Opaženi so bili prvi smrtonosni napadi šimpanzov na gorile. Čeprav to dokazuje, da lahko naši najbližji sorodniki predstavljajo nevarnost za tiste, ki so le za malenkost genetsko drugačni, članek v znanstvenih poročilih kaže, da smo lahko glavni vzrok za to početje pravzaprav ljudje.
Nacionalni park Loango v Gabonu je dom šimpanzov in zahodnih nižinskih goril. Že 16 let vključuje tudi projekt Loango Chimpanzee Project, ki preučuje odnose znotraj in med skupinami šimpanzov.
Šimpanzi so zagotovo spadajo med najbolj bojevito vrsto med velikimi opicami (če ne upoštevamo ljudi), a večino časa, ko so jih opazovali, so svojo nasilno plat prenesli na druge člane svoje vrste ali na manjše živali. Dolgotrajnejše opazovanje pa je pokazalo podobno vedenje tudi drugje.
“Interakcije med šimpanzi in gorilami so doslej veljale za razmeroma sproščene,” je v izjavi dejala profesorica Simone Pika z univerze v Osnabrücku. “Redno smo opazovali obe vrsti, kako mirno komunicirata na drevesih, ki iščeta hrano. Naši kolegi iz Konga so bili celo priča igrivim interakcijam med dvema vrstama teh velikih opic.”
Vse to se je spremenilo pred dvema letoma, ko so doktorska študentka iz Osnabrücka Lara Southern in njeni kolegi slišali takšne krike, ki jih običajno povezujemo z neprijaznim srečanjem med dvema družinama šimpanzov. “Nato smo slišali udarjanje po prsnem košu, kar je značilno za gorile, in ugotovili, da so šimpanzi naleteli na skupino petih goril,” je dejal Southern.
Boj med njimi je trajal kar 52 minut. Člani projekta pa so bili 10 mesecev kasneje priča še daljšemu konfliktu. V obeh primerih so šimpanzi uporabili silo množic (27 proti 5 oziroma 7), da bi premagali veliko prednost goril, ki je v njihovi velikosti. Prva bitka je vključevala nekaj agresije na obeh straneh, v drugi pa so šimpanzi lovili gorile po drevesih in jih nato napadali, ko so poskušale pobegniti skozi krošnje in na tla.
Vsakič, ko so odrasle gorile na koncu pobegnile, se je mladič ločil od matere in so ga šimpanzi pokončali. V prvi bitki so bili ranjeni trije šimpanzi.
Zahodnoafriški šimpanzi sicer veljajo za manj nasilne do članov svoje vrste kot njihovi vzhodnoafriški kolegi, vendar je Southernova povedala, da je bila letna stopnja umorov med skupnostmi med najvišjimi doslej na vseh področjih.
Ena izmed teorij za takšno obnašanje opic je, da so gabonski gozdovi zaradi podnebnih sprememb začeli proizvajati manj sadja. Drugega mrtvega mladiča gorile je pojedel šimpanz, vendar prvega vsaj na začetku niso obravnavali kot hrano, zaradi česar je bolj verjetno, da je šlo za nasilje zaradi tekmovanja za območje in vire kot neposrednega plenjenja.
“Šele na začetku razumevanja učinkov tekmovanja na interakcije med dvema vrstama velikih opic v Loangu smo,” je dejala raziskovalka. “Naša študija kaže, da je treba še veliko raziskati in odkriti o naših najbližjih živečih sorodnikih in da Nacionalni park Loango s svojim edinstvenim habitatom je posebno mesto za to.”