Zvesti štirinožni pomočniki

Pes je človekov zvesti spremljevalec postal takrat, ko so ljudje prenehali s tako pogostimi selitvami in so se začeli naseljevati v bolj stalnih naselbinah.

Zapise o psih vodičih za slepe najdemo že v antiki, o njih je namreč pisal prav znameniti Aristotel. Množično so jih začeli uporabljati po prvi svetovni vojni v Nemčiji, saj je zaradi uporabe bojnih strupov oslepelo veliko število vojakov. Prav iz Nemčije tudi izvira prva knjiga o šolanju psov vodičev slepih – izšla je že daljnega leta 1919. V tridesetih letih prejšnjega stoletja so po svetu že začele nastajati prve šole, kjer so se sistematično ukvarjali s šolanjem psov vodičev za slepe.

Pri nas se je šolanje začelo v začetku 50. let prejšnjega stoletja, in sicer v vzrejnem centru v Klečah pri Ljubljani; po nekaj desetletjih premora so s šolanjem nadaljevali v ljubljanskem Podutiku.

Komu so lahko v pomoč psi pomočniki?

Danes pri nas obstajajo številna društva, kjer pse sistematično usposabljajo za različne namene. V Canisu, Slovenskem združenju inštruktorjev – Centru za šolanje psov vodičev in pomočnikov šolajo družne pse, pse spremljevalce za osebe s posebnimi potrebami, pse vodiče za slepe in slabovidne ter pse pomočnike za ljudi, ki imajo težave z gibanjem ali zaznavanjem. V združenju Canis želijo (navkljub trenutnem stanju pri nas) vzpostaviti prvi slovenski center za šolanje psov vodičev za slepe osebe in psov pomočnikov za osebe s posebnimi potrebami.

Uposabljanje

Kot navajajo v društvu K9 Servis, kjer se poleg drugih aktivnosti ukvarjajo tudi s šolanjem psov pomočnikov, Zavod za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije pokrije stroške za psa pomočnika le slepim ljudem, gibalno oviranim pa ne. Nakup in šolanje tako usposobljenega psa predstavlja velik finančni zalogaj, zato štirinožni prijatelj, ki bi lahko spremljal ljudi z različnimi gibalnimi ovirami, za večino žal ostane le neizpolnjena želja. A prav izšolan pes bi bil takim ljudem v veliko pomoč na vseh življenjskih področjih in jim omogočal pot v neodvisnost.

Če se morda nekoliko bolj podrobno dotaknemo šolanja psa vodiča za slepe, moramo izpostaviti, da gre za zelo zahtevno in dolgotrajno šolanje, ki traja kar pol leta, poleg tega pa so s šolanjem povezani tudi precej visoki stroški. A to je šele začetek. Preden izšolan pes zaživi s slepo osebo, je treba tudi slednjo ustrezno usposobiti, da bo sposobna skrbeti za svojega štirinoženga spremljevalca in z njim tudi živeti.

Biti pes vodič slepih zagotovo ni preprosta naloga – tako nalogo pri nas trenutno opravlja 24 štirinožcev. Pes mora človeka opozoriti na vse mogoče prepreke na poti. Ne sme ga zmotiti noben hrup ter drugi ljudje in živali. Biti mora zelo notranje stabilen, iz tira ga ne sme vreči prav nič. Psa vodiča slepih odlikuje tudi močen čut za orientacijo – to ni nekaj, kar lahko psa naučimo, ampak gre za prirojeno lastnost.

Zakonodaja

Odnos do psov v javnih prostorih, kot so pošte, banke, trgovine in sredstva javnega prevoza, je pri nas večinoma bolj kot ne odklonilen. Kaj pa slepi in ljudje, ki so na invalidskem vozičku in imajo ob sebi psa spremljevalca? Ljudje, ki se lahko nemoteno gibamo po svetu, verjetno niti pomislimo ne, kako je tistim, ki nimajo take sreče kot mi.

Kot sicer pravi 13. člen Zakona o zaščiti živali, imajo psi vodiči slepih in psi –pomočniki invalidov skupaj s svojim skrbnikom vstop na vsa javna mesta in v sredstva javnega prevoza. Psom iz prejšnjega odstavka ni treba imeti nagobčnika na javnih mestih in v sredstvih javnega prevoza.

Terapevtska pomoč štirinoženga prijatelja

O tem, da imajo živali posebno moč, se lahko strinjamo čisto vsi. Zagotovo se vam je že zgodilo, da ste po napornem dnevu doma v naročje vzeli svojega kosmatinca, ga božali in se takoj počutili bolje. Zmanjšali ste notranjo napetost in se sprostili. Dotikanje živali na ljudi deluje sproščujoče, zato ni nič čudnega, da v svetu obstajajo že številni programi, kjer izvajajo terapije s pomočjo živali.

Ena takih organizacij je tudi Slovensko društvo za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke, katerega cilj je pomoč pri rehabilitaciji in izboljšanju počutja otrok, mladostnikov, starostnikov in oseb s posebnimi potrebami. V društvu izvajajo terapije s pomočjo psov, dejavnosti s pomočjo psov, družabništvo, ukvarjajo se s šolanjem psov vodnikov slepih, šolanjem psov pomočnikov, organizacijo botrskih družin, osveščanjem otrok in mladostnikov v vrtcih in šolah ter s programom R. E. A. D. (Reading Education Assistance Dog), s katerim otroci izboljšujejo svoje bralne in komunikacijske sposobnosti, in sicer tako, da berejo psu. Pes, ki sodeluje, je izšolan terapevtski pes, ki skupaj s svojim lastnikom obiskuje šole, knjižnice in ostale ustanove in tam posluša otroke, ki berejo. Kot navajajo na društvu Tačke pomagačke, je učenje branja pri otroku pogosteje povezano s premagovanjem strahu kot pa s preseganjem intelektualnih omejitev.

Zgodba: Aleksandra Surla, slepa lastnica psa vodiča

Ovire niso tako pomembne. Bolj je pomembno to, kako se znamo z njimi spopasti.

Pogovarjali smo se z odločno in samozavestno mladenko Aleksandro Surla. Aleksandra je že štiri leta in pol lastnica čudovite labradorke Athene, ki jo spremlja na vsakem njenem koraku. Čeprav je Aleksandra slepa že od rojstva, se ni odrekla uresničevanju svojih sanj. Ta mlada in energije polna ženska je aktivna na številnih področjih, ne ustraši se nobenega izziva, ampak življenje zajema s polno žlico. Vsem, ki lahko vidimo, nam je lahko za velik zgled, motivacijo in navdih, da uresničimo tisto, kar si zares želimo.

Aleksandra, ko sem po spletu iskala informacije o vas, sem bila res očarana nad tem, da življenje resnično zajemate s polno žlico – dejavni ste na veliko področjih. Povejte, kaj vse počnete.

V resnici je kar težko takole na kratko povedati. Sem diplomirana prevajalka iz angleščine in francoščine. Trenutno sem kot odgovorna urednica časopisov v brajici in povečanem tisku zaposlena pri Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije, sicer pa redno študiram na magistrskem študiju primerjalne književnosti in literarne teorije. Sem del iniciative Sodelujem, kjer skušamo preko veččutnih vodstev po razstavah v muzejih in galerijah slepim (in seveda tudi videčim) približati (vizualno) umetnost. Sem članica Komisije izvedencev za dodeljevanje psov vodičev slepih pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije in še bi lahko naštevala. Dela mi vsekakor ne manjka!

Zdi se, da slepote nikoli niste jemali kot ovire za kar koli.

Trudim se, da mi slepota ne bi predstavljala velike ovire, ker pa smo vsi ljudje krvavi pod kožo, tudi jaz včasih obupam na stvarmi, a se hitro spet poberem in grem naprej. V življenju ovire niso toliko pomembne kot to, kako se znamo z njimi spopadati.

Na katerih področjih po vašem mnenju za slepe ni poskrbljeno tako, kot bi moralo biti? Bi kakšno problematiko še posebej izpostavili?

Več stvari je, ki so zakonsko nenavadno urejene in bi jih bilo treba izboljšati, dejstvo pa je, da se je v zadnjih letih spremenilo že veliko in da postajamo slepi vedno bolj integrirani v družbo, s tem pa tudi vedno bolj socializirani. To je dolgotrajen, a najboljši način, da si v družbi pridobimo mesto, ki si ga zaslužimo.

Vsak trenutek imate ob sebi tudi svojo zvesto spremljevalko – psičko Atheno. Koliko časa sta že skupaj?

Z Atheno sva skupaj že štiri leta in pol.

Kako se je spremenilo vaše življenje, odkar jo imate ob sebi?

Življenje se je res v celoti spremenilo. Pri hoji sem precej hitrejša in bolj samozavestna. Tudi ljudje me pogosteje ogovarjajo, ker so navdušeni nad Atheno. Z njeno pomočjo sem si izostrila tudi čut za odgovornost do živega bitja in se malo disciplinirala.

Skrb za štirinožnega prijatelja zahteva veliko obveznosti in skrbi. V enem od preteklih intervjujev ste dejali, da lahko belo palico vržeš v kot, psa pa seveda ne. Kako sicer sodelujeta z Atheno, kakšen je vajin odnos?

Skrb je res velika in konstantna, a je v primerjavi s tem, kar sem z Atheno pridobila, neznatna. Najin ritem je, posebno zadnje pol leta, ko se mi je življenje malo umirilo in stabiliziralo, zelo lagoden. Zjutraj me vodi v službo, pred tem greva na krajši sprehod v bližnji park, zdaj bova popoldne spet začeli hoditi na predavanja. Spremlja me čisto povsod, in če kdaj ostane doma, se počutim, kot bi bila brez svoje sence.

Kako bi sicer lahko opisali svojo psičko? Katere so njene osebnostne lastnosti?

Athena je prijazna, umirjena, delovna psička, a je tudi zelo navihana, pametna in prebrisana. Z njeno pomočjo sem se naučila, kako postavljati meje sebi (in drugim), kar je v resnici zelo dobro!

Athena je tudi prva slovenska psička, ki je usposobljena za vodenje po letališčih in letalu. Je bilo usposabljanje naporno? Kako je potekalo?

Na letališču smo imeli dva treninga. Prvič smo si le ogledali notranjost letala in stali nekaj časa zunaj, da se je Athena navadila na hrup motorjev. Drugič pa smo odleteli v Frankfurt in nazaj. Med letom je Athena mirno spala, le pri vzletu in pristanku je malo odprla oči in dvignila glavico, češ »Kdo me budi, ko pa tako lepo spim?«, a je naslednji hip zaspala nazaj. Enkrat kasneje, ko smo leteli, smo se znašli v precej podivjani turbolenci, a je tudi to zelo mirno prenesla.

Aleksandra, kako si predstavljate svojo prihodnost? Kakšni so vaši cilji?

Trenutno nimam nekakšnih konkretnih dolgoročnih ciljev, saj sem večino skozi čas že izpolnila. Si pa zares želim, da bi bila še naprej sposobna skrbeti sama zase, tudi v materialnem smislu; žal v današnjih nestabilnih časih to ni več samoumevno. Želim si tudi, da bi imela moč izboljšati življenjske pogoje za ljudi s posebnimi potrebami, ki nimajo toliko možnosti, kot jih imam jaz.