Arašide najdemo med oreščki, dodajamo jih mešanicam oreščkov in iz njih pripravljamo arašidovo maslo. Zato se zdi povsem samoumevno, da je arašid orešček. Toda botanično gledano to ne drži. Arašid (Arachis hypogaea) spada med stročnice, zato je v sorodu predvsem s fižolom, grahom, lečo in čičeriko, ne pa z orehi ali lešniki.
Ključni poudarki:
- Arašid botanično ni orešček, temveč stročnica.
- Njegovi najbližji sorodniki so fižol, grah, leča in čičerika.
- Plodovi arašida se razvijejo pod zemljo, potem ko oplojen cvet požene poseben poganjek v tla.
- V prehrani ga kljub temu pogosto uvrščamo med oreščke zaradi podobne sestave in načina uporabe.
Prav način rasti je tisti, zaradi katerega je arašid še posebej zanimiv. Cvetovi se razvijejo nad zemljo, po oploditvi pa se začne dogajati nekaj nenavadnega: del rastline, na katerem nastaja plod, se podaljša in usmeri proti tlom. V zemlji nato nastane strok z arašidi, ki jih pozneje izkopljemo.
Arašid je pravzaprav stročnica
Arašid spada v družino metuljnic oziroma stročnic (Fabaceae). V isto veliko rastlinsko družino sodijo tudi številne rastline, ki jih dobro poznamo z domačega vrta in iz kuhinje: fižol, grah, soja, leča in čičerika.
Tudi zgradba njegovega plodu je značilna za stročnice. Pod trdo, mrežasto lupino, ki jo pri arašidih običajno imenujemo kar lupina, se nahaja več semen. Najpogosteje sta v enem stroku dve, lahko pa jih je tudi več.
Pravi botanični orešček ima drugačno zgradbo. Gre za suh plod z enim semenom in trdo plodno steno, ki se ob zrelosti sama ne odpre.
Med bolj značilne prave oreščke sodijo na primer:
- lešniki,
- kostanj,
- želod.
Zanimivo je, da niti vse druge rastline, ki jim v kuhinji pravimo oreščki, botanično niso pravi oreščki. Mandelj, indijski orešček in pistacija so z botaničnega vidika nekaj drugega, vendar jih zaradi načina uporabe in hranilne sestave običajno obravnavamo skupaj z oreščki.
Če bi arašid prvič videli rasti na vrtu, bi morda pričakovali, da stroki visijo z rastline podobno kot pri fižolu. Toda arašid naredi nekaj precej nenavadnega.
Majhni rumeni cvetovi se najprej odprejo nad zemljo. Po oploditvi cvet oveni, pod njim pa začne rasti podaljšan del, imenovan ginofor oziroma pogosto preprosto »klin«.
Ta se obrne proti zemlji in vanjo prodre.
Šele nekaj centimetrov pod površino se na njegovem koncu začne razvijati strok. Ta pojav, pri katerem se plod razvije pod zemljo, imenujemo geokarpija.
Zato arašidov ne obiramo z vej. Ob spravilu se iz zemlje izvleče oziroma izkoplje celotna rastlina, na koreninskem delu pa visijo stroki.
Arašid torej ni korenina ali gomolj
Ker raste pod zemljo, se hitro pojavi še ena zmota: ali je arašid morda nekaj podobnega krompirju?
Ne.
Krompir je gomolj oziroma spremenjeni podzemni del stebla. Korenje je odebeljena korenina. Arašid pa je seme, zaprto v plodu oziroma stroku, ki se je razvil pod površino.
Rastlina torej najprej cveti nad zemljo in šele nato svoj razvijajoči se plod dobesedno »potisne« v tla.
Prav zaradi tega je arašid med običajnimi prehranskimi rastlinami precej posebna botanična zanimivost.
Zakaj ga potem vsi uvrščamo med oreščke?
V kuhinji rastlin ne razvrščamo po enakih pravilih kot botaniki.
Arašidi imajo po okusu, teksturi in uporabi precej več skupnega z mandlji, lešniki in indijskimi oreščki kot s kuhanim fižolom ali grahom. Jemo jih pražene, dodajamo jih sladicam in solatam, iz njih izdelujemo namaze in olja ter jih pogosto vključujemo v mešanice oreščkov.
Tudi njihova hranilna sestava je drugačna od večine stročnic, ki jih uživamo kuhane. Arašidi vsebujejo veliko maščob, precej beljakovin ter različne vitamine in minerale, zato se prehransko pogosto znajdejo v isti skupini kot oreščki.
Zato sta lahko pravilna oba stavka:
Botanično je arašid stročnica.
V kulinariki in prehrani ga pogosto obravnavamo podobno kot oreščke.
Odvisno je torej od tega, o kateri razvrstitvi govorimo.
Zakaj imajo arašidi toliko maščobe, če so stročnice?
Če primerjamo suh fižol in arašide, je razlika očitna. Arašidi so precej bolj mastni in zaradi tega tudi energijsko bogatejši.
Semena vsebujejo veliko olja, predvsem nenasičenih maščob, ter veliko beljakovin. Prav kombinacija maščobe in beljakovin omogoča tudi nastanek arašidovega masla: pri dovolj dolgem mletju se iz semen sprosti naravno olje in zmleti arašidi se spremenijo v kremasto pasto.
Kljub temu jih ni treba obravnavati kot nekakšno prehransko posebnost. Najbolje jih je vključevati v raznoliko prehrano v zmernih količinah, pri slanih praženih različicah pa je vredno pogledati tudi količino dodane soli.
Če je arašid stročnica, kaj to pomeni za alergijo?
Tu botanična razvrstitev pogosto povzroči novo vprašanje. Če je nekdo alergičen na arašide, ali to pomeni, da bo alergičen tudi na fižol, grah ali lečo?
Ne nujno.
Alergija na arašide je povezana z imunskim odzivom na določene beljakovine v arašidu. Ker imajo nekatere sorodne rastline podobne beljakovine, je navzkrižna senzibilizacija možna, vendar to še ne pomeni, da bo oseba z alergijo na arašide avtomatično reagirala na vse druge stročnice. Prav tako se alergija na arašide lahko pojavlja skupaj z alergijo na posamezne drevesne oreščke, čeprav botanično niso bližnji sorodniki.
Pri potrjeni alergiji zato ni smiselno na lastno pest iz prehrane odstraniti vseh stročnic ali vseh oreščkov. O tem, katerim živilom se je treba izogibati, naj odloča ustrezna alergološka obravnava.
Arašidi sicer spadajo med pomembnejše prehranske alergene, zato morajo biti na deklaracijah živil jasno označeni.
Ali lahko arašide vzgojimo tudi sami?
Arašid potrebuje dolgo, toplo rastno sezono, zato naše podnebje zanj ni tako idealno kot subtropska in tropska območja. Kljub temu ga je mogoče poskusno vzgojiti tudi pri nas, predvsem na zelo topli sončni legi ali v rastlinjaku.
Pri gojenju je zanimivo predvsem to, da potrebuje dovolj rahlo zemljo. Po cvetenju mora namreč ginofor prodreti v tla, kjer se bodo razvili stroki.
Za uspeh potrebuje predvsem:
- dolgo in toplo rastno obdobje,
- veliko sonca,
- rahla in dobro odcedna tla,
- dovolj prostora okoli rastline,
- toplo jesen, da stroki pravočasno dozorijo.
Če rastlino gojimo v loncu, mora biti posoda dovolj široka, da lahko poganjki po cvetenju dosežejo zemljo.
Arašid lahko zato postane zanimiv vrtnarski poskus, čeprav pri nas od njega ne gre pričakovati enakega pridelka kot v podnebjih, kjer ga pridelujejo komercialno.
Od stročnice do arašidovega masla
Ko poznamo njegovo botanično zgodbo, postane vsakdanji arašid precej bolj zanimiv.
Rastlina je sorodnica graha in fižola, cveti nad zemljo, nato pa oplojen plod skrije v tla. Iz teh podzemnih strokov dobimo semena, ki jih zaradi okusa in velike vsebnosti maščobe že stoletja uporabljamo povsem drugače kot večino drugih stročnic.
Zato je odgovor na vprašanje »Ali je arašid orešček?« zelo jasen:
Ne, botanično je arašid stročnica.
Toda ko naslednjič zagledate arašide med mandlji, orehi in lešniki, tudi trgovina zaradi tega ni nujno naredila napake. V prehranskem in kulinaričnem smislu imajo arašidi z njimi toliko skupnega, da jih pogosto povsem smiselno obravnavamo skupaj.
