Prijava
»Zvok – ta me je transformiral s takšno hitrostjo, da mi nekateri niso mogli slediti,« opisuje svoje prve izkušnje zdravljenja z zvokom Gaja Klas, zvočna terapevtka in mati treh otrok. Razlaga, da se med igranjem na kristalne posode in instrumente ustvari polje izjemno zdravilne energije. Ti zvoki so pravzaprav vibracije različnih frekvenc. So izvorni utrip Zemlje in univerzuma. Te vibracije lahko človeka zdravijo.
Gaja, kaj se v vas prebudi, ko slišite zvok?
Zvok je moje poslanstvo, tukaj se počutim doma, to me osrečuje in polni. Tukaj lahko svetu podarim največ, kar zmorem …
Vendar to ni katerikoli zvok. Govoriva o človeku najbolj naravnem in prvinskem zvoku. Zvoku in instrumentih, ki tudi zdravijo …
Vsi prvinski instrumenti, kot so kristalne pojoče sklede, školjke, razne ropotulje, gongi, piščali itn. globinsko sproščajo in pomagajo pri odpravljanju psihofizičnih blokad. Dolgoročno pomagajo tudi do boljše intuicije in stika s seboj. Aktivirajo tudi DNK in sprožijo procese samozdravljenja. Nekateri doživijo tudi t. i. zunajtelesno izkušnjo.
Prve iskrice prihajajo že iz otroštva, čeprav je šla moja življenjska pot pozneje v drugo smer. Glasbo in umetnost sem posredno spoznavala že kot majhna punčka prek svojega očeta in izjemno hvaležna sem družini za to plat svojega otroštva. Z odraščanjem pa je šlo življenje v drugačno smer, in ko je prišel čas za samostojnost, sem zaradi neresnosti na fakulteti in prizadevanja staršev pristala v svetu očesne optike. Spoznala sem moža (danes že bivšega), postala mati trem fantom in medtem s časom spoznavala, da to nisem jaz in da ne živim tistega, po čemer je hrepenelo moje srce. Prišla je razveza. Takratno življenje je začelo razpadati. Začeti sem morala na novo in postaviti življenje na drugačnih temeljih. Tudi finančno sem bila na dnu.
Treba je bilo poskrbeti za preživetje sinov in zase. Nato sem prišla v stik s holističnim zvokom. Najprej z gongi, zdaj pa največ pozornosti namenjam kristalnim instrumentom in širjenju kristalne zavesti. Povabljena sem bila na skupinsko sprostitev ob zvoku gongov in takrat se je začelo to popotovanje. Dogovorila sem se, da bom postala zastopnica za prodajo teh instrumentov (kristalne pojoče sklede, zvončki …). Od tu naprej se je začelo odvijati samo od sebe. Hitro zatem sem prejela tudi povabilo na delavnico dela z zvokom v Nemčiji. Vedela sem, da si to želim početi, a skrbelo me je, kako si bom privoščila vse te instrumente, ki so bili izjemno dragi (nekateri najdražji tudi več tisoč evrov), saj sem bila finančno v slabem stanju. Nekako sem zbrala nekaj denarja, da si kupim eno manjšo kristalno pojočo skledo, kar bi bilo sicer dovolj zame, nikakor pa ne za delo z ljudmi, saj sem za to potrebovala veliko več različnih instrumentov. A življenje je poskrbelo, da sem se znašla s polnim avtom teh instrumentov, ki sem jih lahko tudi uporabljala in nanje igrala. Kot zastopnici so mi bili zaupani v uporabo.
Opravila sem različna izobraževanja, najprej pri nas, a ker to ni zadovoljilo moje radovednosti, nato tudi v tujini in tako sem bila pripravljena na delo z ljudmi. Začela sem z Dnevi kristalnega zvoka v Mariboru in Ljubljani, se povezala še z drugimi ustvarjalci na tem področju in postopoma sem prišla tudi do svoje mentorice dr. Lise Farmer, pri kateri sem se izobrazila in prejela certifikat za Arasound zvočnega terapevta. To popotovanje danes traja že osem let. Ko je oseba pripravljena, se vrata začnejo odpirati …
Življenje nas velikokrat brusi kot diamante. Tudi vi ste čudovit primer tega, kako so vas okoliščine in življenjske situacije od mladih nog naprej brusile do sijaja. Čemu dajete največjo težo oz. razlog, da ste danes tukaj, kjer ste, in predvidevam, da ste dobro?
Življenjske lekcije in preizkušnje ostajajo. Nihče ni popoln in nikoli ne bo. Tudi terapevti imamo svoje težave in smo prav tako kdaj »v riti«. Vsi imamo svoje izzive in ti se ne končajo. Drži pa, da zdaj hodim po poti, ki me osrečuje. Biti srečen, ne glede na to, kje v življenju si, kaj imaš in kaj počneš. Mislim, da s tem lahko največ podariš sebi in drugim. Ni pa bilo vedno tako. Odnosi v primarni družini so pogostokrat zahtevni, a skrivajo tudi darila, ki jih vidimo šele, ko predelamo določene lekcije. Danes sem izjemno hvaležna za vse, kar mi je družina dala. Ni bilo vedno lahko. Na zunaj je vse delovalo popolno, a znotraj je bilo veliko trpljenja. Moj brat je zelo zgodaj storil samomor. To je bil hud pretres za vse nas. Tudi sama sem imela depresivne misli. Slabo samopodobo. Bila sem bolj fantek kot punčka. Imela sem težave s sprejemanjem svojega ženskega telesa, kar se je z rojstvom prvega otroka spremenilo. Bolj kot ne sem bila tudi črna ovca v družini. Nikoli ni bilo nič dovolj dobro. Veliko kritike, vzbujanja sramu, ljubosumja …
Omenjate, da ste bili v otroštvu bolj fantek kot punčka. Ne vem, ali bi morda lahko prepletli takšno otroštvo tudi s tem, o čemer se ta trenutek veliko govori, da smo ženske prevzele moške vloge in potisnile žensko nekam v ozadje, in zakaj je to tako? Je bila vaša ženska tudi še pozneje potisnjena v ozadje?
Pravzaprav v vsej evoluciji, boju za enakopravnost in pravice ženske nismo naredile kaj veliko. Postale smo sužnje v hlačah ali možače in vse pomembne funkcije v družbi prevzele s čisto moško energijo, kar je še huje. S tem smo moškim vzele moč in mesto in, da, priznajmo si, precej smo odgovorne za situacijo, nad katero se trenutno najbolj pritožujemo – da ni več pravih moških. A pravega moškega lahko že kot mama vzgoji le prava ženska. In kje vidim, da se je zataknilo? Skozi življenje, predvsem pa skozi terapije, vse informacije, ki jih dobivam skozi zvok in izpovedi žensk, spoznavam, da s(m)o skoraj vse brez izjeme nepovezane s svojo maternico, še posebej pa z vsemi svojimi spolnimi organi, kar je še huje.
Veliko žensk zavedno ali nezavedno živi s pravim gnusom do vseh svojih intimnih delov in svoje seksualnosti v najbolj svetem smislu. In moja pot do ženske? Je zelo pestra in zanimiva, saj sem bila zelo drugačna že od malega. Vsekakor pa, kot rečeno, na začetku bolj fant kot punca. Ne vem, kaj je tako močno vplivalo name, morda si je oče želel sina in sem mu želela ugajati ter ustreči, morda pa le igra usode in pot, po kateri sem morala hoditi, da sem postala to, kar sem danes. Odisejada se je začela že pri dveh letih, ko sem končno dobila prve svetle kodrčke in vsaj malo postala podobna punčki, pa sem takoj izkoristila trenutke svobode in si jih s škarjicami za nohte odstrigla. Potem se spomnim, kako sem trpela v čudovitih oblekicah, v katere me je mama tako ponosno oblačila. Večinoma sem bila v fantovski družbi, obkrožena z avtomobilčki, bunkerji, hišami na drevesih – prav nič dekliško. Najbolj od vsega pa mi je šlo na živce, kako moramo punce čepe opravljati malo potrebo, medtem ko so fantje to lahko storili stoje. Prav ponižujoče se mi je zdelo. Skoraj vse je bilo bolj »frajersko« pri fantih. V najstniških letih ni bilo kaj dosti drugače, s puncami sem imela zelo malo skupnih tem. Da, ženska je šla nekam v ozadje …
Ko ste postali mama, pravite, ste sebe začeli doživljati drugače. Kaj vam je materinstvo prineslo?
Spoznala sem, kako čudovito je biti ženska. Moški nikoli v življenju ne bo izkusil, kakšen je občutek, ko pod tvojim srcem s teboj utripa novo življenje, in vznemirjenja ob zaznanem prvem otrokovem premikanju in brcah, ki se vidijo tudi zunaj trebuha. Nikoli ne bo mogel skozi največji čudež življenja, ko se poraja novo bitje, in ekstazo, ko ta čudež dobiš v svoje naročje. Skozi vse te občutke ob dojenju in brezpogojno ljubečem pogledu nedolžnega bitja. Ženska je prinašalka (novega) življenja. Kaj je lepšega od tega, da na svet prineseš novo bitje? Končno pa sem imela tudi skupne teme z drugimi dekleti. Tukaj sta se končno zaključili tudi moja želja in ideja, da je veliko laže, preprosteje in bolje biti moški. Odkrivala sem nove razsežnosti in globine ženskega bitja.
Postopoma sem mehčala tudi svojo rokersko držo in se vpisala na tečaj orientalskega plesa. Imeli smo čudovito učiteljico, ki nas je učila uživati v svojem telesu. Sprva se mi je zdelo skoraj nemogoče premikanje bokov in ustvarjanje teh gibov od znotraj navzven. Vse bolje sem spoznavala svoje telo. Očitno mi je koristila vloga mame. Danes sem prav zadovoljna, da sem izbrala čudovito žensko telo. Potrebnih je bilo kar nekaj bolj ali manj težkih lekcij, da sem se popolnoma sprejela kot ženska in da sem si postajala vsak dan bolj všeč. Sem pravzaprav neke vrste zgodba o grdem račku, ki se je počasi, a vztrajno spreminjal v laboda. Predvsem pa sem se osvobodila iluzornih vzorcev (tudi posmehovanja) iz družine.
Vas je zvok transformiral?
Vsekakor je veliko, če ne največjo vlogo pri moji transformaciji odigral zvok. Da, ta me je transformiral s tako hitrostjo, da mi nekateri niso mogli slediti, in posledično se je zgodila še ena »tragedija«, ko mi je kljub vsemu znanju in trudu razpadel zakon in z njim družina s tremi otroki. A danes mi ni žal. Vidim, da nam je vsem bolje tako.
Že tisočletja nazaj so zelo dobro poznali zdravilno moč zvoka prvinskih instrumentov. Danes spet prebujamo to starodavno modrost. Znanost se loteva različnih raziskav o tem. Kaj se pravzaprav zgodi, ko jim prisluhnemo?
Z igranjem na kristalne posode in instrumente se odpre kanal, prek katerega se ustvari polje izjemno zdravilne energije. Ti zvoki so pravzaprav vibracije različnih frekvenc. So izvorni utrip Zemlje in univerzuma. Vibracije, ki se ustvarjajo, lahko zdravijo človeka. Pomembno pa je vedeti, da ne zdravijo bolezni, ampak človeka. Bolezen oz. težavo namreč ustvari človek sam. Kako? S sistemom mišljenja in čustvovanja, ki zanj ni dober in ga ne podpira. Treba je vedeti, da ima vsaka celica v telesu svojo vibracijo. Tako zdrava kot tudi »bolna« in z zvokom ter globoko sprostitvijo lahko te bolne uglasimo nazaj in tako sprožimo proces samozdravljenja v telesu. Vendar mora oseba na podzavestni ravni tudi dovoliti ta proces samozdravljenja in uglaševanja.
Na svetovnem spletu sem naletela na povzetek različnih študij, ki so jih objavili leta 2008 v reviji Alternative Therapies in Health and Medicine, in sicer o tem, kako z zvokom lahko delujemo na možgane. Na podlagi teh študij so zaključili, da z možganskim valovanjem lahko vplivamo na kognitivne funkcije, čustvovanje, stres, bolečino … Sklepam, da tako lahko ustvarimo tudi zvok, ki nima samo zdravilnih namenov?
Seveda. To so zvoki in pesmi, ki imajo manipulativen namen. To je skoraj vsa glasba, ki jo danes slišite na radiu in televiziji. Zelo malo ali nič se je ohranilo čistega zvoka. Z zvokom lahko naredimo veliko in malo je pop glasbenikov, ki ustvarjajo iskreno in iz srca. Tukaj me je presenetilo in hkrati razveselilo povabilo k sodelovanju priznane slovenske pop pevke in glasbenice Neishe, tako da bo njen naslednji album »kristalno začinjen«, drugo pa naj do izida ostane presenečenje.
Vrniva se na zdravilni vidik zvoka. Zvok je bil pravzaprav že pred besedo. Kaj pa torej petje, mrmranje …?
Človeški glas je najmočnejše orodje, ki ga ima skoraj čisto vsak od nas, s katerim si lahko naredimo ogromno koristnega v življenju. Zelo velik zadržek in sram pri ljudeh, ki se ne ukvarjajo s petjem ali glasbo, opazim ravno tukaj – »ne znam peti«, kar je daleč od resnice. Vsi znamo peti. Omejujejo nas samo psihofizične blokade. To opazim na svojih meditacijah in delavnicah, ko se ljudje sprostijo in odprejo, čudovito tudi zapojejo. Vendar tovrstno petje ni povezano z glasbenim petjem. Gre za osebno petje, ki prihaja iz nas in je podprto z zvoki pojočih skled ali shrutija, to so osvobajajoči zvoki vseh samoglasnikov, kot so »aaaa«, »eeee«, »iiii«, »ooo«, »uuuu« itn. Deluje izredno zdravilno in pomirjajoče. Zvoke, kot so »aaaa«, »iii«, lahko preizkusite tudi sami doma. Zaprete oči, naredite globok vdih in z izdihom zapojete »aaa«.
Takšne preproste stvari bi denimo lahko uporabljali pri delu z otroki, v šolah, vrtcih, verjetno tudi v podjetjih za boljše počutje zaposlenih?
Vsekakor. A pri nas to žal še ni tako zelo cenjeno kot v tujini. V ZDA in zdaj tudi že v državah po Evropi so denimo v nekaterih podjetjih, bolnišnicah, psihoterapevtskih organizacijah zvočne terapije že eden izmed ključnih delov delovnega procesa. Uporabljajo se tudi za reševanje različnih konfliktov – ko ni besed, se namreč pod vplivom teh zvokov razrešujejo konflikti. Izkušnje kažejo, da ima zvočna terapija zelo lepe učinke tudi na otroke. Deluje pomirjajoče in po njej se otroci laže osredotočijo na delo. Zelo koristno bi bilo tovrstne zvočne urice redno vpeljati v šole kot del pouka – vsaj 15 minut pred ali po pouku.
Ali kdaj odsvetujete zvočno terapijo?
Primerna je za vsakogar. Le če ima oseba srčni spodbujevalnik, epilepsijo in nekatere duševne težave, je treba biti previden. Osebno bi svetovala individualni tretma ali pa bi ga celo odsvetovala.
Preberite tudi: Dr. Carlo Maggio: Naturopat, ki pozna skrivnost za mladostno starost
