarijanske«, ampak na splošno »odgovorno« hrano. Tako, ki spoštuje živali, lokalno prebivalstvo in nenazadnje kupca. Zdaj imam odlično kri in dokaj mirno vest … Ne gre za to, da greš v skrajnosti, ampak odgovornost na vsakem je, da se osvešča in se trudi minimalizirati negativnost tega sistema po svojih močeh.
Se vam zdi, da je prišla prej ljubezen do živali ali je bila odločitev sočasna?
Ljubezen do živali obstaja, odkar sama obstajam. Zagotovo je povezana z odločitvami, ki jih sprejemam –prehranjevanje je majhen delec tega. Otroku v današnjih časih to že mogoče pade na pamet, takrat pač ni. »Normalno« je bilo jesti meso. Je pa tudi res, da se nekoč ni tako pretiravalo z mesnimi izdelki in hrano nasploh, kot danes. Pravim, da je dovolj že, če smo skromni. Povsod, razen pri ljubezni.
Veliko ljudi, ki imajo radi živali, vseeno ni vegetarijancev. Ste vi mnenja, da bi moral vsak, ki ima rad živali, biti vegetarijanec?
Vsak, ki ima srce, bi se moral osveščati – o vsem: dogajanju v svetu, mučenju živali, učinkih mesne industrije na okolje … In potem vsak, ki ima srce in vsaj malo tudi v možganih, enostavno ne more ignorirat dogajanja. Po mojih izkušnjah ljudje vsaj malo omejijo svoje slabe navade. Navade so huda omejitev; sužnji smo. To sama vem zaradi sladkarij, zlasti čokolade … Ni se lahko odpovedati, ne gre čez noč; in dobljena bitka še ne pomeni dobljene »vojne«. Ni prav, da se obsoja mesojede ljudi – osveščati jih je treba in spodbujati, nikakor pa ne siliti. Strpnost in spoštovanje je dvosmerna pot.
Za veganstvo se kljub temu niste odločili? Zakaj?
No, na to sem deloma odgovorila v prejšnjem odgovoru. Nobena skrajnost ni dobra … Če vse prenesemo na recimo sojo, pomislite, koliko je je potrebno pridelati – in zato si pomagajo z genetiko, povzročajo monokulturnost, ki spet škodi ekosistemu … Zmernost in premišljenost je po mojem resnično zlato pravilo. Včasih si privoščiti domač sir z bučnim oljem, jajce s kmetije, kjer se kure prosto pasejo … Ne zdi se mi prav, da bi si morali drug drugemu gledati v krožnik. Bodimo samoodgovorni – pa ne le pri prehrani –, pa bo svet lepši.
Kakšne razlike ste opazili v svojem telesnem počutju, ko ste prenehali jesti meso?
Kot sem že omenila, sem oslabela. Vedno sem bila bleda, vedno občutljiva, hitro prehlajena. Pa vendar se je to kasneje spremenilo. Kadar sem začutila, da mi nečesa primanjkuje, sem se malo prekršila z jajcem, sirom, redkokdaj tudi s koščkom ribe. Na tak način sem se postavila nazaj in postopoma vnašala več stročnic, rastlinskih beljakovin … Telo se privadi. Zdaj se počutim odlično. Kri imam zelo dobro, sem krvodajalka. Zdi se mi, da mesojedci kar obležijo po obroku. Da jih zvija po kravjem mleku. Povsem razumljivo …
Se vam zdi, da v Sloveniji ni dovolj raznolikih jedi za vegetarijance – seveda se stvari spreminjajo in je izbira vedno večja, vseeno pa še vedno zaostajamo za svetovnimi trendi?
Pri nas je predvsem premalo kakovostne eko hrane. Ljudje bi morali biti bolj pozorni na priznane eko certifikate, ki zagotavljajo večstransko kakovost po strogih standardih. Premalo se tudi zavedamo pomena recimo Fair trade simbola, znaka pravične trgovine. In od vsega me najbolj skrbi to, da pri vseh možnih obdelovalnih površinah pri nas ne podpiramo dovolj lokalne pridelave. Naj se pridelovalce podpre, izuči, da bodo pridelali res »eko«, in naj se to kupuje, kolikor se da. Svetovni trendi – ne ravnajmo se po njih, tam imajo včasih še večje težave, še več embalaže, še daljše poti … Ustvarjajmo svoj trend – naravno, domače, eko, s spoštovanjem do vse narave in življenja v njej …
Ste sami že »iznašli« kak recept, radi kuhate?
Rada kuham, ustvarjam svoje recepte … Zadnje čase zaradi prenatrpanega urnika to prav pogrešam. Recimo: testenine s sojino krem omako, prepražene na sezamu, z domačo baziliko in orehi. Za prste oblizniti!
Ste previdni, kje kupujete hrano?
V vsaki trgovini se najde kotiček, kjer lahko kaj najdem, seveda pa imajo prednost specializirane trgovine.
Jo sami morda tudi pridelate?
Nekaj malega solate, drugače pa sem v močvirnatem območju – in ni veliko pridelka.
Kot velika ljubiteljica živali ste aktivni tudi na področju skrbi zanje. Nam lahko poveste kaj več o tem udejstvovanju?
Naj le povem, da – kjer koli je možno – pač podprem in pomagam. Pa naj bo to osveščanje o krivično preganjani slovenski divjadi, ali gibanje proti krznu oz. krznarski industriji, ali pa splošno prizadevanje za pravice in zaščito živali. Vsakega trenutka, ki gre mimo, brez da ste nekako pomagali, je zelo škoda.
Veliko je ljudi, ki imajo radi živali, a vi spadate med tiste, ki si zanje vzamejo čas, se zavzemajo za njihove pravice, opozarjajo, se z njimi družijo. Kdaj ste postali aktivistka na tem področju in ali glede tega obstaja kakšna situacija, ki vas je k temu spodbudila, in na katero vejo tega svojega dela ste najbolj ponosni?
Zame je to skoraj enako, kot bi me vprašali, zakaj diham. Povsem naravno je, da želim to, kar ljubim, zaščititi. Aktivizem je izraz, ki mnoge ljudi odvrne – zdi se prenapet, prestrog, celo agresiven izraz. Dejansko pa pomeni le, da se soočaš s problemi in po svojih najboljših močeh pomagaš. Sem občutljive, čustvene narave, in če vidim umirajočo živalco ob cesti, me to globoko prizadene, in čeprav žal ne morem živali nuditi zdravstvene pomoči, lahko pokličem na pomoč. To je akcija: zavedanje, da si del tega ti, da si soodgovoren – ter ukrepanje po svojih najboljših močeh.
Kaj pa skrb za okolje, ste tudi glede tega strogi? Samo do sebe ali tudi do drugih?
Seveda, saj to je (bila) moja dolgoletna študija – odgovorno okoljsko (in družbeno) ravnanje v turizmu. Stvari se pač morajo premakniti. Tu smo enostavno prepočasni, težave pometemo pod preprogo ali jih le obrobno rešimo, razne resolucije pa ostanejo pri teoriji. Prizadevam si vpeljati zelo koristen projekt, ki bo standardiziral odgovorni turizem in tržil ponudnike. Na tak način bodo zagnane konkretne rešitve, čeprav se zavedam, da tudi to ne bo čez noč. Kot sem že na začetku rekla: navade so tiste, ki nas nevarno omejujejo. Navade in masovna paraliza, kadar je treba sodelovati. Za boljši svet pa je treba zavihati rokave in vnesti spremembe. Povezano, družno.
Katera tri načela bi moral vsakdo upoštevati za to, da bi bila Slovenija bolj čista?
Spoštovanje, sodelovanje, samoodgovornost. In ti trije S-i za samo privlečejo še R-e – recikliraj, renew oz. obnovi in reuse ali ponovno uporabi. Nekoč so vse popravljali, zdaj pa se vrže stran in kupi novo …
Kaj pa obvezno vsak dan naredite zase?
(trenutek molka) Zelo dobro vprašanje. Ob vsem sem se tudi sama znašla v nekem klopčiču dela, drvenja, stresa. Sodobni človek je razvalina. Spraviti se je treba k sebi z rednim pobegom v naravo, s preprostimi rečmi. Lahko je preprosto …
Se vam kdaj zdi, da smo Slovenci res preveč vajeni težkih obrokov, kakršne so jedli naši dedki in babice, ki so veliko več časa preživeli na polju in fizično delali?
To ni značilnost zgolj Slovencev, ampak vsega »razvitega« sveta. Pretiravanje. Kot da nam bo hrana zapolnila praznino. Mislim, da gre za velik stranski učinek dogajanja v svetu, ko prekrivamo družbene motnje z napačnimi, instant stvarmi. Prehranjevanje ima svoje navade … Te se razbije z večstranskimi spremembami. Saj veste, kako vedno pravijo, da ne gre za dieto, ampak način življenja. Kakor se sliši klišejsko, to drži! Doseči notranji mir, zdravo delati, imeti zdrave odnose, živeti harmonično z ljudmi in naravo … Potem se tudi prehranjevalne navade lahko spravijo v red.
Se posvetite tudi uživanju kakšnih superživil ali zdravih postov, diet, morda predvsem pred poletjem?
Za zdrav vegi zajtrk imam superživila na osnovi zelišč, drugače pa je še najbolj super, kadar imam srečo jesti kaj z domačega vrta.
Koga občudujete glede skrbi za živali, naravo, planet?
Ljudi, ki se trudijo premaknit stvari, ki ozaveščajo … Nikoli ni en sam, ker skrbnost, kot ste jo opisali, živi v skupnosti, to je njen dih. Vedno se to dogaja v timu. Primer je samooskrbna skupnost pri nas, imenovana Planinca.
Nedavno sem na Goričkem prejela cel zaboj domačih pridelkov. Občudujem ljudi, ki živijo z naravo, so pridni, dobrovoljni, ne obupajo, ne ubirajo bližnjic.
Menite, da bi morali večkrat očistiti Slovenijo oziroma kar okolico?
Mislim, da je najpomembnejše sprotno reševanje – sprotno ločevanje in nasploh zmanjševanje odpadkov. A akcije, kot je Očistimo Slovenijo, spomnijo ljudi, zakaj so odpadki sploh tam in posledično pomaga pri tem, da bodo v prihodnje vsaj pomislili, preden bodo nekaj odvrgli. Močno pozdravljam take akcije. Za naravo moramo skrbeti in to, da jo redno osvobajamo odpadkov, je zelo pomembno tako iz praktičnega kot simboličnega vidika. Premika zavest.
Omenjate tudi pravično trgovino, ki je pravzaprav del ekologije, saj gre tudi za ekologijo ljudi. Kaj bi povedali nekomu, ki ne ve, za kaj pri tem gre, oziroma kako ste se vi spoznali s tem?
Pravična trgovina oz. Fair trade je, na kratko, partnerstvo pri trgovanju, pri katerem je značilna enakopravnost v mednarodni trgovini, boljši pogoji prodaje in varovanje pravic proizvajalcev in delavcev, ki so s proizvodom imeli opravka. Ta pravičnost sovpada s trajnostnim razvojem. Ko kupimo izdelek, ki ima oznako Fair trade, vemo, da smo prispevali k bolj pravičnem trgovanju in da podpiramo »malega človeka«. To so pomembne stvari, ki jih pri nas počasi osvajamo. Izraz sem spoznala že pred leti, ko sem začela z osnovanjem enotnega portala odgovornega turizma. Odgovornost namreč prepleta okoljski, družbeni in ekonomski vidik. Z eno besedo – gre za spoštovanje.
Koliko časa posvetite gibanju na svežem zraku, sprehajanju?
Sama sem tudi v fazi spreminjanja oz. vračanja k nečemu, kar sem prej z lahkoto ohranjevala … Spreminjam svoje pisarniško delo, ki me je vse bolj pogoltnilo v zadnjih nekaj letih, v delo na terenu, manj računalniškega ekrana. Septembra se vračam na trening obrambnih veščin, začela sem s sprehodi v gozdu, kadar ni dežja. Tako da je moj cilj imeti pol-pol – kolikor časa sem za računalnikom, toliko časa nato preživim zunaj, na zraku. Zavestno, brez kakšnega iPoda. Z odprtimi očmi in nosnicami. Z odprtim srcem. Če bi temu vsi sledili, bi imeli veliko srečnejših ljudi …
