0,00 EUR

V košarici ni izdelkov.

ZgodbeBlaž Švab: Peti je treba tudi o odnosu do dežele, v kateri...

Blaž Švab: Peti je treba tudi o odnosu do dežele, v kateri živiš

MORDA VAS ZANIMA

Blaž Švab, pevec skupine Modrijani je eden najbolj prepoznavnih obrazov slovenske glasbene scene, spremljamo pa ga tako na odrih kot v vlogi televizijskega voditelja. Blaž Švab, ki je z nastopanjem povezan že od mladih let, je skozi svoje delo dozorel in vlogi pevca dodal tudi mnoge druge kvalitete, zaradi katerih je priljubljen tako pri mlajših kot starejših generacijah. Zna nas zabavati, poleg tega pa se zna postaviti tudi v obratno vlogo in prisluhniti – rad posluša zgodbe ljudi, rad opazuje svet, prisluhne zgodovini in tudi tistim zgodbam, ki jih pogosto tudi brez besed pripoveduje naša okolica.

- Oglas -

Skupina Modrijani, ki jo poleg Blaža sestavljajo še njegov bratranec Rok Švab in brata Peter ter Franjo Oset, je z nami že skoraj dvajset let. Je ena tistih, ki so zaslužne za pomladitev slovenske narodno-zabavne glasbe in za njeno ponovno popularizacijo, pogosto pa slišimo, da gre za skupino, ki je presegla ločevanje ljudi po glasbenih okusih. Njihov hit Ti moja rožica poznamo in prepevamo vsi.

Z Blažem sva klepetala v salonu prijetnega družinskega hotela na obrobju Ljubljane, ki je bil bolj kot ne naključna izbira, saj sem Blaža ujela tik pred odhodom na vaje in poznejši nastop, a naključje je bilo kot usojeno. Blaž, ki je sicer študiral socialno delo, je namreč velik ljubitelj arhitekture in ima rad tudi zgodovino. Brez ogleda obnovljenih prostorov stavbe, ki je stara skoraj 250 let in v kateri so poskrbeli za ohranitev starega s pridihom novega, torej ni šlo, ko je lastnik Blažu ob fotografiji Napoleona povedal, da je bil tudi ta na eni izmed poti na Dunaj gost hotela, Blaž pa je takoj vskočil s poznavanjem Napoleonove narave ter njegovega odnosa do majhnih narodov ter njihovega jezika, se mi je kot novinarki kar nasmehnilo. Če sva bila z Blažem prej dogovorjena, da bova kot iztočnice za pogovor uporabila arhitekturo, zgodovino in odnos do narave, a nisem bila povsem prepričana, kako bom v to vtkala tudi pogovor o glasbi in vlogi voditelja, sem si zdaj lahko rekla, da se je delo že skoraj samo opravilo.

Znano je, da ste navdušeni nad arhitekturo. Ta je ena vaših velikih ljubezni

- Oglas -

To me najbolj polni. Navdušujejo me zgradbe in zgodbe, kako so jih gradili z nekim res dobrim občutkom, z nekim dobrim odnosom do okolja in tudi do ljudi. Vsaka zgradba ima neki pozdrav, neki »dober dan«, kar se odraža že na vhodu. Prav užitek je gledati stare hiše na podeželju in videti, koliko časa so si vzeli za vhode. Vhode, kjer so ljudje prihajali, kjer so ljudi sprejemali. Tam so bili stopnišče in vrata, ki so bila odraz nekega časa in nekega prostora ali pa celo odraz neke družine. Vrata so dajala neki občutek spoštovanja, kar pomeni, da te je nekdo tudi s spoštljivim odnosom pozdravil in si bil dobrodošel. In takšne stvari so tiste, ki me polnijo. Ko me ljudje sprašujejo, kako si spočijem, povem, da vedno tako, da kam grem, opazujem in uživam. Ali grem v mesto in gledam zgradbe, kjer me zanima tudi zgodovina, njihov nastanek in kako so jih gradili, kdo je v njih živel in navsezadnje tudi to, kako jih ohranjajo pri življenju v novem tisočletju. Da so lahko tudi ekološke, varčne in uporabne. Zdi se mi namreč, da v Sloveniji preveč gradimo in premalo obnavljamo. Škoda je. Škoda je tudi dežele, podeželja. Z nekaj občutka, z neko pomočjo in subvencijami bi se dalo tudi tisto, kar je že zgrajeno, obnoviti za bivanje. Tudi za mlade družine.

Blaž Švab

Pri nas tega nismo vajeni – staro radi zanemarjamo

Morda imamo to nekje v svojem DNK. Radi imamo nove začetke. V Sloveniji je po navadi tako, da se do vsega, povezanega s tradicijo, obnašamo, kot da je manj vredno. Tu imamo včasih kar težavo. Vse, kar je novo, je boljše, vse, kar je tuje, je boljše, ne pa tisto, kar je domače ali ima neko tradicijo in se je že dokazalo skozi čas. Kot da to ni vredno ali je manjvredno. Jaz imam do tega drugačen občutek in vidim v teh stvareh veliko vrednost.

Takšen mačehovski odnos imamo tudi do jezika ter kulture in z odprtimi rokami sprejemamo globalizacijo. Kot da smo pozabili, kako smo majhni kot narod.

- Oglas -

Ampak smo trdoživi. Slovenci smo trdoživi kot narod. V slovenščino so se med prvimi na svetu prevajale tudi nekatere največje svetovne literature. Sam sem zelo ponosen na slovenski jezik in zelo sem ponosen, da sem Slovenec. Zame je to nekaj najlepšega in to ljubezen do slovenskega jezika skozi svoje delo ves čas dokazujemo tudi Modrijani. Pripravili smo že na desetine oddaj s slovensko glasbo, na desetine projektov s slovensko glasbo. Tudi Noč Modrijanov je zelo velik projekt, v organizacijskem merilu eden največjih v Evropi, in je včasih potekal vsako leto, zdaj pa na vsakih nekaj let, in to je projekt s samo slovensko glasbo in s samo slovenskimi ustvarjalci. Slovenci torej marsikaj znamo, samo pohvalimo se premalo. Edino, kjer imamo manjšo težavo, pa je sodelovanje. Slovenci teže sodelujemo, teže spleteš sodelovanje različnih delovnih kolektivov oziroma različnih ekip. Timskega duha nam nekoliko primanjkuje, zato bi se tu morali učiti tudi od naših športnikov, ki so timski delavci in so že dokazali, da se lahko sodeluje in premaguje največje.

Sami ste pogosto v vlogi ohranjanja slovenskega jezika in kulture, tako kot pevec kot voditelj. Tudi v Slovenskem pozdravu ste tako imeli akcijo, kjer so družine prepevale slovenske pesmi.

Res je, petje družin je bilo zelo dobro sprejeto. Takrat sem si dejansko vzel čas in vse te družine tudi obiskal na domu. Tega sicer ni v opisu mojih delovnih nalog, je pa nepozabno doživetje. Ker greš med ljudi in se učiš, kako ljudje živijo. Kaj je tisto, kar jim v življenju nekaj pomeni, kakšen je njihov utrip, kakšni so odnosi. Ne vidiš le, kako živijo družine, ampak tudi, kako živi neka določena lokalna skupnost. Kako živijo ljudje v kraju in kako se znajdejo, kako rešujejo težave. In nazadnje ugotoviš, da ljudje na terenu živijo bolje in se bolje znajdejo, kot se to prikazuje v medijih. Ljudje imajo v sebi en močan gon za samoohranitev in preživetje in kljub težkim razmeram ohranjajo neko vedrino in neki lep odnos do življenja. In tu včasih trčimo ob neki paradoks: ljudje se na terenu kar znajdejo in kar dobro živijo, ves čas pa jim pravimo, da so nezadovoljni, da jim ne gre dobro, in jim dejansko vsiljujemo neko prepričanje. Včasih se mi zdi, da bi tudi država največ naredila s tem, da bi ljudi preprosto pustila pri miru. Ljudje se namreč kar znajdejo. Ne pa da jim država vsiljuje neke zakone, ki jim preprečujejo neko iniciativo, da je milijon zakonov in neke administracije in papirologije. Ljudje se znajdejo, in ko sem na terenu, mi največ pomeni, da hodim med ljudmi in se od njih učim. Fakulteta te nekaj nauči in knjige te nekaj naučijo, ampak živi stik z ljudmi in živi stik z naravo – tukaj se največ naučiš. Pravzaprav gre za doživetje, ne za učenje. Za izkušnje.

Blaž Švab

Je pri tem med podeželjem in mestom razlika?

Absolutno. Zdi se mi, da je najhujši rak za človekovo dušo osamljenost. In menim, da je te manj na podeželju. Gre prav za te odnose, ki trajajo desetletja. Za medsosedske odnose. Pravijo, da najboljši sosedi so najboljša žlahta. Tudi tam, kjer je sorodstvena mreža slabša, vskoči sosedska, s sosedsko pomočjo. Na deželi je vseeno manj osamljenosti kot v mestu. V Sloveniji imamo eno konkretno mesto in nekaj manjših, ampak s socialnega vidika je kakovost življenja na deželi vsekakor drugačna. In to je zelo dragoceno. Je pa mesto dobro, ker je vse pri roki, ker je tudi za starejše ljudi vse malo bolj pri roki kot nekje na deželi, kjer je že pošta oddaljena, kjer sta daleč najbližja trgovina, zdravstveni dom. Vse ima pluse in minuse, a če bi se osebno odločal, pa gotovo z veseljem delam v mestu in na deželi, a živel bi vedno na deželi. Tam sem odraščal in mi je zelo pomemben že sam vonj zraka, pa okus vode …

Greste še vedno pogosto v naravo?

Že odraščal sem močno povezan z naravo. Živel sem na deželi, na manjši kmetiji blizu Dobrne, zato so mi bila blizu poletja, ko sem bil lahko dva meseca bos in sem skupaj s sosedi pretekel vse travnike naokoli. V gozdu smo si gradili bunkerje in se vozili z bršljanom – mi smo tej igri rekli kar »Tarzan«. In v živo imam v sebi zapisana vsa ta doživetja in predvsem vse te vonjave. Po sveže pokošeni travi v aprilu in maju, ko se začne kositi, po senu, po žetvi žita, pobiranju koruze, celo po peteršilju, ki zraste iz zemlje. Vse to je v meni zapisano na takšen način, da me polni z življenjem in me tudi pomirja. Vedno ko iščem mir ali stik s samim s seboj, vedno najdem stik z naravo. Grem na sprehod, da začutim zemljo, da začutim travo, da začutim neki dih narave. To je v meni močno zapisano že iz otroštva.

Blaž Švab

To je gotovo nekaj, kar boste prenašali naprej.

To je nekaj, kar bom absolutno ohranil. Zgledi vlečejo in to so stvari, na katere se ne sme pozabiti. Čeprav so včasih dnevi zelo hitri in radi obtičimo pred računalnikom in televizijo. Ampak tisto, kar gotovo polni na dolgi rok, so stvari, ko si nekoliko bolj dejaven in tudi telesno bolj aktiven, ko greš vsak dan na sprehod. Blizu mi je morje, blizu so mi hribi, rad hodim in redno hodim, nisem pa sicer neki alpinist ali resen hribovec, da bi šel recimo nad 1.500 ali 1.800 metrov nadmorske višine. Tja se ne spuščam.

Sodobna narodno-zabavna glasba danes večinoma govori o ljubezni, nekoliko manj o naravi, domovinskih pesmi pa je precej manj.

Res jih je manj. Sploh v zadnjem obdobju je na področju narodno-zabavne glasbe upad kakovostnih besedil. Izzivi narodno-zabavne glasbe so zagotovo ohranjanje priljubljenosti in da se ta glasba pomlaja. Imamo nešteto mladih izvajalcev, ki so zelo dobri, energični in simpatični, a izziv je, da ne pozabijo na vsebino. Starejši avtorji, med katerimi nekateri še delujejo, imajo veliko kvalitet, mi iz mlade generacije pa se moramo učiti, da ne pozabimo na kakovost in doseganje neke ravni. Sem spada zagotovo tudi to, da ne opisuješ le, kako si nekoga videl za šankom, kako je bilo fino in kako smo žurali, ampak se premakneš tudi k temu, kakšen odnos imaš do ljudi, do okolja, do staršev in seveda navsezadnje tudi do dežele, v kateri živiš. To je kar izziv za vse.

Tako slabo tudi ni – pesmi o šanku vsaj meni najprej prinesejo asociacijo na ameriški kantri, ne pa našo glasbo.

To je res … (smeh) A vseeno je treba narediti korak naprej. Konec koncev mine neki čas dvajsetih, tridesetih, štiridesetih let in ostanejo pesmi, ki imajo neko sporočilo in neko težo. So pesmi, ki spodbujajo razpoloženje in žur in tja tudi »pašejo«. In so pesmi, ki si jih nekdo zapoje, ki jih prepevajo tudi otroci ob tabornem ognju, in imajo neko močno sporočilno vrednost. Dejstvo je, da preživijo najboljše pesmi. Zanimivo je na primer opazovati, kakšen učinek ima na nastopih pesem Tomaža Domicelja Slovenskega naroda sin. To je pesem, ki se na radiih ne vrti, a je eden izmed največjih slovenskih hitov. Tomaž Domicelj je dal v njene verze največje modrosti, zato ta pesem živi in jo pojejo mladi in stari, to pesem lahko poješ na študentskem žuru v Poreču ali pa kjerkoli drugje. Enako velja za pesem Za prijatelje Andreja Šifrerja. To sta dva avtorja, ki sta napisala res veliko pesmi s težo. In potem je tu še veliko pesmi Lojzeta Slaka in Avsenikov.

Blaž Švab

Brez »čebelic« torej ne gre.

Ne. Čebelar je pesem, ki ima na mlade takšen učinek, da si je kar težko predstavljati. Sam hranim posnetke z raznih »springbreakov« (spomladanskih zabav za študente, op. p.), kjer večinoma nastopajo razni rokerji in DJ-ji, a je Čebelar ustvaril takšno razpoloženje, da je šotor skoraj počil po šivih. Ob pesmi uživa na tisoče mladih. Hkrati pa je to tudi pesem, ki smo jo peli v Permanih, v hrvaški Istri, kjer so Hrvati oziroma Istrani peli to pesem tako na glas, da nam na odru sploh ni bilo več treba peti. Zanimivo je bilo peti Čebelarja ob hrvaški zastavi in hrvaškem grbu, ki sta bila v tej dvorani na odru, ljudje pa so noreli, ker je v njih vzbudila takšna čustva. To sem posnel.

Čebelarstvo je razvito marsikje, tudi na Hrvaškem, v Bosni, v Franciji, a ga radi jemljemo za svoje.

Všeč mi je, da to jemljemo za svoje. Tudi sam obožujem med, ga skoraj vsako jutro zajtrkujem, ker mi najbolj »paše« in se ga ne morem naveličati. Je pa to stvar, ki ima res tradicijo, ne nazadnje je bil eden največjih čebelarjev v svetovnem merilu prav naš čebelar Anton Janša. In lepo je, da imamo zdaj tudi mednarodni dan čebel, 20. maj.

Slovenci smo dali pobudo za mednarodni dan čebel, a tu imamo še eno odmevno akcijo, ki se osredotoča tudi na najmlajše: slovenski zajtrk.

To je super akcija. Fino bi bilo, da bi se šole tudi sicer lahko bolj izognile razpisom in bi lahko samoiniciativno jemale hrano od lokalnih prebivalcev. Kar se hrane tiče, je lokalno pridelana hrana pač tisto najboljše.

Blaž Švab

Vsi Slovenci, ne glede na glasbeni okus, poznamo »Rožico«. Gotovo pa je med vašimi pesmimi tudi kakšna takšna, ki bo prestala preizkušnjo časa zaradi bolj globokega sporočila.

Imamo nekaj pesmi, ki so verjetno znane predvsem med tistimi, ki redno spremljajo narodno-zabavno glasbo. Nekatere od naših pesmi so pogledale zunaj tega domačega okvirja in so šle »na ulico«, zato jih poznajo tudi tisti, ki takšne glasbe sicer ne spremljajo – v tem je bil tudi ves »štos« te pesmi. Že pred tem in pozneje pa je nastalo veliko pesmi, ki so res bolj za tiste, ki tovrstno glasbo bolj spremljajo in jim je bliže, in to so pesmi, ki bodo ostale. To so številni valčki, ki smo jih Modrijani izvajali na festivalih, in eden takšnih, ki ima močno vsebino ter veliko pove, je Ajda na polju. Ajda je nekaj zelo slovenskega, pesem pa govori o življenju, ki je kot ajda na polju. V njem se pojavljajo hudi padci in tudi vzponi, a ne glede na vse težko, kar doživimo, preživimo in je živeti lepo. Besedilo je napisal magister Ivan Sivec in je zelo premišljeno. Poleg te je še nekaj takšnih čudovitih, dosti pa jih še nastaja. Mi pojemo dvajset let in smo kot ljudje morali najprej dozoreti. Šele zdaj, po tridesetem letu, besedila dejansko beremo – tudi prej smo jih na neki način, a najljubša so nam bila ljubezenska, pri teh letih pa se že spremeniš in imaš nekoliko drugačen sistem vrednot, dozoriš. V življenju moraš pač marsikaj doživeti, da lahko o tem poješ. Da lahko govoriš o določenih stvareh, potrebuješ marsikatero izkušnjo.

Kaj je po vaših izkušnjah tisto, kar moramo ohranjati in za kar se moramo truditi?

Ko so me spraševali, kaj želim v novem letu, sem poudaril, da bosta svet na bolje spremenili dve stvari: čuteč odnos do ljudi in čuteč odnos do okolja oziroma narave. Na ta dva bistvena odnosa ne smemo pozabiti in se zabubiti v neki varen svet digitalnih medijev. Gojiti moramo spretnosti, ki nam omogočajo lepe odnose. Gojiti moramo spoštljiv odnos do ljudi in narave. Ljudje, ki imajo občutek za soljudi, imajo običajno tudi občutek za naravo – in obratno. In ravno ta čuteči in odgovorni odnos do ljudi in vsega, kar nas obkroža, je nekaj bistvenega, na kar moramo misliti v prihodnjih letih. Kar moramo upoštevati tudi pri vzgoji otrok. Širiti moramo to zavest, ne z moraliziranjem, temveč s tem, da se na vsakem koraku dejansko tako vedemo. Dere namreč tiha voda, ne pa glasni in kričeči ljudje – svoja prepričanja je treba pokazati, jih živeti, in to se lahko potem med ljudmi širi kot snežna kepa.

NAJNOVEJŠE