Skrb za zaščito okolja je zelo pogosto razumljena kot izključno individualna dejavnost. Čeprav ukrepi, kot je na primer ločevanje odpadkov, seveda niso nepomembni, pa postaja vse bolj očitno, da to ne bo dovolj. Berta Isabel Cáceres Flores, rojena leta 1971 v honduraškem mestu La Esperanza, je to, da je prihodnost tega planeta odvisna predvsem od kolektivnega zoperstavljanja interesom kapitala in logiki nenehne »rasti«, zelo dobro razumela. Kot koordinatorica organizacije Civilni svet ljudskih in staroselskih organizacij v Hondurasu (španska kratica COPINH), ki jo je leta 1993, torej še kot študentka, tudi soustanovila, je sodelovala pri organiziranju številnih pomembnih okoljevarstvenih akcij.
Kot neustrašna borka proti brezobzirnemu korporativnemu plenjenju honduraških naravnih bogastev, ki seveda močno prizadene lokalno prebivalstvo, si je pričakovano nakopala ogromno sovražnikov. Na koncu so jo njena prizadevanja stala življenje – Berta Cáceres, mati štirih otrok, leta 2015 dobitnica Goldmanove nagrade, prestižnega mednarodnega priznanja za izjemne okoljevarstvene dosežke, je bila namreč marca 2016 zahrbtno umorjena na svojem domu. A čeprav se je njena življenjska zgodba zaključila mnogo prehitro, ji je uspelo postati eden najpomembnejših zgledov na področju okoljevarstva.
Zgodba o nepopustljivi vztrajnosti: zaustavitev gradnje hidroelektrarne na reki Gualcarque
Berta Cáceres, ki je diplomirala iz pedagogike, je sodelovala pri številnih kampanjah oziroma protestih, katerih cilj je bil zaščita okolja – in s tem seveda bitij, ki so odvisna od tega okolja. Ostro je nasprotovala »razvojnim projektom«, ki se izvajajo brez privolitev lokalnih oziroma staroselskih skupnosti, nemalokrat celo v nasprotju z mednarodnim pravom. Tako se je med drugim borila proti ilegalnemu izsekavanju gozdov, proti lastnikom plantaž in problematičnim praksam, povezanim s pridobivanjem palmovega olja. A najpomembnejša akcija, pri kateri je sodelovala, je bil zagotovo bojkot gradnje hidroelektrarne na reki Gualcarque oziroma na jezu Agua Zarca. Glavni razlog, zaradi katerega si je prislužila Goldmanovo nagrado, je bila prav zaustavitev teh načrtov. Šlo je za projekt honduraškega podjetja DESA (Desarrollos Energéticos, S.A.), v sodelovanju z mednarodno korporacijo Sinohydro – eno največjih svetovnih korporacij za gradnjo hidroelektrarn, zapleteno v številne okoljevarstvene afere. Med partnerji, ki so finančno podprli ta projekt, pa se je znašla tudi Mednarodna finančna korporacija (IFC) iz skupine Svetovne banke.
Zaradi kršenja mednarodnega prava (lokalno prebivalstvo namreč ni privolilo v projekt) se je leta 2006 na Berto Cáceres oziroma na njeno organizacijo obrnila skupina Lenkov iz Ria Bianca, ki jih je presenetila nenadna pojavitev gradbenih strojev. Staroselsko ljudstvo Lenka, ki mu je Berta Cáceres pripadala tudi sama, predstavlja večinski delež prebivalstva v severozahodnem Hondurasu. Vsakdan tega ljudstva je močno prepleten z naravo, zato toliko bolje razumejo, kako pomembna je zaščita rek in gozdov, okoli katerih so zgradili svoje življenje. Reka Gualcarque, na kateri je bila načrtovana elektrarna, velja povrhu celo za sveto lenkovsko reko. Lenki, ki so prosili Berto Cáceres za pomoč, so se bali, da bodo zaradi jezu oziroma hidroelektrarne ostali brez dostopa do pitne vode, hrane in materialov, potrebnih za izdelavo zdravil.
Berti Cáceres in njenim kolegom je uspelo primer spraviti celo do Medameriške komisije za človekove pravice, aprila 2013 pa so organizirali fizično blokado poti, s katero so poskušali preprečiti začetek načrtovanih gradbenih del. Šlo je za miren, nenasilen protest, česar pa ni mogoče trditi za odziv druge strani. Protestniki so bili deležni nenehnih groženj in nadlegovanj zaposlenih v korporacijah, varnostnikov in celo honduraške vojske. To je doseglo vrhunec v streljanju na protestnike julija 2013, v katerem je bil ubit Tomás Garcia, član COPINH, kar nekaj drugih članov pa je bilo napadenih z mačetami, zaprtih in mučenih. Upor in jeza lenkovske skupnosti sta se po tem pričakovano okrepila. Dogodki so bili povod za to, da je Sinohydro konec istega leta odstopil od pogodbe s podjetjem DESA. Temu je sledila Mednarodna finančna organizacija, ki je preklicala financiranje projekta, pri čemer se je sklicevala na kršenje človekovih pravic. S projektom je bilo tako bolj ali manj konec.
Trn v peti zunanjim političnim vmešavanjem
Zaustavitev projekta Agua Zarca je bila sicer izjemno pomemben dogodek, vendar se je Berta Cáceres zavedala, da dobljena bitka še ne pomeni zmage. Celo v svojem govoru ob prejemu Goldmanove nagrade je poudarjala, da ves čas potekajo lobiranja za megaprojekte, povezane s privatizacijo honduraških naravnih bogastev. Honduras, država v srcu Srednje Amerike, je sicer že dolgo tarča zunanjih vmešavanj, za katerimi se skrivajo interesi kapitala. Skorumpirana oblast je v zgodovini večkrat dopustila popolno razprodajo naravnih virov, kar je tujim investitorjem, običajno iz ZDA, omogočalo neomejeno izkoriščanje lokalnega prebivalstva.
Sprva se je zdelo, da bo tudi predsednik Manuel Zelaya vdano služil tujim korporativnim interesom in se podredil geopolitičnim ciljem ZDA. Vendar pa se je začel Zelaya nepričakovano nagibati v drugo smer, kar je privedlo do državnega udara leta 2009, ki so ga Združeni narodi in praktično vse zahodne države označili kot ilegalnega. Vojska je vdrla v predsednikovo domovanje in ga odpeljala v nekdanje vojaško oporišče ZDA, tam pa je bil vkrcan na letalo in deportiran iz države. Berta Cáceres je v intervjuju leta 2014 velik delež krivde za legitimiranje državnega udara in za tisto, kar je sledilo, pripisala Hillary Clinton, takratni državni sekretarki ZDA.
Medtem ko je praktično vsaka druga država na svetu zahtevala ponovno vzpostavitev demokracije in vrnitev predsednika Zelaye, je Hillary Clinton to videla kot nekakšno »drugorazredno zadevo«. Zanimale so jo predvsem naslednje volitve, o katerih je Berta Cáceres v omenjenem intervjuju povedala, da so bile zaznamovane s korupcijo in militarizacijo ter da je šlo v resnici za lažno demokracijo. Kljub številnim opozorilom o nevarnosti legitimiranja udara in priznanja nove vlade, ki so prihajali iz države, je Hillary Clinton zagreto pozivala mednarodno skupnost k prav temu.
Honduras – najnevarnejša država za okoljske aktiviste na svetu
Po besedah Berte Cáceres je postalo po uspešno izvedenem državnem udaru zatiranje okoljevarstvenih in drugih oblik upora stalnica v Hondurasu, vse to pa poteka v imenu in za zaščito transnacionalnega kapitala. Honduras velja danes za najbolj nasilno državo na zahodni polobli, pri čemer je nasilje močno povezano s politično oligarhijo in kopičenjem bogastva v rokah peščice. Cena kakršnih koli poskusov zoperstavljanja temu pa je lahko izredno visoka. Med tiste, za katere je življenje v državi še posebno nevarno, zagotovo sodijo aktivisti, ki si prizadevajo za zaščito okolja. Isti mesec kot Berta Cáceres sta bila na primer umorjena še dva druga okoljska aktivista, v zadnjih letih pa se je nabralo že okrog sto tovrstnih primerov.
Umor Berte Cáceres so sicer oblasti sprva poskušale prikazati kot naključje in ga povezati z »običajnim poskusom ropa«. Pojavili so se tudi poskusi, da bi krivdo naprtili drugemu članu COPINH. Po ostrih obsodbah dogodka in pozivih k preiskavi (podporo sta med drugim izrazila tudi Leonardo DiCaprio in Naomi Klein) se je počasi vendarle začela razkrivati resnica. Izkazalo se je, da so bili v umor vpleteni številni ljudje, povezani s podjetjem DESA, ki je bilo eden glavnih partnerjev pri projektu načrtovane hidroelektrarne. Berta Cáceres je sicer grožnje s smrtjo prejemala že več let pred tem, med državnim udarom leta 2009 pa se je znašla na listi najbolj ogroženih ljudi v Hondurasu, ki jo je objavila Medameriška komisija za človekove pravice.
Tudi na dan smrti bi morala za njeno zaščito skrbeti honduraška vlada, za kar pa ni bilo ustrezno poskrbljeno. Tega, da je na vrhu »list za odstrel«, se je Berta Cáceres dobro zavedala tudi sama. Ko je leta 2013 o tem spregovorila javno, je svoje razmišljanje sklenila z besedami: »Želim si živeti, na tem svetu je še vedno toliko stvari, ki jih želim postoriti. Vendar pa nisem niti enkrat samkrat pomislila na to, da bi se odpovedala boju za naše ozemlje. Boju za dostojanstveno življenje.«