Ekologija & okoljeTeja Glažar: Tečna na prijazen način

Teja Glažar: Tečna na prijazen način

MORDA VAS ZANIMA

Kavo, obvezno spremljevalko intervjujev, je hotela plačati ona. »Vedno plača starejši,« je poudarila Teja Glažar. »Vidite, tako je to, če provinca pride v mesto,« se je pošalila, ker tega pravila bontona pač ne poznajo povsod. Ampak tisto o »starejših« morda velja za leta, za vse drugo pa vsekakor ne. Teja, bistrega uma in duhovitega jezika, kar prekipeva od energije. In ko je že mislila, da bo uživala v pokoju, sta ji na pot prišli najprej nadaljevanka Usodno vino in potem Reka ljubezni. V obeh je igrala oziroma igra lika, ki sta ljudem tako všeč, da jo kar ustavljajo na ulici.

- Oglas -

Ali ste od nekdaj hoteli postati igralka?

Nikoli. Bila sem v konjeniških vodah in hotela postati džokejka, a takrat tega pri nas sploh ni bilo. Hotela sem biti tudi arheologinja, ker smo imeli dobro profesorico za zgodovino, pa atomska fizičarka (čeprav ne znam niti seštevati),   prav tako zaradi dobrega profesorja, ki je prišel s pariške Sorbone v Zagreb, kjer sem obiskovala srednjo šolo za oblikovanje, in nas je vse navdušil za to, nas, slikarski oddelek. Formule sem se naučila na pamet, a matematika in jaz pač ne greva vkup. Če so, so mi oceno pri njej podarili zaradi drugih ocen. Še danes imam težave z njo, a če sem do zdaj preživela, bom še naprej.

Vaša mama je bila defektologinja. Vas ni njeno delo nikoli zanimalo?

Bog ne daj! To te spremlja vse življenje. Zdravniki oziroma recimo temu višji sloji so te osebe s posebnimi potrebami včasih inštruirali doma (da so si znale zavezati čevlje, zapeti plašč), ker teh otrok niso dali v dom. Tako so hodili še k nam na dom. Ko smo se iz Maribora preselili v Ljubljano, je moja hčerka rekla: »Ti, pa kaj je tukaj tako čudno, da je toliko ljudi s posebnimi potrebami?« V bistvu pa smo se preselili zraven šole Janeza Levca v stari Ljubljani, tako da, kot rečeno, so nas »spremljali«. Ti ljudje so krasni, da se razumemo, tudi sama sem se ukvarjala z njimi, se igrala, kaj poskušala narediti z njimi, ko sva s sestro hodili jest v internat, kjer je delala moja mama. A ko so prišle počitnice, so pozabili vse, in je bilo spet treba začeti vse od začetka. Za tako delo moraš imeti res ogromno potrpljenja, jaz pa ga nimam. Tudi moja mama tega dela dolgoročno ni zmogla, čeprav jo je veselilo, ker končnega rezultata ni.

- Oglas -

Oče pa vam je umrl.

Oče uradno še vedno živi, ker nikoli nismo dobili mrliškega lista. Izginil je leta 1945, ponoči so prišli in ga odpeljali. Nikoli več ga nismo videli, nikoli nismo izvedeli, kaj se je zgodilo, čeprav se je mama resnično trudila. V mariborski občini skratka še vedno živi, kot smo ugotovili, ko je mama umrla in smo šli urejat dokumente. Ker so mi povedali, kaj vse bi morala narediti, da bi mrliški list dobila, sem se razjezila in rekla: »Dobro, pa naj živi naprej.«

Teja Glažar

Kaj natanko se je zgodilo?

Povojne čistke. Živeli smo na vasi pri babici v Središču ob Dravi. In če koga niso marali – oče je bil Hrvat in tujcev pač niso marali –, je bil že tako ali tako osovražen. Vsi so se spraševali, zakaj se je Rezka (moja mama) sploh poročila s takim, ko je vendar tam polno fantov. Mama se potem ni več poročila, ker je bil to idealen zakon, vsaj po pripovedovanju.

Koliko ste bili stari, ko je oče izginil?

Jaz sem imela takrat tri leta in pol, sestra pa je bila dve leti mlajša.

Rodili pa ste se v Varaždinu.

- Oglas -

Slučajno, na poti. Živeli smo v Zagrebu, a je bil oče, ki je poučeval književnost, grščino in latinščino, prestavljen v Rumo in na poti tja se je morala mama ustaviti in me roditi.

S sestro sta v otroštvu imeli sence na pljučih in sta se tudi dlje časa zdravili v Gozdu – Martuljku. Od česa ste jih dobili?

Ne vem. Verjetno od prehrane, same revščine po vojni. V zdravilišču sva bili dve, tri leta. Tam sva tudi obiskovali šolo. Vsi smo bili v enem razredu in je bilo prav lepo.

Ste po vojni zelo občutili revščino?

Tega se spomnim predvsem v mestu. Pri babici na vasi niti ne. Bila sem tudi premajhna. Imeli smo zemljo, vinograd, sadovnjak. V kleti smo imeli repo, krompir, jabolka. Pa krave smo pasli. Imela sem kravo, ki ji je bilo ime Berta. Krav sem se bala in zato so mi dali njo, ki je bila najstarejša. Prvi v Sloveniji smo imeli tudi kravjo miss Slovenije in to je bila naša krava Mira. Celo na radiu so imeli reklamo, v kateri so rekli: »No, zdaj se bo oglasila miss Slovenije!« in Mira je naredila: »muuuuuu«. Babica, pri kateri smo živeli, me je sicer sovražila. Za menoj je metala polena in vpila: »Fačuk, fačuk,« kar pomeni pankrt po prleško, ker sem bila podobna očetu, moja sestra pa je bila podobna mamini družini, kjer so vsi črni, imajo črne oči.

Revščino pa si potem v Mariboru, kamor smo se preselili, res čutil. Tja smo prišli z enim kovčkom. Tam si moral vse kupiti. Stanovanje, dve sobi, smo dobili v neki vili, a imeli nismo ničesar, niti pohištva. Revščino sem občutila še celo na akademiji. Ker tri dni nisem jedla, ker mi je včasih zmanjkalo denarja, sem nekoč padla v nezavest. Takrat ni bilo različnih organizacij, ki bi ti pomagale; da bi beračil na cesti, pa je bilo sploh nepojmljivo. Dokler nisem padla v nezavest, sošolci sploh niso vedeli, da nimam štipendije, da nimam ničesar. Potem mi je sošolec Radko Polič priskrbel štipendijo in je bilo bolje.

Kako ste sploh od želje po tem, da bi postali atomska fizičarka, prišli do akademije?

Dokončala sem šolo za slikarstvo in grafiko. Dva meseca sem bila v službi v ateljeju, kjer smo izdelovali neonske zapise, ki so prišli takrat v modo. Čepeti si moral na podu in izrisovati črke. To je bilo tako duhamorno, da sem si rekla: »Tega pa tudi ne bom delala.« Potem se hotela postati slikarka, a mama ni bila za to, ker je menila, da se s tem ženska ne bi mogla preživljati, razen če bi imela kakšen krožek, to mi pa tudi ni dišalo, ker nimam živcev za pedagoško delo. In nekdo mi je predlagal, naj se prijavim na igralsko akademijo. Rekla sem, da o tem nimam pojma, a so me prepričali, da bom imela vsaj študentski status.

»Okej,« sem si rekla, »pa grem in bom vmes še malo razmišljala, kaj bi.« In glej ga, vraga, sprejeli so me. Morda zato, ker sem govorila v zagrebško-slovenskem slengu, ki se jim je zdel smešen. Zagotovo ne zato, ker sem jim odkrito povedala, da ne poznam nobenega igralca. Od začetka se mi je vse na akademiji zdelo malo otročje, recimo improvizacije, ko so mi govorili, naj bom kača. Pina Mlakarja sem vprašala: »Zakaj bi pa jaz bila kača?« Ko pa smo delali nekega Sartra, me je pa začelo zanimati. Začeli smo tudi malo statirati v Drami in v Mestnem gledališču. In tako sem končala akademijo.

In tam spoznali moža, režiserja Jožeta Babiča.

Bilo je v četrtem letniku akademije, ko sem statirala v mestnem teatru, on pa je režiral. In se je zgodilo, čeprav nisem imela najmanjšega namena, da bi se poročila z režiserjem ali kaj podobnega. A vse, kar sem poskušala v drugo smer, je vedno prišlo nazaj v to smer. Potem pa sem se nehala upirati, ker je očitno usoda hotela ravno to. Kaj dosti drugega niti poznala nisem.

Teja Glažar

Ali to drži, da če sta zakonca v podobnih poklicih, sta bolj razumevajoča drug do drugega?

Ne vem, ker pri nas je bilo zelo burno, ker sva bila kolerika. Njega tudi nikoli ni bilo doma. Veliko smo gostovali po terenu. Imela sva majhnega otroka, varstva za zvečer pa nismo dobili. Tako da sem hčerko Barbaro vlačila s seboj po gledališču, garderobi, gostilnah. In potem sva se spričkala. Naokoli so leteli piskri, krožniki. Res pa je, da nisva bila zamerljiva. Jaz sem pač mislila, da se moram dreti, in ko sem končala, je bilo vse okej. Nekateri zakonci imajo res srečo in se dopolnjujejo. Ampak če sta dva igralca, je pogosto težava, da je eden boljši in ga ves čas hvalijo. Če se na primer žena podredi, je v redu, če ne, pa ne, in gredo narazen. Ampak saj to velja tudi za druge poklice. 

Vajina »baza« je bila Nova Gorica.

Malo sva bila v Ljubljani, potem sva šla živet v Trst, ker je on že prej živel tam. Dokler nismo dobili stanovanja, sem se v Novo Gorico, kjer sem dobila službo,  vozila, njega pa so potem tudi prosili, naj bo tam direktor in umetniški vodja. Pravzaprav so meni rekli, naj ga pregovorim. V Novi Gorici zdaj živim že petdeset let.

Veliko ste gostovali, res garali, očitno je igralski poklic resnično naporen, a vaša hčerka se je kljub temu odločila zanj.

Tudi ona ni mislila, da se bo. Hodila je v staro Gorico na klasični licej, da ji bo laže, da se bo dobro naučila latinščino, ker je hotela študirati farmacijo ali medicino. Naenkrat, iz čistega miru v četrtem letniku pa si je zaželela na igralsko akademijo. In kaj sem hotela? Nisem bila navdušena, braniti pa tudi ne moreš. Čez deset let je ugotovila, da je to preveč naporno, preveč se moraš podrejati. Je velik individualist, tako kot njen oče. Vse mora narediti po svoje. Pa tudi preveč občutljiva je. V tem poklicu je katastrofa, če te vse prizadene.

Saj sem jaz tudi občutljiva, ampak sem se naučila, kako greš čez to. Sem pač iz kmečke družine in sem bolj odporna, čeprav sem veliko prejokala zaradi slabih kritik. Enkrat sem celo hotela narediti samomor zaradi tega. To se mi zdi danes »čisto mimo«. Takrat pa misliš, da je konec sveta. In ko je hčerka ugotovila, da to ni zanjo, sem ji rekla: »Beži proč.«

In danes živi v Bruslju in rešuje živali.

Ja, in zdaj imamo povsod, kamor gremo, mačke in kužke. S tem ima grozno veselje.

Kako to, da prav v Bruslju?

Njen mož je doktor kemijskih znanosti in tam dela že dlje časa. Srečala sta se, ko je prišel na obisk v Ljubljano. On je sicer s Koroške. Nekaj časa je živela na relaciji Bruselj–Ljubljana. Potem se je odločila, da vse skupaj pusti in gre v Bruselj. Tam je sklenila prijateljstvo z žensko, ki ima zasebno zavetišče, ker ima dobro situiranega moža in ji vse to plačuje. Barbara pa se ukvarja predvsem z mednarodnimi posvojitvami. Potuje po celotni Belgiji, nadzira posvojitelje. Neki mucek, Pojito, je šel v Chicago k nekemu pisatelju, ki zdaj o Pojitu celo piše.

Kako boste preživeli letošnje poletje? Boste kaj izpregli?

Kje pa. Začeli smo snemati naslednjo sezono Reke ljubezni. Nekaj bomo sicer vmes imeli prostih dni, ki so si jih izborili kolegi, ki imajo družine. Jaz pa bom verjetno takrat šla na operacijo sive mrene. Oči mi res nagajajo, ker moram zaradi rumene pege vsak mesec ali na vsaka dva meseca hoditi po injekcije naravnost v oko, ker bi bila sicer zdaj že slepa. Tega, da mi kdo šari po očeh, res ne maram. Vsega, kar mi morajo delati po glavi, ne maram! Težko prenašam že maskiranje, friziranje.

Skratka, po obiskovanju zdravnikov o upokojitvi vseeno še ne bo govora.

Upam, da jo bom kdaj dočakala, da bom videla, kako je to. Valjala se bom po  postelji, vstala, kadar bom hotela, ničesar ne bom imela nad glavo, nobenih dolžnosti. Mnogi me strašijo, naj kar delam, ker da mi bo grozno, ko bom v pokoju, da se bom dolgočasila. Ampak ker se nikoli v življenju nisem, mislim, da se tudi v pokoju ne bom. Si bom že našla kaj! Sploh si ne za Usodno vino ne za Reko ljubezni nisem mislila, da bomo snemali več sezon, ker nihče ni vedel, ali bodo ljudje hoteli gledati slovenske igralce, ker so vajeni podobnih serij iz na primer špansko govorečih držav.

Teja Glažar

Kako ste zadovoljni z Reko ljubezni? Je vaš lik, Angelca, zdaj že tako priljubljen, kot je bila babi Ana v Usodnem vinu?

Pred kratkim me je ustavila neka gospa, ki mi je vse razložila, koga mara in koga ne mara. Za Angelco mi je rekla: »Vi ste zoprni na prijazen način.« Ampak verjetno je to povezano še z Usodnim vinom, od katerega imam bonus. Jaz se kot Angelca trudim biti čim bolj zoprna. Včasih se malo spozabim in sem malo preveč prijazna. Babi Ana mi je bila super, ker mi ni bilo treba nič igrati, ker sem natanko vedela, kako se odzvati, ker sem igrala kar sebe. Pri Reki ljubezni pa se že moram nadzorovati. Za igralca je super, če imaš različne like. Ne moreš ves čas »istih guncati«. Edino, kar mi ni bilo všeč, je bilo, da so me za Reko ljubezni ostrigli. Kot oskubljena kokoš sem. A pač niso hoteli, da bi bila preveč podobna babi Ani. Poigravali so se celo z idejo, da bi imela črne lase, a sem rekla, zakaj bi bila črna, če sem pa siva.

Pred kratkim je na Facebooku zakrožil posnetek o tem, kako se do žensk s sivimi lasmi ljudje drugače obnašajo, dobivajo manj priložnosti, hkrati pa so o tem, kako super je imeti sive lase, spregovorile ženske, ki so ponosne nanje. Kaj vi menite o sivih laseh?
Jaz sem si zelo oddahnila, ko sem se nehala barvati. Saj bi se že prej, ampak mi hči ni pustila. Govorila mi je, da bom kot stara baba, da me bodo postarali. Potem sem si na neki točki rekla, da se ne bom več, ker se mi ne ljubi. In meni se zdi super. Moji lasje so bili že vseh barv, od rdečih do roza. V mladih letih sem bila celo model za pričeske in smo šli na evropsko prvenstvo v friziranju. Pol glave sem imela roza in pol zelene. Po vrnitvi s prvenstva sem se ravno vpisala na akademijo z lasmi še vedno v teh dveh barvah, ker ju je bilo težko sprati.

Morda so vas pa tudi zaradi teh divjih las sprejeli na akademijo.

Morda pa res.

Je bil zunanji videz pomemben pri vaši karieri?

Meni je škodil. Nisem veljala za lepotico, rekli pa so, da sem čedna, majhna, drobcena, in kot taki so mi vrsto let dajali samo »dekorativne« vloge ljubic in podobno. Vedno je veljalo, da čedna dekleta niso ravno najboljše igralke, in si se moral dokazovati, da tudi ti zmoreš več. To mi je pobralo petnajst let. In če imaš ob vsem tem še nizko samopodobo, tako kot sem jo imela jaz … potem si lahko mislite, kako je bilo.

Ali se to kdaj popravi, namreč nizka samopodoba?
Ko si star šestinsedemdeset let in ti ni več mar. Ko te ne briga, kaj si kdo misli.

NAJNOVEJŠE

Spletna stran za pravilno delovanje uporablja piškotke. Z uporabo spletne strani se strinjate z z uporabo piškotkov in splošnimi pogoji poslovanja. Podrobne informacije o uporabi piškotkov na tej spletni strani so na voljo s klikom na nastavitve .
V redu
Več ×
×