Zdravilne barve jeseni

    Če se po živahnem poletju že počasi nagibate v jesensko otožnost, lahko v septembru naberete nekaj rastlin, ki vam bodo dodatno obarvale jesenske dni, vam razsvetlile razpoloženje in okrepile telo.

    Jesen

    Črni bezeg

    Raste na svetlih krajih v gozdovih, na robovih gozdov in v bližini hiš na podeželju. Spomladi nabiramo socvetja, jeseni pa zrele plodove, ki jih osmukamo s pecljev in uporabljamo za pripravo soka, sirupa, vina, kisa in terjaka. S slednjim mislimo gosto vkuhan (s sladkorjem ali brez) sok bezgovih jagod za pomoč proti prehladu, gripi in sorodnim težavam z dihali.
    Bezgove jagode vsebujejo vrsto vitaminov in rudnin – veljajo za eno z rudninami najbogatejših vrst sadja sploh – antocianska barvila in druge flavonoide ter alkaloid sambunigrin. Zaradi slednjega so ne povsem zrele oziroma toplotno neobdelane bezgove jagode rahlo strupene in povzročajo slabost ter bruhanje. Ker sambunigrin na toploti razpade v neškodljive snovi, bezgove jagode tako ali drugače predelamo, saj se celo med povsem zrelimi jagodami skoraj vedno znajde kaka manj zrela.
    Bezgove jagode so imenitna krepčilna hrana, ki spodbuja delovanje imunskega sistema, krepi sluznice in varuje pred okužbami dihal. Učinkujejo splošno dobrodejno na presnovo. Zaradi obilice rudnin in drugih sestavin pa obogatijo kri, zato so v obliki različnih pripravkov, seveda ob rednem uživanju, zelo primerne za splošno krepitev telesa.

    Dren

    Imeni dveh v Sloveniji rastočih vrst drena ne povesta vsega. Rdeči dren ima rdeče obarvane poganjke in neužitne, drobne, črno vijolične plodove, rumeni dren pa cveti rumeno in obrodi podolgovate rdeče plodove, drnulje, ki sodijo med najokusnejše divje sadje sploh, le zrele morajo biti. Rumeni dren raste predvsem na robovih gozdov in v živih mejah. Ker zreli plodovi hitro odpadejo, jih poberemo pod grmom, obrane plodove pa pustimo vsaj nekaj dni, da se zmehčajo in postanejo slajši, sicer so zelo kisli in trpki. Uležane drnulje jemo surove in jih uporabljamo za pripravo marmelad in podobnih shrankov.
    Vsebujejo sladkorje, vrsto organskih kislin in vitaminov, čreslovine, karotenoide ter druge snovi. So zelo okusno divje sadje, s katerim dobimo dodaten odmerek vitaminov in antioksidantov. Spodbudno vplivajo tudi na prebavo.

    Hmelj

    Raste na vlažnih krajih ob rekah, potokih in stoječih vodah. Spomladi nabiramo mlade poganjke in jih pripravljamo kot zelenjavo, jeseni pa ‘storžke’ ženskih rastlin, ki so botanično natančneje soplodja. Posušimo jih in pri spravilu pazimo, da se iz njih ne strese ‘prah’, izloček žlez na listih soplodij, ki vsebuje največ zdravilnih učinkovin.
    Uporabljamo jih za pripravo poparkov in domačega piva.
    Vsebujejo eterično olje s številnimi učinkovinami in grenčine, in poleg njih še flavonoide in druge sestavine. Iz grenčin med skladiščenjem in domnevno tudi med presnovo nastane metilbutenol, ki je verjetno med najmočneje pomirjevalno učinkujočimi sestavinami hmelja. Poleg izrazito pomirjevalnega delovanja so hmeljeva soplodja znana še po tem, da blažijo krče in učinkujejo razkuževalno. Grenčine spodbujajo tek in prebavo. Nekatere sestavine učinkujejo kot rastlinski hormoni in pri ženskah sprožajo predčasno menstruacijo.

    PREBERITE TUDI:  Čas je za rožmarin

    Jerebika

    Raste na robovih gozdov in drugih svetlih krajih, po navadi v gozdovih ali samostojno na travnikih v hribovitih legah. Nabiramo plodove, ki pa so surovi pretrpki in prekisli za uživanje, zato jih uporabljamo za predelavo v marmelade, sok, vino in kis ter jih posušimo za pripravo sadnih čajev.
    Vsebuje vitamine, rudnine, karotenoide, sorbitol, parasorbinsko in druge organske kisline, čreslovine, veliko pektina in druge sestavine. V semenih je glikozid amigdalin, iz katerega med razpadom nastane zelo strupena cianovodikova kislina, zato semen ne uživamo oziroma jih med predelavo odstranimo.
    Surovi plodovi zaradi parasorbinske kisline učinkujejo odvajalno, v večjih količinah pa močneje dražijo sluznice prebavil ter povzročajo drisko. To opozorilo nima praktičnega pomena, saj surovi plodovi zaradi močnega kislo-trpko-grenkega okusa niso prijetni za uživanje. Toliko primernejši pa so za predelavo, posebej v marmelado, ki odlično želira. Jerebikina marmelada spodbuja prebavo in podobno kot sok učinkuje razkuževalno in blago odvajalno.

    Jerebika

    Jesenska vresa

    Raste na prisojnih, suhih, kislih tleh in ponekod tvori obširne resave. Nabiramo cvetoče poganjke ali samo cvetove, ki jih posušimo in uporabljamo za poparke. Vsebuje flavonoide in druge polifenole, saponine, rudnine in druge snovi, med njimi domnevno tudi arbutin.
    Učinkuje razkuževalno ter spodbuja odvajanje vode. Ljudsko zdravilstvo poparek poganjkov oziroma cvetov priporoča pri okužbah sečil, za pospeševanje presnove (‘čiščenje krvi‘), lajšanje revmatičnih težav, na primer protina. Ker je vsebnost arbutina v jesenski vresi vprašljiva, ni gotovo, ali je za njen zdravilni učinek zaslužen arbutin, ki ga sicer vsebuje njen sorodnik vednozeleni gornik, ali druge sestavine.

    Kraški in pritlikavi šetraj

    Rasteta na prisojnih, suhih kamnitih mestih na Primorskem, Krasu, Vipavskem in v širšem hribovskem zaledju, kamor še sežejo sredozemski vplivi. Kraški šetraj je v primerjavi s pritlikavim šetrajem višji, bolj košat grmiček z močneje aromatičnimi listi, ki konec poletja in zgodaj jeseni zacveti belo-rožnato, medtem ko pritlikavi šetraj cveti izrazito rožnato. Od pomladi naprej nabiramo mlade poganjke, konec poletja pa cvetoče poganjke obeh vrst, ki jih uporabljamo sveže kot začimbo ter jih posušimo za pripravo poparkov in za začimbne namene.
    Obe vrsti šetraja podobno kot vrtni šetraj vsebujeta eterično olje s številnimi sestavinami, polifenole in druge snovi. Učinkujeta razkuževalno in spodbujata prebavo, zato sta kot začimba dobrodošli pri vseh mastnejših jedeh in posebno v jedeh s fižolom, kot poparek pa prideta prav v jesenskem času za preventivo pred prehladi in za grgranje v primeru vnetega žrela.

    PREBERITE TUDI:  Kako preprečiti gripo in prehlad?

    Navadni komarček

    Samoniklo raste tik ob morski obali ali ne prav daleč stran. Gojena različica, sladki komarček, je priljubljena sredozemska zelenjava z odebeljenimi listnimi nožnicami, ki tvorijo navidezen nadzemni ‘gomolj’. Ker ima zelo prijetno, janežu podobno aromo, ni odveč imenoslovna in botanična opomba, da komarček ni janež in da je koromač le drugo, hrvaško ime za komarček, medtem ko so navadni kromač (v sredogorju razširjena samonikla rastlina s podobno aromo), koper, kumina in sorodniki druge, a podobno uporabne rastline s skoraj enakimi prehranskimi in zdravilnimi lastnostmi.
    Spomladi nabiramo mlade listne poganjke, ki jih pripravljamo kot zelenjavo, konec poletja pa socvetja in mlade, še nezrele plodove. Sveže uporabljamo za začimbo in jih za iste namene tudi posušimo, suho zelišče pa uporabljamo tudi za pripravo poparkov.
    Komarček podobno kot sorodne užitne rastline iz družine kobulnic vsebuje prijetno aromatično eterično olje, flavonoide, rudnine in druge snovi. Učinkuje razkuževalno, čisti sečne poti, spodbuja prebavo ter lajša prebavne težave, predvsem napenjanje, ki se pri občutljivejših ljudeh razvije po uživanju jedi s stročnicami. Poparek komarčka ob rednem uživanju, vsaj dve skodelici na dan, izboljšuje počutje ter pomaga pri depresivnem razpoloženju.

    Tavžentroža

    Raste po travnikih, gozdnih jasah in podobnih prisojnih mestih. Nabiramo rastlino v cvetu in jo posušimo za pripravo poparkov in grenčic.
    Vsebuje grenčine, flavonoide, majhne količine alkaloidov in druge sestavine. Največ grenčin vsebujejo cvetovi in stebla. Tavžentroža, kot nakazuje ime, je zdravilo za vse in proti vsem težavam ali, z drugimi besedami, splošen tonik oziroma krepčilo. Spodbuja delovanje prebavnih žlez, vključno z jetri in žolčnikom, in izločanje prebavnih sokov, zato je več kot dobrodošla v primeru oslabljene prebave in presnove. Pomaga pri slabokrvnosti in oslabljenih živcih. Krepi življenjsko moč v primeru kemoterapije. Celo ob povsem zdravem telesu in bistrem umu jo lahko redno, a zmerno uporabljamo v krepčilne namene, bodisi v obliki poparka ali grenčice. Za slednji pripravek damo šopek sveže ali posušene tavžentrože v litrsko steklenico, jo zalijemo s kakovostnim žganjem ter pustimo vsaj tri tedne.

    PREBERITE TUDI:  Z zelišči nad menopavzo

    Ščir

    V Sloveniji raste več vrst ščira, med katerimi je najpogostejši srhkodlakavi ščir, kot gojena ali po svoje podivjana rastlina pa repati ščir, ki se izkazuje z visokimi, okrasnimi rdečimi socvetji. Nabiramo mlade poganjke in poganjke odraslih rastlin, ki jih uporabljamo kot zelenjavo. Lahko si damo opravka tudi z iztresanjem zrelih drobižnih semen, ki jih nato skuhamo v različnih jedeh. Ker je opravilo sicer zanimivo, a izkupiček razmeroma majhen oziroma gre veliko semen po svoje, morda ni odveč, če si kdaj privoščimo nakup semen repatega ščira. V trgovinah z zdravo hrano so naprodaj pod imenom amarant, kar ni nič drugega kot latinsko rodovno ime ščirov.
    Listi in poganjki ščirov vsebujejo vrsto rudnin, karotenoidov in drugih snovi, tako da so močna rudninska zelenjavna hrana, podobno kot koprive. Poleg tega spodbujajo prebavo in učinkujejo splošno krepčilno, zato jih še pravočasno ‘oplevemo’ ter pripravimo na različne načine, podobno kot koprive ali špinačo.

    Ščir (amarant)

    Ščir kot zelenjavna jed

    Ščirove poganjke in liste skuhamo z malo vode. Ko se zmehčajo, jih z vodo, v kateri so se kuhali, damo na krožnik ali v skodelo, posolimo po okusu, začinimo s strtim strokom ali dvema česna ter zabelimo z olivnim oljem.
    K tako pripravljenemu ščiru, ki naj ga bo na krožniku vsekakor dovolj, ponudimo kozarček bezgovega vina, kot prilogo pa po zajemalko drugih dveh jedi s tokratnega divjega menija.

    Pražen krompir z jerebikovo marmelado

    Pražen krompir pripravimo kot po navadi in ga ponudimo kot prilogo. Na krožnik ga damo polno zajemalko, priložimo dve žlici jerebikove marmelade, ki prispeva nenavadno kombinacijo sladkega, kislega, trpkega in grenkega okusa, ter okrasimo s ščepcem šetraja ali podobnega zelišča.

    Fižolova solata s kraškim šetrajem

    Fižol namočimo čez noč. Naslednji dan vodo odlijemo, fižol operemo, prilijemo mu svežo vodo in ga skuhamo. Kuhan fižol odcedimo (vodo, v kateri se je kuhal, porabimo za juho ali enolončnico), in ga v skledi zmešamo z drobno narezano čebulo; na dve skodelici kuhanega fižola dodamo pol čebule. Posolimo po okusu, zabelimo z olivnim ali bučnim oljem ter začinimo z drobno zrezanimi šetrajevimi lističi. Premešamo in okrasimo s šetrajevimi poganjki.

    Dario Cortese, Zdravje

    Povejte svoje mnenje - kometirajte