Homero Gomez Gonzalez: Zaščitnik metuljev najden mrtev v vodnjaku

Današnji čas se zdi varnejši, ko živimo v modernem in naprednem svetu. Pa vendarle ni tako, če si aktivist, ki meša štrene interesom kapitala. Homero Gomez Gonzalez, najbolj znan okoljevarstvenik na področju zaščite metuljev monarhov, je bil januarja 2020 najprej dva tedna pogrešan, nato pa najden mrtev v vodnjaku. Kdo je odgovoren za njegovo smrt, ni povsem jasno, očitki pa letijo na kartele, ki dobro služijo tudi s posli, povezanimi z izsekavanjem bogatih mehiških gozdov.

»Sožalje izrekam družini Gomez Gonzalez, njegovim sodelavcem in vsem, ki se tako v Mehiki kot drugod, pogosto s tveganjem lastnega življenja, vsak dan zavzemajo za zaščito naravne dediščine, ki je skupna vsemu človeštvu,« je dejala Mechtild Roessler, direktorica svetovnega centra za naravno dediščino pri Unescu. Rezervat biosfere metuljev monarhov v Mehiki, ki ga je vodil Homero Gomez Gonzalez, je namreč od leta 2008 zapisan med naravno dediščino, saj predstavlja pomemben življenjski prostor za te čudovite metulje, ki so žal na seznamu ogroženih živalskih vrst. Gre za metulje s posebnim selitvenim vzorcem, v tem času pa se zamenja kar nekaj generacij primerkov. In njihova pot v rojih je tako izjemna, da prepriča marsikoga – tako kot je prepričala Gomez Gonzaleza. Vendar pa to za zdaj ne zadostuje …

Ko se moški odloči, da ne bo več podiral dreves

Homero se je rodil leta 1969 ali 1970 v mehiškem El Rosariu. Odraščal je v družini, kjer je bilo gozdarstvo običajen poklic – z njim se je ukvarjal njegov oče, in sin mu je sledil. Vendar pa posla, ki mnogim revnim v Mehiki daje možnost zaposlitve, ni nikoli jemal kot samoumevnega. K temu je morda prispevalo tudi dejstvo, da se je izobrazil in na univerzi Chapingo Autonomous University doštudiral gozdarstvo in kmetijstvo. Širina, ki jo je pridobil z izobraževanjem, mu je pokazala, da bogastvo narave ni zgolj v tem, da izkoriščamo njene vire, sekamo drevesa in jih uporabljamo za svoje potrebe. Spoznal je, da lahko k napredku in razvijanju revnih okolij narava pomaga tudi na druge načine – promovirati je začel turizem v naravi in se zavzemati za rezervate.

Homero je ukvarjanje z izsekavanjem gozdov popolnoma opustil malo po letu 2000, torej nekje okoli tridesetega leta. Sodelovati je začel z znanstveniki iz različnih organizacij ter s fundacijo World Wildlife Fund (WWF), ki že od leta 1961 skrbi za ohranjanje živalskih vrst in zmanjševanje vpliva človeka na naravno okolje. Njegova prizadevanja in tudi ozaveščanje lokalnega prebivalstva so bili uspešni, tako je postal tudi župan kraja El Rosario, na območju, ki ga ta obsega, pa je dosegel prepoved drvarjenja. Tako je človek iz družine drvarjev, ki se je v tej smeri tudi izobrazil, poskrbel za nekaj neverjetnega – prepoved sekanja dreves in uničevanje naravnega habitata množice živalskih vrst.

K temu so ga v veliki meri spodbudili prav metulji, ki prihajajo na območje El Rosaria v velikih množicah. Ko se zberejo na drevesih, jih povsem prekrijejo, tako da je videti, kot da vej ne poraščajo zeleni listi dreves, temveč oranžna krila monarhov. A doseči zaščito območja in ustanoviti rezervat za metulje ni preprosto. Vse življenje se je trudil, da je preganjal nezakonite drvarje, pri čemer se je mnogokrat moral soočiti tudi s kriminalnimi karteli. Prav tako je organiziral pohode in demonstracije pa tudi patrulje, ki so skrbele, da metuljev nihče ne ogroža. Kmetom, ki so prej ravno tako veliko zaslužili s podiranjem dreves na svojih posestih, je v zameno za ohranitev dreves ponudil finančno nadomestilo, prav tako pa je poskrbel za veliko pogozdovanja – pod njegovim vplivom je kar 260 kmetov pogozdilo svoja koruzna polja. In zato ni prav nič nenavadno, da je bil trn v peti marsikomu, ki je še vedno hlepel po zaslužku z lesom.

Okoljevarstvenikovo izginotje

Njegovoživljenje je v marsičem zavito v tančico skrivnosti, saj razen tega, kar je delal, o njem ne vemo prav veliko. Izpostavljal se je le takrat, ko je šlo za metulje, sicer pa je živel skromno, v nerazvitem okolju. Ne le da ne poznamo natančnega datuma njegovega rojstva, temveč je tudi njegovo zasebno življenje v celoti malo poznano. Na spletu je vedno zabeležen kot najbolj znan zaščitnik metuljev, a fotografije z njegovo podobo so redke. Prav tako je znano, da je bil poročen z Rebeco Valencio Gonzalez, s katero naj bi imel tudi otroke, a nihče ne ve, koliko. Za instantni sodobni svet tako nepojmljivo skrito življenje pa ni bilo dovolj, da bi se Homeru uspelo izogniti jezi tistih, ki jim je nasprotoval. 13 januarja 2020 se je udeležil sestanka v kraju El Soldado, kjer so ga zadnjič videli živega.

Ko je bilo prijavljeno Homerovo izginotje, je stekla velika akcija, v kateri je poleg policije sodelovalo tudi več kot 200 prostovoljcev. V času iskanja je družina prejela nekaj klicev ljudi, ki so trdili, da so Homera ugrabili in so zanj zahtevali odkupnino, ki je bila po besedah družine in okoljevarstvenikov tudi plačana. Vendar so petdesetletnega Homera po dveh tednih našli mrtvega v vodnjaku v kraju Ocampo. Umrl je nasilne smrti, saj obdukcija ni pokazala utopitve, temveč poškodbe glave in posledice davljenja. Prav tako ni šlo za rop, saj je imel pri sebi za 500 dolarjev denarja, ki bi ga tatovi vsekakor vzeli. Takoj se je pojavil sum, da so za njegovo smrt odgovorni kriminalni karteli, ki so se zavzemali za sekanje dreves, ta sum pa je postal še bolj očiten, ko so zgolj malo pozneje našli mrtvega še Raula Hernandeza Romera, ki je bil vodnik v Homerovem rezervatu za metulje.

Obe smrti verjetno ne bosta nikoli pojasnjeni, saj gre ne nazadnje za revno Mehiko, kjer imata policija in sodstvo kup težav. Poleg rezervata v Mehiki pa na oba, tako menedžerja rezervata kot vodnika, spominja po novem vrt pri Osnabruecku v Nemčiji, ki je namenjen ohranjanju živalskih vrst in so ga zavoljo različnih metuljev, ki naj bi ga obiskovali, poimenovali Gonzalez Romero Bluehwiesenkorridor.

Zaščitimo monarhe!

Zakaj je monarh (Danaus plexippus) tako poseben metulj? Krilati lepotci oranžno-črne barve v svojem življenju prepotujejo izjemno pot, ki meri več kot štiri tisoč kilometrov. Iz Kanade, kjer metulj preživlja poletja, se namreč jeseni odpravi v Mehiko, kar je za tako majhno bitje izjemna selitev. A selitev na jug in vračanje na sever nista delo istih bitij – običajno se nazaj v Kanado vrne šele peta generacija, saj je življenjski cikel metulja le tri mesece in tako prekratek, da bi se lahko vrnili isti osebki. Da je pot zanesljiva in vedno znova ista, skrbi prirojen mehanizem, ki je dolgo begal znanstvenike in so ga zato več let natančno raziskovali, že pred tem pa so potrebovali skoraj štiri desetletja, da so sploh ugotovili, kam ti čudoviti metulji vsako jesen izginejo iz Kanade.

Monarh je ogrožena živalska vrsta predvsem zaradi izsekavanj gozdov in izginjanja njegovega naravnega življenjskega prostora, sicer pa razen ljudi niti nima sovražnikov. Prehranjuje se namreč s svilnicami, strupenimi rastlinami, strup pa tako tudi njega spremeni v smrtonosen zalogaj za vse majhne plenilce, ki bi se želeli z njim posladkati. In čudovit oranžen in črn vzorec kril, po katerem monarha takoj prepoznamo, je pravzaprav opozorilna barva – to so prevzeli tudi nekateri drugi metulji oponašalci, ki se želijo tako umakniti z jedilnika plenilcev.