Ljubezen do sebe: 5 nasvetov, kako postati lastna »duša dvojčica«

Ljubezen do sebe je osnova srečnega, mirnega življenja. Vendar pa to ni nekaj, v kar bi se lahko preprosto prisilili. Pozitivne afirmacije pogosto niso dovolj.

Prepiri med partnerjema so lahko koristni

Prepiri so lahko koristni za okrepitev vezi med partnerjema – če seveda niso povezani z nespoštljivostjo in nasilnim obnašanjem.

Redno pitje kave je lahko koristno za vaše srce

Študija, ki je bila predstavljena na letošnjem kongresu Ameriškega združenja za kardiologijo, prinaša dobre novice za ljubitelje kave. Ne le da zmerno uživanje kave...

Kaj je krivo za slabost med vožnjo?

Nekateri ljudje imajo med vožnjo tako hude težave s slabostjo, da se ne morejo osredotočiti na nič drugega.

Ajurvedski nasveti za boljše duševno zdravje

Eden od glavnih ciljev ajurvedskih tehnik je vzpostavljanje ravnovesja med telesom, umom in dušo.

Začinite svoje zdravje s super začimbami

Začimbe in zelišča so zagotovo nekakšno superživilo. V njih so namreč skoncentrirane številne izjemno koristne snovi.

Rastline, ki ugodno vplivajo na centralni živčni sistem

V rastlinah najdemo veliko sestavin, ki delujejo na centralni živčni sistem in imajo pogosto pomirjevalni ali stimulativni učinek na naše telo.

Ali vas občasno preseneti nadpovprečno močna menstruacija?

Menstruacije so večinoma precej šibke, spremljajoči »simptomi« pa mili, občasno pa vas kljub temu preseneti zelo močna menstruacija.
ZgodbeUrška Petek: Hrt te hitro »zacumpra«

Urška Petek: Hrt te hitro »zacumpra«

MORDA VAS ZANIMA

Urška Petek je prostovoljka v društvu Hrtji svet Slovenije ter ponosna posvojiteljica velikega angleškega hrta Suirja. Dela kot veterinarka, svoj prosti čas in dopust pogosto namenja prostovoljnim odpravam v države, kjer psi in mačke potrebujejo veterinarsko oskrbo (Španija, Bosna, Srbija, Kosovo, Ciper, Palestina). Prostovoljno pomaga tudi v Zavetišču Horjul, saj se zaveda, da je problematika neodgovornih skrbnikov živali na žalost doma tudi pri nas. V prostem času uživa v naravi, v hribih, a se vedno trudi, da bi bil svet z njeno pomočjo vsaj malce lepši.

- Oglas -

Ljubezen do psov in drugih živali se običajno začne že v otroštvu. Je bilo tudi pri vas tako?
Že od malega sem staršem ves čas govorila, da hočem imeti psa. Ko sem bila dovolj stara, je res prišel k nam mešanček Flip iz slovenskega zavetišča. Z nami je bil kar 14 let. Potem pa sem se našla v hrtjem svetu in je k meni prišel veliki angleški hrt Wally. Bil je pravi hrtji ambasador. Letos sem se žal morala posloviti od njega, ker pa brez pasje družbe ne zmorem, je v novo življenje zakorakal Suir. Skratka – brez psov si življenja res ne predstavljam več. Že odkar pomnim, pa sem se želela tudi poklicno ukvarjati z njimi, tako da sem se odločila za študij veterine in zdaj delam kot veterinarka.

Verjetno bi se strinjali, da naj bi človek zaščitil vse živali, a posvečati se vsemu hkrati verjetno ni mogoče. Kako se človek odloči, da bo pomagal prav psom, prav hrtom?
Ne vem, če se človek ravno odloči za to – do tega preprosto pride, po spletu naključij. Včasih je dovolj, da opazimo kakšno fotografijo, srečamo prostovoljca ali spoznamo kakšnega hrta, in zgodba se začne. Zdi se mi, da nihče ne ostane ravnodušen po tem, ko izve, kaj se s hrti dogaja po svetu – pa jim niti ni treba slišati grozljivih podrobnosti iz Irske, Španije ali Kitajske, ampak zgolj nekaj podatkov … Potem pa mogoče s tem vedenjem ne storijo ničesar, mnogi se odločijo za posvojitev, nekateri pa smo se odločili aktivno pomagati pri zmanjševanju te problematike. Jaz vedno rečem, da če bi se vsak odločil vsaj del svojega časa nameniti prostovoljstvu, da bi pomagal komur koli oz. čemur koli, bi bil svet mnogo lepši. 

Prostovoljci v zavetišču Scooby
Prostovoljci v zavetišču Scooby

Kako ste se spoznali s hrti?
Društvo Hrtji svet Slovenije sem našla po naključju, na forumu Mojpes.net, nekje leta 2012. Potem sem začela slediti temu forumu, prvič pa sem se s problematiko hrtov srečala oktobra 2013, ko sem se z ekipo društva odpravila v špansko zavetišče Scooby, kjer smo bili teden dni prostovoljci, in … no, to je bilo dovolj, da so me hrti čisto zasvojili. Ko vidiš to problematiko na lastne oči, najsibo to v zavetišču v Španiji ali na Irskem, se zaveš, kako so hrti še vedno kruto izkoriščani zaradi pohlepa ljudi. Dejstvo, da se vse to dogaja v Evropski uniji in da to podpirajo vlade, je res nepredstavljivo. Hrti v teh državah niso tretirani kot psi, ampak res zgolj kot orodje za dosego cilja.In vsak tak obisk zavetišča da meni ogromno energije za delo naprej – čeprav so taki obiski naporni, tako fizično kot psihično. Ampak jim obljubiš, da jim boš pomagal do boljšega življenja.

Kako je nastalo društvo Hrtji svet?
O tem nam vsem največ pove kolegica Nataša, ki je pri društvu od ustanovitve. Pravi, da društvo Hrtji svet ni ravno prvo, ki je pripeljalo hrte v Slovenijo. Vsi naši ustanovni člani niso bili nič drugega kot navadni posvojitelji, ki so hrta dobili iz tujine s pomočjo tedaj še zgolj srčnih posameznikov. In ker jih je k temu dejanju vse po vrsti vodilo srce – internet nam je ponudil kar nekaj informacij o kruti usodi hrtov, kar se jih je dotaknilo –, so se našli in organizirali posamezniki, ki so želeli narediti še kaj več, nekako od daleč pomagati vsem zavetiščem v prvi bojni vrsti, ki pse neposredno rešujejo pred gotovo smrtjo. Niso imeli praktično ničesar – ne znanja, ne mreže poznanstev, ne sredstev. Samo par somišljenikov v tujini. In pa ogromno upanja, da če bodo povedali dovolj na glas, jih bo morda kdo slišal. V teh začetnih časih jim je zmago predstavljalo že samo to, da bi jim kdo prisluhnil in obtožil kruta dejanja v Španiji in Angliji/Irski, oboroženi s srčno voljo so nekako verjeli, da bodo vse ovire, kako psa dejansko pripeljati v Slovenijo, nekako sproti preskakovali.
Marsikdo bi rekel naivno, ampak v našem primeru: kjer je volja – je tudi hrt! In ljudje so slišali. In ljudje so prisluhnili in nas podprli, na več načinov, kot bi si kadar koli upali pomisliti. Po desetih letih še vedno komaj verjamemo številu posvojenih hrtov. In še vedno je najteže izraziti zahvalo vsakemu posvojitelju posebej. Ker preprosto ni besed, ki bi opisale hvaležnost. Pa tako to raje prepustimo kar hrtkom, večina posvojiteljev je itak že po prvem pogledu v te oči »zacumprana«.

Veterinarsko delo v zavetišču
Veterinarsko delo v zavetišču
- Oglas -

Kako pravzaprav poteka celoten postopek, od tega, da odpisanega psa rešite pred smrtjo, do tega, da ga pripeljete v Slovenijo in mu najdete primerne lastnike?
Mi sodelujemo z dvema zavetiščema, s španskim Scooby Medina in z irskim Great Hounds In Need. Psi se v zavetišču znajdejo na različne načine – lahko jih najdejo na ulicah, cestah, v gozdovih, lahko jih prevzamejo iz državnih zavetišč (kjer se jim ne piše nič dobrega), največjo srečo imajo pa tisti, ki jih lastniki sami pripeljejo v zavetišče. Ko so enkrat tam, pa jim različne organizacije po svetu začnejo iskati odgovorne posvojitelje. Nam je res pomembno, da s posvojiteljem vzpostavimo osebni stik, vedno opravimo recimo predposvojitveni obisk, kjer se pogovorimo o vsem, kar se tiče posvojitve, predstavimo specifike hrtov, kako je videti življenje s posvojenim hrtom in kakšne so lahko težave, s čim se lahko srečajo. To se nam zdi res pomembno, saj je posvojitev psa, posebno pa takšnega z zgodovino, odgovorno dejanje in posvojitelji morajo biti na to dobro pripravljeni. Po obisku pa, če se še vedno vsi strinjamo s posvojitvijo, gremo v iskanje primernega hrta. Mi radi rečemo, da se čisto za vsakega posvojitelja najde primeren hrt, je pa bistveno, da se pri posvojitvi odločimo glede na značaj psa, ne na videz – na koncu nam je naš pes itak najlepši.Po posvojitvi ostanemo s posvojitelji v stikih, vedno se lahko obrnejo na nas, če imajo kakršno koli težavo ali pa zato, da z nami podelijo srečne trenutke s posvojenci.

Ali se za posamezne pse ve, kakšno življenje so imeli prej – je zgodba posvojitelju znana?
V večini primerov ne – za španske hrte, galge, skoraj nikoli – ve se po navadi to, ali ga je v zavetišče pripeljal lovec ali pa so ga našli na cesti, v drugem zavetišču. Pri velikih angleških hrtih, greyhoundih, pa je njihova preteklost v večini skrbno dokumentirana – vsaj za tiste, ki so dejansko tekmovali. Za takšne so znani njihovi predniki, vse tekme (vodijo celotno statistiko, z videoposnetki …), in če so ga v zavetišče predali lastniki, imamo včasih tudi kakšen podatek več. Ni pa nujno, tudi pri greyhoundih občasno nimamo čisto nobenih podatkov o zgodovini. Velikokrat pa lahko iz obnašanja hrta sklepamo, kakšno življenje je imel pred posvojitvijo.

So bili posvojitelji na začetku skeptični do vaših psov, saj so menili, da so ti zaradi zlorab morda neprimerni za ljubljenčke, zlasti za družine z otroki?
Pogosto se zgodi, da so ljudje skeptični, še vedno obstaja predsodek pred posvojitvijo odraslega psa. Res je, da je pri psu, posvojenem iz zavetišča, z neznano preteklostjo, na začetku vedno treba biti potrpežljiv in pazljiv, da ga spoznamo in da vidimo, kako se navaja na naše življenje – to je zanj vedno velik šok, saj res ni vajen takšnega sveta. Ampak hrti so zelo prilagodljivi in se domačega okolja in ljudi lepo privadijo.

Je pa dejstvo, da vsak hrt ni primeren za vsakega posvojitelja, zato posebno pozornost namenjamo izbiri pravega psa. Družini z majhnimi otroki in brez izkušenj tako recimo nikoli ne svetujemo posvojitve plašnega psa, saj bi takšna kombinacija povzročala stres tako posvojencu kot posvojiteljem.

Postavna greyhoundica Dolly_

Kako poteka socializacija psa? Iz zgodb, ki so jih zapisali posvojitelji, vidimo, da so na začetku pogosto plašni, da se tako rekoč bojijo lastne sence in običajno ne zaupajo človeku.
Zelo odvisno je od socializacije in preteklosti psa, kakšni so – nekateri so res plašni, zadržani in nesocializirani, potem so tisti, ki potrebujejo nekaj časa, da se navadijo na urbano okolje, in tisti, ki jim je življenje en sam žur.Na žalost še vedno prevladuje mnenje, da so vsi hrti prestrašeni, ampak res ni tako. Pri vsaki posvojitvi moramo vzeti v obzir, da bo trajalo nekaj tednov, da se psi sprostijo in navadijo na novo življenje, šele po nekaj mesecih pa se začnejo res sproščati. Mi vsem svetujemo, da dajo hrtom čas, da spoznajo nov dom, novo okolico, in da jih v stresne situacije ne silijo, ampak da jim pomagajo postati samozavestni psi v novem domu. So pa hrti res psi, ki se, tudi če so na smrt prestrašeni, raje zvijejo v kupček ali se naredijo, da ne obstajajo, kakor da bi bili agresivni. Seveda moramo vedno upoštevati pasjo govorico in signale, kaj nam sporočajo, saj je to ključ do kakovostnega sobivanja za obe strani.

Hrti so zavoljo svoje anatomije rojeni tekači in marsikdo meni, da tak pes ni primeren zanj, saj ga je treba nenehno sprehajati in z njim teči. Pa ni čisto tako – potrebujejo gibanje, a radi tudi lenarijo, kajne?
To je verjetno najpogostejša zmota, s katero se srečujemo skrbniki hrtov – pogosto se zgodi, da nam na sprehodih rečejo, da ti psi potrebujejo veliko gibanja. No, resnica je kar daleč stran – hrti potrebujejo toliko gibanja kot vsi drugi psi, kar je en normalen sprehod na dan. Je pa res, da radi tečejo in jim moramo vsake toliko zagotoviti tek v varno ograjenih površinah, da lahko malce pretegnejo dolge noge.Galgi in greyhoundi so pravzaprav psi, ki večino dneva prespijo.V angleščini jih lepo opišejo z the world’s fastest couch potatoes (najhitrejši lenuhi na svetu, op. p.).Tako da za posvojitev hrta ni pogoj, da smo tekači ali zelo aktivni.

Katera je tista lastnost, ki je pri hrtih in morda zlasti pri rešenih hrtih posebna?
Prilagodljivost, nezahtevnost in neverjetno zaupanje v človeka. Hrtom je najpomembnejše, da so blizu svojega lastnika. Pogosto nas ljudje sprašujejo, ali so primerni posvojitelji, četudi ne živijo v hiši in nimajo ogromnega stanovanja. To hrtom res ni pomembno, saj jim največ pomeni, da so nekje v bližini – včasih se po stanovanju prestavljajo tako, da imajo svojega lastnika ves čas na očeh. In po vsem tem, kar so že doživeli, so še vedno pripravljeni zaupati posvojitelju.

Irsko zavetišče
Irsko zavetišče
- Oglas -

Na vaši spletni strani si lahko bralci pogledajo, katerim psom trenutno iščete dom, poleg stalnih lastnikov pa si želite tudi prehodnih.
Začasni skrbniki so zelo pomembni iz več razlogov. Prvi je, da enega psa vzamemo iz zavetišča, in s tem dobi drugi pes možnost, da sploh gre v zavetišče – tako rekoč rešimo dva psa. Začasni skrbniki psa navadijo na naše življenje in zato je potem bodočim posvojiteljem s tega vidika lažje. Pri galgih smo se za začasna skrbništva po navadi odločali v primeru, ko je pes nujno moral iz zavetišča – da se v zavetišču res ni znašel, je bil poškodovan ali bolan in je potreboval domačo oskrbo. Začasni skrbnik torej skrbi za psa do njegovega odhoda v nov dom, vse stroške pa krije društvo – začasni skrbnik mu torej namenja čas in po najboljših močeh poskrbi za socializacijo ter mu predstavi, kaj vse pomeni živeti kot družinski član.

Si želite, da bi ljudje tudi na splošno raje vzeli psa iz zavetišča ali odsluženega delovnega psa, namesto da kupujejo drage pasemske pse?
Mi zagovarjamo to, da morata biti tako nakup kot posvojitev odgovorna. Tudi posvojitev je lahko namreč neodgovorna in napačna odločitev, kjer krajšo potegne pes. Če se odločamo za posvojitev, moramo dobro preveriti, kako deluje društvo oz. zavetišče, biti prepričani, da dobimo vse potrebne informacije. Pri nakupu pa moramo seveda najti odgovornega vzreditelja z rodovniškimi psi, ki skrbi za to, da so predstavniki njegove pasme zdravi in značajsko ustrezni standardom pasme. Če hoče kdo le pasjo družbo, seveda vedno zagovarjamo posvojitev iz zavetišča, saj se v zavetišču najdejo psi vseh značajev in videzov. Če pa nekdo želi psa s prav posebnim značajem oz. s potencialom za posebno delo, pa je prav, da se obrne na odgovornega vzreditelja.

NAJNOVEJŠE

Spletna stran za pravilno delovanje uporablja piškotke. Z uporabo spletne strani se strinjate z z uporabo piškotkov in splošnimi pogoji poslovanja. Podrobne informacije o uporabi piškotkov na tej spletni strani so na voljo s klikom na nastavitve .
V redu
Več ×
×