Vse, kar ste želeli vedeti o shujševalnih tabletah

Shujševalne tablete je mogoče razdeliti v dve osnovni skupini. Tako poznamo shujševalne tablete, ki vam jih lahko predpiše samo zdravnik, in tablete za hujšanje, ki jih je mogoče kupiti brez recepta.

Mikroplastika prvič odkrita tudi v človeški krvi

Mikroplastika je bila namreč prvič v zgodovini odkrita celo v človeški krvi.

Kakav pred vadbo za manj napora in več motivacije

Za pozitivne učinke kakava naj bi bili zaslužni predvsem flavanoli. Gre za izjemno koristne bioaktivne spojine, ki so znane po pozitivnem vplivu na prekrvavitev.

Težave s spanjem pri otrocih: 5 korakov do kakovostnejšega spanca

Kako lahko kot starši poskrbite, da bo motenj spanja pri vašem otroku čim manj?

Bulgurjeva solata z zelenjavo (tabbouleh)

Recept za odlično bulgurjevo solato z zelenjavo (tabbouleh).

Izkušnja skorajšnje smrti – več kot samo halucinacija

Opisi izkušnje skorajšnje smrti so malodane univerzalni, saj so si med sabo zelo podobni, ne glede na kulturno okolje in druge okoliščine.

Večina ljudi misli, da se prehranjuje precej bolj zdravo, kot se v resnici

Ali menite, da je vaša prehrana zdrava? Verjetnost za to, da se motite, je precejšnja, vsaj če sklepamo po novi raziskavi.

Blazina, ki diha – nov izum za pomoč pri anksioznosti

Blazino so razvili raziskovalci z univerze v Bristolu. Osnovni cilj je bila izdelava splošno dostopne naprave za pomoč pri anksioznosti, ki jo bo mogoče uporabiti kadar koli in kjer koli.
Ekologija & okoljeWangari Maathai: Ko sadimo drevesa, sadimo mir in upanje

Wangari Maathai: Ko sadimo drevesa, sadimo mir in upanje

MORDA VAS ZANIMA

»Zahodnjaki« smo vajeni, da ljudi iz manj razvitega sveta, ki se zavzemajo za naravo, imenujemo za tradicionalne in imamo njihovo željo po sobivanju z naravnim okoljem za odraz nerazvitosti. Wangari Maathai pa je dokaz, da se tudi v deželah tretjega sveta najdejo aktivisti, ki narave ne spoštujejo zgolj zaradi njene bližine, temveč zaradi velike osveščenosti in izobraženosti. »Ko ljudje vidijo, da si lahko z izobrazbo izboljšajo življenje, postane šolanje izjemno orodje, ki si ga želijo,« je o izobraževanju v manj razvitem svetu dejala sama.

- Oglas -

Čeprav je Nobelova nagrada za mir ena najprestižnejših svetovnih nagrad, dobro vemo, da je enkrat podeljena bolj zaslužnim, drugič pa tistim, pri katerih se nekoliko namrščimo in se sprašujemo, kako so si jo izborili. Med tistimi, ki morajo zanjo v življenju narediti resnično izjemne korake, so nemalokrat tudi ljudje, ki jih do razglasitve zmage nismo niti poznali – to niso politiki in zvezdniki, temveč ljudje iz skromnih okolij, ki so našli način, da spreminjajo svet in ga za vse nas delajo boljšega. Ena teh je tudi Wangari Maathai, ki je skromno dejala: »Spremembe prinesejo majhna dejanja majhnih ljudi. Moje malo dejanje je sajenje dreves.« A samo sajenje dreves ni tisto, zaradi česar jo cenimo – njeno sajenje dreves je bilo tesno povezano tudi z bojem proti revščini, bojem za enakopravnost žensk in za osnovne človekove pravice. Oziroma, kot je bilo navedeno v uradni obrazložitvi: nagrado si je prislužila s prispevkom k trajnostnemu razvoju, demokraciji in miru.

Tudi ob kratenju pravic se je treba truditi za izboljšave

Kenijka, rojena leta 1940, ki je leta 2011 žal preminula zaradi raka, je še vedno edina Afričanka, ki so ji podelili Nobelovo nagrado za mir (leta 2004), prav tako pa je bila prva Afričanka, ki je svojo izobrazbo popeljala vse do doktorata in postala tudi predavateljica na univerzi. A brez težkega dela ni šlo – ne le da se je zavzemala za naravo, kot aktivistka se je zavzemala tudi za pravice žensk, kar v času, ko so v svetu temnopolti ljudje veljali za manjvredne, temnopolte ženske pa še manj od tega, gotovo ni bilo lahko.

»Človekove pravice niso nekaj, kar nam položijo v zibelko in ponudijo v uživanje. So pravice, za katere se moramo boriti in jih nato zaščititi,« je povedala o svojih prepričanjih, prav tako pa še: »Tudi v najtežjih trenutkih se najdejo priložnosti. Ne glede na to, kdo smo, kje smo in kakšne so naše zmožnosti, se moramo vsi truditi, da naredimo kar največ.

Wangari Maathai sajenje dreves
Foto: Profimedia/Spalsh

Iz revne Afrike na šolanje v ZDA

Wangari se je rodila v Keniji, kjer je del otroštva preživela na kmetiji belih kolonialistov, na kateri je bil zaposlen njen oče, pri sedmih letih pa se je z materjo in bratoma odselila nazaj v rodno vas, kjer je bilo temnopoltim otrokom omogočeno osnovno šolanje. Pri enajstih letih je šla tudi sama v internat katoliškega misijona, da bi pridobila osnovno izobrazbo in se naučila angleščine, v tem času pa se je tudi spreobrnila v katoliško vero. Ker je v učenju videla prednost ter je imela najboljše ocene v razredu, ji je bilo omogočeno nadaljevanje šolanja na srednji šoli v kenijskem mestu Limuru, kjer je bila edina srednja šola za temnopolta dekleta v vsej državi. »Strast se začne z nadlogo in trenutkom, ko ti nekaj postane razumljivo kot nikoli poprej. To nadlogo rešujemo tisti, ki se je zavedamo. Tisti, ki se je ne, živijo v miru, mi pa se vznemirimo in smo prisiljeni v dejanja,« je ena njenih bolj znanih izjav o tem, kako najdemo svoj klic ter mu sledimo.

- Oglas -

Afriški kolonializem je v njenih mladih letih že prehajal v zaključno fazo in kenijski politik Tom Mboya se je trudil, da bi Afričani dobili možnost šolanja na Zahodu, čemur je takrat prisluhnil senator John F. Kennedy, ki je skozi fundacijo Joseph P. Kennedy mlajši kar 300 nadarjenim študentom iz Kenije omogočil, da izobraževanje nadaljujejo v tujini. Med izbranimi je bila tudi Wangari, ki se je leta 1960 odpravila v ameriški Kansas. Glavni predmet, iz katerega je diplomirala, je bila biologija, stranska predmeta pa kemija in nemščina. Magistrski študij biologije je nadaljevala v Pittsburghu, kjer se je tudi prvič srečala z okoljskimi težavami oziroma se srečala z lokalnimi aktivisti, ki so se v mestu zavzemali za čistejši zrak. (Pittsburgh je bil mesto z veliko težke industrije.) A pot od soočenja z onesnaženim zrakom do boja za zaščito Zemlje, afriških naravnih dobrin ter zemeljskih bogastev je bila še dolga. Izjava: »Mislimo, da so zelo pomembni diamanti, zlato in drugi dragi kamni. Pravimo jim dragi kamni, čeprav gre zgolj za delčke kamnin. In tisto najdražje pri kamninah je pravzaprav njihova zgornja plast, torej prst. Je kot koža, ki prekriva Zemljo, in vrednejša od vsega drugega,« je vzklila šele po njeni vrnitvi na črno celino.

Profesura za žensko? To je nezaslišano!

Po magisteriju se je vrnila v Kenijo, kjer ji je bilo obljubljeno delo asistentke profesorja zgodovine, a so tega raje namenili moškemu. Na srečo pa je bil v Nairobiju tudi nemški profesor Reinhold Hofmann, ki je bil precej bolj odprt do izobraženih žensk, in ta ji je ponudil mesto asistentke na fakulteti za veterino. To so bili nemirni časi, ko je bilo v Keniji veliko notranjih trenj in tudi težav s kolonialisti, kar je botrovalo tudi temu, da je prišlo do atentata na sodobnega politika Toma Mboyo, torej tistega, ki je Kenijcem v sodelovanju s Kennedyjem omogočil izobraževanje v tujini. Kljub temu se Wangari ni vdala in je leta 1971 po šolanju v nemških Giessnu in Muenchnu tudi doktorirala iz veterinarske anatomije. S tem je postala prva ženska z doktoratom v Vzhodni Afriki. Leta 1975 je postala tudi prva ženska, ki je dobila mesto redne profesorice v Keniji.

»V človeški zgodovini nastopi čas, ko mora človeštvo prestopiti na novo raven zavedanja. Ko mora stopiti na višjo stopnjo morale. Čas, ko moramo odvreči svoj strah in drug drugemu dati upanje. In ta čas je nastopil zdaj,« je predstavila svoj odnos do sodobnega življenja, s katerim se je lotila tako neenakosti kot odnosa med vojno in mirom, ter tudi odnos do narave. Med njimi je namreč videla povezavo, ki se kaže s kapitalističnim izkoriščanjem. »Odnos med okoljem, naravnimi viri in svetovnimi konflikti bo kmalu tako jasen, kot je danes povezava med človekovimi pravicami, demokracijo in mirom.«

Tako lastne izkušnje kot opazovanje drugih nadarjenih žensk so jo spodbudili, da se je kot profesorica začela zavzemati za enakopravno obravnavo zaposlenih na univerzi v Nairobiju. Četudi so celo sodišča preprečila marsikateri njen poskus za enakopravnost, so pozneje kar nekaj njenih predlogov sprejeli.

Wangari Maathai kraljica dreves
Foto: Profimedia/Spalsh

Začetki zelenega odpravljanja revščin

V tem času je postala aktivna tudi na drugih področjih in bila nekaj časa tudi direktorica kenijskega Rdečega križa. Tako je spoznala, da v Keniji ni največja težava neenakopravnost, temveč predvsem uničevanje naravnega okolja, kar vodi v vse več revščine in zato tudi socialnih neenakosti. Njen mož Mwangi Maathai, s katerim sta imela tri otroke in se je ravno tako šolal v ZDA, je bil v tem času izvoljen v kenijski parlament, kjer se je zavzemal predvsem za povečanje števila delovnih mest, Wangari pa je to odlično združila z oblikovanjem podjetja, ki je imelo lastno drevesnico in skrbelo za pogozdovanje. Podjetje je zaradi pomanjkanja sredstev propadlo, a iz njegovega dela je pozneje vzklilo gibanje Zeleni pas (Green Belt Movement).

»Okolje postavljamo na zadnje mesto, ker smo prepričani, da moramo najprej ukiniti revščino. A revščine ne zmanjšujemo v praznem prostoru, temveč v okolju,« je povedala. Velikemu delu revščine v Afriki je namreč botrovalo izkoriščanje naravnega okolja, saj so bogati kolonialisti izkoriščali naravne vire zase, domačine pa zgolj izkoriščali za poceni delovno silo in zaradi sprememb v okolju povzročili tudi to, da prvotni prebivalci niso imeli več vode in rodovitnih polj, kjer bi si lahko sami pridelovali hrano. Wangari je zato v izobrazbi videla zdravilo tako za revščino kot okolje: »Okolja ne moreš zaščititi, če ljudi ne opolnomočiš, dokler jim ne daš informacij in dokler jim ne pomagaš razumeti, da so naravna bogastva njihova, torej jih morajo zaščititi.«

Mati dreves

Vzdevek »Mati dreves« si je Wangari prislužila zaradi gibanja Zeleni pas, s katerim je (predvsem ženske) pozivala, naj s pogozdovanjem zaščitijo naravno afriško okolje in s tem preprečijo spremembe, ki še povečujejo revščino. Gibanje je v Afriki delno preprečilo širjenje puščave, saj je zasadilo več kot 51 milijonov dreves, sredstva pa je Wangari pridobila s pomočjo Norveškega združenja za gozdarstvo in Združenih narodov. Gibanja ni le vodila, temveč je bila vedno aktivna tudi na terenu. Dejala je, da ji delo z rokami, kleče na tleh skupaj s kmečkimi ženskami, ni tuje, in hkrati okrcala naravovarstvenike, ki se zavzemajo za okolje, ne da bi se tudi sami fizično udejstvovali: »Lahko imaš pomembne govore, a dokler nisi izkopal luknje, dal vanjo drevesa, ga zalil in poskrbel, da je preživelo, nisi naredil nič drugega kot samo govoril.«

- Oglas -

Maathaijeva, ki je bila zaradi boja za človekove pravice pred letom 2002 večkrat aretirana, je bila v svojih najbolj aktivnih letih izvoljena v kenijski parlament, leta 2004 prejela Nobelovo nagrado in bila od leta 2003 do 2005 tudi pomočnica ministra za okolje in naravne vire. A to ji še zdaleč ni prineslo miru. Čeprav jo je zaradi njenega aktivizma po nagradi za mir poznal ves svet, je njen boj še vedno trajal – tudi v letih po nagradi je bila še vedno enako zagnana in nič nenavadnega ni bilo, da se je vedno znašla med protestniki, ki so zahtevali boljši svet, pa četudi jih je zaradi tega skupila s solzivcem. Wangari Maathai se je po dolgem boju z rakom poslovila leta 2011, a njeno delo se nadaljuje – gibanje Zeleni pas je obstalo in se trudi za ohranjanje okolja, bori proti podnebnim spremembam, opolnomoča ženske ter skrbi za dobrobit lokalnih skupnosti. Da bo tako, je Wangari poskrbela kar sama. »Zelo dobro se zavedam dejstva, da ne gre za delo enega človeka, temveč za delo ekipe. Kadar počneš stvari sam, namreč tvegaš, da ne bo po tvoji smrti nikogar, ki bi z njimi nadaljeval,« je dejala.

NAJNOVEJŠE

Spletna stran za pravilno delovanje uporablja piškotke. Z uporabo spletne strani se strinjate z z uporabo piškotkov in splošnimi pogoji poslovanja. Podrobne informacije o uporabi piškotkov na tej spletni strani so na voljo s klikom na nastavitve .
V redu
Več ×
×