Naravna škropiva za pogoste bolezni v sadnem vrtu

Kot vsake vrtnine pa imajo tudi sadne grmovnice in drevesa svoje škodljivce ter bolezni, ki jih je treba spremljati in nadzorovati, saj nam lahko v nasprotnem primeru uničijo pridelek ali pa celo kar sadno rastlino samo.

Marko Slapnik: »Prevajam jezik narave v govorico ljudi«

Težko je v le nekaj odstavkih opisati, s čim vse se ukvarja Marko Slapnik, vedno nasmejani gospod, ki vsakogar zlahka začara s svojo pozitivno energijo in širi svoje navdušenje nad naravo in Solčavskim, od koder prihaja.

Kako nevarni so v resnici sončni žarki?

Večina ljudi se iskreno začudi, ko izvedo, da so tudi sončni žarki, ki jih dobimo pri delu na vrtu, na sprehodu, na kolesu ali v gorah, prav tako škodljivi.

Meditacija lahko pomaga pri hitrejšem prepoznavanju napak

Ali ste pogosto površni in pozabljivi? Hiter vsakodnevni tempo je pogosto kriv za to, da naredimo precej več napak, kot bi jih sicer.

Doma narejeni pripravki za zatiranje škodljivcev na vrtu

V naravi lahko naberemo rastline, iz katerih sami naredimo pripravke, naravna škropiva oziroma sredstva za boj proti škodljivcem na vrtu.

9 trikov za učinkovitejše čiščenje preprog

Vzdrževanje oziroma čiščenje preprog je precej zahtevno. Zgolj sesanje običajno ne zadostuje.

Srednja leta kot priložnost za nov začetek

Morda se zdi, da so srednja leta prepozna za nove začetke, toda to nikakor ne drži.

Ljubezen do sebe: 5 nasvetov, kako postati lastna »duša dvojčica«

Ljubezen do sebe je osnova srečnega, mirnega življenja. Vendar pa to ni nekaj, v kar bi se lahko preprosto prisilili. Pozitivne afirmacije pogosto niso dovolj.
ZgodbeTonka Zadnikar: Vsaka ženska ima uro časa za gibanje

Tonka Zadnikar: Vsaka ženska ima uro časa za gibanje

MORDA VAS ZANIMA

V današnjem času si ni težko pridobiti instantne slave, da te imajo ljudje za »legendo«, pa je potrebno več kot nekaj fotografij na socialnih omrežjih. Tonka Zadnikar velja za legendarno oskrbnico slovenskih planinskih koč, najdete pa jo v Tonkini koči pod Vršičem, kjer rada poklepeta z obiskovalci, sicer pa se najraje vrti v kuhinji. Da si je pridobila takšen sloves, pa je botrovalo še marsikaj – je zagrizena športnica, ki tudi danes ne more brez teka, kolesarjenja in pohodništva, prav tako pa navdušena popotnica.

- Oglas -

Kako pomembno je Tonki gostoljubje, se je hitro pokazalo tudi pri mojem obisku. Klepetali sva pri njej doma, v hribovski vasici nad Kranjem, tik preden se je odpravila na Vršič. Njena lesena hišica, o kakršni marsikdo sanjari kot o idilični hišici za romantičen smučarski oddih, je namreč hiša odprtih vrat, kot jo imenuje sama. Tonka mi je predstavila svojega mačkona, malo sva poklepetali o njenem vrtu, kjer raste vse potrebno za domačo začimbno mešanico »vegeto«, med pogovorom sem lahko opazovala ptičjo krmilnico, na katero so poleg drugih ptic priletavali tudi čudoviti detli, prav tako pa ni šlo brez pokušine čemaževega namaza, zaseke in mohanta – posebnega bohinjskega mehkega sira z zaščitenim geografskim poreklom.

Za vse, ki hodijo v hribe, ste legenda.
Ja, skoraj eno celo delovno dobo sem preživela v hribih kot oskrbnica. Letos je 35 let, kar se ukvarjam z oskrbništvom. Od skromnih začetkov leta 1984 do zdaj.

Kako ste začeli s tem?
Živeli smo v Ljubljani in se nekoč odločili, da preživimo praznovanje novega leta v planinski koči. Nečakinja je živela v Kranjski Gori in njen mož je bil gospodar Mihovega doma, ki je bil čez zimo prazen, zato smo lahko praznovali tam. Takrat so se ljudje, ki so hodili na Vršič, začeli ustavljati pri nas, saj so mislili, da je koča odprta. Zaželeli so si čaj in kaj malega pojesti in jaz sem jih postregla kar s tistim, kar smo imeli zase. In takrat sem si rekla, zakaj se ne bi s tem dodatno malo ukvarjala – tako bom zaposlila tudi otroke, imeli se bomo »fletno«, ne bomo v Ljubljani za vikende in še koristno bomo kaj zaslužili, namesto da v mestu zapravljamo. In tako smo v marcu prevzeli Mihov dom in tam sem ostala pet let.

Tonka Zadnikar

Kakšne so razlike med oskrbništvom v osemdesetih letih in danes?
Ogromne. Včasih je bilo oskrbništvo nekaj drugačnega. Stari oskrbniki so bili cenjeni, zelo spoštovani in nekaj so veljali. Na primer Angela iz Vodnikovega doma, Zinka s Sedmerih jezer, na Vršiču je bil neki Božo, na Smrekovcu Fika … To so ljudje, ki so bili oskrbniki po trideset let in so jih ljudje cenili, in drugače so jih cenili tudi v njihovih (planinskih) društvih. Zdaj je pa na žalost zaradi predpisov in tudi zaradi zaslužka drugače.

- Oglas -

Verjetno oskrbniki niso v prvi vrsti pripadniki planinskih društev, temveč gostinci.
Ja, to morajo biti in morajo imeti s. p. Včasih so bili oskrbniki predvsem mlajši upokojenci, danes pa starejši težko sledimo vsem predpisom, sistemu Hasap in izpolnjevanju obrazcev, tudi plačilo je postalo težava, saj upokojenca ni preprosto plačati. In marsikje kroji usodo samo zaslužek in se sploh več ne potrudijo, da bi obdržali nekega oskrbnika, ki je dober – oskrbnik pa potrebuje od dve do tri leta, da se navadi koče, da se navadi ljudi, da se ljudje navadijo njega. Za visokogorje, kamor ljudje pridejo in grejo, to sicer ne velja toliko, velja pa za druge koče, kjer so stalni obiskovalci, »trimčkarji«, kjer imajo neke vpisne knjige zanje. Tam je dobro, da je stalen oskrbnik, ki pozna ljudi, ki ve, kdaj pridejo, kaj zanje pripraviti. Prav tako moraš dobro spoznati kočo, vedeti, kaj je z vodo in podobnim, kakšna je dobava.

Oskrbnik tudi ni le človek, ki goste postreže, temveč naj bi bil tudi zakladnica zgodb, vedel naj bi, kje v bližini kaj raste in katere živali so v okolici, kje se kam gre …
Ja, kje se kam gre. Tudi sama sem to že doživela – prideš nekam, kjer so novi oskrbniki, ki nimajo pojma, kje je pot, kje je nevarno. Sama imam na Vršiču tudi cel kup rožic, in ko me vprašajo, kaj dam v čaj, jim lahko vse pokažem. Ko pripravljam kakšno divjo hrano, na primer rukolo, koprive in regačico, pa me povprašajo, kje sem to dobila, jim pokažem in jih tako sproti še učim. Takšnih oskrbnikov, ki delamo to z ljubeznijo … Mogoče komu delam krivico, a mislim, da nas je še zelo malo.

Oskrbnik naj bi verjetno skrbel za tradicijo tudi pri ponudbi. Eno je, če dobiš na koči joto, pa gobovo juho in žgance, drugo pa, če strežejo palačinke.
Pravzaprav imamo preveč razvajene predvsem otroke. Pri meni se zgodi, da vprašajo, kaj lahko ponudim jesti, da bi otroci »pohančka«, pomfrit in kečap, in ker tega nimamo, nekateri starši tudi vstanejo in gredo tja, kjer to imajo. So pa tudi starši, ki se potrudijo, in njihove otroke potem zelo pohvalim in jim dam nagrado – povem jim, kako bodo zrasli, ker jedo žgance, in jim dam zelo dobre lizike. Tako jih skušam spodbuditi. Nekateri želijo tudi kokakolo, mi pa imamo domač melisin sok in vodo, kar je zelo dobro, pa še brez plastike. Vedno poskušam tudi malo vzgajati.

Otroci verjetno tudi ne vedo, kako težko je spraviti živila v gorske koče. Vršič ni taka težava, marsikje pa je treba živila prinesti, jih celo dostaviti s helikopterjem.
Res je, morda tudi ne razumejo, zakaj stvari ni.

Hoja v hribe, planinstvo, je ena redkih stvari, ki je ni treba promovirati – obisk raste sam od sebe, pogosto je gneča …
Na srečo je 90 odstotkov ljudi, ki so res planinci, ki razumejo stvari in vedo, kaj lahko pričakujejo. Je pa danes veliko komerciale, vse pa je postalo tudi zelo hitro, nič več ni sveto. Če pomislim za nazaj, nam nikoli ni prišlo na pamet, da bi šli pozimi na Ratitovec, na Triglav. Zdaj pa si zgrožen, ko na Facebooku bereš, kaj vse počnejo. Vsi hribi so včasih pozimi počivali in tja so šli morda edino alpinisti, ki so se pripravljali za Himalajo, in tega niso nikjer objavljali. Danes pa imaš ljudi, ki vso zimo objavljajo skrajne zadeve. In potem eden objavi in drugi prebere ter si misli: saj če je šel on, bom šel pa jaz tudi. In potem so nesreče, ljudje se izgubljajo.

Narava zahteva spoštovanje.
Ja. Naj bo tako kot včasih, pustimo hribe pozimi počivati. Imamo možnosti za turne smuke, vemo, kje se gre na turno smuko. Ni mi pa všeč, da se pozimi hodi na Triglav, saj to ni naraven red stvari.

Kako ste se začeli ukvarjati s tekom?
Poročila sem se mlada in takrat smo živeli na Jezerskem, tam smo že veliko hodili. Takrat sem tudi še študirala in po menjavi študiranja in faliranja sem pri 32 letih končno diplomirala ter se pri Elektru Ljubljana zaposlila v kadrovski službi, kjer sem pokrivala socialo. Ampak samo šola ti da premalo izkušenj za delo z ljudmi, ki imajo težave, na primer z alkoholom – posegaš v življenja ljudi in hitro lahko narediš več škode kot koristi. Tako sem se vključila v skupino pri doktorju Ruglju, ta pa je tudi od nas terapevtov zahteval, da tečemo, da gremo na Loško planinsko pot … Prej sem samo hodila, tekla nikoli. In potem sem začela teči, hoditi na polmaratone, maratone. Nato sem po treh letih morala pri Ruglju nehati, ker je imel mož zdravstvene težave, doktor Rugelj pa je zaradi svojih načel zahteval, da se zaradi teh odrečem odnosu z možem. In ker po njegovem nisem bila sposobna urediti stvari pri sebi, mi je dal vedeti, da potem ne morem urejati stvari pri drugih. Tako sem pri njem nehala in skoraj dvajset let opravljala isto terapevtsko delo pri doktorju Razboršku v Železničarskem zdravstvenem domu. Ampak tek mi je ostal. Od takrat vedno tečem.

- Oglas -

Je pa res, da bi bilo moje življenje lahko povsem drugačno, če bi se takrat drugače odločila. Mogoče ne bi bila oskrbnica, morda bi imela danes novega partnerja. Ampak danes sem, tako kot je, zelo zadovoljna. Imam veliko prijateljev, imam polno življenje, včasih še preveč. In prav nič ne pogrešam moškega ter si niti ne predstavljam, da bi se morala pri svojih letih ponovno prilagajati, da bi mu morala pripraviti zajtrk, skuhati kosilo. Če mi prija, lahko pač zjutraj grem in zvečer pridem. Super mi je.

Tonka Zadnikar

To je ta svoboda, ko človek najde mir in zadovoljstvo pri sebi, ko živi zase.
Res je, vidim pri svojih prijateljih. Tisti, ki so se ločili ali pa jim je žena oziroma mož umrl in so takoj našli novega partnerja, pri teh je dobro. Takoj so šli nazaj v kalupe. Kdor pa je bil nekaj časa sam, pa tega ne zmore več. Ker se navadiš. In tako sem jaz lahko prepotovala ves svet z maratoni. Toliko sem videla. Toliko mest! Praktično vso Evropo, pa tudi Ameriko, Azijo. Bilo je krasno.

Kateri maraton vam je najbolj ostal v spominu? Lahko izberete najlepšega?
To pa se ne da. Vsak ima nekaj posebnega. Pri vsakem doživiš nekaj lepega. V Berlinu smo tekli ob zidu, skozi vrata v vzhodni del. Dvakrat sem bila v Atenah in poseben občutek je teči po prvotni trasi, z Maratonskega polja. V Amsterdamu se teče ob vodah … Tudi naši domači, na primer od Preddvora do Železne Kaple, pa Radenci, Bovec … Vsak po svoje je krasen. Tudi Plitvice. In Riga … Ne moreš reči, kateri je najlepši. Si pa na kakšnem boljši in ti gre dobro, na kakšnem se pa malo bolj mučiš. Ampak saj ne tečeš za svetovni rekord, ne za denar, tečeš zase. In tečeš tako, da kaj vidiš. Včasih smo se po teku pogovarjali, kdo je kaj videl, na primer predvsem v Grčiji, ali so videli ob cesti mrtvega psa in ovco, ali so videli tega in tega tekača na sredi ceste, ali so videli neki poseben hotel … A nihče ni nič vedel, ker so bili kot konji s plašnicami, osredotočeni samo na uro, na čas. Ampak to je brez zveze. Za koga?

V teku moraš znati tudi uživati. Marsikdo mi tudi reče, da bi tekel, a je potem utrujen in ga vse boli. Ampak teči je treba ves čas, potem ti tek postane užitek, ne pa bolečina. Ko prideš domov, se oprhaš in naslednji dan nimaš »muskelfibra« in greš lahko spet … Teči je treba po pameti in po malem, da ti postane užitek. In med njim tudi nimaš nobenega šuma – lahko si urediš veliko stvari. Jaz si med tekom sestavim tudi jedilnik za kakšno skupino, grem v mislih po shrambi in potem doma vse zapišem. Doma to ne gre, saj je cel kup motečih stvari, igra radio … Ko sem bila še v službi in so se uvajali računalniki, sem med tekom v glavi zasnovala toliko tabel, toliko povezav … Med tekom ni nobene motnje – jaz ne tečem s slušalkami, to je greh. Pa še škodljivo je za sluh.

Kolesarite tudi. Verjetno ni ravno pogosto, da ima gospa pri vaših letih doma »specialko«.
To je splet okoliščin. Zelo rada kolesarim, čeprav za to nimam toliko časa kot nekoč, ko smo tudi s prijateljem hodili na daljše ture – prevozila sem dolge poti ob Muri, Dravi, Donavi, Innu. Za 70. rojstni dan pa sem si zastavila nekaj novih ciljev. Eden je bila triglavska stena. Za 70 let sem tako zlezla Dolgo nemško smer (najdaljša smer v severni triglavski steni, op. p.). V načrtu sem imela sicer Kratko nemško smer z izstopom Zimmer-Jahn, a mi je Klemen Gričar, gorski vodnik, rekel, da smo še zelo zgodnji in bi lahko šli dolgo. Tako smo bili v steni deset, enajst ur. Bilo je res krasno. In potem je prišel k meni na Vršič Tof (Tone Fornezzi, op. p.) v družbi gospoda Mermala (Jože Mermal, predsednik uprave BTC, op. p.), ko sta prišla na malico, sta mi prinesla tudi novo čelado, ker je bila stara res že slaba. In ker sem si za 70 let zastavila 1000 kilometrov v nogah, maraton, steno in kolesarsko pot DOS (dirka okoli Slovenije, op. p.), ki jo je zasnoval pokojni Jure Robič …

Saj menda niste prevozili DOS-a?!
Ne, ga pa bom. Ne kot tekmo, ker tekme zdaj ni, ga pa bom. No, in takrat mi je Tof rekel, da se je gospod Mermal odločil, da mi bo sponzoriral kolo. In potem mi je res dal Contesso Addict (model kolesa znamke Scott, op. p.). To ni to, ki ga imam spodaj pod hišo – imam spravljenega, saj so mi že dve kolesi ukradli. Je pa kar malo divje kolo zame, lani sem z njim padla, si zlomila ključnico, obtolkla glavo in se zbudila v rešilcu. Tako da sem hotela prevoziti DOS že lani, pa potem zaradi te nesreče ni šlo, letos pa me je zaustavila korona. Nisem mogla dovolj trenirati. Bom pa prevozila DOS v enem kosu. In to je edino, kar mi je še ostalo od ciljev za 70 let.

Kateri pa je bil maraton za 70 let?
Maraton v Rigi v Latviji. Krasen maraton ob reki Daugavi, kjer nisi niti videl vzponov, a so bili. To je bil krasen maraton, kjer so 42-kilometrski in 10- kilometrski tek uskladili tako, da so se nam maratoncem pri zadnjih petih kilometrih pridružili tekači na 10 kilometrov. To je bilo krasno in izjemna spodbuda za nas, kar poživilo nas je. In to sem predlagala tudi za Ljubljanski maraton.

Na Vršiču ste bili s kolesom?
Uf, pa velikokrat. Nisem bila na tekmovalnem jurišu, grem pa vedno na vzpon, ki ga organizira Elektro Ljubljana.

Tonka Zadnikar

Imate za letos kakšne načrte tudi glede koče?
Že lani sva se s hčerjo, ki ima kar nekaj idej, pogovarjali o tem, da bi kočo malo spremenili. Na Vršiču je sicer kar nekaj koč, a kadar je sezona, je dovolj dela za vse, tako da to ni težava. Sva se pa pogovarjali, da bi lahko poskrbeli za malo drugačno raven ponudbe, malo višjo. Letos je že sicer malo drugače. Hči ima v Kranjski Gori Gostilno pri Martinu, in ker so zaradi korone tam ljudje na čakanju, mi lahko nekateri pomagajo tudi na Vršiču. Je pa tudi mene ta korona malo ustavila. Umirila me je. Prej sem samo dirkala – petek, sobota in nedelja na Vršiču, v ponedeljek je treba oprati perilo, napisati seznam, kaj boš nabavil, opraviti stvari okoli doma. V torek in sredo pa je bilo spet treba nekam iti – teč, trenirat, iti na izlet. V četrtek sem potem spet vse pripravila in šla v petek nazaj na Vršič. Ves čas je bil hud tempo in tako sem se kar težko privadila na mir. Na to, da si znam doma v miru skuhati, da znam posedeti, kaj prebrati. Prej sem lahko brala samo zvečer, v postelji, zdaj sem si lahko čez dan zunaj pripravila ležalnik. Prav tako sem poiskala vse stezice okoli hiše in vasi. Prej bi imela vedno tudi slabo vest, če me ne bi bilo v koči, če bi me ljudje iskali in spraševali, kje je Tonka. Zdaj, po tem času, pa nisem več tako hudo navezana. No, sem navezana, ampak veliko mi pomeni ta novi mir. Tako da bi bila prav rada vsake toliko še malo sama zase in »frej«. Bomo videli, kako bo. Letos bomo delali tako, kot je, za naslednje leto pa bomo videli.

So pa še drugi načrti. Jeseni bi rada odtekla svoj 35. maraton, ki sem ga načrtovala tudi že lani, pa potem zaradi padca ni šlo. Želim si, da bi bil to Ljubljanski maraton. Sicer pa si želim predvsem to, da bi bila zdrava. Da bi bila lahko z vnuki in pravnuki. Da bi lahko kam šla, tudi na kakšno tekmo vnukinje Mete (Meta Hrovat, alpska smučarka, op. p.). Sama pravim, da je treba znati uživati življenje in vedno iz tistega trenutka, v katerem si, potegniti najboljše. Kaj nam ni lepo? Tudi če je deževen dan kot danes. Jaz bom danes dokončala čipko za zaveso in prav nič hudo mi ni, da moram ostati doma.

Še eno strast imate – kuhanje.
Znana sem po hrani, k meni hodijo ljudje jest. Zato ker kuham na star, tradicionalen način. Pri meni ni nobene kemije, nobenih kupljenih omak. Štruklje pripravljam takšne, kakršne me je naučila pripravljati moja mama – vseh 35 let delam enake sirove in orehove štruklje. Po skuto in mleko grem h kmetu, da je domače. Pripravljam ričet, joto, tudi sama zelo uživam v okusih. Kamorkoli grem po svetu, prinesem domov začimbe in recepte ter to potem pripravljam prijateljem. Ko sem bila oskrbnica na Kriški gori, je tja prihajala skupina, ki sem ji vedno pripravljala eksotiko. Rada imam tudi stvari iz gozda. Sedemkrat sem bila v Nepalu in njihove jedi so mi zelo všeč, sem bila pa tudi v Peruju, kjer sem se naučila pripravljati jedi iz avokada, po tem, ko sem bila v Rusiji, sem pripravljala boršč. Po obisku Kambodže in Laosa sem pripravljala kari. V tem res uživam in tudi sama zase skuham kakšne takšne traparije. Sem pa tudi nabirala polže ali pa so mi jih prinesli drugi, potem smo jih dali v hladilnik, da so se zalizali, nato pa smo jih skuhali in pojedli. In takšne stvari ljudje pri meni poznajo, tako da že sami vprašajo, ali imam kaj posebnega. Skuham tudi zelo dobra bograč in čili. Čili pripravljam iz govedine, rezane na lističe, tega sem se naučila v Peruju.

Sicer pa na koči prodam ogromno bograča. Nekateri mi pravijo, da je izjemen, še boljši kot v Prekmurju. Ampak za tega me lahko zbudite tudi sredi noči, pa ne bo težava. Imam mere za posodo mesa, posodo krompirja, natanko vem, koliko naj bo čebule, koliko paprike. To lahko naredim tudi sredi noči. Če bi ga morala tule doma narediti majhno skledo samo zase, pa ne bi šlo.

Druga stvar, po kateri sem znana, pa so čaji. Čaja nisem kupila v trgovini vsaj dvajset let. Spomladi začnem nabirati in nato samo dodajam. Moj čaj (in zraven piškotek) vsi pohvalijo. Šilce pa vanj ne »paše«, ker dam v čaj limono. Imam sicer krasne »šnopčke«, saj sama delam travarico in melisin liker, pa smrekovec in košutnik.

Imate, poleg vsega že povedanega, še kakšen življenjski recept? Obstaja kakšen Tonkin nasvet?
Povedala bom tisto, kar vedno poudarjam. Rada bi spodbudila predvsem ženske. In to starejše. Jim povedala, kako pomembno je gibanje. Ni jim treba teči, treba pa je hoditi. Treba se je potruditi in biti vsak dan malo aktiven. Dokler se da voziti kolo, je treba voziti kolo. Dokler se da iti v hribe, je treba hoditi v hribe. Naj jih ne bo sram, če so zadnje na kakšni tekmi. Ko sem se včasih udeleževala tekov, je bilo na njih ogromno navadnih ljudi. Ko grem danes, pa so na njih sami tekači, sami vrhunski tekači. Tudi z rezultatom, ki za tvoja leta sploh ni slab, si tako nazadnje zadnji. Ampak jaz pravim, da nekdo pač mora biti zadnji. Nič se ne sekiram. Ker je za življenje tako zelo pomembno, da se gibaš. Še potem je težko, ko pride bolezen, ko se ne moreš. In nobena ženska ne bo rekla, da nima eno uro časa zase. Čeprav imaš polno dela, ni res, da nimaš ene ure zase. Kolikokrat tudi kakšna reče, da saj je ves dan pokonci, ves dan dela v kuhinji. To ni nič. Jaz naredim na Vršiču 10 kilometrov po hiši in okoli nje. Ampak to ni nič, migati moraš, da ti začnejo bolj delati srce, pljuča. Treba se je potruditi. Tudi če je dež, se da – saj imamo dežnik in nismo iz sladkorja. Če smo ves dan doma, pa smo samo slabe volje.

Tonkini nasveti in modrosti so zlata vredni, saj govori iz življenjskih izkušenj. Če boste planinarili v bližini Vršiča ali pa se čez prelaz zgolj samo peljali, se zato gotovo ustavite pri Tonkini koči in z njo poklepetajte. Sama pravi, da se je v vseh teh letih, odkar je oskrbnica, izjemno veliko naučila. In ker ne bogatijo samo dogodki, temveč tudi ljudje, lahko ob skodelici čaja ali bograču poskrbite za zanimivo izmenjavo besed, ki bodo dale tako vam kot njej še kakšno novo idejo in še kakšen nov cilj – in bolj ko se bo zdel ta letom neprimeren, večja je možnost, da nas bo Tonka vse presenetila in z njim opravila za malo malico.

NAJNOVEJŠE

Spletna stran za pravilno delovanje uporablja piškotke. Z uporabo spletne strani se strinjate z z uporabo piškotkov in splošnimi pogoji poslovanja. Podrobne informacije o uporabi piškotkov na tej spletni strani so na voljo s klikom na nastavitve .
V redu
Več ×
×