S Sanjo Lončar smo se pogovarjali o tem, kako preprečiti, da se ne bomo nekega dne zbudili sveže upokojeni in, namesto da bi končno začeli uživati, ne bomo več poznali svojega imena. Takšni so namreč obeti – smo na pragu epidemije demence, ki pa je, kot pojasnjuje Lončarjeva, ki je ravnokar izdala knjigo Naravne rešitve za možgane, tudi posledica napačnega zahodnjaškega načina mišljenja, strupov, ki nam dežujejo po glavi in jih povrhu kupujemo še sami, in popolne preobremenitve z dražljaji. Mame so nas učile, da si moramo po vsakem obroku umiti zobe, zdaj pa je očitno prišel trenutek, ko se moramo zavedati, da je treba vsak dan iz telesa splakovati tudi strupe. Če ne želimo biti del statistike, ki napoveduje, da bo vsak drugi po 85. letu dementen, je treba nekaj storiti, dokler nam možgani še delujejo. Plevel se puli, dokler je majhen, je jasna sogovornica, ki ima za to na zalogi tudi več kot sto naravnih rešitev.
Gospa Sanja Lončar, ste vodja projekta Skupaj za zdravje človeka in narave, ki deluje že vrsto let na področju odnosa do sebe, prehrane, narave in naravnih danosti, za vami je tudi petnajst knjižnih uspešnic, ki se jim bo zagotovo pridružila tudi ravnokar natisnjena knjiga Naravne rešitve za možgane. Kaj ste ugotovili, koliko lahko za svoje zdravje storimo sami, koliko pa nas pri tem omejuje genetika?
Sanja Lončar: Najnovejše raziskave ugotavljajo, da vpliv genov močno precenjujemo. Gen je le možnost, naš odnos do življenja, način prehrane in vzorci obnašanja pa vplivajo veliko bolj kot genska nastavitev. Iz izkušenj ugotavljam, da do največjega uspeha pride takrat, ko človek ozavesti, kaj mora pospraviti v glavi. Seveda potem pospraviš še v telesu, a če si pozoren samo na hrano in zelišča, se stvari resda malo izboljšajo, a se lahko spet hitro vrneš na isto točko. Sta dve vrsti ljudi, ena, ki uporabi naravne rešitve, da odpravi posledice, ampak se ne loti vzrokov in jih mora zato nenehno odpravljati, in druga vrsta, ki težavo izpuli s korenino vred in se tako trajno znebi problema.
Kateri pa je najbolj preverjen recept za puljenje težav s koreninami vred?
Sanja Lončar: Treba je odpraviti vzorec, ki nam ustvarja tegobe. Vzrok za kandido ni antibiotik ali sladkor, ampak da si pustil, da ti nekaj spije kri do te mere, da si čisto brez energije in da temu sledi padec imunskega sistema in presnove. Če ne najdeš in ne zamašiš luknje, skozi katero ti energija odteka, le uživanje tega ali onega pripravka ne bo dovolj. Ugotoviti moraš, kje si izgubil energijo in kako jo dobiti nazaj.
V svoji novi knjigi Naravne rešitve za možgane omenjate nekaj hude statistike, in sicer, da smo na pragu epidemije demence. Obeti, da bo vsak drugi po 85. letu dementen, se slišijo naravnost grozljivo. Je to zato, ker se nam podaljšuje življenjska doba?
Ljudje so tudi prej živeli sto let in imeli bistro glavo do konca svojih dni. Bolj gre za to, da začne današnji življenjski slog hitro načenjati možgane. In če danes vidimo demenco pri ljudeh, ki v otroštvu še niso imeli mobilnih telefonov, ki niso pojedli toliko strupov, ki jim po glavi nista deževala aluminij in barij, kaj se šele obeta pri generaciji, ki odrašča z veliko večjimi obremenitvami možganov in živčevja.
Torej se morajo demence vedno bolj bati tudi mlajši?
Demenca ni le to, da babica pozabi izklopiti plin in gre iz hiše, vse več ljudi, tudi mlajših, ugotavlja, da so njihovi možgani podobni ementalskemu siru. Dogaja se jim, da težko prikličejo besede, spomine, skratka, da glava ne deluje tako, kot bi morala. Brez pametnega telefona bi se mnogim življenje ustavilo. Ta namesto nas pomni, nas opominja, nas usmerja … Mnogi čutijo, da je nekaj narobe, vendar se bolj ukvarjajo s tem, kako naj to prikrijejo, čez dan pa se prebijejo na »kavni pogon«. Od prikrivanja se bolje obnese servisiranje. Najbolje je popravljati napeljavo, dokler živčni sistem še ni popolnoma načet. Ni treba čakati, da ne veš več, kako ti je ime, preden začneš s »podmazovanjem« možganov.
Na razmah demence vpliva torej naš življenjski slog. Gre pri tem le za strupe, ki smo jim izpostavljeni, in hrano, ki jo uživamo, ali se najde še kakšen vzrok, ki bi ga morali odpraviti?
Največji odstotek dementnih je v Evropi. Marsikje po svetu imajo ljudje slabšo hrano, slabšo oskrbo in zaužijejo več strupov kot mi, pa imajo manjšo incidenco demence. Ajurveda demenco vidi kot tipično bolezen, ki nastane kot produkt napačnega mišljenja.
Kako napačno misliš in okvariš možgane?
Če napačno hodiš, skriviš stopalo, če napačno držiš hrbtenico, se bo ta usločila. Zakaj je tako težko dojeti, da so naši možgani kot procesor in da če nenehno procesiraš misli na en način, se tudi nevronske strukture oblikujejo tako, kot smo jih najbolj pogosto uporabljali? Eden poglavitnih grehov zahodnjaškega načina mišljenja je ta, da velik del ljudi že v času življenja ponareja lastni spomin.
To pomeni, da si takrat, ko jim nekaj ne ustreza, dogodke zapomnijo drugače, kot so se zares zgodili, ali slišijo le to, kar so želeli slišati, ali zavestno lažejo, da je nekaj bilo drugače, kot je bilo zares. To je zelo nevarna navada, ker sčasoma morajo brisati vse več. Od tam pa do tega, da začnejo brisati tudi dele spomina, ki so jim pomembni, pa ni daleč. Slaba navada tako postane usoda, ki jo danes imenujemo demenca.
Naše življenje je v zadnjem času zagotovo v znamenju obilice dražljajev, ki se jim ne moremo izogniti. Umetna svetloba, moderna tehnologija, hiter tempo življenja …
Eden izmed vzrokov demence je tudi absolutna preobremenjenost z dražljaji. Res je lepo, da živimo pestra življenja, ampak vseh sprejetih dražljajev preprosto ne moremo prebaviti. Ti se naložijo v kratkoročni spomin in ponoči namesto globokega spanja pospravljamo kup vtisov, informacij, slik …, za kar plačujemo s slabim spancem. Če ne spimo dovolj globoko, se možgani ne morejo očistiti strupov. Možgani se namreč samo v fazi globokega spanca skrčijo, da nastane prostor, da se splaknejo smeti. Medicina je ugotovila, da demenca nastane zato, ker se v njih nabirajo plaki, ampak če povemo bolj preprosto, smetarji preprosto niso mogli odpeljati strupov, ki se čez dan naložijo, ker tudi ponoči možgani niso imeli počitka. To potem pripelje do vnetij, ki povzročajo odmiranje živčevja.
Sanja Lončar: “Telo bo sicer izkoristilo vse možne opcije, da se sistem ne podre, ampak ko mu zmanjka sape, se ne podre samo en organ, ampak veliko tega skupaj, takrat je pa res težko popravljati. “
Je nespečnost zato tako zelo nevarna?
Kronična neprespanost oslabi telo enako, kot če bi imeli v krvi 1 promile alkohola. Zaradi nezadostnega čiščenja toksinov iz telesa najbolj trpijo jetra, kajti neprespanost obremenjuje jetra enako kot alkohol.
Kateri strup najbolj vpliva na naše mišljenje, intelektualne sposobnosti, spomin?
Največji porast je doživel aluminij, ki ga je v prsti na mnogih mestih tisočkrat več kot pred desetletjem, količino aluminija v telesu močno povečujemo tudi z uživanjem vsega, kar je zavito v embalažo iz aluminija. Toplota pospešuje izločanje aluminija, zato je zavijanje tople hrane v aluminijevo folijo zelo nespametno početje. Njegovo izlužitev prav tako povečuje kislina. Zato ga največ zaužijemo, če iz aluminijastih pločevink uživamo pijače, ki vsebujejo askorbinsko ali fosforno kislino (razne kola pijače).
Aluminijeve ione dodajajo tudi živilom, da se ne strjujejo, pa še deklarirajo ga ne za takšno rabo. Najdemo ga tudi v sipki soli, kakavu, moki in mnogih drugih živilih, ki so v prahu. Problem nastane, ko se aluminij naloži v telesu in še posebej v živčevju, ker moti normalno delovanje celic in pospešuje njihovo propadanje. V telesih bolnikov z Alzheimerjevo boleznijo so našli kar do stokrat povečane količine aluminija. Če poskušamo aluminij kar se da počistiti iz vsakdanjega življenja, si bomo naredili ogromno dobrega.
Aluminij verjetno ni osamljen primer.
Zanimivo je, da na naše možgane pogubno deluje tudi fluor, ki pa ga še sami kupujemo, saj so nas prepričali, da varuje sklenino, pri tem pa nam pozabili povedati, da pospešuje praznjenje kalcija iz kosti, zavira encimske procese, deluje rakotvorno, škoduje možganom in vpliva na znižanje inteligenčnega kvocienta. Tako imamo na koncu oprane zobe in izprane možgane.
Pri nas ga še ne dodajajo v pitno vodo, kot je to običajno v tujini. Ga je vseeno preveč?
Fluor, ki je v zobnih pastah, je bolj strupen od svinca in le nekaj manj strupen od arzenika, zato ni zanemarljiv vir zastrupljanja. Ameriški urad za zdravila (FDA) je od proizvajalcev zobnih krem zahteval, naj na embalažo dodajo opozorilo, da v primeru zaužitja zobne kreme v količini, ki presega velikost grahovega zrna, priporočajo takojšen posvet z najbližjim centrom za zastrupitve. Če bi triletni otrok zaužil tubo zobne paste, ki vsebuje 1500 ppm fluoridov, bi bilo to zanj smrtno nevarno. Četudi je fluor koristen za sklenino, je očitno kolateralna škoda, ki jo naredi v telesu, zelo velika. Še posebej zdaj, ko so možgani močno načeti od vsega, česar ne moremo izločiti, je pametno izločiti vsaj tisto, kar lahko.
Kaj pa strupi, o katerih sploh ne razmišljamo?
V skupino sodobnih tihih ubijalcev uvrščamo tudi kemikalije, ki smo jih sami prinesli v hišo. Včasih so isto pohištvo uporabljale tri generacije, zdaj pa je normalno, da v življenjski dobi petkrat obnoviš hišo. Pohištvo je vedno lepše, na znotraj pa je vedno bolj problematično, saj vsebuje veliko topil in vezil, ki se leta in leta sproščajo v zrak. Tako vdihavamo formaldehide, nevarne zaviralce gorenja, ter veliko pesticidov, s katerimi se danes pohištvo varuje pred trohnenjem, plesnimi, črvi …
Problematične so tudi umetne vzmetnice, umetni materiali, kemični osvežilci zraka in še marsikaj, kar smo sistematično opisali v knjigi. Pravzaprav sami kupujemo strupe in jih uživamo, ne da bi to vedeli. Če ne želimo biti del hudih statistik, ki se obetajo, je čas, da to čim prej pospravimo iz svojega življenja. Zato smo se v knjigi poglobili tudi v postopke, kako s pomočjo rastlin in drugih naravnih rešitev izboljšati zrak, ki ga vdihujemo.
Kako pa strupi sploh poškodujejo naše možgane?
Težke kovine so kot vsiljivci, ki vam pridejo v hišo in jih ne morete spraviti ven. Dokler oni rajajo, domačini ne morejo noter. Na ravni celice to pomeni, da težke kovine vdrejo v celico, koristne rudnine pa ostanejo pred zaklenjenimi vrati. Ko celica ni več deležna redne oskrbe in servisiranja, pride do okvar. Dokler je okvarjena ena celica, še ni nič hudega, ampak ko se ustvari domino učinek, začne določen del tkiv propadati s svetlobno hitrostjo. Težava pri živčnem sistemu je, da se zelo težko obnavlja. Zato se vpliv težkih kovin toliko pozna prav na hitrem propadanju živčevja in možganov.
Svoj delež dodaja tudi razmah mobilne telefonije in omrežja wi-fi, ki s svojimi valovanji motita delovanje možganske bariere. Ta je prej ustavljala nalaganje strupov v možganih, zdaj pa je ta linija obrambe pri mnogih neučinkovita. S tem si lahko razlagamo vedno večji porast nevrodegenerativnih bolezni tudi med mladimi (multipla skleroza, ALS in različne oblike demenc).
V knjigi omenjate tudi nekatere aditive, ki naj bi nam »kurili možgane«.
Umetne arome, umetna sladila in ojačevalci okusov delujejo tako, da zaužijemo nekaj, kar dejansko nima pristne sladkosti ali okusa, ampak kemično povzroči, da živci v glavi zavibrirajo, kot da je to strašno sladko ali okusno. Tako prelisičimo možgane. Na ta način umetno sprožimo draženje živčevja in možgani ocenijo, da je okus denimo šestkrat močnejši, kot je v resnici. Če živčevje pogosto preobremenjujemo s tem, da ga kemično forsiramo, ne preseneča, da bo hitreje začelo propadati. Zato ne preseneča, da umetna barvila, arome in umetna sladila povzročajo največ škode na možganih. Dokazana je tudi neposredna povezava s hiperaktivnostjo in različnimi psihičnimi težavami.
Pa smo glede na obete sploh lahko optimistični?
Čeprav je naš živčni sistem pod vse večjimi obremenitvami, lahko, če vemo, kaj nam škoduje, vpeljemo vrsto izboljšav. Na eni strani bo treba zmanjšati obremenitve, kar pomeni zaužiti manj strupov in zmanjšati izpostavljenost elektromagnetnemu smogu, kar predvsem pomeni uporabljati sodobno tehnologijo bolj preudarno. Po drugi strani se moramo zavedati, da telo potrebuje več pomoči kot prej, zato je treba dodati več tega, kar nam bo pomagalo pri hitrejši regeneraciji. Tako ajurveda kot TKM in naši zeliščarji poznajo vrsto rastlin, ki to odlično počnejo.
V svoji knjigi navajate veliko nasvetov in receptov, kaj lahko storimo, da si pomagamo do bolje delujočih možganov. Katere napake lahko preprosto odpravimo?
Vsi poznamo študentsko hrano, ampak jo zahodnjaki uživamo na neučinkovit način, saj semena (zaradi varovalnih kislin) niso lahko prebavljiva in iz njih bomo dobili le delček tega, kar v sebi nosijo. Zato imamo, še posebej če imamo slabo črevesno floro, zelo slab izkoristek koristnih snovi iz izjemno koristnih živil. V drugih kulturah vedo, kako iz semen, zelenjave in zelišč izvabiti čim več in kako hrano pripraviti, da postane lahko prebavljiva. V knjigi smo zato pripravili recepte in opisali natančne postopke, kako s pomočjo fermentacije, medu, gheeja ali določenih začimb dosežemo sinergijske učinke in hitro nahranimo tudi možgane in živčevje. Seveda obstajajo tudi splošna priporočila, na primer uživati več magnezija, vitamina E, lahko pa si pomagamo tudi z zdravilnimi rastlinami, ki nam rastejo povsod, pa mislimo, da so plevel.
Kako pa snovi, ki sva jih omenjali, vplivajo še na druge organe?
Strupi, odvisno od tega, kje se naložijo, spremenijo pH tkiv. Podobno kot na vrtu – ko je zemlja zakisana, zelenjava slabo raste, razrastejo pa se mah, robide in bršljani. V telesu pa to pomeni, da okolje ni več ugodno za prijateljsko mikrofloro in se tam začnejo razvijati patogeni mikrobi. Lokacija tega dogajanja je lahko od človeka do človeka različna, odvisno od tega, kje ima kdo šibko točko. Ko pa na koncu začutimo simptome bolezni, je to le vidna posledica nečesa, kar se je začelo veliko prej – praviloma ravno z nalaganjem škodljivih snovi. Zato je redno pospravljanje najboljša naložba v dolgoročno zdravje.
Danes ljudje silijo svoje telo čez vse meje in čakajo, da se upokojijo, da začnejo živeti bolj zdravo. Na žalost potreb telesa ne moremo prestaviti do trenutka, ko bomo imeli več prostega časa. Če tega časa ne najdemo že danes, so obeti, da bomo uživali v zasluženi pokojnini, zelo slabi.
Kako pomembno je torej razstrupljanje?
Mame so nas učile, da si moramo po vsakem obroku umiti zobe, zdaj pa je očitno prišel trenutek, ko se moramo zavedati, da je treba tudi strupe vsak dan splakovati iz telesa. Da ni dovolj, da le enkrat na leto naredimo post, saj postajajo strupi namreč izredno moteči za celoten sistem, zato moramo vpeljati navade, ki bodo telesu olajšale, da strupe odpelje in da vanj pripeljemo več dobrega gradbenega materiala, saj telo potrebuje več servisiranja. Razumeti moramo, da to ni nekaj, kar bi počeli kampanjsko, ko se enkrat na leto postimo, izpiramo črevesje ali na hitro čistimo jetra. Kljub promocijskim obljubam izvajalcev takšnih tehnik nobeno hitro razstrupljanje ni brez tveganj.
Če je telo oslabljeno, so praviloma oslabljeni tudi organi za razstrupljanje (ledvice, jetra, pljuča), zato jih hitro razstrupljanje lahko dodatno preobremeni. Nisem zagovornica tega, da najprej vse leto zastrupljaš telo, potem pa pet dni z lopato kidaš smeti iz telesa. Preprosto moramo spremeniti miselnost. Ker ne moremo zbežati s planeta, moramo sprejeti dejstvo, da živimo v okolju in družbi, ki nam vedno bolj obrablja telo, in se temu prilagoditi, torej upoštevati, da je treba organe redno servisirati in se imeti veliko bolj radi kot doslej.
Verjetno do teh ugotovitev pridemo dokaj pozno, zato ker običajno ne gre za akutno zastrupitev, ampak gre pri tem bolj za akumulativen učinek, ki se ne izrazi takoj.
Večina strupov deluje tako, da jih na začetku večina ljudi ne čuti, ko pa dosežejo kritično maso, podrejo domine in naredijo velik domino učinek. Zato je problem mlajšim, posebej otrokom, razložiti, zakaj naj nečesa ne uživajo. Dokler ne zbolijo, ljudje večinoma ne opazijo, da je nekaj narobe. Strupi so zelo zahrbtni igralci. Telo bo sicer izkoristilo vse možne opcije, da se sistem ne podre, ampak ko mu zmanjka sape, se ne podre samo en organ, ampak veliko tega skupaj, takrat je pa res težko popravljati.
V knjigi omenjate tudi nekatere nam še manj znane rastline, ki nam lahko pomagajo varovati možgane, pa tudi takšne, ki rastejo pri nas in za katere ste že omenili, da jih imamo za plevel in pravzaprav hodimo po njih.
Gotu kola in brahmi sta rastlini, ki zelo izboljšata prekrvitev in dostavo kisika v možgane, po drugi strani pa preprečujeta vnetja v ožilju in živčevju in resnično izboljšata kognitivne sposobnosti. Po tem je poznan tudi rožmarin, ki izboljša presnovo v možganih in preprečuje nalaganje amiloidnega plaka. Za meliso pa je Hildegarda že zdavnaj rekla, da ima moč 15 zelišč.
Zelo zanimivo je, da so s kliničnimi preizkusi prišli do zaključkov, da lahko melisa, celo pri tistih bolnikih, kjer je prišlo že do hudih poškodb živčevja, izjemno pomaga in občutno blaži simptome demence. Zanimiva rastlina je tudi pravi žafran, ki je najboljši naravni zaviralec staranja, saj pomlajuje kri, povečuje količino kisika v krvi, deluje enako močno kot antidepresivi ter spodbuja izločanje hormonov, ki nas spravljajo v dobro voljo.
Melisa in žafran sta najbolj pomlajevalni rastlini, ki nas pomlajujeta od znotraj, saj spremenita energijo krvi. Idealno je uživati žafranovo mleko. Za ta namen 4 nitke pravega žafrana namočimo v kozarcu mlačnega mleka in v hladilniku pustimo stati čez noč. Zjutraj dodamo še žličko medu in to spijemo kot izjemno okusen in krepčilen pripravek. Tudi koprive in pelin lahko naredijo čudeže, ko gre za hitro regeneracijo telesa. Da tako malo vemo o njih, je krivo predvsem to, da so preveč dostopne in se na njih ne bi dalo veliko zaslužiti, zato so tudi manj zanimive za farmacijo.
Torej nam sporočate, da se da preprečiti črne statistike in poskrbeti za bistre možgane tudi v starosti?
Moje sporočilo je, da se da marsikaj popraviti in da ne glede na to, kaj smo počeli do zdaj, sami določamo svojo prihodnost. Ne smemo pozabiti na to, da se regeneriramo, dokler dihamo. Noben napor, ki ga vložimo v to, ni brez učinka. Ne delajmo pa tega le iz strahu pred prihodnostjo, temveč zato, da lahko že danes uživamo v telesu, ki nam dobro služi.
Za konec nam je Sanja Lončar zaupala še zelo zdrav recept.
Recept za žafranovo mleko
Sestavine:
- 4 nitke pravega žafrana
- kozarec mlačnega mleka
- žlička medu
Priprava:
V kozarcu mlačnega mleka namočimo 4 nitke pravega žafrana in v hladilniku pustimo stati čez noč. Zjutraj dodamo še žličko medu in to spijemo kot izjemno okusen in krepčilen pripravek.
