5 vrst zelenjave, pri katerih je toplotna obdelava koristna

Katere so tiste vrste zelenjave, ki jih sicer lahko uživamo tudi presne, vendar je praviloma precej bolje, če jih pred zaužitjem toplotno obdelamo?

Razrešena velika uganka, povezana s parkinsonovo boleznijo

Znanstvenikom je uspelo najti odgovor na pomembno vprašanje, povezano s parkinsonovo boleznijo.

Revija Bodi eko, Julij-Avgust 2022

Kaj je lepšega v vročih poletnih dneh, kot to, da se lahko uležemo v senco in v roke vzamemo odlično revijo s koristnimi nasveti in recepti?

Nič več opičjih koz?

Sama bolezen se sicer žal ne poslavlja, toda vse kaže, da se bo kmalu poslovilo njeno trenutno ime.

Pritisnite na to točko … in zaspali boste prej kot v 2 minutah

Ali zvečer pogosto težko zaspite? Gre za težavo, ki je vse prej kot redka. Pogost krivec za nespečnost je stres, vendar je lahko povezana...

Znanstveniki zaobrnili gensko mutacijo, povezano z avtizmom

Znanstvenikom, ki se ukvarjajo z iskanjem rešitve za avtizem, je uspel pomemben preboj.

7 dragocenih lekcij, povezanih s težkimi preizkušnjami

Težke preizkušnje so v življenju praktično neizogibne. Vendar se lahko tudi iz situacij, ki se zdijo na prvi pogled izključno negativne, naučimo ogromno.

5 osebnostnih lastnosti, ki lahko pokopljejo razmerje

Katere so torej tiste malce manj očitne lastnosti, ki se jih je pametno znebiti, če želite, da odnos obstane?
Osebna rastStarši, želite ljubeče odnose s svojimi otroki?

Starši, želite ljubeče odnose s svojimi otroki?

MORDA VAS ZANIMA

Gospa mi je pripeljala vsa razburjena svojo odraslo hčerko na terapijo z besedami: »Poglejte jo, nič ni samozavestna! Nikoli ne bo nič iz nje! Nesposobna je in popolnoma nesamozavestna! Pomagajte ji!«

- Oglas -

Obrnila se je in hotela oditi. Prosila sem jo, naj sede. Kako naj hčerka dobi samozavest, če ji mati govori, da je nesposobna in nikoli ne bo nič iz nje?

Primarna družina ima neizogiben vpliv na razvoj posameznika

Skozi proces se je odstirala dinamika družinskega življenja. Deklica nikoli ni smela izbrati, kaj bo oblekla. Ni smela izbirati svojih prijateljev. Ni smela izbirati svoje hrane. Večina ji je bila odvzeta, ker je po materinem mnenju predebela. Ker je bila lačna pozornosti in sprejetosti, se je skrivaj potešila s kruhom in sladkarijami ter se posledično znašla v peklu bulimije. Če se je še tako trudila, deklica nikoli ni bila dovolj dobra za svojo mater.

Izjemno pomembna je družinska dinamika. So odnosi razumevajoči, ljubeči, povezovalni ali morda vlada nestrpnost? Kako je z uravnavanjem čustev? V nekaterih družinah je kričanje, zmerjanje in poniževanje vsakdan, saj se nezavedno nadaljujejo vzorci, prineseni iz primarne družine. Prav tako je za otroka neizmerno hudo, če je način kaznovanja v družini ignoriranje, kar je najvišja stopnja čustvenega nasilja. Otrok ponotranji občutek, da ni vreden, da živi. Prepoved na obstoj!

Svoja nezavedna čustva prenašamo na otroke

Ste v vlogi žrtve? Vaš otrok sliši morda: »Boš že videl, kako ti bo, ko bom umrla. Ti si kriv, ker si tako poreden! Bolje bi bilo, da te ne bi rodila!«

- Oglas -

V jezi zmerjate z raznimi etiketami, da je lenuh, nesposoben in da iz njega nič ne bo? Morda so zmerljivke še hujše, podkrepljene s surovimi kletvicami?

»Moj otrok me tako sprovocira, da ga moram udariti!« mi je rekla mlada mamica. »Nemogoč je, nalašč mi to dela!«

Otrokova temeljna potreba je biti sprejet in ljubljen. Če ne dobi pozornosti, tvega tudi negativno pozornost, le da bi jo dobil! Torej naredi tudi neumnost, čeprav ve, da bo kaznovan. Tako zelo hrepeni po pozornosti.

Otrok potrebuje objem. Potrebuje občutek, da je sprejet in ljubljen. Potrebuje iskreno pohvalo ter občutek, da je viden in slišan.

Če torej vzrojite, kričite in celo udarite otroka, govori to vedenje o vas in nikakor ne o otroku. Za agresivnim vedenjem se skriva nemoč. Vprašajte se, na katera vaša nezavedna čustva je otrok nehote pritisnil? Občutite poleg nemoči morda občutek, da niste cenjeni in vredni? Otrok je bil le sprožilec, da so se zbudila vam lastna čustva, potisnjena v podzavest, ki ste jih ponotranjili že kot otroci v svoji primarni družini ali med vrstniki. Torej gre za nedorasel odziv lastnih frustracij.

Svoja zgodba so tudi spolne zlorabe, ki jih je za zaprtimi vrati več, kot si lahko zamislimo.

Morda se vam zdi moj zapis krut, vendar izhajam iz vsakodnevne prakse svojega dela in dolgoletnih izkušenj.

Ozavestimo svoje nedelujoče vzorce iz preteklosti

- Oglas -

Vsak od nas v odrasle partnerske in starševske odnose prinese s seboj svoje kovčke iz lastne preteklosti. Svoje rane, razvade, delujoče in nedelujoče vzorce, obrambne mehanizme ter različne vrednote, želje in pričakovanja.

Seveda se vsi po svoje trudimo, da bi bili dobri starši, vendar kljub temu povzročimo otrokom, ki naj bi jih ljubili najbolj na svetu, nemalo škode.

Poglejmo, kako ravnamo s čustvi. Idealno bi bilo, da so vsa čustva dovoljena. Največkrat so starši selektivni do izražanja čustev. Lepo je, če si prijazen in nasmejan. Jeza ni dovoljena, prav tako ne jok. Če fantek joče, nemalokrat slišimo zasmehovanje, da je deklica.      

Jeza je legitimno čustvo, ki nam pokaže, kje je naša meja. Na prvi mah jeza izraža željo po bližini ali umiku. Sicer si lahko jezo predstavljamo kot pokrov, pod katerim so zakrita globoko v podzavest potisnjena čustva, kot so strah, nemoč, nevrednost, krivda, sram, brezup in podobno. Najlaže je svojo jezo stresti na nemočnega otroka (stresanja jeze na šefa si navadno ne bi dovolili).

Z nezavednimi odzivi si zastrupljamo medsebojne odnose.

Jezo izrazimo na pravi način

Kar je izjemnega pomena in vedno poudarjam ter učim pri svojem delu, je, da moramo jezo izraziti. Nikakor ne smemo izlivati lastne jeze in besa na drugo osebo, nikakor ne nase v smislu avtodestrukcije, niti v razbijanju in uničevanju predmetov. Zdravilno je izraziti jezo, vendar tako, da nikogar ne prizadenemo.

Najprej ozavestimo, da se je zgodil sprožilec, ki je povzročil, da so na plan prišla lastna nezavedna čustva in obrambni mehanizmi. Nato lahko izberemo, da se bomo zavestno odzvali drugače, kot smo bili navajeni v primarni družini.

Pomembno je, da najdemo zdrav način, kot so npr. tek, kričanje in preklinjanje v naravi, v zaprtem prostoru, udrihanje v blazino, v boksarsko vrečo, izliti ves gnev brez olepšav na papir in podobno.

Starše in otroke v svoji svetovalnici učim, da izražajo svojo jezo s pomočjo plišastih igrač, blazin in na način, kot sem ga opisala zgoraj. Ko damo otroku pravico do jeze, mu damo pravico do izražanja svojega jaza. Začuti, da obstaja in da mu je dovoljeno biti v stiku s svojimi čustvi in se izraziti v celoti.

Pri tem ne pozabimo: če učimo svojega otroka konstruktivno izražati jezo, si nikakor ne moremo privoščiti, da bi sami kričali, razbijali po stanovanju in zmerjali. Kakšen zgled potem dajemo svojemu otroku? Kaj lahko potem pričakujemo? Kakšen odnos s tem gradimo?

Pogoj, da delam z otroki ali mladostniki, je, da najprej delam s starši. Želim spoznati njihovo družinsko dinamiko, njihova ravnanja, vzorce in mehanizme ter   jih po potrebi opremim z dodatnimi znanji in orodji za ravnanje, da skupaj še bolje podpremo otroka.

Jeza ima rušilno moč v odnosih. Čudovito je, da ima vsak posameznik moč, da izbere drugače.

Kdor spoštuje, je spoštovan

Ne pozabimo, otrok se bo naučil spoštljivega in ljubečega vedenja le iz odnosa svoje družine. Torej nikakor ne pridejo v poštev besede, ki smo jih od staršev pogosto slišali, ko smo bili majhni: »Moraš me spoštovati, ker sem starejši!« Pri tem so se vedli na način, ki je bil daleč od spoštljivega.

Zanimivo je tudi, če ubesedimo svoja čustva, se v večji meri že stopijo. Npr. če rečemo: »Presneto, sem jezen!«, v trenutku občutimo olajšanje. Prav tako, če glasno izrazimo, da smo žalostni ali veseli. S tem si pomagamo, da se čustvo laže sprosti.

Poglejmo si, kakšno bi bilo idealno izražanje čustev v družini.

Če opazujemo naravo, lahko vidimo, kako se izmenjujejo sonce, dež, nevihta, megla, toča, sneg in spet sonce. Prav tako je tudi v nas. Smo paleta čustev in pomembno je, da so vsa čustva dovoljena. Otrok potrebuje temeljni občutek, da je sprejet, ljubljen in da je takšen, kot je, v redu, čudovit. Prav tako potrebujemo in hrepenimo po teh čustvih skozi vse življenje.

To pomeni, da je otrok brezpogojno sprejet, ne glede na to, ali je jezen, vesel, žalosten. Potrebuje varnost in sporočilo: »Tukaj sem zate! Rad te imam!«

Pota odraščanja

V prvih letih otrokovega življenja si sledijo obdobja, ki so izjemno pomembna, saj se takrat v otroku gradijo zapisi, ki ga zavedno in nezavedno spremljajo skozi vse življenje. Otrok v prvem letu starosti potrebuje toplino, nego, ljubkovanje, saj se v tem obdobju razvija varna navezanost, ki pomembno vpliva na medsebojne odnose v odraslosti.

V naslednjem obdobju sledi čas, ko otrok raziskuje okolico. Otrok potrebuje od staršev informacijo, da je v redu, če raziskuje, in da ga čaka varno naročje, ko se bo vrnil. Nekateri starši v tem obdobju nezavedno projicirajo lastne strahove: »Pazi, padel boš!«, »Pazi, nevarno je!« in otrok ponotranji informacijo, da svet ni varen.

Okrog tretjega leta otrok raziskuje lastno identiteto. Gotovo ste videli, ko je otrok obul mamine salonarje ali pa se preoblekel v hudega leva. Pomembno je, da starši niso selektivni pri komentarjih.

Dobite obiske in vaš sinček se obuje v čevlje z visoko peto. Otrok le raziskuje različne identitete in velika škoda se zgodi, če se otroku posmehujete vpričo družbe, pred katero se je želel pokazati. Ponotranjil bo občutek sramu in velika verjetnost je, da se nikoli več ne bo izpostavil. V odraslosti se to lahko pokaže kot trema pred javnim nastopanjem.

Ali pa da se ne zgražate nad deklico, če se je oblekla v gusarja. Torej pomembno je, da le z zanimanjem pokažete otroku, da ste ga opazili. »O, zdaj si pa lepo oblečen kot mamica.« Ali pa: »O, zdaj si pa hud mož!« Otrok dobi potrditev, da je v redu takšen, kot je.

Okrog četrtega, petega leta sledi obdobje, ki je prav tako zelo pomembno za celotno življenje, saj se otroku vtisne v njegovo podzavest, tako kot vse dosedanje faze otroštva. Govorim o obdobju, ko otrok razvija svoje kompetence. Pomembno je, da starši ne delamo stvari, ki jih otrok že zmore sam, namesto njega. Dovolimo mu, da se uči in da dobi občutek, da zmore in da je sposoben!

Otrok hoče sam jesti in ga hranite. Hoče si sam obuti čevlje in mu tega ne dovolite. Otrok potrebuje izkušnjo, da zmore!

Ravno tako je pomembno, da otroku ponudimo pomoč, ko prosi zanjo.

Kar nekaj klientov je prišlo k meni z besedami: »Bojim se! Potrebujem pomoč. Strah me je, da bom ravnal s svojim otrokom tako, kot sta delala z menoj moja starša! V naši družini je vladalo psihično in fizično nasilje.«

Zelo je dragoceno, ko se človek zmore zazreti vase in prevzeti odgovornost za svoje življenje.

Pomembno je prevzeti odgovornost za svoja čustva

Pri svojem delu uporabljam različne pristope. Med drugimi je mednarodno medicinsko priznana terapija EMDR, ki zdravi čustva, zaklenjena v podzavest. S terapijo klient pozdravi svoja ranjena čustva, kot so občutek nevrednosti, strahu, krivde, nemoči, občutka, da nikoli ni dovolj dober, in podobno. Ko zares pozdravi sebe in se sprejme z vso ljubeznijo, se zmore tudi varno navezati in negovati medsebojne odnose. Terapijo uporabljam tudi pri otrocih in mladostnikih.

Ne morem pozabiti starejšega gospoda, ki je prišel v mojo ordinacijo z besedami: »Kako je moj odrasli sin nesramen! Kriči name in me zmerja. Jaz pa sem se vse življenje žrtvoval zanj in se trudil!«

Z zanimanjem ga prosim, naj mi opiše svoj odnos do sina. »Ah,« je rekel, »ko je brisal tla v kuhinji, sem ga brcnil, lenuha, ker je pozabil pobrisati prah pod kavčem!«

Ne pozabimo, da so otroci naše ogledalo. So ogledalo naše družinske dinamike.

Seveda je življenjski tempo danes zelo pospešen. Starši hodijo pozno iz službe, nekateri ob delu še študirajo ali pa gradijo hišo. Tukaj so še gospodinjstvo, ukvarjanje z otroki, težave v ožji in širši družini ali brezposelnost. Skratka, vsaka družina ima svoje skrbi.

Kljub temu nas nič ne stane, če smo pozorni na svoje odnose. Zakaj ne bi končno ozavestili svojega lastnega odziva, ko ste se morda odzvali tako, kot sta se do vas odzvala oče ali mati, ko vas je tako zelo bolelo? Kdo lahko spremeni ta vzorec?

Ključ je v zavedanju. Ko se vprašamo, kakšna je vizija našega odnosa. Je naša vizija imeti ljubečo in povezano družino? Ob tem vprašanju največkrat naletim na odgovor svoje klientke ali klienta: »Ja, ampak če bi moja žena, moj mož drugače delovala …!«

Pomembno je, da prevzamemo odgovornost za svoja vedenja in čustva v svoje roke. Torej, če želim, da bo moj otrok ljubeč in spoštljiv do mene, je edina pot, da sem kot mama ljubeča in spoštljiva do svojega otroka.

Ob tem se vprašajmo, kakšna je naša komunikacija. Pozabimo na dajanje etiket, kot so: »Lenuh, iz tebe ne bo nič, nepridiprav, hudoben si, nesposoben si!« To so besede, ki prizadenejo osebnost, ki ranijo samopodobo. Lahko izberemo drugačno komunikacijo, ki izrazi le kritiko vedenja, nikakor ne osebnosti. Npr. ko bratec v jezi porine mlajšo sestrico, ker mu je podrla stolp iz kock, ne bomo rekli, da je bedak ali hudoben, ampak da ne sme več poriniti sestrice, ker se lahko poškoduje. Torej kritizirajmo njegovo vedenje, nikar ne prizadenimo osebnosti! Ob takšnih besedah otrok, ki doživi vse zelo osebno, sicer ponotranji čustva, da ni ljubljen, ni sprejet in ni vreden. To je zapis, ki ga bo spremljal vse življenje in se nadaljeval v naslednje generacije, če tega ne bomo ozavestili in pozdravili.

Bogastvo je, ker lahko vsak trenutek izberemo, ali bomo delovali ljubeče, povezovalno ali pa na način, na katerega v prihodnosti ne bomo ponosni nase. Otroci bodo odrasli in zamujenih trenutkov nam nihče ne more nadoknaditi.

Prav vsak od nas se kdaj sooča z lastnimi stiskami in nemočjo. Prav je, da poiščemo, gremo po moč, če jo potrebujemo.

Ni lepšega, kot je otroški nasmeh, ki je ogledalo medsebojnih odnosov.

NAJNOVEJŠE

Spletna stran za pravilno delovanje uporablja piškotke. Z uporabo spletne strani se strinjate z z uporabo piškotkov in splošnimi pogoji poslovanja. Podrobne informacije o uporabi piškotkov na tej spletni strani so na voljo s klikom na nastavitve .
V redu
Več ×
×