Prijava
Pomanjkanje empatije pri najstnikih – na primer v odnosu do vrstnikov – naj bi bilo tesno povezano z dogajanjem v primarni družini. Če so odnosi v družini varni in pristni, so najstniki praviloma precej empatični do drugih ljudi. Po drugi strani pa najstniki, katerih družinsko okolje ni najbolj varno, težje razvijejo empatijo. Varni odnosi v primarni družini obenem zmanjšujejo možnost za agresivno vedenje, ki bi se lahko sprevrglo celo v sistematično ustrahovanje vrstnikov, in za različne predsodke. Vse to je potrdila tudi študija, ki so jo pripravili na univerzi v ameriški zvezni državi Virginia in ki je bila objavljena v reviji Child Development …
Raziskovalci so najstnike spremljali štiri leta
V raziskavo je bilo vključenih 174 adolescentov, ki so bili na začetku stari 14 let. V okviru prvega dela raziskave je bil z najstniki opravljen pogovor, s pomočjo katerega so raziskovalci zbrali informacije o odnosih v primarni družini. Najstniki so delili različne zgodbe, pri čemer raziskovalci niso bili pozorni samo na vsebino povedanega, ampak tudi na to, kako so bile določene vsebine artikulirane. Zanimalo jih je namreč, ali so bili najstniki na situacije, ki so same po sebi morda negativne, zmožni pogledati mirno in zrelo ter jih osmisliti, saj je lahko to eden od indikatorjev zdravih odnosov v družini, ki seveda ne izključujejo konfliktnih situacij.
Najstniki, ki sami niso bili deležni empatije, so jo tudi precej težje občutili
Raziskava se je nadaljevala, ko so bili najstniki stari 16, 17 in 18 let. Raziskovalce je zdaj zanimalo, kakšni so odnosi najstnikov z vrstniki, te podatke pa so nato seveda primerjali s podatki, povezanimi z odnosi v primarni družini, ki so bili zbrani, ko so bili sodelujoči stari 14 let. Preučevan je bil predvsem odziv najstnikov na osebno izpoved vrstnikov in njihova zmožnost empatije v tovrstni situaciji. Najstniki, pri katerih so bili odnosi v primarni družini najbolj varni, so pri 16 in 17 letih pokazali precej več empatije od svojih vrstnikov, pri katerih je bilo pri 14 letih ugotovljeno, da ne živijo v najbolj zdravem oziroma povezanem družinskem okolju.
Do 18. leta večina nadoknadila primanjkljaj
Odnosi v primarni družini lahko torej močno zaznamujejo najstnike in njihovo sposobnost empatije – tako pozitivno kot negativno. Dobra novica pri tem pa je, da manj varni družinski odnosi osebe ne determinirajo nujno za vse življenje. Izkazalo se je namreč, da so najstniki, ki so pri 16 in 17 letih »zaostajali«, pri 18 večinoma dohiteli vrstnike in pokazali več empatije v odnosu do drugih. Primanjkljaj, ki izhaja iz primarne družine, se lahko tako vsaj deloma nadoknadi tudi drugače – na primer s pomočjo učiteljev ali zelo dobrih prijateljev. Vendar je to področje, ki bi zahtevalo dodatne raziskave, saj ni povsem jasno, kaj je v resnici botrovalo preskoku, ki se je zgodil med 17. in 18. letom.
Vzgoja z zgledom precej učinkovitejša od pridiganja
Čeprav ni nikomur posebej všeč, če mu nekdo zapoveduje, kaj mora početi in kako se mora obnašati, velja to še posebej za najstnike. Zgolj pridiganje o tem, da morajo biti bolj empatični – tako do svojih vrstnikov kot do oseb nasploh – bo tako težko doseglo želeni učinek. Rezultati bodo precej boljši, če jim boste poskušali empatijo privzgojiti z zgledom – tako, da ste tudi sami bolj empatični do njih. Za najstnike je izjemno pomembno, da vedo, da obstaja odrasla osebe, na katero se lahko zanesejo in ki bo vsaj poskušala razumeti njihove stiske in se vživeti v njihovo kožo. To vlogo seveda najlažje zapolnijo prav starši. Če opažate, da vašemu najstniku primanjkuje empatije do drugih, se je tako vsekakor smiselno vprašati, ali je sam deležen (vaše) empatije, ko jo potrebuje, oziroma kako varni so odnosi v vaši družini.
