Prijava
Pandemija in okoljska kriza zagotovo spadata med najresnejše težave, ki trenutno tarejo človeštvo. Čeprav se na prvi pogled zdi, da gre za povsem ločeni težavi, sta v resnici vsaj deloma prepleteni. Ena od posledic pandemije je bilo namreč povečanje količine ustvarjenih plastičnih odpadkov. Pri tem ni šlo zgolj za manjši porast. Po ocenah strokovnjakov se je od začetka leta 2020 pa do avgusta lani proizvedlo kar približno 8,4 milijona dodatnih plastičnih odpadkov, ki bo bili neposredno povezani s pandemijo.
Večina dodatnih odpadkov povezana z zaščitno opremo in embalažo za dostavo hrane
Velik del plastičnih odpadkov, ki so nastali kot posledica pandemije, je bil seveda povezan z zaščitno opremo, namenjeno preprečevanju širjenja virusa oziroma preprečevanju okužb. Prav potreba po tovrstni opremi je ponekod (začasno) ustavila proces sprejemanja zakonov, v skladu s katerimi bi bila uporaba plastičnih izdelkov za enkratno uporabo močno omejena. Seveda pa so tu še embalaže za hrano, namenjene enkratni uporabi, ki se pogosto uporabljajo pri dostavi hrane – torej pri storitvi, ki je postala med pandemijo bolj iskana kot kadar koli doslej. Dodatno težavo predstavlja dejstvo, da precejšen del dodatnih plastičnih odpadkov konča v naravi, pogosto tudi v oceanih. To seveda ne velja samo za odpadke, povezane s pandemijo, ampak za odpadno plastiko nasploh.
Znanstveno preučevanje vpliva pandemije na onesnaženost oceanov
Članek (https://www.pnas.org/content/118/47/e2111530118), ki je bil novembra lani objavljen v ugledni multidisciplinarni znanstveni reviji Proceedings of the National Academy of Sciences, se osredotoča prav na vpliv pandemije na onesnaženost oceanov. Raziskovalci so si pri kvantifikaciji vpliva pandemije pomagali s t. i. modelom splošne recirkulacije, ki so ga razvili na Tehnološkem inštitutu Massachusettsa. Gre za kompleksen program, ki omogoča ustvarjanje modelov dinamike oceanov in atmosfere, oziroma za nekakšno virtualno resničnost. Program simulira premikanje morske vode v odvisnosti od vetra, obenem pa lahko prikaže lebdenje plastičnih odpadkov na morski gladini.
Precej odpadkov bo najverjetneje končalo v Arktičnem oceanu
Na podlagi simulacije je mogoče predvidevati, da bo večina plastičnih odpadkov na koncu pristala na morskem dnu ali ob obali. Toda manjši del plastičnih odpadkov bo ostal na morski gladini še kar nekaj časa, prepuščen gibanju morskih tokov. Del teh odpadkov naj bi dosegel celo Arktični ocean, ki je znan kot »slepa ulica« za plastične odpadke. Gibanje oceanov oziroma morskih tokov je precej konsistentno, kar omogoča ustvarjanje natančnih modelov, ki prikazujejo spremembe. Če na primer plastika prek azijski rek doseže severni del Tihega oceana, je mogoče s precejšnjo zanesljivostjo napovedati, da bo del teh odpadkov dosegel Arktični ocean, kjer se pogosto znajdejo odpadki z različnih celin. Ti odpadki se ujamejo v nekakšen začaran krog, iz katerega zelo težko pobegnejo. Količina plastičnih – in drugih – odpadkov v Arktičnem oceanu pa se posledično pospešeno povečuje.
Precej večja težava od neodgovornega ravnanja je pomanjkanje ustrezne infrastrukture
Največ plastičnih odpadkov, povezanih s pandemijo, doseže oceane prav prek azijskih rek. Raziskovalci so ugotovili, da je to pot, ki jo opravi kar približno 75 odstotkov vseh odpadkov, ki se znajdejo v oceanih – in to kljub dejstvu, da azijske države niso (več) rekorderke, ko gre za relativno število primerov okužb. Študija je med drugim razkrila, da večina odpadkov, ki se znajdejo v naravi, ni krivda posameznikov, ampak bolnišnic in drugih zdravstvenih ustanov. Besedo krivda je sicer treba tu razumeti v specifičnem kontekstu. Praviloma namreč ne gre za namerno neodgovorno ravnanje z odpadki, ampak za pomanjkanje ustrezne infrastrukture, ki je bilo težava že pred samo pandemijo. Širjenje novega koronavirusa, ki je zahtevalo uporabo zaščitnih pripomočkov za enkratno uporabo, pa je to težavo seveda še zaostrilo.
