Marija Eržen je patronažna sestra že petnajst let. Je vodja Patronažne službe v Zdravstvenem domu Kranj in vsak dan se tudi sama odpravi v svoj domači okoliš, kjer obiskuje bolnike na domu, jim lajša zdravstvene težave, se z njimi pogovarja in jim svetuje. Njeni bolniki  ji nemalokrat zaupajo stvari, ki jih domačim ali bližnjim osebam iz različnih razlogov ne upajo.

Marija Eržen Patronažna sestra
Marija Eržen, diplomirana medicinska sestra: »Naše delo zahteva poleg strokovnega znanja tudi veliko potrpežljivosti in človeške topline, pa tudi iznajdljivosti.«

Je samozavestna, odločna in umirjena. Zna spodbuditi in zna potolažiti. Daje občutek, da je prava oseba na pravem mestu. Nič čudnega, saj si je s tem, ko je postala patronažna medicinska sestra, uresničila svoje življenjske sanje. Pri štirih letih je pristala v bolnišnici, kjer so ji operirali mandlje. Ko jo je prišla obiskat mama, je z roko pokazala na medicinsko sestro in rekla, da bo tudi ona nekoč to postala. Pozneje ni nikoli razmišljala o kakšnem drugem poklicu in od vsega začetka je želela delati le v patronažni službi. O tem je velikokrat razmišljala, sanjarila in še celo ponoči se ji je sanjalo, da hodi s torbo po hišah. »Ko človek potrebuje pomoč, je zelo odprt in ranljiv ter je pozoren na to, ali izžarevaš toplino in pozitivno energijo,« pravi Marija in doda, da če imaš rad ljudi in jih spoštuješ, z njimi lažje navežeš stike in pristen odnos. Z njo sem preživela dan na terenu.  Vzeli sva vsaka svojo torbo in šli.

Dajejo spodbudo in tolažbo

Obisk patronažne sestre na domu je navadno zelo zaželen, predvsem pri starejših, ki so pogosto osamljeni, v nekaterih primerih depresivno razpoloženi in zelo občutljivi. Patronažne sestre pogosto postanejo njihova čustvena opora in podpora. Postanejo njihove prijateljice in tolažnice. Opravljajo težko delo, ki poleg strokovnega znanja zahteva tudi znanje iz komunikacije z bolnikom ali njegovimi svojci ter veliko potrpežljivosti, dobre volje in predvsem človeške topline. Čeprav ljudem ne morejo odvzeti vseh bolečin in odpraviti vseh zdravstvenih težav, ki jih tarejo, pa jim veliko pomagajo že s tem, da jim prisluhnejo in se z njimi pogovarjajo. Nemalokrat vedo o ljudeh več kakor njihovi svojci ali bližnji.

Damir Bogdanić
Damir Bogdanić: »Obisk patronažne sestre, to, da mi ona prisluhne, mi daje voljo za naprej.«

Potrditev, da je patronažna sestra res zaželena oseba, dobim že pri prvi hiši. Sprejme naju žena in naju pelje do moža Damirja Bogdanića, ki ima velike težave z nogami. V svoje stanovanje v prvem nadstropju tako rekoč ne more več, tudi zaradi srca ne, in tako njegovo življenje bolj ali manj poteka v sobici v pritličju poleg garaže. Tam se zaposli z različnimi ročnimi deli, zelo spretno izdeluje lesene makete ladij. Da mu mine čas, rešuje križanko, gleda televizijo in podobno. Rad bi hodil, obiskal koga, pa ne more nikamor. Tudi spi tam, kar na masažnem stolu, saj pravi, da v postelji zaradi bolečin ne more več zaspati. Pohvali pa se, da so v zadnjem času bolečine skoraj povsem izginile in ko ga vprašam, kaj se je zgodilo, pokaže na Marijo. Ona pojasni, da so se rane, ki so na nogah nastale zaradi krčnih žil, začele lepo celiti, ko jih je začela povijati na nov način, z novimi obvezami.  Bogdanić pove, da se zaveda, da se mu stanje ne more popraviti čez noč. Zelo pa je hvaležen za vsak obisk patronažne. Medtem ko mu Marija prevezuje rane, pove, da pacienti potrebujejo spodbudo in pri patronažnih sestrah res dobimo to in še več. »Prisluhnejo nam, pogovarjajo se z nami in občutek imam, da me razumejo in sočustvujejo z mano. To mi daje voljo za naprej. Če še tega ne bi bilo, potem ne vem, kako bi. Osem let že živim z boleznijo in marsikateri stvari sem se moral odpovedati.« Marija ga hitro pohvali, da se je odpovedal tudi kajenju. Malo se še pošalimo in že greva naprej.

Vsak ima svoje težave

Tokrat na kmetijo, kjer v hiši živi enajst družinskih članov in Marija obiskuje kar štiri generacije. Še  pred nedavnim je obiskovala ata, ki je bil zaradi raka operiran na glasilkah, danes pa je na vrsti mama – prav tako potrebuje prevezo ran na nogah. Zmotiva jih sredi obilnega kmečkega zajtrka za ogromno mizo v kuhinji. Prijetno jih je gledati, ker so kljub zdravstvenim težavam dobre volje in ker so videti tako zelo povezani. »Ja, različne težave imamo ljudje. Vsak ima kaj,« modruje oče hčere, ki jo je prizadela bolezenska debelost in ji Marija ravno daje injekcijo železa. Pred časom je bila operirana, odstranili so ji del želodca, da bi ga zmanjšali in bi tako manj pojedla. Od operacije dalje ima težave s slabokrvnostjo.

Najin naslednji postanek je prav tako na kmetiji in spet je treba prevezati rane. Sprejme naju drobna gospa v letih in se zdi malo v zadregi, čeprav vesela, ob najinem prihodu. Ko naju spremlja v zgornje nadstropje hiše, kjer živi, malo jezna nase zamrmra: »Pa take umazane hlače imam na sebi!« Zavijemo kar v kopalnico, saj ji tam Marija najlaže oskrbi rano. »Kako me je bolelo, vse noči nisem mogla zatisniti očesa. Zjutraj pa je bilo treba zgodaj začeti delati v hlevu. Od bolečin niti jesti nisem mogla, zelo sem shujšala takrat. No, zdaj se mi je pa popravilo. Tale gospa je odlična!« pohvali Marijo. »Tako lepo zna narediti in zelo je prijazna.« Marija pa pove, da se rana lepo celi, in videti je zadovoljna. Gospa še malo pove o osebnih in družinskih zadevah in nazadnje pohvali svoja vnuka, kako sta pridna in da jima dobro gre v šoli. Pozneje izvem, da je patronažna sestra Marija v to hišo prihajala na obiske tudi k možu, ki pa je umrl pred letom dni.

Prvo kopanje Ize
Prvo kopanje novorojenčice Ize

Ponos in hvaležnost

In že hitiva naprej. Tokrat k novorojenčku. Novopečena starša Katarina in Žiga Rešek naju nasmejana sprejmeta in že na stopnicah lahko prebereva napis dobrodošlice novemu družinskemu članu, punčki je ime Iza. Stara je štirinajst dni in čaka jo prvo kopanje v kadi. Očka pripravi kad in vodo s pravo temperaturo, mamica pa se medtem pogovarja z Marijo. Pove, da je dojenje dobro steklo in da pri tem nima težav. Deklico najprej stehtajo in ugotovijo, da je za malenkost napredovala v teži, pa tudi to, da se je vnetje ritke umirilo. Mamica dobi nasvet glede nadaljnjega hranjenja in Marija drobno novorojenčico previdno zavije v pleničko ter jo počasi potopi. Prvi stik z vodo. Na obrazku se vidi ugodje in vsi se zasmejimo.

Tudi naslednji obisk je prijeten. Sprejme naju Marija Valančič na invalidskem vozičku. Na štedilniku se kuha hrana za kokoši, zanje pomaga skrbeti sin, ki z mamo živi v tisti hiši. Gospa je zelo simpatična in izraža hvaležnost za vso pomoč, ki jo dobi od patronažne. Odpre svojo škatlo z zdravili in z Marijo jih skupaj pregledata. Od patronažne mimogrede dobi še malo mazila, ki si ga bo vtirala na vnete dele kože na obrazu in roki. S ponosom v očeh me vpraša, koliko mislim, da je stara. Ko pove, da gre že čez devetdeset, se ji v očeh še bolj zaiskri. Vsaj petnajst let manj bi ji pripisala.

Sledi še kratek obisk pri gospe, ki že nekaj let živi sama, merjenje krvnega tlaka in ravni sladkorja. Gospa hoče vrniti neki sanitetni material, ki ga je pred časom dobila od patronažne, pa ji Marija reče, naj ga kar obdrži, da ga bo verjetno še kdaj potrebovala.

Pomemben je pravi odnos

Na poti nazaj v Zdravstveni dom mi Marija Eržen razlaga, da vsi bolniki vendarle niso tako hvaležni, kot sva videli tisti dan. »Zgodi se, da kakšen pričakuje posebno obravnavo, da se bomo patronažne sestre njim bolj posvetile kot drugim. Običajno so to tisti, ki so v življenju imeli neki ugled, delali na višjih položajih in so se jim že zaradi tega odpirala vsa vrata.« Takšnim skuša na primeren način razložiti, da ne more priti  k njim kar vsak dan ali pa ravno takrat, kot bi njim najbolj ustrezalo. Lahko reče, da ji človek, ki je bil vse življenje bolj ali manj zapostavljen in prikrajšan, potisnjen ob rob, nekako bolj zleze pod kožo in se je dotakne. »Takšnemu bi želela čim bolj pomagati. Ne v tem smislu, da bi mu dajala prednost pred drugimi, ampak iz usmiljenja,« razloži in še doda, da pa je vsak kot človek vreden tega, da ga obravnava enakopravno z drugimi.

Ali jih skušajo bolniki kdaj na kakšen način podkupiti? »Ne. Verjetno hitro razumejo in dojamejo, da to pri nas ni potrebno.« Res pa je, da jim hitro kdo kdaj hoče dati denar v zahvalo, ker so nekaj več naredile zanj, kot bi bile dolžne. »Denarja ne vzamem nikoli. Tudi če mi ga kdo hoče dati v zahvalo zato, ker morda ne more sam v trgovino, da bi mi lahko podaril vrečko kave.« Drobnih darov pa skoraj ne upa zavrniti. Včasih, na primer okoli novega leta,  dobijo kakšno bonboniero. »Če je ne bi vzela, se mi zdi, da bi mi zamerili. Vidim jih namreč, kako skrbno pripravijo tisto vrečko, kako čakajo do konca obiska, kako na primer mož z glavo zmiguje in daje znake ženi, češ, prinesi že … V takšnih primerih nimam srca, da ne bi vzela.« Zdelo bi se ji, da bi to lahko razumeli, kakor da jih prezira.

Kdaj smo upravičeni do obiska patronažne sestre na domu?

  • Patronažna sestra naredi osem obiskov pri novorojenčku in dojenčku v prvem letu starosti ter dva dodatna obiska pri slepih ali invalidnih materah.
  • Obišče otroka v drugem in tretjem letu starosti.
  • Pri slepih in slabovidnih osebah z dodatnimi zdravstvenimi motnjami, starih od 5 do 25 let, če so v domači oskrbi, opravijo dva obiska letno.
  • Obiščejo nosečnico in dvakrat mlado mamico.
  • Opravijo svetovalni preventivni patronažni obisk pri ženskah, ki se po treh letih ne odzovejo vabilu na preventivni ginekološki pregled
  • Obiskujejo tudi paciente z aktivno tuberkulozo ali z mišičnimi ter živčno-mišičnimi obolenji.
  • Obisk pri tetraplegikih in paraplegikih ter pri pacientih z multiplo sklerozo ali cerebralno paralizo.
  • Obiščejo tudi osebe z motnjami v duševnem ali telesnem razvoju, invalide, paciente, ki imajo kronična obolenja ter vse osebe stare nad 65 let.

Besedilo in foto: Maja Korošak