ZADNJI ČLANKI

Grenke bučke niso le slabega okusa

Jolanda Kramar
-
0
Grenke bučke niso le slabega okusa

Bučke avgusta rastejo tako hitro, da se pod listi skoraj vsak dan skriva nov plod. Večina je povsem varna, toda grenke bučke niso samo prezrele ali manj okusne. Izrazita, neprijetna grenkoba lahko opozarja na kukurbitacine – naravne obrambne snovi, ki jih kuhanje, pečenje in vlaganje ne uničijo.

Ključni poudarki:

  • Grenke bučke lahko vsebujejo veliko kukurbitacinov, zato izrazito grenak košček izpljunite in zavrzite celoten plod.
  • Kuhanje, pečenje, lupljenje, soljenje ali vlaganje kukurbitacinov ne odstrani dovolj zanesljivo, da bi grenko bučko lahko varno pojedli.
  • Največ previdnosti zahtevajo bučke iz doma shranjenega semena in neznane rastline, ki so na vrtu vzklile same.

Zakaj grenke bučke niso primerne za uživanje

Bučke spadajo v družino bučevk, v kateri so tudi kumare, melone, lubenice, buče in okrasne bučke. Njihovi divji sorodniki tvorijo kukurbitacine, zelo grenke snovi, s katerimi se branijo pred živalmi in nekaterimi žuželkami.

Pri sodobnih jedilnih sortah je bilo nastajanje teh snovi z žlahtnjenjem močno omejeno. Zato običajna bučka nima neprijetno grenkega okusa. Če je grenkoba izrazita in ostane v ustih, je to opozorilni znak, ne značilnost sorte.

Velika količina kukurbitacinov lahko močno razdraži prebavila. Po zaužitju se lahko pojavijo:

  • krčevite bolečine v trebuhu;
  • slabost in bruhanje;
  • vodena ali krvava driska;
  • omotica in šibkost;
  • pospešen srčni utrip;
  • znižanje krvnega tlaka;
  • dehidracija.

Zastrupitve so redke, vendar so opisani tudi težji primeri, ki so zahtevali bolnišnično zdravljenje. Količine kukurbitacinov iz videza, velikosti ali vonja ploda ni mogoče zanesljivo oceniti. Najuporabnejše opozorilo je prav nenavadno močan grenak okus.

Ali lahko vročina in suša povzročita grenke bučke

Vročina, pomanjkanje vode in druga stresna stanja se pogosto omenjajo kot možni dejavniki, ki vplivajo na nastajanje obrambnih snovi v bučevkah. Vendar samo iz poletnega vremena ne moremo sklepati, da je določena bučka nevarna.

Zanesljivejši razlog za težavo na domačem vrtu je genetika. Grenke plodove pogosteje najdemo pri rastlinah:

  • vzgojenih iz več let doma shranjevanega semena;
  • zraslih iz semena neznanega izvora;
  • vzniklih samostojno na kompostu ali stari gredi;
  • katerih predniki so se križali z okrasnimi ali neužitnimi bučami;
  • pri katerih je prišlo do redke spontane genetske spremembe.

Pomembno je pravilno razumeti križanje. Če čebela letos prenese cvetni prah z okrasne buče na cvet jedilne bučke, to praviloma ne spremeni mesa ploda, ki ga poberemo istega leta. Vpliva pa lahko na seme v njem. Rastline, vzgojene iz tega semena prihodnje leto, imajo drugačne lastnosti in lahko znova tvorijo veliko grenkih snovi.

Zato bližina okrasnih buč ne pomeni, da morate zavreči letošnji pridelek iz kupljenega semena. Pomeni pa, da semena iz teh plodov brez nadzorovanega opraševanja ni varno ohranjati za naslednjo sezono.

Kako grenke bučke preverimo pred pripravo jedi

Plod najprej operite in odrežite majhen košček svežega mesa. Poskusite res majhno količino, ne celega grižljaja. Če zaznate izrazito, neprijetno grenkobo, košček takoj izpljunite in usta sperite z vodo.

Bučko nato v celoti zavrzite. Ne okušajte je večkrat, da bi ugotovili, ali je grenak samo en konec. Kukurbitacini v plodu niso nujno povsem enakomerno razporejeni.

Preverjanje je posebno smiselno:

  • pri prvi bučki z nove rastline;
  • pri rastlinah iz domačega semena;
  • pri nenavadno oblikovanih plodovih;
  • pri bučkah, ki so vzniknile same;
  • pred kuhanjem večje količine omake, juhe ali ozimnice;
  • če je bil kateri plod z iste rastline že grenak.

Navadna blaga grenkoba kumarične lupine ni povsem enak pojav kot močno grenka bučka. Vseeno velja preprosto pravilo: ploda z izrazito grenkim, neprijetnim okusom ne uživajte.

Grenkih bučk ne rešijo kuhanje, lupljenje ali vlaganje

Pri preveliki bučki lahko odstranimo trdo lupino in semena ter uporabimo preostalo meso. Pri izrazito grenki bučki to ni varna rešitev.

Kukurbitacini so odporni proti temperaturam, ki jih uporabljamo pri običajni pripravi hrane. Ne moremo jih zanesljivo odstraniti z:

  • vrenjem;
  • pečenjem v pečici;
  • cvrtjem;
  • kuhanjem na pari;
  • vlaganjem v kis;
  • fermentiranjem;
  • lupljenjem;
  • soljenjem in iztiskanjem vode.

Grenka omaka tudi ne postane varna, če ji dodamo sladkor, smetano, paradižnik ali začimbe. S tem samo prikrijemo opozorilni okus. Zavreči je treba celotno jed, v kateri se je kuhala izrazito grenka bučka, saj so se snovi lahko razporedile med druge sestavine.

Takšnega ploda ne ponudite domačim živalim. Prav tako iz njega ne shranjujte semen. Odložite ga tako, da ga otroci ali živali ne morejo pomotoma zaužiti.

Kaj narediti, če ste grenko bučko že pojedli

Če ste majhen poskusni košček izpljunili in nimate težav, dodatni ukrepi običajno niso potrebni. Ne nadaljujte z okušanjem in zavrzite plod oziroma pripravljeno jed.

Po zaužitju večje količine spremljajte počutje. Ob slabosti, bruhanju, driski ali bolečinah v trebuhu se posvetujte z zdravnikom. Pijte po majhnih požirkih, če tekočino lahko zadržite, vendar sami ne izzivajte bruhanja.

Nujno pomoč na številki 112 pokličite ob:

  • izgubi zavesti ali izraziti oslabelosti;
  • krvavi driski;
  • ponavljajočem se bruhanju in nezmožnosti pitja;
  • znakih hude dehidracije;
  • težavah z dihanjem;
  • hitro slabšajočem se stanju.

Če je mogoče, fotografirajte bučko in rastlino ter shranite ostanek jedi ločeno od druge hrane. Podatek, da je bila bučka močno grenka, je za zdravstveno osebje pomemben.

Kako zmanjšamo možnost, da bodo grenke bučke znova zrasle

Za naslednjo setev uporabite seme preverjene jedilne sorte. Pri hibridih z oznako F1 semena tako ali tako ne dajejo zanesljivo enakih potomcev, tudi kadar ni nevarnosti grenkobe.

Če želite ohranjati lastno sorto, morate cvetove nadzorovano opraševati in jih pred obiskom žuželk zaščititi. Samo nekaj metrov razdalje od okrasnih buč ni zagotovilo, saj lahko opraševalci cvetni prah prenesejo od precej bolj oddaljenih rastlin.

Avgusta pridelek pregledujte vsak dan ali dva. Bučke pobirajte, ko so še mlade in čvrste, saj imajo takrat nežnejšo lupino in manj razvitih semen. Redno pobiranje spodbuja nastajanje novih plodov, vendar samo po sebi ne prepreči kukurbitacinov.

Če je en plod grenak, naslednje z iste rastline preverjajte posamično. Če se grenkoba ponovi, je smiselno odstraniti celotno rastlino. Njenih plodov ne mešajte z drugim pridelkom in semen ne uporabljajte naslednje leto.

Velikanska bučka, ki je nekaj dni ostala skrita pod listi, torej ni nujno nevarna. Lahko je vlaknata, polna semen in kulinarično manj zanimiva. Odločilna razlika je okus: izrazito grenke bučke ne sodijo niti v ponev niti v kozarec za ozimnico.

Preberite tudi:

Vodni poganjki na jablani rastejo naravnost navzgor – avgusta jih ne odrežite vseh na slepo

Jolanda Kramar
-
0
Vodni poganjki na jablani rastejo naravnost navzgor – avgusta jih ne odrežite vseh na slepo

Iz debele veje ali notranjosti krošnje poženejo dolgi, povsem ravni poganjki, ki v nekaj tednih prerastejo okoliške veje. Vodni poganjki na jablani običajno ne rodijo, senčijo plodove in zgostijo krošnjo. Avgusta jih lahko del odstranimo, vendar množično krajšanje vsakega pokončnega poganjka pogosto povzroči novo, še bujnejšo rast.

Ključni poudarki:

  • Vodni poganjki na jablani so močni navpični izrastki, ki navadno nastanejo po premočni rezi, poškodbi ali čezmernem gnojenju.
  • Na običajni jablani avgusta odstranimo le najbolj moteče poganjke, temeljito oblikovanje krošnje pa praviloma počaka do mirovanja.
  • Dobro postavljen poganjek lahko ohranimo in upognemo, če potrebujemo novo vejo ali zamenjavo za poškodovani del krošnje.

Kako prepoznamo vodne poganjke na jablani

Vodni poganjki, imenovani tudi bohotivke, izraščajo iz spečih brstov na deblu ali starejših vejah. Rastejo izrazito navzgor, imajo dolge členke in velike liste, v eni sezoni pa lahko dosežejo meter ali več.

Od rodnega lesa jih ločimo po nekaj značilnostih:

  • rastejo skoraj navpično;
  • so daljši in močnejši od okoliških poganjkov;
  • pogosto izraščajo v skupinah okoli starega reza;
  • na njih praviloma ni cvetnih brstov;
  • notranjost krošnje hitro zasenčijo.

Ne zamenjujte jih s koreninskimi izrastki. Ti poženejo iz zemlje, korenin ali spodnjega dela debla, pogosto pod cepljenim mestom. Ker navadno pripadajo podlagi in ne žlahtni sorti, jih odstranimo pri izvoru.

Prav tako ni vsak navpičen poganjek odveč. Pri mladem drevesu je lahko eden izmed njih bodoči vrh oziroma glavna vodilna veja. Na poškodovanem drevesu lahko primerno postavljen poganjek uporabimo za obnovo manjkajočega dela krošnje.

Zakaj jih je letos tako veliko

Jablana vodne poganjke najpogosteje razvije kot odziv na izgubo večjega dela krošnje. Če smo pozimi odstranili več debelih vej ali močno znižali drevo, se poruši ravnovesje med obsežnim koreninskim sistemom in zmanjšano količino poganjkov. Speči brsti se prebudijo, drevo pa začne hitro nadomeščati izgubljeno zeleno maso.

Bujno rast dodatno spodbujajo:

  • prevelika količina dušičnega gnojila;
  • gnojenje trate tik pod krošnjo;
  • močna pomladitvena rez;
  • poškodovana ali odlomljena večja veja;
  • zelo rodovitna in stalno vlažna tla;
  • močno rastoča podlaga;
  • majhen pridelek, zaradi katerega več energije ostane za rast poganjkov.

Če se bohotivke vsako leto množično vračajo, rešitev zato ni nujno še močnejša rez. Najprej preverite gnojenje in način zimske rezi. Skrajševanje številnih vej na štrclje namreč prebudi več brstov kot premišljeno odstranjevanje cele veje pri njenem izvoru.

Ali avgusta odstranimo vse vodne poganjke na jablani

Ne. Pri običajni, prosto rastoči jablani avgusta opravimo samo zmerno redčenje. Odstranimo poganjke, ki rastejo v sredino krošnje, se drgnejo ob plodove ali ustvarjajo gosto navpično skupino na isti veji.

V enem poletnem posegu je varno odstraniti približno desetino olistane krošnje. Močna rez v času, ko drevo hrani plodove in ustvarja zaloge za zimo, ni primerna. Nenadno razgaljene veje in plodovi so lahko tudi bolj izpostavljeni soncu.

Pred rezjo si vsak poganjek oglejte z razdalje. Ohranite ga, če:

  • zapolnjuje praznino po odlomljeni veji;
  • ga potrebujete za nadaljnje oblikovanje mladega drevesa;
  • ga lahko upognete v primernejši, bolj vodoraven položaj;
  • je krajši in ima na koncu dobro razvit brst;
  • bi njegova odstranitev nenadoma močno odprla krošnjo.

Mlad, še prožen poganjek lahko upognete pod kotom približno 45–60 stopinj in ga z mehko vezico pritrdite ob oporo. Bolj vodoraven položaj umiri njegovo rast in poveča možnost, da v prihodnjih sezonah razvije rodni les. Vezica ne sme zarezovati v lubje, zato jo jeseni in naslednjo pomlad preverite.

Drugačna pravila veljajo za špalirne jablane

Pri kordonih, palmetah in špalirjih je poletna rez del rednega vzdrževanja. Takšne jablane morajo ostati ozke, sicer hitro izgubijo obliko in prerastejo oporo.

Primeren čas nastopi, ko je spodnja tretjina letošnjih poganjkov že čvrsta in olesenela, na konicah pa so oblikovani zaključni brsti. Pri jablanah je to pogosto od sredine do konca avgusta, vendar je pomembnejša razvitost poganjka kot datum.

Na oblikovani špalirni jablani:

  1. Najprej privežite poganjke, ki jih potrebujete za podaljšanje osnovnega ogrodja.
  2. Stranske letošnje poganjke, daljše od približno 20 centimetrov, skrajšajte na tri liste nad skupino listov pri osnovi.
  3. Poganjke, ki izraščajo iz že prej obrezanega stranskega izrastka, skrajšajte na en list nad osnovno skupino.
  4. Izrazito močne navpične poganjke, ki jih ne potrebujete za ogrodje, odstranite pri izvoru.
  5. Poganjkov, krajših od približno 20 centimetrov, ne režite samodejno. Na konici lahko že razvijajo rodni brst.

Če po rezi nastanejo novi poganjki, je bilo drevo verjetno obrezano prezgodaj. Ponovno rast septembra skrajšajte na en list nad prejšnjim rezom.

Pravilen rez ne pušča štrclja

Za tanke vodne poganjke zadostujejo ostre ročne škarje. Debelejše odstranite z vrtnarsko žago. Delajte v suhem vremenu in uporabite čisto orodje.

Poganjek odrežite tik ob vejni ovratnici, rahlo odebeljenem delu pri njegovem izvoru. Ne režite povsem poravnano z nosilno vejo, saj bi poškodovali tkivo, ki zapira rano. Prav tako ne puščajte večcentimetrskega štrclja, ker se ta počasi suši in pogosto znova požene.

Premazovanje manjših zdravih rezov z zaščitno pasto praviloma ni potrebno. Pomembnejši so gladek rez, nepoškodovana vejna ovratnica in suho vreme.

Če so poganjki porjaveli, počrneli ali imajo ukrivljen vrh, podoben pastirski palici, ne gre več za običajno vprašanje oblikovanja krošnje. Takšni znaki lahko kažejo na hrušev ožig. Prizadetih delov ne dodajajte na kompost, orodje pa med rezi razkužujte. Ob nenadnem sušenju več poganjkov je smiselna strokovna presoja.

Kaj narediti, da bo prihodnje leto poganjkov manj

Po avgustovski rezi jablane ne gnojite z dušikom. Pozno gnojenje bi spodbudilo novo, mehko rast, ki pred zimo morda ne bi pravočasno dozorela. V suši zalijte tla pod zunanjo polovico krošnje, ne pa neposredno ob deblu.

Pozimi se izognite rezanju številnih vej na kratke štrclje. Prednost ima redčenje, pri katerem neželeno vejo odstranimo pri njenem izvoru. Če je drevo močno zaraščeno, obnovo razdelite na dve ali tri zime in vsako leto odstranite le del starega lesa.

Vodni poganjki na jablani so tako predvsem sporočilo o ravnovesju drevesa. Nekatere je smiselno odstraniti, druge usmeriti, množica novih pa opozarja, da je bila prejšnja rez morda premočna. Avgust je dober čas za popravek najbolj očitnih težav, ne pa za temeljito preoblikovanje cele krošnje.

Stara bela rjuha lahko reši pregret balkon: Iz nje naredite premično poletno senčilo

Maja Kovač
-
0
Stara bela rjuha lahko reši pregret balkon: Iz nje naredite premično poletno senčilo

Ko opoldansko sonce več ur pripeka na balkon, se ne segrejejo le tla in ograja. Toploto vpijejo tudi steklo, stene, cvetlični lonci in pohištvo, nato pa jo še dolgo oddajajo v prostor. Največ naredimo, če sončne žarke ustavimo, preden dosežejo te površine.

Za začasno rešitev ne potrebujete drage markize. Iz čiste svetle rjuhe, nekaj ojačanih zank in vrvi lahko izdelate premično senčilo, ki ga postavite le ob najbolj vročih urah. Primerno je predvsem za zaščitene balkone in terase, kjer obstajajo stabilne pritrdilne točke.

Ključni poudarki:

  • Zunanje senčilo ustavi del neposrednega sonca, še preden se segrejejo steklo, stena, tla in balkonsko pohištvo.
  • Svetla, čvrsta rjuha je primernejša od temne, saj se manj segreva in pod njo ustvari prijetnejšo svetlobo.
  • Senčilo mora biti dobro ojačano, pritrjeno na stabilne točke ter odstranjeno pred vetrom, nevihto ali odhodom od doma.

Zakaj je senčenje učinkovitejše od hlajenja že razgretega balkona?

Ko sonce več ur sije skozi balkonska vrata ali na zunanjo steno, se materiali postopoma segrejejo. Tudi po tem, ko se sonce umakne, lahko toploto še dolgo oddajajo nazaj v okolico.

Zunanje senčilo deluje prej. Sončne žarke prestreže, preden zadenejo steklo, tla ali fasado. Balkon zaradi tega ne bo postal hladen kot klimatiziran prostor, vendar se bodo izpostavljene površine segrevale počasneje.

Najbolj opazna razlika je na balkonih, ki jih popoldne doseže nizko zahodno sonce. V tem primeru naj bo senčilo postavljeno bolj navpično. Pri visokem opoldanskem soncu se bolje obnese nekoliko nagnjena strešica.

Kaj potrebujete za preprosto premično senčilo?

Uporabite rjuho, ki je ne potrebujete več, vendar je še vedno čvrsta. Če se blago ob rahlem vlečenju trga ali je zaradi sonca že zelo krhko, ga ne uporabite.

Potrebujete:

  • svetlo bombažno ali gosto poliestrsko rjuho,
  • močno poliestrsko vrvico ali vrv za zunanjo uporabo,
  • šest do osem trakov iz čvrstega blaga,
  • šivanko in trpežen sukanec ali šivalni stroj,
  • štiri manjše karabine,
  • škarje in merilni trak,
  • po želji dva kratka elastična napenjalca.

Rjuha naj bo nekoliko večja od površine, ki jo želite zasenčiti. Ni pa dobro, da visi daleč čez rob balkona, saj jo lahko veter hitreje zagrabi.

Najprej ojačajte kote in robove

Vrv ne sme biti privezana neposredno skozi luknjo v rjuhi. Tkanina bi se lahko ob sunku vetra raztrgala, senčilo pa bi odneslo.

Vsak kot prepognite v več plasti in ga dobro prešijte. Nato iz močnega traku naredite zanko ter jo prišijte čez ojačani del. Če je rjuha velika, dodajte še po eno zanko na sredino daljših stranic. Tako se napetost porazdeli po večjem delu roba.

Za večjo trdnost lahko ob celotnem robu naredite dvojni pregib. Šivi naj bodo večkrat prešiti, vendar blaga ne preluknjajte tako gosto, da bi nastala oslabljena črta.

Kako ga pravilno namestite?

Najprej opazujte balkon med najbolj vročim delom dneva. Tako boste ugotovili, ali potrebujete predvsem strešno ali stransko senčenje.

Pri visokem soncu rjuho napnite nad delom balkona pod rahlim naklonom. Ena stran naj bo nekoliko višja, da se pod tkanino ne zadržuje vroč zrak. Pri nizkem popoldanskem soncu jo pritrdite bolj navpično ob zunanji strani balkona.

Karabine pripnite le na stabilne obstoječe nosilce, dovoljeno balkonsko konstrukcijo ali druge trdne pritrdilne točke. Ne uporabljajte cvetličnih korit, lahkega pohištva, odtočnih cevi ali premičnega stojala za perilo.

Tkanino napnite toliko, da ne opleta, vendar ne tako močno, da bi bili šivi neprestano pod veliko obremenitvijo. Kratek elastični napenjalec na eni ali dveh straneh lahko ublaži manjše premike zraka, ni pa zaščita pred močnim vetrom.

Svetla rjuha ima pomembno prednost

Temna tkanina lahko ustvari globljo senco, vendar se na soncu običajno močneje segreje. Za domače poletno senčilo je zato bolj praktična bela, bež ali druga svetla rjuha.

Zelo tanka in prosojna tkanina bo prepuščala preveč svetlobe. Pretežka rjuha pa močneje obremeni pritrdilne točke in se po dežju napije vode. Najboljša je srednje gosta tkanina, skozi katero lahko še vedno prehaja nekaj zraka.

Pred uporabo jo operite brez močno odišavljenega mehčalca. Če je na njej plesen, večji mastni madeži ali poškodbe, jo raje namenite drugemu projektu.

Kdaj mora senčilo obvezno dol?

To je začasno senčilo za sončne in mirne dni, ne trajna zunanja konstrukcija. Odstranite ga:

  • pred nevihto ali močnejšim vetrom,
  • kadar zapustite dom za dalj časa,
  • ponoči, če je napovedano slabo vreme,
  • ko se tkanina zmoči in postane težka,
  • takoj, ko opazite popuščanje šivov ali pritrditev.

V večstanovanjskih stavbah preverite tudi hišni red in pravila glede spreminjanja zunanjega videza balkonov. Senčilo ne sme ovirati sosedov, prezračevalnih odprtin, odtokov ali morebitne evakuacijske poti.

Majhen dodatek za še prijetnejši balkon

Senčilo najbolje deluje skupaj z večernim prezračevanjem. Ko zunanja temperatura pade, ga odstranite, odprite okna in omogočite prečno kroženje zraka. Čez dan pa zaprite notranje zavese ali žaluzije na oknih, ki jih doseže sonce.

Na zelo izpostavljenem balkonu bo varnejša profesionalno izdelana markiza ali certificirano senčno jadro. Na zaščiteni terasi pa lahko premično senčilo iz rjuhe postane presenetljivo uporabna rešitev za najbolj vroče poletne ure.

Vam vročina povzroča drgnjenje stegen? To je domača rešitev

M. K.
-
0
Vam vročina povzroča drgnjenje stegen? To je domača rešitev

Po nekaj kilometrih hoje v poletni obleki začne koža med stegni peči. Do večera je rdeča, občutljiva in neprijetna že ob dotiku vode. Drgnjenje stegen je avgusta pogostejše zaradi znojenja, kopalk, dolgih sprehodov in ponavljajočega se trenja. Preprost brezvodni balzam lahko kožo zaščiti, vendar ga je najbolje nanesti še pred pojavom rdečine.

Ključni poudarki:

  • Drgnjenje stegen povzročata ponavljajoče se trenje in vlaga, zato težavo dodatno poslabšajo znoj, mokre kopalke ter grobi šivi.
  • Domače mazilo proti drgnjenju stegen nanesite v tankem sloju na čisto, suho in nepoškodovano kožo pred hojo.
  • Vlažen izpuščaj, razpoke, neprijeten vonj, izcedek ali širjenje rdečine lahko kažejo na vnetje, ki potrebuje drugačno zdravljenje.

Zakaj je drgnjenje stegen izrazita avgustovska težava

Odrgnina nastane, ko se koža ponavljajoče drgne ob kožo ali tkanino. Znoj zmehča njeno zunanjo plast, zato jo trenje hitreje poškoduje. Težava ni povezana samo s telesno težo. Pojavi se lahko pri vsakomur, ki veliko hodi, teče, kolesari ali nosi oblačilo z neugodnim šivom.

Avgusta se pogosto združijo idealne razmere za draženje: visoka temperatura, potenje, slana morska voda, pesek in mokre kopalke. Na dopustu običajno prehodimo več kilometrov kot doma, razdraženo mesto pa ob naslednjem izletu znova obremenimo.

Prvi znaki so:

  • občutek vlečenja ali ščipanja med hojo;
  • rožnata ali rdeča koža na obeh stegnih;
  • pekoč občutek ob tuširanju;
  • površinska občutljivost brez globoke bolečine;
  • drobne odrgnine na mestu stika kože ali šiva.

Ukrepajte že ob občutku, da koža ne drsi več gladko. Ko se pojavijo razpoke ali mehurji, mazilo proti trenju ne more več nadomestiti počitka in pravilne oskrbe poškodovane kože.

Domače mazilo proti drgnjenju stegen

Ta brezvodni balzam ne zdravi okužbe in ne ustavi potenja. Na nepoškodovani koži ustvari drseč sloj, ki zmanjša neposredno trenje. Ne vsebuje dišav, eteričnih olj ali zeliščnih izvlečkov, ki bi lahko na že občutljivem predelu povzročili dodatno draženje.

Za približno 60 gramov potrebujete:

  • 30 g rafiniranega karitejevega masla;
  • 20 g jojobinega olja;
  • 10 g čebeljega voska v koščkih ali pastilah;
  • čist in popolnoma suh lonček s prostornino najmanj 75 ml;
  • kuhinjsko tehtnico in posodo za vodno kopel.

Priprava:

  1. Lonček in pribor dobro umijte, razkužite ter popolnoma posušite. V mazilu ne sme ostati voda.
  2. V manjšo posodo odtehtajte čebelji vosek in jojobino olje.
  3. Posodo postavite nad vodno kopel in počasi segrevajte, dokler se vosek ne raztopi. Voda ne sme priti v zmes.
  4. Odstavite z ognja, dodajte karitejevo maslo in mešajte, dokler ne nastane enotna tekočina.
  5. Zmes prelijte v suh lonček in jo brez premikanja pustite, da se povsem ohladi.
  6. Lonček zaprite, označite z datumom izdelave in hranite v hladnem, suhem prostoru.

Mazilo porabite v dveh mesecih. Jemljite ga s čisto, suho lopatico. Zavrzite ga, če spremeni vonj, barvo ali teksturo oziroma če vanj pride voda.

V zelo vročem apartmaju se lahko zmehča. To ne pomeni nujno, da je pokvarjeno. Za čvrstejšo različico lahko celotno količino ponovno stopite in dodate dva grama voska. Če je pretrdo in se pri nanosu vleče, primešajte pet gramov jojobinega olja.

Kako mazilo nanesti, da dejansko zmanjša trenje

Kožo najprej umijte in temeljito osušite. Za vsako stegno običajno zadostuje količina v velikosti manjšega graha. Razmažite jo po celotnem predelu, kjer se koža med hojo dotika, ter pustite nekaj minut, da se odvečni mastni občutek zmanjša.

Mazilo nanesite:

  • pred daljšim sprehodom, tekom ali ogledom mesta;
  • pred oblačenjem krila ali obleke brez kratkih hlač;
  • po kopanju, ko ste odstranili mokre kopalke in osušili kožo;
  • ponovno takoj, ko začutite, da se koža začne vleči ali segrevati.

Debelejši sloj ni nujno učinkovitejši. Lahko se prenese na oblačila, zadrži pesek in poveča občutek vlage. Najprej uporabite malo izdelka in ga po potrebi obnovite.

Ker je mazilo oljno, lahko oslabi izdelke iz lateksa. Ne nanašajte ga na področja, kjer bi lahko prišel v stik s kondomom ali drugo zaščito iz lateksa.

Drgnjenje stegen v vročini

Kaj storiti, če je koža že rdeča in peče

Prekinite dejavnost, ki povzroča trenje, in preoblecite mokra oblačila. Predel nežno sperite z mlačno vodo in blagim čistilom, nato ga popivnajte. Ne drgnite ga z brisačo in ne uporabljajte alkoholnega razkužila.

Na blago razdraženo, vendar zaprto kožo lahko nanesete nevtralno zaščitno mazilo brez dišav. Zdravstveni viri za zmanjševanje trenja pogosto priporočajo vazelin ali pripravek s cinkovim oksidom. Nosite zračno oblačilo, ki se ne oprijema prizadetega mesta.

Domačega balzama ne nanašajte na:

  • krvavečo ali razpokano kožo;
  • mehurje in odprte rane;
  • sluznico ali neposredno na spolovilo;
  • gnojno, mokro ali neprijetno dišeče območje;
  • izpuščaj neznanega izvora.

Manjša odrgnina se ob odstranitvi trenja pogosto začne izboljševati v nekaj dneh. Če jo naslednje jutro ponovno obremenite z dolgim sprehodom, se celjenje podaljša.

Odrgnina ali vnetje kožne gube?

Preprosto drgnjenje običajno nastane točno na mestu mehanskega stika. Koža je pordela in peče, vendar ni izrazito vlažna, izpuščaj pa se ne širi daleč od območja trenja.

Vnetje kožne gube lahko povzroči širšo, živo rdečo in vlažno spremembo. Toplota ter zastajanje znoja omogočata tudi razrast glivic ali bakterij. Na okužbo lahko kažejo drobne rdeče spremembe okoli glavnega izpuščaja, neprijeten vonj, luščenje, izcedek ali vse močnejša bolečina.

Takšnega izpuščaja ne mažite na slepo z mastnim domačim pripravkom. Posvetujte se s farmacevtom ali zdravnikom, saj glivično, bakterijsko in navadno mehansko draženje zahtevajo različne ukrepe. Hitrejši pregled je smiseln tudi pri sladkorni bolezni, oslabljeni odpornosti ali ponavljajočih se vnetjih kožnih gub.

Najpogostejše napake težavo hitro vrnejo

Mazilo ne bo dolgo pomagalo, če čez njega oblečete mokre kopalke ali hlače z grobim notranjim šivom. Za daljše izlete izberite tanke, oprijete kratke hlače, ki pokrijejo mesto trenja in dobro odvajajo vlago.

Izogibajte se tudi parfumiranemu dezodorantu, nerazredčenim eteričnim oljem, limoninemu soku in sodi bikarboni. Na razdraženi koži lahko povzročijo dodatno pekoč občutek ali kontaktni dermatitis.

Pred prvo uporabo domače mazilo preizkusite na majhnem delu kože podlakti. Če se v 24 urah pojavijo srbenje, oteklina ali izpuščaj, ga ne uporabljajte. Posebna previdnost je potrebna pri znani alergiji na čebelje izdelke, propolis ali katero od uporabljenih sestavin.

Najboljši rezultat prinese kombinacija tankega zaščitnega sloja, suhe kože in primernega oblačila. Mazilo zato vzemite s seboj in ga uporabite, še preden se prijeten avgustovski sprehod spremeni v boleč povratek.

Zeleno gnojenje avgusta: Prazna greda je priložnost, vendar ne posejte napačne rastline

Jolanda Kramar
-
0
Zeleno gnojenje avgusta: Prazna greda je priložnost, vendar ne posejte napačne rastline

Po spravilu česna, čebule, zgodnjega krompirja ali fižola na vrtu hitro ostane prazna površina. Rastline za zeleno gnojenje jo lahko do zime prekrijejo, omejijo rast plevela in zadržijo del hranil v zgornji plasti tal. Toda izbira rastline ni nepomembna: priljubljena bela gorjušica lahko poruši kolobar, če bodo na tej gredi rasle kapusnice.

Ključni poudarki:

  • Zeleno gnojenje varuje avgustovske prazne grede, omejuje plevel in zmanjšuje izpiranje hranil v hladnem delu leta.
  • Facelija je varna za večino kolobarjev, bela gorjušica pa ni primerna pred zeljem, brokolijem in drugimi kapusnicami.
  • Sejte v vlažno zemljo, posevek pa pokosite pred semenitvijo in dovolj zgodaj pred sajenjem naslednje vrtnine.

Kaj zeleno gnojenje dejansko naredi

Pri zelenem gnojenju rastline posejemo predvsem zaradi njihovega vpliva na tla. Njihove korenine prerastejo zgornjo plast, zmanjšujejo zaskorjenost in ustvarjajo poti za vodo ter zrak. Nadzemni deli prestrežejo močne dežne kaplje, senčijo tla in otežujejo kalitev plevela.

Rastline med rastjo porabljajo hranila, ki bi se iz gole zemlje lahko izprala. Ko posevek odmre ali ga pokosimo, se del teh hranil z razgradnjo vrne v tla.

To pa ne pomeni, da vse rastline ustvarjajo nov dušik. Facelija, gorjušica in rž predvsem prestrezajo že prisotna hranila ter prispevajo organsko maso. Metuljnice, med katere sodita grašica in inkarnatka, lahko ob sodelovanju bakterij na koreninah vežejo tudi dušik iz zraka. Učinek je odvisen od uspešne rasti, tal in časa, ki ga imajo na voljo.

Kaj posejati za zeleno gnojenje avgusta

Izbiro prilagodite naslednji vrtnini in datumu, ko boste gredo znova potrebovali. Slovenska kmetijska svetovalna služba za pozno poletje med drugim navaja facelijo, belo gorjušico, ozimno grašico in inkarnatko.

Facelija je za majhen mešan zelenjavni vrt pogosto najpreprostejša izbira. Ni v bližnjem sorodu z običajnimi vrtninami, zato praviloma ne moti kolobarja. Hitro prekrije tla, mlade rastline pa močnejša zmrzal navadno uniči.

  • Okvirna količina: 12–15 gramov na 10 m²
  • Globina setve: 1–2 centimetra
  • Primerna je za: gredo, ki jo bomo obdelali pozno jeseni ali spomladi

Bela gorjušica hitro kali in oblikuje gosto zeleno preprogo. Uporabna je, kadar želimo čim prej prekriti prazna tla, vendar spada med križnice oziroma kapusnice.

  • Okvirna količina: 15–20 gramov na 10 m²
  • Globina setve: 1–2 centimetra
  • Ni primerna pred ali za: zeljem, ohrovtom, brokolijem, cvetačo, kolerabico, redkvico in repo

Ozimna grašica je prezimna metuljnica, zato potrebuje več časa. Primerna je za površino, ki bo ostala brez vrtnin do pomladi. Spomladi lahko tvori precej bujno maso, zato jo je treba pravočasno odstraniti.

  • Okvirna količina: 70–100 gramov na 10 m²
  • Globina setve: 3–5 centimetrov
  • Primerna je za: gredo, ki je ne bomo potrebovali zgodaj spomladi

Inkarnatka prav tako spada med metuljnice. Tla prekrije počasneje kot gorjušica, vendar je uporabna za daljše obdobje brez glavnega posevka.

  • Okvirna količina: 25–30 gramov na 10 m²
  • Globina setve: 1–2 centimetra
  • Primerna je za: daljše jesensko in spomladansko prekrivanje tal

Količine so preračunane iz priporočil za večje površine. Kalivost in priporočena gostota se med sortami razlikujeta, zato ima prednost navodilo na semenski vrečki.

Kako posejati zeleno gnojenje na majhni gredi

Za dobro kalitev niso potrebni globoko prekopavanje, kompost ali mineralno gnojilo. Najpomembnejša je enakomerno pripravljena in dovolj vlažna površina.

  1. Najprej določite naslednjo vrtnino. Če boste čez nekaj tednov sadili zimsko solato ali čebulček, je gredo bolje nameniti tej kulturi.
  2. Odstranite večje ostanke in trajne plevele. Zdrave drobne korenine prejšnjega posevka lahko ostanejo v zemlji, obolele dele pa odstranite.
  3. Zrahljajte zgornjih nekaj centimetrov. Površino poravnajte z grabljami in razbijte večje grude.
  4. Odmerite seme glede na velikost grede. Drobno seme facelije lahko zmešate s pet- do desetkratno količino suhega peska, da ga lažje razporedite.
  5. Sejte v dveh smereh. Polovico semena raztrosite vzdolž grede, drugo polovico počez. Nato ga z grabljami plitvo vdelajte.
  6. Zemljo rahlo utrdite in zalijte. Uporabite zalivalko z nežnim razpršilcem, da semena ne odplaknejo na rob grede.

V suhi, prašni zemlji s setvijo raje počakajte na dež ali površino predhodno temeljito navlažite. Nekaj površinskega škropljenja po setvi ni dovolj, če je zemlja pod njim povsem suha. Do vznika naj bo zgornja plast enakomerno vlažna.

Najpogostejša napaka: gorjušica brez načrta kolobarjenja

Bela gorjušica je privlačna zaradi hitre rasti, nizke cene in preproste setve. Težava nastane, ker je sorodnica številnih vrtnin. Če jo sejemo na gredo, kjer pogosto rastejo kapusnice, podaljšujemo prisotnost rastlin iz iste družine.

S tem lahko ohranjamo ugodne razmere za bolezni in škodljivce, vezane na križnice. Posebej previdni bodite na vrtovih, kjer se je že pojavila golšavost kapusnic. Gorjušica bolezni ne ustvari sama, lahko pa kot gostiteljska rastlina oteži prekinitev njenega razvojnega kroga.

Če ne vodite natančnega načrta kolobarja, je facelija običajno varnejša izbira. Tudi mešanice niso samodejno nevtralne: pred nakupom preverite, ali vsebujejo gorjušico, oljno redkev ali drugo križnico.

Kdaj posevek pokositi in kam z zeleno maso

Zeleno gnojenje odstranite najpozneje pred nastankom zrelega semena. V nasprotnem primeru lahko rastlina iz pomočnika postane plevel. Mlad in še mehak posevek se tudi hitreje razgradi kot olesenela stebla.

Na klasično obdelani gredi ravnajte tako:

  • rastline porežite s škarjami, srpom ali motiko;
  • večjo maso pustite dan ali dva, da oveni;
  • stebla narežite na krajše dele;
  • plitvo jih vmešajte v zgornjo plast zemlje;
  • pred setvijo ali sajenjem počakajte približno tri do štiri tedne.

Sveža masa med razgradnjo začasno spremeni razmere v setveni plasti in lahko ovira občutljive mlade korenine. Zato je ne zakopljite tik pred setvijo korenčka, solate ali motovilca.

Na vrtu brez prekopavanja rastline odrežite pri tleh, korenine pa pustite v zemlji. Nadzemne dele lahko razporedite po površini kot tanko zastirko. Debel, moker kup razgrnite, da ne začne gniti brez zraka in ne postane skrivališče za polže.

Kaj lahko od zelenega gnojenja pričakujete do pomladi

En posevek ne bo čez noč spremenil izčrpanih tal v rahlo, humusno prst. Učinek se gradi z rednim prekrivanjem površine, dodajanjem organske mase, primernim kolobarjem in čim manj nepotrebnega teptanja mokre zemlje.

Že po eni sezoni pa boste lahko opazili manj gole, zbite površine in manj prostora za jesenski plevel. Korenine bodo držale zemljo skupaj, nadzemni deli pa jo bodo ščitili pred dežjem in zimskimi temperaturnimi nihanji.

Najboljši avgustovski posevek zato ni nujno tisti, ki najhitreje zraste. Prava izbira je rastlina, ki ustreza naslednji vrtnini, razpoložljivemu času in načinu obdelave. Tako zeleno gnojenje postane del kolobarja, ne nova težava na gredi.

Čebulni molj se skriva v sredici pora – Avgusta preverite ta znak

Jolanda Kramar
-
0
Čebulni molj se skriva v sredici pora – Avgusta preverite ta znak

Por je na zunaj lahko še vedno zelen, med razprtimi osrednjimi listi pa se skrivajo drobni iztrebki, pregrizeno tkivo in majhna gosenica. Povzročitelj je lahko čebulni molj, škodljivec čebulnic, katerega poznejši rodovi lahko prav avgusta povzročijo najopaznejšo škodo. Če ga odkrijete dovolj zgodaj, lahko večino rastlin še ohranite.

Ključni poudarki:

  • Čebulni molj pušča razcefrane liste, prosojna »okenca«, iztrebke in drobne rumenozelene gosenice, ki se skrivajo v sredici pora.
  • Poškodovane rastline najprej preglejte in očistite; mreža čez že napaden por gosenic ne bo odstranila.
  • Čebulni molj najtežje doseže por pod protiinsektno mrežo z odprtinami približno 0,8 milimetra in dobro zatesnjenimi robovi.

Zakaj se poškodbe pokažejo prav avgusta

Odrasel čebulni molj je majhen, rjavkasto siv nočni metulj, ki ga na vrtu zlahka spregledamo. Čez dan počiva, sam pa rastlinam ne povzroča pomembne škode. Težava nastane, ko samica na liste pora, čebule, česna, šalotke ali drobnjaka odloži jajčeca.

Iz njih se izležejo drobne gosenice. Najprej se zavrtajo pod povrhnjico lista, pozneje pa se pomikajo globlje med liste in proti osrednjemu delu rastline. Tam so zaščitene pred dežjem, pticami in površinskim škropljenjem.

Razvoj škodljivca je odvisen od temperature, zato se število rodov med območji in leti razlikuje. V toplejšem poletju razvoj poteka hitreje. Strokovni opisi škodljivca opozarjajo, da lahko poznejše poletne gosenice povzročijo več škode, ker se hranijo na že večjih rastlinah in se lahko pomaknejo globoko v por.

Avgust je zato primeren čas za reden pregled. Odraslega metulja verjetno ne boste videli, posledice hranjenja njegovih gosenic pa postanejo precej očitne.

Kako prepoznate čebulnega molja na poru

Prvi znak je lahko svetlejša, skoraj prosojna lisa na listu. Gosenica je pojedla notranje tkivo, tanka zunanja plast pa je ostala cela. Nastane značilno »okence«, ki pozneje poči in se spremeni v nepravilno luknjo.

Pri podrobnem pregledu lahko opazite:

  • vzdolžne svetle rove ali prosojne lise;
  • nepravilno preluknjane in razcefrane liste;
  • drobne temne iztrebke med osrednjimi listi;
  • svetlo nitasto prejo v zavetju listov;
  • rumenkasto ali zelenkasto gosenico z rjavkasto glavo;
  • rahlo mrežast, podolgovat kokon na listu ali bližnjem rastlinskem ostanku;
  • zastoj rasti in poškodovano sredico pri močnejšem napadu.

Odrasla gosenica je dolga približno centimeter, mlade pa so bistveno manjše. Ob dotiku se lahko začne hitro zvijati ali se po svileni nitki spusti z rastline.

Preglejte predvsem najmlajše liste. Z eno roko jih previdno razprite in poglejte v notranjost, ne da bi odlomili rastni vršiček. Pregled ponovite na več rastlinah, saj poškodbe niso vedno enakomerno razporejene po gredi.

Čebulni molj, resarji ali porova zavrtalka?

Srebrnkasti listi še niso zanesljiv dokaz, da gre za čebulnega molja. Por lahko istočasno napada več škodljivcev, razlikovanje pa je pomembno.

Resarji povzročajo veliko drobnih svetlih ali srebrnkastih pik in prog. Na listih so lahko vidne črne pikice njihovih izločkov, vendar običajno ne najdete večje gosenice, mrežastega kokona ali izrazito razcefrane sredice.

Porova zavrtalka je muha. Na listih se lahko najprej pojavijo značilne zaporedne svetle vbodne točke. Njene breznoge ličinke vrtajo navzdol po steblu, v rastlini pa lahko pozneje najdete rjave, sodčkaste bube.

Čebulni molj je metulj. Njegova ličinka ima prepoznavno glavo in noge, na rastlini pa lahko naredi svileno prejo oziroma mrežast kokon. Pogosti so izjedeni listi in kupčki iztrebkov v sredici.

Če najdete samo porjavele konice brez rovov, iztrebkov ali škodljivca, je lahko vzrok tudi suša, poškodba korenin, bolezen ali običajno staranje zunanjih listov.

Kaj naredite, ko čebulni molj že napade por

Protiinsektna mreža je učinkovita predvsem kot pregrada pred novim odlaganjem jajčec. Če jo preprosto položite čez napadene rastline, bodo obstoječe gosenice pod njo nemoteno nadaljevale razvoj.

Najprej ukrepajte v naslednjem vrstnem redu:

  1. Preglejte vsako rastlino. Razprite osrednje liste ter poiščite gosenice, kokone, iztrebke in prejo.
  2. Ročno odstranite škodljivce. Gosenice in kokone poberite. Močno poškodovan posamezni list odrežite pod mestom hranjenja, vendar ne režite zdrave sredice po nepotrebnem.
  3. Odstranite napadene ostanke. Zaprite jih v vrečko in jih odložite med ustrezne odpadke. Ne puščajte jih ob gredi ali na odprtem kompostu.
  4. Ocenite stanje sredice. Če je osrednji del še čvrst in zelen, lahko rastlina nadaljuje razvoj. Sluzasta, gnila ali neprijetno dišeča sredica kaže na sekundarno gnitje.
  5. Pregled ponovite čez nekaj dni. Jajčeca so zelo majhna, zato lahko ob prvem pregledu spregledate novo izležene gosenice.

Domača škropiva iz mila, kisa, česna ali eteričnih olj niso zanesljiva rešitev. Gosenica se hitro umakne v notranjost lista, kamor površinska tekočina težko prodre. Kis in premočne milne mešanice lahko por tudi poškodujejo.

Pri sredstvih za varstvo rastlin uporabite samo pripravek, ki je v Sloveniji trenutno registriran za določeno rastlino in škodljivca. Registracije in navodila se spreminjajo, zato splošnega priporočila iz tujega vira ni varno neposredno prenesti na domači vrt.

Kako namestite mrežo, da molj ne pride do rastlin

Za čebulnega molja navadna mreža z večjimi odprtinami ni dovolj zanesljiva. Primernejša je fina protiinsektna mreža z odprtinami približno 0,8 milimetra. Takšna pregrada pomaga tudi proti porovi zavrtalki, ne ustavi pa nujno zelo drobnih resarjev.

Potrebujete:

  • fino protiinsektno mrežo;
  • nizke loke ali druge gladke opore;
  • kline, deske, kamne ali zemljo za pritrditev;
  • dovolj materiala, da mreža sega čez vse robove gredice.

Loke postavite tako, da rastoči listi mreže ne dvigujejo. Material razgrnite ohlapno, vse robove pa obtežite ali plitvo vkopljite. Posebej preverite vogale in mesta ob ceveh za zalivanje, saj že majhna odprtina izniči del zaščite.

Por ne potrebuje dostopa opraševalcev, zato lahko ostane pokrit dalj časa. Mrežo odprite za pletje ali pregled, nato pa jo takoj znova dobro zaprite. Ker je odrasli molj dejaven predvsem ponoči, greda pred večerom ne sme ostati nepokrita.

Rastline zalivajte pri tleh. Mrežo po nalivu otresite in poskrbite, da listi niso trajno stisnjeni ob moker material.

Tri napake, zaradi katerih se napad ponovi

Prva napaka je pregled samo zunanjih listov. Gosenica se pogosto skriva globlje, zato je zelen zunanji videz lahko zavajajoč.

Druga je prekrivanje brez predhodnega čiščenja. Mreža preprečuje nov dostop, ne deluje pa kot sredstvo proti gosenicam, ki so že na rastlinah.

Tretja je puščanje napadenih listov na gredi. Čebulni molj se lahko zabubi na rastlini, bližnjem plevelu ali rastlinskih ostankih. Po koncu sezone zato odstranite poškodovane dele in gredo temeljito očistite.

Naslednje leto pora in drugih čebulnic ne sadite na isto mesto, čeprav kolobar sam po sebi odraslega molja ne more popolnoma ustaviti. Najzanesljivejša kombinacija na manjšem vrtu ostaja zgodnje prekrivanje, redno pregledovanje in hitro odstranjevanje prvih gosenic.

Preberite tudi:

Civita di Bagnoregio: Pravljično mesto, ki mu skala počasi izginja pod nogami

M. K.
-
0
Civita di Bagnoregio: Pravljično mesto, ki mu skala počasi izginja pod nogami

Na prvi pogled se zdi, da Civita di Bagnoregio ne pripada resničnemu svetu. Kamnite hiše se dvigajo nad globoko razbrazdano pokrajino, do mesta pa vodi en sam dolg most. Toda ista narava, ki je ustvarila ta osupljivi prizor, starodavni naselbini že stoletja jemlje tla pod nogami.

Ključni poudarki:

  • Civito di Bagnoregio so pred več kot 2500 leti ustanovili Etruščani.
  • Mesto stoji na nestabilnih plasteh vulkanskega tufa, gline in peska.
  • Zaradi erozije, plazov in potresov je izgubilo velik del površine in skoraj vse prebivalce.

Mesto, do katerega vodi le en most

Civita di Bagnoregio leži v italijanski deželi Lacij, v pokrajini Viterbo, približno 120 kilometrov severno od Rima. Ko jo obiskovalec prvič zagleda z razgledne točke pri Bagnoregiu, se zdi, kot da mestece lebdi nad dolino.

Do zgodovinskega jedra vodi le strmo vzpenjajoč se most za pešce. Današnja armiranobetonska konstrukcija je bila odprta leta 1965, potem ko so prejšnje povezave uničili zemeljski premiki, rušenja in dogodki med drugo svetovno vojno.

Prečkanje mostu je postalo del doživetja. Z vsakim korakom se pogled na okoliško dolino Calanchi širi, hiše na vrhu skale pa postajajo vse večje. Obiskovalec šele takrat dojame, kako osamljena in ranljiva je naselbina.

Lepota, ki je nastala na nevarnih temeljih

Civita stoji na dvignjeni plošči iz vulkanskega tufa, pod katero so precej mehkejše plasti gline in peska. Tuf je nastal iz vulkanskega pepela in drugih izbruhanih snovi, vendar je razmeroma porozen in dovzeten za vremenske vplive.

Dež pronica skozi razpoke, voda odnaša mehkejše spodnje plasti, pobočja pa se spreminjajo v značilne grape in strme glinene grebene. Ko spodnji del skale izgubi oporo, se lahko odlomijo tudi večji deli roba, na katerem stojijo stavbe.

Prav ta neprestani proces je ustvaril dramatično pokrajino, zaradi katere je Civita danes tako prepoznavna. Hkrati pa predstavlja največjo nevarnost za njen obstoj. V preteklosti so v dolino zdrsnili deli obzidja, hiše, stolpi in poti. Naselbina, ki je bila nekoč občutno večja, se je skozi stoletja dobesedno krčila.

Zato je dobila sloviti vzdevek La città che muore – »mesto, ki umira«. Danes domačini vse pogosteje uporabljajo nekoliko bolj upajoč opis: mesto, ki se bori za življenje.

Potres, po katerem se življenje ni več vrnilo

Prvi prebivalci so se na tem mestu naselili že v času Etruščanov, pred več kot 2500 leti. Civita je pozneje prešla pod rimsko oblast, svojo prepoznavno urbano podobo pa je razvijala predvsem v srednjem veku in renesansi.

Prelomni trenutek je nastopil junija 1695, ko je območje prizadel silovit potres. Porušil ali poškodoval je velik del stavb ter sprožil obsežne premike pobočja. Uničena je bila tudi naravna kopenska povezava s sosednjim Bagnoregiem.

Po katastrofi sta se škofija in mestna uprava preselili v varnejši Bagnoregio. Sledili so nadaljnji plazovi, gospodarski upad in postopno izseljevanje. Civita je iz živahnega lokalnega središča postala skoraj zapuščena naselbina.

Za vrati se zdi, da se je čas ustavil

V mesto se vstopi skozi Porta Santa Maria, edina ohranjena zgodovinska vrata. Za njimi ni širokih cest, avtomobilskih kolon ali sodobnih trgovskih ulic. Med kamnitimi hišami se vijejo ozki prehodi, stopnišča, loki in dvorišča, ki jih krasijo rastline.

Srce naselja je trg Piazza San Donato s cerkvijo, katere korenine segajo v zgodnji srednji vek. V bližnji palači Alemanni deluje tudi geološki muzej, posvečen nastanku pokrajine, potresom in plazovom, ki so oblikovali usodo mesta.

Stalnih prebivalcev je danes le približno deset, čeprav se številke med posameznimi viri in letnimi časi nekoliko razlikujejo. V poletnih mesecih je podoba povsem drugačna, saj ozke ulice napolnijo obiskovalci z vsega sveta.

Turizem jo rešuje, vendar prinaša nov pritisk

Civita je v zadnjih desetletjih doživela nenavadno vrnitev. Mesto, ki se je skoraj izpraznilo, je zaradi fotografij, družbenih omrežij, filmov in potopisov postalo ena najbolj znanih italijanskih vasi.

Turizem prinaša denar za vzdrževanje, geološke raziskave in zaščitne posege. Vstop v naselje je plačljiv, s čimer občina tudi lažje upravlja množične obiske. Toda veliko število obiskovalcev pomeni dodaten pritisk na majhen in občutljiv zgodovinski prostor.

Civita je zato ujeta v svojevrsten paradoks. Brez izjemne lege verjetno ne bi postala svetovno znana, toda prav tla, ki so ji podarila to podobo, jo počasi razjedajo. Turisti jo pomagajo ohranjati pri življenju, vendar jo obenem spreminjajo v kraj, kjer je obiskovalcev neprimerno več kot domačinov.

Napovedovati njen konec bi bilo pretirano, saj skalo spremljajo, utrjujejo in obnavljajo. Kljub temu se geološki procesi niso ustavili. Civita di Bagnoregio tako ostaja eden redkih krajev, kjer je minljivost mogoče opazovati skoraj v živo – v razpokah, strmih robovih in hišah, ki že več kot dve tisočletji kljubujejo dolini.

Plesen na marmeladi: Pobiranje zgornje plasti lahko pokvari več kot samo vaš zajtrk

M. K.
-
0
Plesen na marmeladi: Pobiranje zgornje plasti lahko pokvari več kot samo vaš zajtrk

Odprete svež kozarec slivove marmelade, pod pokrovom pa opazite majhen belkast oblaček … Plesen na marmeladi ni le površinski madež, ki ga varno odstranite z žlico. Nitaste strukture plesni lahko segajo globlje v mehko živilo, nekatere vrste pa v primernih razmerah tvorijo mikotoksine.

Ključni poudarki:

  • Plesen na marmeladi pomeni, da je treba zavreči celotno vsebino kozarca, tudi če je vidna samo majhna pika.
  • Odstranjevanje zgornje plasti, ponovno prekuhavanje ali dodajanje alkohola ne zagotavlja, da je preostala marmelada varna.
  • Kvarjenje preprečujejo preverjen recept, pravilen prostor pod pokrovom, obdelava zaprtih kozarcev in hlajenje po odprtju.

Zakaj majhne plesnive pike ne smete samo odstraniti?

Vidni puhasti del je le del plesni. Njene drobne niti lahko prodirajo v vlažno, mehko živilo, kjer jih s prostim očesom ne opazite. Marmelada zato ni primerljiva s trdim sirom, pri katerem je mogoče dovolj velik kos okoli manjše plesnive površine v nekaterih primerih odrezati.

Ameriška služba za varnost hrane ter strokovnjaki za domače konzerviranje pri plesnivih marmeladah in želejih priporočajo zavrženje celotnega kozarca. Razlog ni samo neprijeten okus. Nekatere plesni lahko tvorijo mikotoksine, skupaj z njimi pa so lahko prisotni tudi drugi mikroorganizmi.

Kozarca ne približujte nosu, da bi preverili vonj. Vdihavanje spor lahko razdraži dihala, zlasti pri ljudeh z astmo ali alergijo na plesni.

Naredite naslednje:

  1. Kozarec zaprite, ne da bi vsebino mešali ali okušali.
  2. Zavijte ga v vrečko in vsebino odložite tako, da je ne dosežejo otroci ali živali.
  3. Umijte si roke, žlico in površino, na kateri je stal kozarec.
  4. Preglejte sosednje shranke zaradi popuščenih pokrovov, iztekanja ali plesni.
  5. Police očistite z običajnim gospodinjskim čistilom ter jih dobro posušite.

Plesnive marmelade ne dajajte na kompost, če bi jo lahko dosegle domače živali. Stekleni kozarec lahko po izpraznitvi in temeljitem pranju ponovno uporabite, poškodovan ali zarjavel pokrov pa zavrzite.

Je to res plesen ali samo sladkorni kristali?

Plesen je lahko bela, zelena, modrikasta, siva ali črna. Pogosto je puhasta, praškasta ali nagubana in se začne ob robu, kjer je največ stika z zrakom. Barva sama ne pove, ali je plesen nevarna.

Sladkorni kristali so drugačni. So trdi, zrnati in običajno prosojni ali beli. Ne tvorijo dlačic in se lahko pojavijo po celotni marmeladi, predvsem kadar je bilo sladkorja veliko ali se med kuhanjem ni popolnoma raztopil.

Kvarjenje lahko povzročijo tudi kvasovke. Nanje kažejo:

  • mehurčki v marmeladi, ki je niste pravkar premešali;
  • alkoholni, kvasni ali fermentiran vonj;
  • iztekanje vsebine pod pokrovom;
  • nenavadno penjenje;
  • pokrov, ki se je dvignil ali izgubil vakuum.

Tudi takšen izdelek zavrzite brez okušanja. Ponovno prekuhavanje pokvarjenega shranka ni zanesljiv reševalni postopek.

Zakaj se plesen na marmeladi pojavi prav med avgustovskim vlaganjem?

Avgusta v kuhinjo prihajajo slive, robide, breskve, fige in drugo zrelo sadje. Hkrati so prostori vroči, po odprtju kozarca pa se mikroorganizmi pri sobni temperaturi razvijajo hitreje.

Sladkor omejuje razpoložljivo vodo in s tem zavira rast številnih mikroorganizmov, vendar marmelade ne naredi neuničljive. Izdelki z zmanjšano količino sladkorja imajo lahko krajšo obstojnost, če recept ni bil posebej razvit za manj sladkorja.

Pogosti razlogi za kvarjenje so:

  • uporaba zelo poškodovanega ali že plesnivega sadja;
  • umazan ali okrušen rob kozarca;
  • star, zvit ali poškodovan pokrov;
  • marmelada na tesnilni površini;
  • nepravilen prostor med marmelado in pokrovom;
  • izpuščena toplotna obdelava zaprtih kozarcev;
  • shranjevanje na svetlem in vročem mestu;
  • vnašanje drobtin z nožem, uporabljenim za kruh;
  • večurno puščanje odprtega kozarca na mizi.

Če plesen najdete v še neodprtem kozarcu, je najverjetneje odpovedal postopek polnjenja, zapiranja ali obdelave. Če se pojavi šele po več tednih uporabe, je lahko vzrok tudi kontaminacija po odprtju.

Vroče polnjenje in obračanje kozarca nista vedno dovolj

Nalivanje vrele marmelade v vroč kozarec lahko zmanjša število mikroorganizmov, vendar samo obračanje kozarca na glavo ni enakovredno predpisani obdelavi v vreli vodi. Pokrov se lahko navidezno prisesa, ne da bi bil celoten postopek dovolj zanesljiv.

Za marmelado, namenjeno hranjenju pri sobni temperaturi, uporabite preverjen recept in upoštevajte njegove količine sadja, sladkorja, kisline, velikost kozarca ter čas obdelave. Recepta ne povečujte na dvojno količino, saj se zmes lahko segreva in zgoščuje drugače.

Pri običajnih marmeladah sledite temu zaporedju:

  1. Uporabite nepoškodovane kozarce, namenjene konzerviranju, in ustrezne pokrove.
  2. Kozarce operite ter jih do polnjenja ohranjajte tople.
  3. Če preverjen postopek traja manj kot deset minut, prazne kozarce predhodno sterilizirajte v vreli vodi deset minut.
  4. Vročo marmelado napolnite do približno šest milimetrov pod robom oziroma skladno z receptom.
  5. Rob obrišite s čisto vlažno krpo in takoj namestite pokrov.
  6. Zaprte kozarce obdelajte v vreli vodi toliko časa, kot določa recept, z dodatkom zaradi nadmorske višine.
  7. Kozarce postavite pokončno in jih od 12 do 24 ur pustite pri miru.
  8. Nato preverite tesnjenje, jih označite z vsebino in datumom ter pospravite v temen, hladen prostor.

Čas obdelave ni enak za vse marmelade, velikosti kozarcev in nadmorske višine. Zato ga ne skrajšujte na podlagi občutka ali družinskega izročila.

Marmelada z manj sladkorja zahteva drugačen načrt

Če zmanjšate sladkor v običajnem receptu, ne spremenite le okusa. Sladkor vpliva na geliranje in obstojnost, zato lahko izdelek ostane tekoč ter se hitreje pokvari.

Za manj sladko marmelado izberite eno od varnejših možnosti:

  • uporabite recept in pektin, ki sta izrecno namenjena manjši količini sladkorja;
  • pripravite manjšo količino ter jo hranite v hladilniku;
  • marmelado razdelite v posodice in zamrznite po navodilih preverjenega recepta;
  • uporabite manjše kozarce, ki jih po odprtju hitreje porabite.

Količine sladkorja ne zmanjšujte naključno in kislosti ne ocenjujte samo po okusu. Sadje iste vrste se lahko razlikuje glede na sorto in zrelost.

Odprt kozarec ne sodi nazaj v shrambo

Ko kozarec odprete, ga hranite v hladilniku in vedno uporabite čisto, suho žlico. Nož z drobtinami kruha, maslom ali skuto v marmelado vnese dodatno vlago in mikroorganizme.

Na mizo dajte le količino, ki jo boste porabili. Ostanka iz servirne posodice ne vračajte v originalni kozarec. Marmelado z manj sladkorja po odprtju porabite še posebej hitro in jo redno pregledujte.

Neodprte kozarce shranjujte stran od štedilnika, sončnega okna, vročega podstrešja ali pločevinaste vrtne lope. Če se isti problem pojavi v več kozarcih iste serije, preglejte celoten postopek: recept, pokrove, prostor pod robom, čas obdelave in pogoje shranjevanja.

Majhna bela pika na avgustovski marmeladi zato ni povabilo, da z žlico rešite preostanek. Kozarec zavrzite, naslednjo serijo pa zaščitite s preverjenim receptom, pravilno obdelavo in čistim priborom po odprtju.

Preberite tudi:

Odstranjevanje odcvetelih cvetov dalij: Ta napačen korak lahko odstrani tudi naslednje popke

Jolanda Kramar
-
0
Odstranjevanje odcvetelih cvetov dalij: Ta napačen korak lahko odstrani tudi naslednje popke

Dalije so sredi avgusta pogosto na vrhuncu cvetenja, med svežimi cvetovi pa se hitro naberejo povešene glavice. Odstranjevanje odcvetelih cvetov dalij lahko podaljša barvito predstavo do prvih jesenskih slan, vendar le, če pravilno ločite odcvetelo glavico od novega popka in steblo odrežete na pravem mestu.

Ključni poudarki:

  • Odstranjevanje odcvetelih cvetov dalij prepreči razvoj semen in rastlino spodbuja, da energijo usmeri v nove cvetne nastavke.
  • Nov popek je okrogel, čvrst in usmerjen navzgor, odcvetela glavica pa bolj koničasta, mehka ter pogosto povešena.
  • Stebla ne odrežite tik pod cvetom, temveč ga skrajšajte do prvega zdravega listnega kolenca ali močnega stranskega poganjka.

Zakaj je avgust odločilen za cvetenje dalij

Dalije ne cvetijo samo enkrat. Ob primerni oskrbi lahko nove popke razvijajo od poletja do prve močnejše slane. V avgustu so rastline že velike, razvejane in pogosto nosijo več cvetov hkrati. Prav zato se hitro začne tudi tvorjenje semen.

Ko je cvet oprašen in odcveti, rastlina del energije preusmeri v dozorevanje semena. To je njen običajni življenjski cikel. Vrtnar pa lahko z odstranitvijo odcvetele glavice ta proces prekine in ohrani rastlino v fazi tvorjenja novih cvetov.

Redno odstranjevanje ne pomeni, da bo vsak rez takoj ustvaril nov popek. Število cvetov je odvisno tudi od sorte, svetlobe, vlage, temperature in hranil. Kljub temu je to eden najučinkovitejših poletnih ukrepov za daljše cvetenje dalij.

Delo opravite približno enkrat tedensko. Pri sortah z veliko manjšimi cvetovi bo pregled morda potreben vsakih nekaj dni, saj se cvetovi odpirajo in odmirajo hitreje.

Kako ločite odcveteli cvet od novega popka

Ko dalija izgubi venčne liste, lahko preostala glavica presenetljivo spominja na zaprt popek. To je najpogostejši razlog, da vrtnar nehote odreže cvet, ki bi se čez nekaj dni odprl.

Preden primete škarje, preverite tri lastnosti.

Oblika: nov popek je praviloma okrogel ali nekoliko sploščen. Odcvetela glavica se zoži v konico in lahko spominja na majhen stožec oziroma jagodo.

Položaj: nov popek je čvrst in običajno usmerjen navzgor. Odcveteli cvet se pogosto povesi ali obrne vstran, saj njegov pecelj izgubi napetost.

Otipljivost: popek je ob zelo nežnem dotiku čvrst, ker je napolnjen z razvijajočimi se venčnimi listi. Stara glavica je mehkejša, praznejša ali rahlo votla.

Na odcvetelem cvetu so pogosto še ostanki suhih, porjavelih venčnih listov. V vlažnem vremenu se lahko začnejo lepiti in gniti, zato jih je smiselno odstraniti tudi zaradi čistejšega ter bolj zračnega grma.

Če niste prepričani, glavice ne odrežite takoj. Čez dva ali tri dni bo razlika precej očitnejša. Bolje je nekaj časa pustiti star cvet kot odstraniti nov popek.

Pravilno odstranjevanje odcvetelih cvetov dalij

Največja napaka je, da odrežete samo cvetno glavico in za njo pustite dolg, gol pecelj. Ta del stebla ne bo več zacvetel. Postopoma se bo posušil, rastlina pa bo videti neurejena.

Pravilen postopek:

  1. Poiščite odcveteli cvet. Preverite obliko, položaj in čvrstost glavice.
  2. Sledite peclju navzdol. Poiščite prvo zdravo listno kolence oziroma mesto, iz katerega izrašča močan stranski poganjek.
  3. Preverite nove nastavke. Če ob kolencu že vidite majhen stranski popek, ga med rezanjem ne poškodujte.
  4. Odrežite tik nad kolencem. Pustite približno pol centimetra stebla, da ne zarežete v brst ali stranski poganjek.
  5. Odstranite celoten odrezani del. Na rastlini ne puščajte visečih ali delno prelomljenih pecljev.

Takšen rez ohrani naravno obliko rastline in svetlobo usmeri k stranskim poganjkom. Rez tik pod glavico bi pustil štrleče steblo, pretirano globok rez pa bi po nepotrebnem odstranil liste in potencialne nove cvetove.

Pri manjših, mehkih steblih lahko uporabite vrtne škarjice. Pri sortah z velikimi cvetovi in debelejšimi stebli so primernejše ostre obvodne škarje, ki stebla ne stisnejo.

Škarje očistite, preden se premaknete na drugo rastlino

Dalije imajo votla in precej sočna stebla. Topo rezilo jih lahko zmečka, razcepi ali pusti neenakomerno rano, na kateri se dlje zadržuje voda.

Pred začetkom z rezila odstranite zemljo in rastlinske ostanke. Nato ga obrišite s 70-odstotnim alkoholom in počakajte, da se posuši. Postopek ponovite, če ste rezali rastlino z madeži, gnilobo ali znaki virusne bolezni.

Najbolje je rezati v suhem delu dneva, ko na listih ni več rose in ni pričakovati takojšnjega naliva. Rane se tako hitreje osušijo.

Med pregledom odstranite tudi:

  • zlomljena stebla;
  • popolnoma rumene liste;
  • mehke ali gnile cvetne glavice;
  • liste z močnimi bolezenskimi poškodbami;
  • poganjke, ki ležijo na tleh in se ne bodo več dvignili.

Ne odstranjujte zdravega listja samo zato, da bi cvetovi postali bolj vidni. Listi hranijo rastlino in ščitijo stebla pred pregrevanjem.

Šopek lahko dalijo spodbudi podobno kot rez

Dalije spadajo med rastline, ki dobro prenašajo redno rezanje cvetov za šopke. Če odprt cvet odrežete z dovolj dolgim steblom do listnega kolenca, opravite podoben poseg kot pri odstranjevanju odcvetele glavice.

Cvetove za vazo režite zgodaj zjutraj, ko so rastline dobro preskrbljene z vodo. Izberite skoraj ali povsem odprte cvetove, saj se močno zaprti popki dalij po rezanju pogosto ne odprejo tako zanesljivo kot na rastlini.

Uporabite čisto posodo in stebla takoj položite v vodo. Na delu stebla, ki bo pod gladino, odstranite liste. Vodo menjajte vsak dan ali najpozneje vsak drugi dan, saj so votla stebla občutljiva za bakterijsko razgradnjo.

Z rezanjem ne pretiravajte na majhnih ali oslabljenih rastlinah. Vedno pustite dovolj listne mase, da lahko dalija nadaljuje fotosintezo in prehranjuje gomolje.

Kaj dalije poleg rezanja potrebujejo avgusta

Odstranjevanje odcvetelih cvetov ne more nadomestiti vode, svetlobe in primerne prehrane. Če dalija po rezi ne razvija novih popkov, najprej preverite njene rastne razmere.

V sušnem obdobju jo zalijte temeljito ob tleh. Voda naj prodre globlje, ne samo omoči zgornjih nekaj centimetrov zemlje. Pri dalijah v loncih vlago preverjajte pogosteje, saj se substrat v avgustovski vročini hitro izsuši.

Okoli rastline lahko položite približno pet centimetrov organske zastirke. Ne nasujte je neposredno ob steblo, da se tam ne zadržuje stalna vlaga.

Med cvetenjem lahko dalije na približno dva tedna pognojite z gnojilom, ki vsebuje več kalija, vendar vedno po navodilih proizvajalca. Veliki odmerki dušika spodbudijo bujno listje in mehka stebla, cvetenje pa je lahko skromnejše.

Visoke dalije po nevihti preglejte in pravočasno privežite. Vez naj bo dovolj ohlapna, da ne zareže v rastoče steblo. Sorte z zelo velikimi cvetovi potrebujejo močnejšo oporo, saj se mokri cvetovi hitro povesijo ali zlomijo.

Kdaj odcvetelih glavic ne odstranite

Če želite zbrati seme, izberite nekaj zdravih cvetov in jih pustite na rastlini do dozorevanja. Upoštevajte, da dalije, vzgojene iz semena, pogosto niso povsem enake matični rastlini. Za ohranjanje določene sorte je zanesljivejša delitev gomoljev ali razmnoževanje s potaknjenci.

Nekaj glavic lahko pustite tudi ob koncu sezone, ko ne pričakujete več dovolj toplega vremena za nov val cvetenja. Sredi avgusta pa ima redno odstranjevanje še vedno jasen namen.

Dalij zdaj ne porežite do tal. Zeleni listi in stebla morajo ostati, dokler jih ne poškoduje jesenska slana. Šele takrat se začne priprava gomoljev na prezimovanje.

Do takrat je cilj preprost: vsak teden odstranite odcvetele glavice, vendar šele potem, ko ste zanesljivo preverili, da pred škarjami ni nov okrogel popek.

Obrezovanje ribeza avgusta: Črnega ne smete rezati enako kot rdečega

Jolanda Kramar
-
0
Obrezovanje ribeza avgusta: Črnega ne smete rezati enako kot rdečega

Grozdi jagod so pobrani, skozi sredino grma pa skoraj ni več mogoče pogledati. Obrezovanje ribeza avgusta lahko izboljša zračnost in pripravi grm na prihodnjo sezono, toda splošno navodilo »odrežite stare veje« ni dovolj natančno. Črni ribez najbogateje rodi na mlajšem lesu, rdeči in beli pa večino jagod razvijeta na kratkih rodnih poganjkih starejših vej.

Ključni poudarki:

  • Obrezovanje ribeza avgusta je primerno predvsem za selektivno pomlajevanje starejšega črnega ribeza po končanem pobiranju.
  • Pri črnem ribezu odstranite največ tretjino najstarejših vej, mlade svetlejše poganjke pa ohranite za prihodnji pridelek.
  • Rdečega in belega ribeza ne pomladite enako; avgusta krajšamo predvsem stranske poganjke oblikovanih kordonov in pahljač.

Zakaj črni in rdeči ribez zahtevata drugačen rez

Razlika ni samo v barvi jagod. Vrste ribeza imajo različno razporejen rodni les, zato z enakim rezom pri enem grmu spodbudimo pridelek, pri drugem pa lahko odrežemo velik del prihodnjih cvetnih nastavkov.

Črni ribez najbolje rodi na močnih poganjkih, ki so zrasli v zadnjih nekaj letih, posebno dragocena pa je mlada rast. Stare, temne in razvejane veje sčasoma postajajo manj produktivne. Njihovo postopno odstranjevanje spodbuja razvoj novih poganjkov iz osnove grma.

Rdeči in beli ribez večino pridelka razvijeta na kratkih rodnih poganjkih oziroma ostrogah dve- in triletnega lesa. Če bi avgusta brez premisleka odstranili ali močno skrajšali vse starejše veje, bi z njimi odstranili tudi pomemben del prihodnjega pridelka.

Zato velja preprosta orientacija:

  • črni ribez: poudarek je na stalnem obnavljanju mladih vej;
  • rdeči in beli ribez: poudarek je na ohranjanju rodnih ostrog na dobro oblikovanem ogrodju;
  • vse vrste: poškodovane, bolne in odmrle veje odstranimo ne glede na barvo plodov.

Obrezovanje ribeza avgusta začnite že med pobiranjem

Dokler so na vejah še zadnji grozdi, veliko lažje vidite, katere veje so rodile slabo in katere imajo močno mlado rast. Pozimi, ko grm ostane brez listov, je njegova zgradba preglednejša, vendar je težje določiti, kje je bil pridelek skromen.

Uporabite preprost sistem označevanja. Potrebujete:

  • šest do deset kosov svetle vrvice, dolgih približno 20 centimetrov;
  • čiste ročne škarje;
  • pri debelejših vejah še dvoročne škarje ali ozko vrtno žago;
  • posodo za odstranjene rastlinske dele.

Med pobiranjem s svetlo vrvico označite:

  • najtemnejše in najdebelejše veje z malo jagodami;
  • veje, ki ležijo na tleh;
  • polomljene ali delno posušene poganjke;
  • mesta z nenavadno drobnimi listi, sušenjem ali poškodbami.

Vseh označenih vej pozneje ne odrežite samodejno. Vrvica je opomnik za ponovni pregled, ne dokončna odločitev. Pred rezom ocenite celoten grm in preverite, koliko zdravega mladega lesa bi ostalo.

Kako prepoznati star les črnega ribeza

Starosti veje ni vedno mogoče določiti samo po debelini. Močna mlada veja je lahko že v prvi sezoni precej debela, vendar ima navadno bolj gladko in svetlejše lubje.

Najstarejše veje črnega ribeza so običajno:

  • temnejše, sivorjave ali skoraj črne;
  • bolj hrapave in razpokane;
  • močno razvejane v zgornjem delu;
  • nagnjene k tlom;
  • porasle s številnimi kratkimi, šibkimi stranskimi poganjki;
  • manj rodne kot mlajše, pokončne veje.

Mladi poganjki navadno izraščajo neposredno iz tal. So svetlejši, gladki, razmeroma ravni in manj razvejani. Prav ti poganjki predstavljajo prihodnost grma, zato jih med avgustovskim čiščenjem ne krajšajte samo zato, ker štrlijo nad preostalo rastlino.

Če odstranite vrh zdravega mladega poganjka, izgubite del lesa, na katerem bi se lahko oblikovali cvetovi in jagode.

Kako avgusta obrezati črni ribez

Selektivni poletni rez je najbolj smiseln pri uveljavljenem črnem ribezu, starem najmanj štiri leta. Mlad grm prva leta potrebuje predvsem čas, da ustvari dovolj močnih osnovnih poganjkov.

Postopek:

  1. Počakajte do konca pobiranja. Na grmu naj ne bo več uporabnih zrelih jagod.
  2. Izberite suh, ne prevroč dan. Mokre rastline težje pregledujemo, zelo vroče vreme pa dodatno obremeni sveže obrezan grm.
  3. Najprej odstranite odmrle in polomljene dele. Režite do zdravega lesa oziroma do osnove.
  4. Izberite najstarejše veje. Prednost imajo temne, slabo rodne in k tlom povešene veje.
  5. Odstranite največ tretjino starega ogrodja. Pri redno negovanem grmu pogosto zadostujeta dve ali tri veje.
  6. Režite čim bližje tlom. Dolgi štrclji ne bodo znova postali produktivne veje in lahko ovirajo nove poganjke.
  7. Ohranite močne mlade poganjke. Šibke, zelo tanke ali med seboj prepletene mladice lahko razredčite.

Končni grm naj ima odprto, vendar ne prazno zgradbo. Zdrava odrasla rastlina ima lahko približno šest do deset močnih osnovnih vej različnih starosti.

Če je črni ribez več let rasel brez rezi, ga ne pomladite v enem dnevu. Odstranjevanje polovice ali več grma pomeni velik šok in lahko močno zmanjša pridelek. Prenovo raje razdelite na dve ali tri sezone.

Obrezovanje rdečega ribeza
Obrezovanje rdečega ribeza

Kaj avgusta narediti z rdečim in belim ribezom

Rdeči in beli ribez, ki rasteta kot običajen grm, avgusta praviloma ne potrebujeta močnega pomlajevalnega reza. Odstranite lahko odmrle, poškodovane, bolne in izrazito povešene veje, večji strukturni poseg pa pustite za obdobje mirovanja od pozne zime do začetka pomladi.

Drugače ravnamo z rastlinami, oblikovanimi ob opori kot kordon ali pahljača. Pri njih poleti krajšamo letošnje stranske poganjke, da ohranimo ozko obliko in spodbudimo rodne ostroge.

Ko je rast končana ali se izrazito umirja:

  • letošnji stranski poganjek poiščite na glavni veji;
  • od njegove osnove preštejte približno štiri ali pet listov;
  • poganjek skrajšajte tik nad naslednjim listom oziroma brstom;
  • vodilnega vrha ne krajšajte, dokler rastlina ni dosegla želene višine;
  • starih kratkih rodnih ostrog ne odstranjujte.

Tak rez ni potreben pri vsakem grmu rdečega ribeza. Namenjen je predvsem oblikovanim rastlinam in zelo bujnim sortam, pri katerih dolgi stranski poganjki zapirajo svetlobo ter kvarijo obliko.

Kaj razkrije prerez odstranjene veje

Ko odrežete staro vejo, poglejte njeno sredico. Zdrav les je običajno svetel in čvrst. Temna, votla ali razbarvana sredica lahko kaže na poškodbo ali prisotnost škodljivca v poganjku.

Sumljive veje odrežite nekoliko nižje, dokler ne dosežete zdravega prereza. Takšnih ostankov ne puščajte pod grmom. Odnesite jih z vrta, orodje pa pred uporabo na drugi rastlini očistite.

Večjih zdravih ran ni treba mazati z vrtnarskim premazom. Čist, gladek rez se praviloma bolje zaceli brez dodatnega premaza kot razcefrana rana, na katero nanesemo debelo plast nepreverjenega domačega pripravka.

Nega ribeza po avgustovskem obrezovanju

Ribez ima razmeroma plitev koreninski sistem, zato lahko poletna suša vpliva na njegovo okrevanje in oblikovanje nastavkov za naslednjo sezono. Po rezi preverite vlažnost tal in grm ob suši temeljito zalijte.

Vodo počasi usmerite na območje pod zunanjim delom krošnje. Pogosto površinsko škropljenje listov ne nadomesti globljega zalivanja korenin.

Okoli grma lahko obnovite približno pet centimetrov debelo plast organske zastirke. Uporabite zrel kompost, zdrobljeno lubje ali delno razkrojene sekance. Neposredno ob osnovi vej pustite nekaj centimetrov prostega prostora, da lubje ne ostaja stalno mokro.

Po avgustovskem rezu ne dodajajte velike količine gnojila z visokim deležem dušika. Takšno gnojenje lahko spodbudi mehko pozno rast, ki se pred zimo ne utrdi dovolj. Glavno hranjenje grma je primerneje načrtovati glede na stanje tal in spomladansko rast.

Najpogostejše napake zmanjšajo pridelek šele naslednje leto

Posledic napačnega reza avgusta pogosto ne opazimo takoj. Grm ostane zelen in lahko celo požene nove liste, težava pa se pokaže spomladi z manj cvetovi.

Izogibajte se predvsem tem napakam:

  • črni, rdeči in beli ribez obrežete po istem vzorcu;
  • pri črnem ribezu skrajšate vse mlade pokončne poganjke;
  • rdečemu ribezu odstranite kratke rodne ostroge;
  • v eni sezoni izrežete večino zapuščenega grma;
  • škarje postavite previsoko in pustite dolge štrclje;
  • režete med močnim vročinskim stresom;
  • pod grmom pustite obolele liste in poškodovane veje.

Če niste prepričani, katero vrsto ribeza imate, z večjim rezom počakajte. Črni ribez prepoznamo tudi po izrazitem značilnem vonju listov in poganjkov, ko jih nežno podrgnemo. Rdeči in beli ribez tega močnega vonja praviloma nimata.

Dober avgustovski rez ni tekmovanje v količini odstranjenih vej. Njegov cilj je, da pri črnem ribezu postopoma ustvarjamo prostor za mlad les, pri rdečem in belem pa ohranimo rodno ogrodje. Če po koncu dela grm še vedno deluje uravnoteženo, vendar skozenj prodreta svetloba in zrak, ste verjetno odstranili ravno dovolj.

123...1.167Stran 1 od 1.167