Prijava
Solarne sisteme kakršne poznamo danes spadajo med sodobne tehnološke dosežke. Vendar so za to, da se je razvil do te mere, kot ga poznamo danes, zaslužni ljudje, ki so živeli nekaj stoletij ali celo tisočletij pred nami. Tako naj bi že antični strokovnjak Arhimed, v tretjem stoletju pred našim štetjem, ustvaril preprost solarni sistem, s pomočjo katerega je zažgal sovražno ladjevje.
Skoraj 1800 let je minilo od Arhimedove iznajdbe, preden so se ponovno lotili raziskovanja njegovih poskusov. Zato je zaslužen Antanazije Kircher, ki ga je v sedemnajstem stoletju pritegnilo Arhimedovo odkritje. Tukaj je potrebno omeniti, da se sodoben solarni sistem pri zbiranju sončne energije veliko ne razlikuje od principa, ki ga je uporabil Arhimed. Saj so stekleni sončni kolektorji precej podobni sončnim zrcalom, le da je zmogljivost, ki jo premorejo precej večja. Poskusi kako z zrcali zbrati in uporabiti sončno energijo, so se vrstili eden za drugim in vsak je na nek način pripomogel k temu, da so solarni kolektorji danes razviti do take stopnje, da lahko z njimi zadostimo potrebe po ogrevanju prostorov in topli sanitarni vodi.
Prvi sončni kolektor je skonstruiral švicarski naravopisec De Saussure v osemnajstem stoletju. Bil je izdelan iz petih steklenih pol kock, ki so bile razporejene tako, da sta bila dva sloja ravnih stekel vedno odmaknjena med seboj. Vmes med tema dvema slojema je bil zračni prostor, saj je De Saussure odkril, da se zaradi tega zračnega prostora poveča toplota. Toplota pa se ne poveča z večjim številom steklenih slojev. Prvi sončni sprejemnik je izgledal tako, da so bile steklene polovične kocke postavljene na črno mizo, med njimi pa je bil postavljen termometer, ki je meril temperaturo. Za dosego višje temperature je sončni kolektor kasneje s strani odkril, da je bila naprava izpostavljena direktnemu soncu. Prvi sončni kolektor so na začetku želeli uporabiti za kuhanje hrane.
Raziskave na področju izrabe sončne energije in poskusi, da bi ustvarili popoln solarni sistem, so bile sprva namenjene pridobivanju energije za kuhanje hrane in proizvodnji pare za pogon strojev. Z nastopom energetske krize v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, pa so se raziskave usmerile na področje pridobivanja električne energije in energije za ogrevanje prostorov in sanitarne vode. Tako lahko rečemo, da ima poleg vseh mislecev in strokovnjakov, ki so se v preteklosti ukvarjali z raziskovanjem izkoriščanja sončne energije zasluge, da so sončni kolektorji danes dostopni za širšo uporabo tudi energetska kriza pred približno štiridesetimi leti.
Razvoj je napredoval tako hitro, da imamo danes na tržišču že peto generacijo sončnih kolektorjev. Prvo generacijo predstavljajo ploščati solarni kolektorji, ki imajo poleg vseh pozitivnih lastnosti, to slabo stran, da ti kolektorji povečujejo toplotne izgube skupaj z zniževanjem zunanje temperature. Da bi odpravili to napako, so v sončnih kolektorjih kot izolator, ki bi preprečil toplotne izgube, začeli uporabljati vakuum. Tako so se na tržišču pojavili solarni kolektorji druge generacije, imenovani vakuumski cevni vsestekleni kolektorji sistem cev v cev. Značilnost teh kolektorjev je, da imajo dve koncentrično nameščeni stekleni cevi. Sončni kolektorji tretje generacije, imenovani tudi U cevni sončni kolektorji so zelo podobni kolektorjem druge generacije. Razlika je le v tem, da imajo solarni kolektorji tretje generacije namesto grelne tekočine neposredno v notranji stekleni cevi, kovinsko cev v obliki črke U, napolnjeno z grelno tekočino in vsajeno v notranjo stekleno cev.
Četrto generacijo sončnih kolektorjev predstavljajo heat pipe kolektorji, ki so učinkovite tudi v skrajno neugodnih klimatskih pogojih in vseh letnih časih. Najnovejšo, peto generacijo sončnih kolektorjev predstavljajo kolektorji , ki so v bistvu izboljšava četrte generacije kolektorjev in zato ne predstavljajo nepreizkušen solarni sistem na tržišču.
Vir: solarni sistemi nature d.o.o., foto: Dreamstime
