Nataša Meznarič je mamica dveh otrok, sina Jakoba in hčerke Ule Neže. Pravi, da je zanju izredno hvaležna in neskončno srečna, ker ju ima. Zaupa nam, da je tudi ponosna pasja mama in to celo dvema kužkoma, Heliju in Lili. Po izobrazbi je diplomirana inženirka agronomije, sadjarstva in vinogradništva ter učiteljica. Pred kratkim je pridobila še naziv maserke in si uresničila več kot 30-letno željo. Opravila je izpit za čoln. Sliši se kot srečno življenje, kar danes tudi je. A pot do sem je bila kruta in strma, a kot sama pravi, potrebna, da lahko z izkušnjami in znanjem, ki ga je spotoma pridobila, danes pomaga marsikomu, ki je na podobni poti kot nekoč sama.
Zaupajte nam svojo življenjsko zgodbo
Največja travma, ki se mi je zgodila v življenju, je bila smrt moje mame, pri mojih 7 letih. S tem so se doma začeli težki izzivi, saj se je oče težko soočil z izgubo. V otroštvu sem posledično doživljala težke travmatične zgodbe. Nisem čutila podpore in občutka varnosti, niti nisem imela zgleda, da bi se naučila pravilno izražati čustva. V puberteti sem postala uporniška, saj sem se skozi leta naučila, da sem žalost izražala skozi jezo in uporništvo. To je vodilo v nasilne partnerske odnose, v menjavo partnerjev in iskanje ljubezni izven sebe. Bila sem osamljena in prepričana, da mi v življenju ne bo nič uspelo.
Naučila sem se biti žrtev. Kasneje sem sina Jakoba vzgajala sama in bilo mi je res težko. V drugem partnerskem odnosu se je rodila Ula Neža. To je bil izredno nezdrav partnerski odnos, prepleten z drogami, alkoholom in nasiljem. V tem odnosu sem popolnoma propadla in se zrušila, tako zelo, da so me hospitalizirali v psihiatrični ustanovi. Kasneje sem se v upanju, da se bo partner zaradi Ule Neže, ki je imela takrat 1 leto, spremenil, vrnila k njemu. A to, se seveda ni zgodilo. Ostala sem brez strehe nad glavo, z dvema otrokoma, enim kužkom in eno črno vrečko osebnih stvari. Bila sem brez denarja in povsem obupana.
Takrat nisem imela znanja, ki ga imam danes. 7 let nazaj sem želela narediti samomor. Imela sem panične napade. Diagnosticirali so mi depresijo, bipolarno motnjo in shizofrenijo. Ampak sem takrat že dobro vedela, da je diagnoza eno, potek bolezni pa je odvisen predvsem od mene. Takrat sem sprejela antidepresive z zavedanjem, da jih bom jemala samo tako dolgo, dokler ne bom znala nadzorovati svojih misli. Prišel je dan, ko sem se odločila, da ne bom več žrtev in začela korak za korakom graditi lepšo prihodnost. In gradim jo še danes, vsak dan znova. Poiskala sem vzrok za moje psihično stanje in začela celiti rane.
Dosegla sem, da sem danes srečna, kljub izzivom, ki se dogajajo. Vem, kakšne odnose želim živeti. Ključno je bilo, da sem najprej zgradila zdrav odnos sama s sabo in pocelila rane, ki so nastale zaradi vseh travm. Obiskovala sem različne terapije in delavnice, tudi predavanja, da sem danes tu, kjer sem. Danes mi je lepo. Hvaležna sem za priložnost, da živim, da mi je uspelo in da sem danes navdih drugim ljudem, da jim pokažem, da smo sami odgovorni za vse v življenju. Sprejeti odgovornost za vse, kar se mi v življenju dogaja, je bil prvi in najtežji korak. Na to vplivamo s svojo esenco, vibracijo, mislimi, energijo in besedami.
Danes poznam metode, kako to doseči. To delam in vadim vsak dan. Svojim ciljem sem predana vsak dan. Pri vsem tem pa so ključni vztrajnost in disciplina ter potrpežljivost. Danes sem srečna in vesela. Seveda sem, kdaj tudi žalostna in obupana v nemoči. Ampak to ne vpliva več na mojo srečo. To je samo nekaj, kar se dogaja od zunaj. Danes vem, da je najbolje spremeniti svojo notranjost, če želim, da se bo spremenila moja zunanjost.
Kako bi opisali sebe pred 10. leti?
Pred 10. leti sem bila najbolj nesrečen in osamljen človek na svetu. Za vse, kar se mi je v življenju dogajalo, sem krivila druge. Bila sem obupana in nemočna v strahovih.
In kako bi se opisali danes?
Danes sem predvsem hvaležna. Hvaležen človek, je srečen človek. Danes lahko rečem, da sem srečna, radostna in vesela. Hvaležnost mi je rešila življenje. Hvaležna sem za izkušnje. Na vse gledam kot na izzive, za katere se vedno najde rešitev. Počnem stvari, ki jih obožujem. Tu sem zato, da mi je lepo. To je moja pravica in dolžnost, da poskrbim, da mi je v življenju lepo. To sem se naučila.
Zaupajte nam 3 modrosti, za katere si želite, da bi jih vedeli pred 10 leti?
Prva najpomembnejša modrost je odgovornost. Da sprejmemo odgovornost za svoje življenje. Da se zavedamo, da smo kreatorji svojega življenja. Vse, kar se nam v življenju dogaja, kar vidimo od zunaj, je odsev naše notranjosti. Če nam nekaj na zunaj ni všeč, pomeni, da bi bilo dobro nekaj spremeniti v sebi. Kot drugo bi izpostavila hvaležnost. S hvaležnostjo spreminjamo svoj fokus in ga usmerjamo na to, kar imamo.
Posledično se ne osredotočamo na to, česar nimamo. Kot tretje bi navedla novo zgodbo. Kje smo večino časa s svojimi mislimi, besedami in občutki? Smo v življenju, ki ga ne želimo živeti, ali smo v novi zgodbi, kjer si želimo biti? Če se trudimo, učimo in vztrajamo v novi zgodbi, se bo to zgodilo. Razmišljajmo o življenju, ki ga želimo živeti. Začutimo, kot da vse želeno že imamo in to bo prišlo do nas.
Vaša življenjska pot vas je pripeljala tudi do vašega življenjskega poslanstva, ki ga sedaj srčno opravljate. Predstavite, kako je videti vaše delo na področju osebne rasti?
Moje poslanstvo je celo moje življenje. Če se mi ne bi zgodilo, kar se mi je zgodilo v življenju, danes ne bi bila tu, kjer sem. In prav zagotovo ne bi počela tega, kar počnem danes. Danes imam svoj YouTube kanal Planet ljubezni, kjer lahko vsakdo brezplačno dostopa do vsebin, ki so meni povsem spremenile življenje. Vodim online program Pot do sreče in notranjega miru, na katerega sem zelo ponosna. Pripravljam predavanja in celodnevne delavnice. Številnim posameznikom pa kot mentorica stojim ob strani, na njihovi poti do bolj srečnega, mirnega in radostnega življenja.
Vaša življenjska pot je navdih in pokazatelj, da upanje in rešitev obstajata. Katero zavedanje vam je vsakič znova dala moč za nov korak v boljši jutri?
To, da za vsak problem, izziv obstaja rešitev. Vedno. Poiščimo si pomoč, nekoga ki ima znanje in živi to, kar bi želeli živeti in postati mi. Naj postane naš mentor, pomoč in podpora. Danes je na tem področju ogromno brezplačnih vsebin in predavanj. Lotimo se brez izgovorov. Če je uspelo meni, lahko vsakomur.
Kaj bi svetovali nekomu, ki je v stiski, in ima samo en cilj, to je, da bi lahko ponovno v polnosti zaživel svoje življenje?
Nekomu, ki je v stiski, bi svetovala, naj se ne boji pokazati svoje ranljivosti. Prav ranljivost je naša največja moč. Naučimo se reči, da nam nekaj ne gre. Poiščimo si nekoga, ki ga bomo začutili, ki nas bo slišal in nam pokazal pot. Sigurno obstaja nekje nekdo, ki nam bo pokazal korake in metode do rešitve. Najdimo si človeka, ki je imel izkušnjo, podobno naši, kajti le tak človek nas bo lahko zares razumel. Sama sem zelo navdušena nad mentorskimi programi, saj so tudi meni osebno najbolj pomagali. Da imamo nekoga, ki nam je v oporo in nas usmerja. Obstajajo koraki, metode in rešitve. Veščine, ki se jih vadi in nauči, kot na primer hvaležnost. Izpostavila bi tudi meditacijo, ki mi je prav tako rešila življenje. Vrnila me je v stik s sabo in mi umirila misli. Z meditacijo slišim svojo dušo, kaj je moj naslednji korak.
Kako z meditacijo sploh začeti in postopoma doseči stanje zavesti, kjer se sprostimo in umirimo misli, da lažje sestavimo iz izpeljemo najboljšo verzijo svojega življenja?
Meditacija je veščina, ki se jo vadi iz dneva v dan. Vztrajamo, dokler ne postane navada, brez katere več ne moremo. Je kot učenje hoje pri otroku. Učimo se postopoma in ne odnehamo pri prvem padcu, niti pri drugem ali tretjem. Kot otrok smo vsakič znova vstali, dokler nismo shodili. Isto je z meditacijo. Izvajamo jo lahko v tišini, ob glasbi ali se poslužujemo vodene meditacije. Na spletu lahko najdemo nešteto brezplačnih vodenih meditacij. Jaz osebno rada poslušam Ano Bučević, Marka Nikolića, Aleksandra Šinigoja, tudi Abrahama Hicksa.
S tem doseženo stanje umirjenosti. Izpostavila bi tudi pomembnost dihalnih vaj. Z meditacijo dosežemo stanje brez misli slej ko prej. Z vajo ga doseže vsak. Vzemimo si čas zase, to pomeni ljubezen do sebe. Sebe postavimo na prvo mesto in se spoštujmo. V meditaciji bomo dobili odgovore. Ko umirimo misli, ko slišimo sami sebe, odgovori pridejo sami od sebe. V meditaciji spoznamo, koliko je misel samo misel, brez vrednosti. Vse dokler ji mi sami ne damo vrednosti in na podlagi našega občutka ta postane prijetna ali neprijetna. Meditacija je zame nujna metoda, za spremembo življenja.
Kako in kdaj nam v življenju lahko pomaga vizualizacija in kako se je lotiti?
Vizualizacija je fantastična tehnika, ki nam pomaga, da preidemo v drugačno stanje z mislimi in občutkom. Metoda, ki nas da v drugo realnost. Ko si zamišljamo, naš um ne ve, ali se to resnično dogaja ali je to le naša predstava. Ko zapremo oči in si zamislimo, na primer, da smo na plaži, nas greje sonce, slišimo valovanje morja … so naši občutki prijetni. Ta trenutek, zdaj, s pomočjo prijetnih občutkov kreiramo svojo prihodnost. Predstavljajmo si recimo proces dneva in noči. Ko se približuje večer, se ne borimo proti temi, ampak jo vsak dan znova sprejmemo. In kaj naredimo, ko v življenju pride do “teme”, do izzivov?
Začnemo se boriti proti njim. In prvi najbolj pomemben korak je, da jih sprejmemo, kot sprejmemo noč. Vizualizacija je izredno pomembna metoda zato, ker v vizualizaciji sprejmemo stanje, kjer nam je lepo. S pomočjo vizualizacije kreiramo življenje, ki si ga želimo. Z vizualizacijo naše bitje čuti, kot da želeno že imamo. Prijeten občutek v tem trenutku je vse, kar v življenju imamo. Meni je vizualizacija izredno pomagala. Uporabljam jo čez dan, ko začutim, da moji občutki niso več tako prijetni.
Kaj lahko naredimo v trenutkih, ko imamo težavo, ki nas bremeni?
Najbolje je, da v takem trenutku poiščemo odraslo osebo, ki ji zaupamo. Prijatelja ali mentorja, da vemo, da nismo sami in nam lahko pomaga. Da nas podpre in nam ponudi varnost. Najhuje v takem primer je, da ne povemo, da imamo težavo in to zadržujemo v sebi.
Kako določenemu problemu odvzamemo težo?
Prvi korak, da problemu odvzamemo težo, je, da nanj pogledamo kot na izziv in ne kot na problem. S tem mu damo drugačno energijo in vibracijo. Dobro bi bilo nanj pogledati z drugačnega zornega kota, kar sami morda ne zmoremo. Zato je tako zelo pomembno, da imamo ob sebi neko odraslo osebo, ki nam to pomaga uvideti. Težo lahko problemu odvzamemo tako, da se soočimo z njim, s svojimi čustvi, sami s sabo, svojimi ranami in poiščemo pomoč nekoga, ki nas bo usmeril k rešitvi.
Kako izstopiti iz začaranega kroga misli, kjer je v ospredju najprej vedno problem namesto videnje rešitve?
Če bi iz začaranega kroga misli znali sami, bi verjetno že šli. Tu bi ponovno izpostavila, da poiščemo nekoga, ki nam bo pri tem pomagal in se bomo lahko naučili, kako naslednjič pravilno reagirati. Potrebno je, da se poučimo o kontrastih, to so problemi, težave, izzivi, bolečine in strahovi, ki sem dogajajo, da so sestavni del življenja. Poiščimo krog ljudi, ki nam lahko pri tem pomaga.
Marsikomu se ob določeni informaciji v glavo najprej prikradejo negativne misli. Kako sami pri sebi dosežemo, da smo bolj pozitivno naravnani in da naš prvi odziv ni vedno negativen?
Samo z vajo in novimi informacijami. Naučeni smo, da vedno pogledamo najprej tisto negativno. Najbolj važno je, da to svojo negativnost, žalost, paniko, svoje strahove, vse te negativne misli, sprejmemo in se proti temu ne borimo. Takšni smo, ta trenutek smo najboljša verzija sebe. Sprejmimo ta del sebe in naredimo vse, kar je v naši moči. Bodimo dosledni, vztrajni, potrpežljivi in nežni sami s sabo. Ne sodimo samih sebe, kadar nam ne gre. Če bi znali drugače, bi že naredili drugače. Zato poiščimo pomoč.
V življenju nam kdaj zmanjka tudi volje in vztrajnosti. Zgodi se, da se cilj približuje prepočasi. Kako ravnati takrat, ko vemo, da smo na pravi poti, a nam zmanjkuje moči za naprej?
Najpomembnejša sta potrpežljivost in zaupanje, da bo bolje. Zberemo zadnje atome moči, da nadaljujemo. Sama sem se zavedala, da če grem nazaj, bom morala ponovno narediti ogromno pot, da bom prišla do cilja. Če pa zberem zadnje atome moči, ko sem obupana, ko nimam več moči, vem, da mi še samo malo manjka do cilja, kjer me čaka velika nagrada. In zelo pomembno je, da imamo ob sebi osebo, ki nam pomaga in nas podpre, ko nam zmanjkuje moči.
Kako si lahko pomagamo, ko smo zaradi življenjskih razmer polni jeze in se velikokrat počutimo kot žrtev?
Pomembno se je naučiti, kaj se skriva pod jezo. Dobro bi bilo, da bi zmogli takrat, ko se pojavi jeza, tistega, zaradi katerega smo jezni, odstraniti iz naše zgodbe. Da bi zaprli oči in šli globlje ter poiskali, kaj se skriva pod njo. Pod jezo se po navadi skriva žalost, pod žalostjo pa največkrat strah. To so naše rane, ki smo jih dobili kot otroci, ko smo bili prizadeti ali morda v starejši dobi, ko nas je nekaj hudo prizadelo in tega nismo znali čutiti na primeren način. Ampak čustvo je ostalo v nas in ga je treba raztopiti.
To pa se zgodi, ko si dovolimo čutiti pristno čustvo. Najprej odstranimo osebo, na katero smo jezni iz zgodbe in sprejmimo odgovornost, da je čustvo jeze v nas. Nato pogledamo globlje in to čustvo spustimo skozi telo in si ga dovolimo občutit. Si dovolimo jokati, kričati, dovolimo, da nas boli. Ko čutimo jezo, jo lahko čutimo v miru. Ni treba razbijati ali biti agresiven. Jeza se čuti v miru. Počasi z vajo dosežemo, da se to čustvo, ta ledena kepa raztopi. Kadar si dovolimo občutiti pristna čustva, ta prinesejo mir, blaženost, olajšanje, spokojnost. Ko pa se počutimo kot žrtev, pomeni, da bi se bilo dobro ponovno obrniti vase. Nihče drug ni odgovoren za naše občutje.
S katerimi dejanji lahko po vašem mnenju vsakodnevno največ pripomoremo k zdravemu in stabilnemu psihičnemu zdravju?
Zelo pomembna je fizična aktivnost, gibanje v naravi, plavanje, bosa hoja, meditativni sprehodi. To pomeni, da počasi hodimo v tišini in usmerjamo pozornost v rastline in živali ob poti. Ko pride kakšna misel, preusmerimo pozornost v okolico. Pa tudi vizualizacija in meditacija. Vsakodnevno nahranimo dušo – naučimo se imeti radi. Ampak kaj sploh pomeni imeti rad sam sebe? Pomeni, da se zavedamo, da smo vredni vsega lepega, se razvajamo, gremo na masažo ali se nagradimo.
Že samo, da smo, je dovolj. Poiščimo stvari, ki nas radostijo. Za to ni potreben denar. Lahko je to sprehod, risanje, kuhanje marmelad, peka kruha, sprehod, božanje kužka, kopanje v morju, hoja v hribe ali opazovanje sončnih zahodov. Vprašajmo se, kdaj je naša duša srečna? Družimo se z ljudmi, ki so takšni, kakršni želimo biti in postati. Če želimo biti srečni, se družimo s srečnimi ljudmi, od njih se lahko naučimo, kako biti srečni. Napišimo svoje definicije, kaj so za nas sreča, uspeh, definicijo ljubečega partnerstva, varnosti … tako ugotovimo, kdo mi smo. Uspeha ali ljubečega partnerstva si namreč ne predstavljamo vsi enako. Svojo definicijo potrebujemo, da ji lahko v življenju sledimo. Tako vemo, kaj želimo in nikoli ne pristajamo na manj.
Kako reagirati v trenutkih, napolnjenih s strahom, nesigurnostjo, dvomom? Kje poiskati trdno oporo?
Dokler sami sebi nismo trdna opora, bi svetovala, da poiščemo to trdno oporo v drugemu. Ampak nekoga, ki nam bo pomagal in se v našo zgodbo ne bo čustveno vpletal. Da nas sliši, nam verjame in nas podpre. Da nam pomaga najti rešitev in da odgovore. Tako vsak dan gradimo to, da postanemo sami sebi trdna opora. Dokler tega ne zmoremo, je dobro imeti okoli sebe ljudi, ki nam to nudijo.
Kje vi največkrat najdete uteho in novo moč, ko začutite, da se vam svet maje pod nogami?
Največkrat pri mentorjih in prijateljih. Zanje sem neizmerno hvaležna in jih zelo cenim. So moja podpora, varen pristan, ko sama ne zmorem. Ko sem žalostna, ko me je strah. Pomembno je, da se sprejmem in se imam rada tudi, ko sem žalostna, ko jočem, ko me je strah, tudi, ko mi nekaj ne uspe. Naučila sem se, da vse, kar se dogaja zunaj mene, ne vpliva več na mojo srečo. Moja sreča je v meni. Vsak jo ima v sebi – tako kot žalost ali strahove.
Prvi korak je sprejetje samega sebe, drugi korak je da se zavedamo, da sami s svojimi mislimi, občutki in besedami kreiramo življenje. S pomočjo metod in korakov se počasi dvignem iz izziva in iščem rešitve. Če ne zmorem sama, pokličem koga iz svojega kroga in si zavestno dovolim biti nekaj časa žalostna. Zavedam se, da če bom predolgo vztrajala v žalosti, s tem ustvarjam v svojem življenju še več žalosti in zato hočem iti ven iz tega.
Kaj bi želeli za konec sporočiti našim bralcem, če bi imeli na voljo samo en stavek?
Veliko stavkov bi lahko izpostavila. Ampak če imam na voljo le enega bi uporabila svojega. Če sem skreirala sranje, lahko skreiram tudi sanje. Na svetu obstaja nekdo, ki nam bo nudil podporo in nas imel rad takšne, kot smo, in bo dovolj močan, da nam bo stal ob strani.