Obdobje po upokojitvi je pogosto idealizirano. Številni verjamejo, da bodo imeli takrat končno dovolj časa za različne hobije, za igranje z vnučki, potovanja in druge aktivnosti, ki so bile pred tem pogosto zanemarjene. Toda na žalost je realnost nemalokrat precej drugačna. Upokojitev lahko prinese občutek izoliranosti, nekoristnosti, osamljenosti, zapuščenosti in mnoga druga negativna čustva. Če k temu dodamo še morebitne zdravstvene težave in – kot se dogaja vedno pogosteje – finančno stisko, hitro ugotovimo, da se mnogi upokojenci spopadajo s številnimi izzivi in da je življenje po upokojitvi pogosto vse prej kot rožnato. To pa nikakor ne pomeni, da je vse črno. Po eni strani je seveda nujno, da kot družba naredimo vse za to, da bodo lahko upokojenci, za katerimi je pogosto več desetletij delovne dobe, živeli dostojanstveno. Hkrati pa je pomembno, da si upokojenci tudi sami prizadevajo za to, da ostanejo tudi po upokojitvi čim bolj aktivni, predvsem pa zadovoljni.
Plačano delo ni edino, kar šteje
Pomembno je, da del vašega vsakdana tudi v pokoju zapolnjuje delo, saj bo dalo to strukturo vašim dnevom, seveda pa pri tem upoštevajte morebitne omejitve. Pretirano naprezanje, da bi svetu dokazali, da »še vedno zmorete«, zagotovo ni pametna ideja. Občutek nekoristnosti, ki se pogosto pojavi v pokoju, je običajno povezan s prepričanjem, da je edino, kar šteje, plačano delo. Prej ko se boste znebili tega prepričanja, lažje se boste osvobodili občutka nekoristnosti. Delo je tudi jutranje kuhanje kave ženi, ukvarjanje s projektom, ki morda nima »praktične koristi«, vendar vam prinaša veselje, nakupovanje živil, izdelava gugalnice za vnuke itn. Svoje »koristnosti« za družbo oziroma ljudi, ki vas obdajajo, torej ne bi smeli povezovati s številkami na plačilni listi.
Vzemite si čas za igro
Igra ni nič manj pomembna od dela. Gre za dve plati istega kovanca, ki se medsebojno pogojujeta in dopolnjujeta. Čas za igro vam pomaga ohranjati radoživost, veselje do življenja in optimizem. S pomočjo igre premikamo meje mogočega in puščamo domišljiji, da se osvobodi vseh spon. Igra je v pokoju pomembna tako zaradi vašega počutja oziroma duševnega zdravja kot zaradi preprečevanja kognitivnih težav. Seveda pa lahko aktivnosti povsem prilagodite svojim željam. Možnosti so praktično neomejene – od različnih športov in družabnih iger do reševanja križank, miselnih ugank, petja, plesa ali ustvarjanja. Igra je lahko vse to in še mnogo več.
Ohranjanje/grajenje skupnosti: ne čakajte na priložnosti, ampak jih aktivno ustvarjajte!
Morda imate občutek, da je svet pozabil na vas, toda kaj pa, če ste (obenem) vi pozabili na svet? Namesto da se prepuščate malodušju, poskušajte poiskati priložnosti za različne oblike druženj in medsebojne pomoči. Morda v svoji bližnji okolici odkrijete osebo, ki se je pred nedavnim prav tako upokojila in ki ji manjka družbe. Razmislite lahko tudi o različnih delavnicah, krožkih in podobnih aktivnostih, ki vam omogočajo, da spoznate zelo zanimive ljudi. Kdo pravi, da tretje življenjsko obdobje ne more biti čas za sklepanje novih, tesnih prijateljstev!
Poiščite zlato sredino med rutino in spontanostjo
Popolna odsotnost dnevne rutine je lahko zelo nevarna. Če je po upokojitvi vaš urnik povsem kaotičen, boste začeli prej ali slej pogrešati osnovno strukturo. Ljudje namreč potrebujemo vsaj osnovno predvidljivost, ustaljenost, sicer postanemo nemirni in ne vidimo več pravega smisla. Vendar pa po drugi strani potrebujemo tudi presenečenja, spontanost, razburljivost … Brez tega postane življenje hitro dolgočasno oziroma pretirano monotono. Po upokojitvi morate biti še posebej pozorni na to, da poiščete ravnovesje med obema »skrajnostma«. Številne upokojence namreč zanese v eno ali drugo smer, kar lahko privede do najrazličnejših težav. Ne dopustite torej, da rutina ubije veselje v vas, vendar pri tem ne pozabite, da ima lahko podoben učinek tudi popolno umanjkanje rutine.