Vreme po želji: sanje ali resničnost?

Kolikokrat vam je že vreme pokvarilo lepe načrte in vas je namočil dež sredi zabave na prostem? Ste si morda želeli, da bi bil božič bel, snega pa od nikoder? Ali še huje – ko so po dolgotrajni suši nebo prekrili oblaki, pa je iz njih padala le uničujoča toča? Želja človeka, da bi si oblikoval vreme po svoje, je že zelo stara, v zadnjih desetletjih pa smo od želja prešli na bolj ali manj uspešne metode umetnega spreminjanja vremena. Nekatere izmed teh metod so po eni strani zelo obetavne, po drugi pa njihova uporaba poraja številna vprašanja in dvome glede upravičenosti in smotrnosti. Ali bo znalo človeštvo tehnologije, s katerimi lahko vpliva na razvoj vremena, uskladiti z željami vseh ljudi ali pa obstaja nevarnost zlorab tega znanja?

toča vreme

Vodilne države so Kitajska, Rusija, ZDA in Indija

Danes se najpogosteje poskuša umetno vplivati na proženje padavin, za kar je treba dobro poznati mehanizem njihovega nastanka. Da do padavin sploh pride, se morajo vodne kapljice ali ledeni kristali povečati toliko, da zaradi teže padajo iz oblakov proti zemlji. Metoda proženja ali spreminjanja količine padavin iz oblakov temelji na posipanju oblakov s snovmi, ki služijo kot kondenzacijska jedra ali jedra zamrzovanja. Ob dovolj veliki vlagi in primerni temperaturi oblakov sledi rast kapljic ali kristalov, rezultat, ki ga vidimo, pa so padavine v obliki dežja ali snega. Utemeljitelj te metode je Vincent Schaefer, kemik in meteorolog, ki je pri podjetju General Electrics proučeval fiziko oblakov in zaledenitve letal. Poleti 1946 je bilo pretoplo za opravljanje nekaterih laboratorijskih testov. Pomagal si je tako, da je na dno poskusne komore dodal nekaj suhega ledu (kristaliziran CO2). Meglica, ki jo je ustvaril s svojo sapo, se je nenadoma spremenila v milijone ledenih kristalov. Razvil je metodo, ki jo je novembra 1946 uspešno preizkusil z letalom na pravih oblakih, iz katerih mu je s posipavanjem s suhim ledom uspelo sprožiti sneženje.

Najpogostejša sredstva za posipanje oblakov danes so srebrov jodid, suhi led, svinčev jodid ali raztopina soli, vodilne države pri tem pa so Kitajska, Rusija, Združene države Amerike in Indija. Za vnos teh snovi v oblake uporabljajo talne generatorje, rakete ali letala. S talnimi generatorji proizvajajo dim, ki vsebuje sredstvo za proženje padavin, pri čemer pa je težavno vnesti sredstvo točno na pravo višino, zato jih uporabljajo največ v krajih z večjo nadmorsko višino, kjer so generatorji dejansko znotraj oblakov. Vnašanje sredstva v oblake z letali je dražja metoda, vendar pa lahko tako večino reagenta vnesejo na želeno mesto.

PREBERITE TUDI:  Izjemen slovenski znanstveni preboj za bolj zeleno prihodnost sveta

kemtraili

Tehnologija umetnega spreminjanja vremena na OI v Pekingu

Največje število zaposlenih ljudi v programu spreminjanja vremena ima Kitajska. Na oddelku za spreminjanje vremena, ki je posebna enota državne meteorološke službe v Pekingu, jih je zaposlenih skoraj štirideset tisoč. Tako ni presenetljivo, da so bile prve olimpijske igre, kjer so uporabili tehnologijo umetnega spreminjanja vremena za preprečitev padavin na otvoritveni slovesnosti, ravno v Pekingu. Ker so vremenoslovci napovedali, da bodo na dan otvoritve poletnih olimpijskih iger avgusta 2008 v Pekingu močne padavine, so ta dan s številnih lokacij okrog mesta izstrelili kar 1104 rakete s srebrovim jodidom. Na ta način so sprožili padavine v okolici mesta, nad stadionom Ptičje gnezdo pa je več kot devetdeset tisoč ljudi uživalo v veličastnem spektaklu brez dežja. Padavine navadno prožijo takrat, ko je to nujno zaradi suše – tako so februarja 2008 v provinci Šandong v vzhodni Kitajski, kjer so imeli izredno hudo sušo, izstrelili kar 68.000 raket s srebrovim jodidom. Seveda pa je zadnja leta ob pomanjkanju snega čedalje zanimivejše tudi proženje snežnih padavin. Tako v zahodnem Koloradu na znanih smučiščih Vail, Aspen in Beaver Creek s talnimi generatorji že štirideset let v oblake vnašajo srebrov jodid in na ta način povečajo količino snežnih padavin do 15 %. Umetne padavine ponekod po svetu uporabljajo tudi v boju proti obsežnim požarom, v Indiji in na Kitajskem poskušajo z umetnim dežjem čistiti onesnažen zrak ali zniževati visoke poletne temperature.

geoinženiring

Tehnike posipanja oblakov so uporabne tudi za odstranitev oblakov in razkroj megle

Dolgotrajna megla na letališčih lahko povzroči veliko gospodarsko škodo, včasih povzroča tudi težave v pomorskem prometu. Meglene zračne plasti posipajo z velikimi kondenzacijskimi jedri, kar povzroči nastanek večjih kapljic, posledica so padavine in izboljšanje vidnosti. Znani so primeri, ko jim je s posipanjem s suhim ledom v nekaj urah uspelo odstraniti meglo s področja, velikega nekaj kvadratnih kilometrov. Težava te metode je, da učinek ni dolgotrajen, saj ob nespremenjenih vremenskih razmerah okoliški vlažen zrak kaj kmalu zapolni megleno ali oblačno vrzel. S helikopterji ali letalskimi motorji lahko začasen razkroj megle dosežejo tudi z mešanjem toplega suhega zraka v višjih plasteh s spodnjim vlažnim, hladnim zrakom.

PREBERITE TUDI:  Dušan Kaplan: Kakšno vreme se nam obeta v letu 2018?

Preprečevanje toče

Toča nastaja v nevihtnih oblakih, zametek toče so ledeni kristali, na katere se lepijo podhlajene vodne kapljice, voda kapljic se okoli kristalov spremeni v tanko ledeno plast. Ker je v nevihtnih oblakih močan vzgornjik, to je navzgor usmerjen tok zraka, zrna toče potujejo v krožnici in pridobivajo težo, vse dokler jih vzgornjik ne zmore več dvigati in padejo na zemeljsko površino.

Točo poskušajo preprečevati na dva načina: prvi način je zmanjšanje vodnatosti oblaka, drugi pa slabše lepljenje oblačnih kapljic na zametke toče. Izpad padavin v spodnjem delu oblaka dosežejo tako, da spodnji del nevihtnega oblaka posipavajo s soljo. Drugi način preprečevanja toče je, da v oblak vnesejo zaledenitvena jedra, ki delujejo kot »konkurenca« zametkom toče, cilj pa je, da namesto majhnega števila velikih zrn toče nastane veliko število drobnih zrn toče, ki se do tal stalijo in ne povzročijo škode.

Morda se vse skupaj sliši preprosto, v resnici pa mehanizem nastanka toče v nevihtnih oblakih še vedno ni popolnoma pojasnjen. Dandanes učinkovitost obrambe proti toči še vedno ni znanstveno dokazana, zato je Svetovna meteorološka organizacija (WMO) ne priporoča, enako stališče zavzema tudi Agencija republike Slovenije za okolje (ARSO). Še več – WMO v dokumentu, ki ga je objavila leta 2007 na podlagi dolgoletnega spremljanja znanstvenega in tehnološkega razvoja na področju umetnega vpliva na vreme, opozarja, da je treba dodatno proučiti morebitne negativne posledice takšnih posegov v okolje.

spreminjanje vremena

Nerešena vprašanja

Glede umetnega proženja, preusmerjanja ali preprečevanja padavin obstaja veliko število nerešenih vprašanj. Da lahko sprožimo padavine, mora biti v zraku vsaj 30 % vlaga – čigava je? Tistega, nad katerim je trenutno, ali tistega, nad kogar bi jo zračni tokovi zanesli v naslednjih urah? Če torej sprožimo padavine na eni lokaciji, jih drugje ne bo, kar je seveda lahko povod za spore med različnimi interesi že v isti državi. Kdo je bolj upravičen do padavin, kmetijstvo ali smučarski turizem? Po dolgotrajni uporabi reagentov za posipanje oblakov lahko pride do zaslanjevanja tal, do onesnaženja okolja s srebrovim ali svinčevim jodidom.

PREBERITE TUDI:  Črni dnevi za modri Jadran

Kdo si lahko privošči tehnologijo za proženje umetnega dežja? Tisti seveda, ki imajo več denarja, kar bi pomenilo, da bi dež postal monopol najbogatejših. Ker še zdaleč ne poznamo vseh mehanizmov povezanosti med zračno vlago, temperaturo, tlakom in vetrom, lahko povzročimo nenamerno škodo. Seveda pa ni presenetljivo, da se tehnike umetnega spreminjanja vremena lahko uporabljajo tudi za namerno povzročanje škode. Primer tega je Popeye, šestletni projekt ameriške vojske med vietnamsko vojno. Z izstrelitvijo nekaj deset tisoč nabojev s srebrovim in svinčevim jodidom na ozko omejena, strateško pomembna območja Vietnama, Laosa, Kambodže in Tajske so želeli povečati količino padavin in podaljšati monsunsko obdobje, s čimer bi nasprotniku onemogočili transport in prečkanje rek ter povzročili plazove. Ko so informacije o projektu prišle v javnost, so ga ustavili, poznejša poročila pa kažejo, da je bil razmeroma uspešen, saj so povečali količino padavin za 10 do 30 % in čas monsuna za 30 do 45 dni.

Število držav, ki aktivno uporabljajo metode za spreminjanje vremena, narašča. Po podatkih WMO iz leta 2015 je takšnih držav 52. V dokumentu WMO Weather Modification Statement and Guidelines, ki ga je 2010 objavila svetovna meteorološka organizacija, sta na podlagi znanstvenih raziskav podana kritičen pregled in potencialna učinkovitost vseh metod. V njem je zapisano, da bi moral imeti vsak projekt umetnega spreminjanja vremena natančno definirano korist uporabljene metode, uporabljeno optimalno tehnologijo ter ovrednotena tveganja in morebitne vplive na ljudi, okolje ter etične, pravne in politične posledice.

Povejte svoje mnenje - kometirajte