Kdo je bila Cankarjeva (nesojena) nevesta?

Cankarjeva literarna dela so znova aktualna, zanimanje zanj in njegovo zasebno življenje pa vse večje. V rokopisni zbirki Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani hranijo obsežno korespondenco Ivana Cankarja (okoli 1500 pisem), ki predstavi pisatelja z osebne, intimne plati. Razkriva njegove strahove, samoto, dvome … in ljubezenske izpovedi, med drugim Mileni Rohrmann, ki velja za Cankarjevo nevesto, četudi se z njo ni poročil.

Na začetku so bile ljubezni z Dunaja

Prvič se je zaročil na Dunaju, kar omenja v pismu Franu Saleškemu Finžgarju, napisanem 28. decembra 1906: »Letošnji moji prazniki so bili nekoliko lepši od lanskih. Vzrok je ta – da se v januarju poročim.

Dekle je sicer uboga šivilja, – ampak meni od Boga poslana. Najboljša njena lastnost je ta, da ne pozna moje ’literature’ in se zanjo tudi nič ne briga. Gratulirajte mi!« Cankar se je na Dunaju ogrel za Štefko Lofflerjevo. Naselil se je pri njeni materi in imel razmerje najprej z njo. Prekinil ga je, ko je imela Štefka 16 let. Ko je spoznal sestri Kessler, se je njegova ljubezen do Štefke ohladila. Najprej je dvoril Ani, nato se je zbližal s 17-letno Mici Kessler. Spremljal jo je v šolo in čakal po pouku, zaradi česar je imela sitnosti.

PREBERITE TUDI

Ženska je dva tedna vsak dan pila žlico oljčnega olja – to se je zgodilo

»Njegove« ženske postanejo junakinje v njegovih delih

V resničnosti pa so bile muze in tolažnice, prijateljice in nesojene neveste. Lepa Milena Rohrmann mu je stala ob strani, ko se je njegovo življenje iztekalo. Poznala ga je že dosti prej in upala, da se poročita. Pa Cankar očitno ni zmogel tega, kar izpričuje tudi eno od njegovih pisem Mileni. »Če po resnici premisliš, Te še nobeden človek ni tolikokrat žalil, kot jaz, in nobeden še Ti ni storil tako malo dobrega. Kdo ve, morda pa Ti nezavedno slutiš, kaj da je z menoj in v meni in med nama: to namreč, da Te imam globoko v srcu rad kljub nespametnim besedam, kljub vsem nerodnostim, kljub temu življenju, ki ni vredno najine ljubezni, ne Tebe ne mene.«

Zadnja ljubezen velikega pisatelja

Milena Rohrmann je bila devet let mlajša od Ivana Cankarja. Rodila se je 28. novembra 1885 v družini bogatega ljubljanskega trgovca Viktorja Rohrmanna (1858–1939) in se po končani ljudski šoli vpisala na učiteljišče. Šolanje je končala z odliko leta 1905 in postala učiteljica. Službovala je v Ljubljani in Trstu. Cankarja naj bi spoznala že leta 1907, ko se je mudil v Ljubljani, in mu večkrat pisala ter ga obiskovala na Rožniku. Cankar ji je zaupal in leta 1913 napisal pismo, ki razkriva njegove strahove pred osamljenostjo in pripadnostjo ljubljenemu bitju:

»Zmerom sem bil rad v samoti. Prijetna pa je samota le tedaj, kadar je zadovoljna, kadar človek ve, da bi prav tako lahko živel v družbi zvestih prijateljev. Občutek osamljenosti, ne samote, pa je nekaj nadvse strašnega. To življenje tišči k tlom, napravi človeka pustega, nezaupljivega, razdražljivega, zagreni mu vse misli ter udari nazadnje svoj pegasti obraz še na besedo, na vedenje in kar je najhuje, tudi na delo …«

Milenina mati je bila odločno proti

Njena ljubezen do Cankarja ni bila pogodu njeni materi, zato je mladenka skušala zatreti svoja čustva do pisatelja. Njuno razmerje se je večkrat pretrgalo. Spomladi leta 1915 je Milena oznanila, da sta
se z Ivanom – ob vseh svetih – poslovila za vedno. Očitno tega ni mislila resno, saj sta se kmalu spet zbližala in hodila na izlete na Bled in v Kamniško Bistrico.

Da ga je razumela in mu nesebično stala ob strani, razkriva pismo, ki ga je napisala 7. aprila 1915: »In naj me zataji tisočkrat, jaz upam še vedno, da goji poleg brezmejne ljubezni do svoje matere, tiho ljubav do mene. Verjamem v to, zato tudi mislim, da se bo najino nekdanje visoko stremljenje umirilo v zvestem prijateljstvu.«

Milena si je prizadevala za Cankarjevo selitev z Rožnika v mesto. Nagovarjala ga je, nemara tudi zaradi ljubosumnosti, naj zapusti gostilniško okolje. Ni bila edina, tudi bratranec Izidor Cankar mu je svetoval podobno. Po sedmih letih je Cankar le zapustil Rožnik in se nastanil pri znanem krščanskem socialistu in publicistu, dr. Josipu Puntarju (1884–1937). Ta je zapisal v svoje spomine: »Spoznal sem ga slučajno avgusta meseca 1917 v kavarni Union. Kakor je imel navado, da se je pogosto priključil kakemu znancu in prenočil pri njem, tako je storil ta večer z menoj. Nato se me je z veseljem oprijel in ostajal tudi nadalje v mojem stanovanju. Stanoval sem takrat pri ge. Arko v Škofji ulici v bližini sv. Petra (današnji Rozmanovi, op. a.). Pozneje je prišel na prenočišče tudi prijatelj Fr. Jež, tako da smo bili trije v eni sobi, ki smo jo radi svojih imen imenovali ’Jama razbojnikov’. Pri meni je ostal celo leto, dasi so njegovi znanci zanikali od početka to možnost, češ da je z njim velik križ. Meseca septembra 1918 sem odšel jaz v Trst na gimnazijo in prihodnji mesec se je moral tudi Cankar umakniti iz stanovanja. Preselil se je na Kongresni trg štev. 5.« (danes številka 6)

Ivanovi zadnji dnevi z Mileno

Nekaj tednov zatem – 29. oktobra – je Ivan Cankar padel po stopnicah in se udaril v zatilje. Ker se mu je stanje po poškodbi poslabšalo, ga je Milena prepeljala na svoj dom v Šentpetru (v današnji Trubarjevi ulici 28, na kar opozarja spominski pano v pritličnem oknu). Tam so skrbeli zanj in upali, da ozdravi, kar se ni zgodilo. Ko se je njegovo stanje poslabšalo, je Milena poklicala zdravnika. Ta je ugotovil, da ima počeno lobanjo, in poskrbel, da so ga takoj sprejeli v bolnišnico. Čez nekaj časa so ga odpustili. Vrnil se je k Rohrmannovim, a ostal le nekaj dni. Znova je moral v bolnišnico. Tokrat mu ni bilo pomoči. Umrl je 11. decembra 1918, star dvainštirideset let. Slovo od Cankarja je bilo veličastno, za kočijo, ki je peljala stekleno krsto, so stopali predstavniki in člani različnih društev. Povorka se je vila v nedogled.

Cankarjeva smrt je Mileno hudo prizadela. Na njeno željo so ga pokopali v grobnico Rohrmannovih na ljubljanskih Žalah. Da pisatelja ni mogla pozabiti, izpričuje tudi zapis v njegovi knjigi Grešnik Lenart, ki je izšla leta 1921. V posvetilo dr. Izidorju Cankarju je zapisala: »Ta knjiga mi je sveta. Še v rokopisu mi jo je bral. Tiskano prebiram danes – sama … Ohrani jo v spomin nanj in na Njegovo zaročenko. Za sveti Božič 1921 – Vdana Vam Milena Rohrmann!«

Ljubezen je ostala živa tudi po njegovi smrti

Dr. Izidor Cankar jo je nagovoril, da je pozirala za portret. Portretiral jo je akademski slikar Božidar Jakac pet let po Cankarjevi smrti in pojasnil: »To olje sem slikal po želji dr. Izidorja Cankarja, da ohranim v podobi zadnjo veliko ljubezen in zaročenko rajnega Ivana Cankarja. Slikal sem v trnovskem župnišču, ko je bil župnik F. S. Finžgar. Bila je izredno prisrčen človek, tople notranje dobrote, polna zasanjanosti in bolesti nad smrtjo Ivana, kar jo je kasneje tudi duševno zrušilo … Delal sem tudi lesorez Milene v klobučku – ploščo je Izidor Cankar dolgo imel kot sliko na mizi.« Leta 1923 so ostanke Ivana Cankarja prenesli v grobnico slovenske moderne. Zemljišče zanjo je dalo mesto, medtem ko je preostale stroške, ki niso bili tako majhni, poravnala Milena Rohrmann. Poleg Cankarja sta tu pokopana še Dragotin Kette in Josip Murn, njuna grobova sta bila sprva na pokopališču pri sv. Krištofu. Milena je skrbela za grobnico, dokler je niso poslali v bolnišnico. Usoda se je z njo hudo poigrala. Umrla je 29. septembra 1945 v bolnišnici za duševne bolezni v Ljubljani. Na nagrobno ploščo pa so poleg njenega imena zapisali: nevesta Ivana Cankarja.