NASINI raziskovalci uporabljajo satelit AURA, da bi lahko določili sezonski napredek ozonske luknje, ki se je razvila nad Antarktiko. Do sedaj so ugotovili, da je ta luknja manjša, kot pa je bila v prejšnjih letih.
Ocena velikosti ter debeline ozonskega plašča, ki jo je podala NASA leta 2005, temelji na opazovanjih ozona s satelita Aura, katerega so izstrelili leta 2004.
Letos je ozonska luknja tako merila 15 milijonov kvadratnih kilometrov v vrhuncu sezone med septembrom in oktobrom. Leta 1998 pa je ozonska luknja merila več kot 16 milijonov kvadratnih kilomatrov, kar je bilo do sedaj največje izmerjeno povprečje.
Sicer je res, da to pomeni nek napredek, vendar pa je misel na to, da je pred letom 1985 ozonska luknja merila le 6 milijonov kvadratnih kilometrov, še vedno dokaj zastrašujoča kar se tiče naše prihodnjosti.
Ozonski plašč, ki varuje Antarktiko ima skozi vse leto sezonske padce in vzpone, vendar pa to ti vzponi in padci od prvega satelitskega merjenja leta 1979 postali vse večji. Klorirane in bromirane kemikalije, ki smo jih proizvedli ljudje, so vodile v uničenje ozona v stratosferi. Z mednarodnim dogovorom, so bile te kemikalije prepovedane leta 1995, zato je k sreči nivo teh kemikalij v atmosferi nekoliko upadel.
Še en pomemben faktor, ki vpliva na količino ozona, ki ga uničimo vsako leto, pa je je temperatura zraka v atmosferi. Medtem ko so temperature na tleh nekaj let hladnejše kot ponavadi, pa hladnejše temperature v stratosferi tanjšajo ozonski plašč.
Leta 2005 je bila ozonska luknja tako za več kot 600,000 kvadratnih kilometrov večja kot pa v obdobjih, ko je bilo leto z normalnimi temperaturami, saj je bilo to leto hladnejše od ostalih. V zadnjem desetletju pa se je ozonska luknja skrčila le dvakrat; to je bilo leta 2002 in 2004, saj sta bili ti dve leti toplejši od ostalih.
Znanstveniki poleg omenjenih dejavnikov nadzorujejo tudi koliko ozona je v atmosferi, upoštevajoč razdaljo od tal do vesolja. Ta količina bi se naj od leta 1980 razpolovila. S takšnimi in podobnimi raziskavami lahko znanstveniki nadzorujejo katere kemikalije so vpletene v uničenje ozona, kar je izrednega pomena za prihodnost Zemlje.
