Natalija Bratkovič, voditeljica Kmetije, ki se letos vrača h koreninam in na POP TV, se najbolje počuti v športnih pajkicah, nenaličena in v objemu svojega partnerja Dejana, s katerim trenutno vzporedno živita svoje sanje. Ženska izzivov, ki ne more brez adrenalina, se je Natalija Bratkovič po triintridesetih letih življenja v Mariboru preselila na podeželje, kjer zanjo ni lepšega kot večerni pogled na gozd in zvoki tišine, v katerih s partnerjem ob rami po napornih snemanjih najde svoj mir. V življenju ničesar ne obžaluje, sploh pa ne tega, da je posvojila zdrav življenjski slog in štiri leta starega hrta, odsluženega tekača, ki je do nje pripotoval iz Irske.
Ste svež obraz, ki ga bomo lahko jeseni na POP TV spremljali v resničnostnem šovu Kmetija, čeprav vas na Štajerskem večinoma že zelo dobro poznajo. Kje vse so vas lahko gledalci in poslušalci spremljali do zdaj?
Natalija Bratkovič: Moja medijska kariera se je začela pred petnajstimi leti na televiziji RTS. Vmes sem vzporedno delala tudi na Kanalu A, in sicer sem vodila oddajo E+. Zadnjih šest let delam še na Radiu City. Od kamer sem se poslovila pred letom in pol, ko je RTS žal šel v stečaj. S tem se je zaključilo čudovito obdobje, a so se odprla tudi nova vrata. S petimi prijatelji smo začeli ustvarjati novo oddajo, samo za splet. V njej smo v središče postavili zdravje in področja, ki ga zadevajo: bolezni, prehrano, telovadbo, duševno zdravje. A sem se od projekta zdaj poslovila, saj sem dobila priložnost voditi resničnostni šov Kmetija. In temu ne rečeš ne.
Omenili ste, da ste se iz ženske, ki je prej jedla skorajda le testenine, kuhane v slani vodi, ravno zaradi vodenja oddaje z zdravstveno tematiko spremenili v žensko, ki danes živi zdrav življenjski slog.
Res je. V oddaji Živa smo ob torkih govorili o zdravju in v sklopu oddaje sem gostila številne strokovnjake in zdravnike tako sodobne kot tudi alternativne medicine. V studiu so se nam pogosto pridružili tudi športniki različnih panog ter trenerji. Ljudem smo želeli ponuditi širok spekter osnovnih informacij o zdravju. Rdeča nit teh oddaj je bila zdrav življenjski slog, in ko o tem govoriš in si v to vpet, začneš o tem še bolj razmišljati, kar se je zgodilo tudi meni. Takrat sva s Sandijem Bitencem, mojim rednim gostom in strokovnjakom za funkcionalno medicino, naredila posebno kuro, ki je bila zame velik, a odločilen izziv.
Kakšne vplive je imel ta izziv na vaše počutje in kaj ste spremenili?
To je bil šestmesečni program, ki je bil zame izziv ne samo zaradi gibanja in telesne preobrazbe, ampak predvsem zaradi umeščanja pisane prehrane v moj jedilnik. Vse do tistega trenutka sem bila res gurmanska katastrofa, ki je ne bi bil vesel noben kuhar – kot ste omenili, sem jedla samo testenine, kuhane v slani vodi. Ko pa začneš paziti, kako in kaj ješ, ko se začneš gibati in delati na telesu, so tu hitro tudi rezultati. Ti so me motivirali in še danes, čeprav še nisem čisto na točki, kjer bi želela biti, vse to sprejemam kot življenjski slog. Prepričana pa sem, da bom prišla do cilja in da bo moj krožnik še bolj pester. S spremembami na bolje sem sicer že zdaj izjemno zadovoljna.
Poleg skrbi za uravnoteženo prehrano pa veliko časa preživite v telovadnici, kjer elegantno boksate in brcate celo z moškimi. Marsikatera ženska se še vedno izogiba borilnim veščinam.
V telovadnici Radgonskega kickboxing kluba treniram vsaj petkrat na teden; štirikrat tedensko kikboks, en dan je rezerviran za funkcionalni trening. Na začetku sem bila tudi sama prepričana, da bom po treningih vsa v modricah, a sploh ni bilo tako. Drage punce, kikboks je fenomenalna vadba za celotno telo, v eni uri naredite vse, in ko se zvečer uležete v posteljo, ste zadovoljne, saj veste, da ste naredile ogromno zase. Ženske borilnim veščinam delamo veliko krivico s tem, ko jih dojemamo kot šport, zaradi katerega bomo postale preveč mišičaste in agresivne. Opažam pa, da se mnenje o tem počasi spreminja, kar me izjemno veseli. V klubu, v katerem treniram, je namreč vse več žensk, ki trenirajo kikboks, in to od majhnih deklic pa vse do odraslih žensk.
Kako to, da ste se sploh odločili, da boste svoje telo oblikovali s kikboksom? Kaj drugega se še znajde na vašem športnem jedilnem listu?
Eden glavnih razlogov je ta, da je fant Dejan trener in svetovni prvak v kikboksu. Ko mi čas dopušča, zelo rada sedem na kolo ali se odpravim teč. Pred leti sem zelo rada tudi plavala. Nikakor ne smem pozabiti tudi na dolge sprehode, na katere z Dejanom vzameva tudi svoja psa. Karkoli ljudje počnemo, pripomore k boljšemu počutju, pa naj bo to petnajstminutni sprehod s hišnim ljubljenčkom ali obisk trgovine, v katero se odpravimo peš. Pomembno je samo, da smo v gibanju.
Resničnostnega šova do zdaj še niste vodili. Predvidevam, da je vaše življenje zdaj bolj stresno. Vam pri premagovanju tega pomaga predvsem telesna aktivnost?
Res je, do zdaj tega formata oddaje še nisem vodila, in ker je zame vse, kar se zdaj dogaja, precej novo in neznano, to povzroča tudi stres. Telovadba je odličen kanal za sproščanje in boj proti stresu, ki ga sama imenujem tihi ubijalec enaindvajsetega stoletja. V tempu življenja, ki ga živimo in v katerem ne poznamo več osemurnega delovnika, lahko hitro pregoriš. Ko vidiš, da se je to zgodilo ljudem okoli tebe, da živijo le še za delo in pozabijo nase, običajno začneš o tem razmišljati tudi sam in nočeš, da se to zgodi tebi. Hitro ti postane jasno, da se ne želiš zapustiti. Pri tem pomaga kakršnakoli telovadba in mislim, da ljudje to vedno bolj spoznavajo, saj so parki polni tekačev in sprehajalcev. Bravo, le tako naprej.
Marsikdo se za telesno aktivnost odloči tudi zaradi prekomerne telesne teže. Ste imeli s tem kdaj težave?
Prekomerno telesno težo sem imela v osnovni šoli in na začetku srednje šole. To je bilo obdobje pubertete in ponorelih hormonov, takrat sem imela popolnoma druge prioritete in niti približno nisem razmišljala o prehrani in gibanju.
Ste se kdaj odločili za kakšno dieto?
Sem zagovornica zdravega načina izgubljanja telesne teže, kar nikakor ne pomeni stradanja. Zmagovalno kombinacijo sestavljata prehrana in gibanje. Dieta v resnici pomeni zdrav način prehranjevanja. Podpiram diete, ki so potrebne zaradi zdravstvenega stanja, nikakor pa ne diet, muh enodnevnic, ki so ta hip moderne. Naše telo je stroj, ki nenehno potrebuje gorivo, gorivo pa je hrana, zato je izjemno pomembno, kaj telesu dajemo. Res je, da sem kdaj tudi sama poskusila s kakšno dieto, ampak so se kilogrami takoj vrnili. Na svoj videz moram še toliko bolj paziti, saj zelo hitro pridobim na telesni teži.
Se v svoji koži po vseh uvedenih spremembah zdaj dobro počutite?
S svojim telesom sem zelo zadovoljna, ker vem, koliko zanj naredim. Ne živim čisto po načelih zdravega načina življenja, ker zagovarjam, da si moramo občasno privoščiti tudi kakšno pregreho, kot sta recimo sladoled ali pica. To sta moja greha, ampak samo občasno. Torej samo občasno tudi jaz grešim. S svojim telesom in s tem, kar postaja, sem zadovoljna in ne bi ničesar spremenila.
V smehu ste dejali tudi, da niste diva, da ste povsem običajno dekle.
Nisem zagovornica močnega ličenja, moj presežek v zasebnem življenju je maskara na trepalnicah. V službi, ki od mene zahteva močnejše ličenje, mi to ne predstavlja težav, sicer pa sem zagovornica naravne lepote. Nihče ni popoln, in ko ženske to dojamemo, smo običajno že v zrelejših letih. Če bi to spoznale prej, lepotni trendi, ki jih postavljajo zvezdnice, mogoče ne bi bili tako močni in bi verjetno naravna lepota žensk bolj izstopala. Nimam razloga, da bi bila diva. To ne pomeni, da svoj videz zanemarjam, daleč od tega, a se res bolje počutim brez ličil, brez visokih pet, ki jih, če je treba, tudi obujem, ampak v zasebnem življenju sem večinoma vedno brez ličil.
Torej svojih nepopolnosti ne skrivate?
Pomembno mi je, da se dobro počutim, in vsakega mozoljčka zato ne bom skrivala s pudrom. Telesa z nami komunicirajo tako, da nam pogosto pokažejo, ko je kaj narobe. Ko to opazim pri sebi, ko se pojavijo kakšne nepravilnosti ali tegobe, se potrudim ugotoviti vzrok in ga potem odpraviti. Na primer: če gre za mozolje, ki se kar naenkrat pojavijo, jih ne bom prekrila s tono pudra, ampak bom najprej poiskala vzrok, zakaj so nastali. Nato bom težavo rešila na kar se da naraven način in ne z goro ličil. Sem preprosto dekle, in če imam kakšno napako, jo pač imam. Proti ličenju nimam popolnoma nič, samo zame ni. Zagovarjam razmišljanje, da je treba sprejeti svoje telo in ga imeti rad. Če se mi je to včasih zdela floskula, sem z leti spoznala, da je to res.
Zdaj živite na podeželju, kako se kot mestno dekle, ki je kar triintrideset let živelo v mestu in se pred pol leta preselilo v kraj Ivanjševci ob Ščavnici, znajdete tam?
Kot ima svoje čare mesto, jih ima tudi podeželje, oba imata seveda tudi določene minuse. Sama sem zelo pozitiven človek, zato najprej opazim pozitivne dejavnike, in če ti pretehtajo nad negativnimi, sem zadovoljna. V mestu sem res živela triintrideset let, pred pol leta sem se preselila k fantu na podeželje. Njegovi starši imajo doma pujska, kokoši in košček zemlje, ravno toliko, da so samozadostni z zelenjavo in osnovnimi živili. Podeželje mi tudi sicer ni tuje. Babica in dedek sta imela precej veliko kmetijo in kot otrok sem tam preživela kar nekaj časa, zato mi ta preskok ni bil kot dan in noč. Je pa bilo to, da sem se preselila k Dejanu, blag prehod v naravo, ki mi je koristil pri vodenju Kmetije.
Kaj je največja prednost podeželja?
Ni lepšega kot to, da se z Dejanom, ko pridem domov s snemanja, usedeva na balkon in je na obzorju samo gozd. To je ta tišina, ki je v mestu ne dobiš. V Mariboru slišiš vse mogoče zvoke, v vseh delih dneva. Sčasoma se sicer navadiš na hrup, a ko imaš možnost doživeti tišino oziroma zvoke narave, ti takoj postane jasno, kako je to prijetno. Ampak Maribor bo vseeno za vedno ostal moje mesto.
Pa imate radi mir ali ste raje obdani z ljudmi?
Kakor kdaj. Zelo rada spoznavam ljudi, zelo me zanimajo njihove zgodbe. Nekaterim že na obrazu vidiš, da so doživeli marsikaj. In tudi zato imam rada svoje delo, saj mi omogoča prav to: spoznavati širok spekter značajev. Je pa res, da se včasih tudi rada umaknem na sámo, predvsem zato, da si zbistrim misli. Ogromno namreč razmišljam, še ena moja lastnost je, da vse razstavim na prafaktorje. To je lahko kdaj tudi obremenjujoče za ljudi, ki me obdajajo, a so se meni najbližji na to že navadili. Tudi zdaj, ko sem popolnoma osredotočena samo na Kmetijo, mi tega niti malo ne zamerijo.
Kako to sprejema vaš partner?
Dejan je to sprejel in me razume. Istočasno je tudi njemu uspelo uresničiti svojo veliko željo: imeti svojo telovadnico. Ta trenutek oba vzporedno, z enako hitrostjo živiva svoje sanje in uresničujeva svoje cilje.
Znate našteti tri svoje pozitivne lastnosti?
Pozitivno razmišljujoča, nasmejana, klepetava, brez težav dodam še kakšno. (smeh) Kot veliko prednost pri sebi dojemam to, da o stvareh res razmišljam in jih predelam. V moji glavi je reševanje kakšnega problema videti kot družinsko drevo. Vzamem problem, poiščem rešitve in tem dodam še dodatne možne poti. Nadvse rada imam tudi živali, posvojila sem psa iz Irske, odsluženega tekača, velikega angleškega hrta, in to je bila ena najboljših odločitev v življenju, ki je niti približno ne obžalujem. Pravzaprav v življenju ničesar ne obžalujem, saj potem ne bi bila tu, kjer sem.
Uh, ljudje običajno pri takšnem vprašanju kar obnemijo. Kako pa je z negativnimi lastnostmi, ki jih običajno raje ne delimo z drugimi?
Prve tri pozitivne lastnosti so lahko hitro tudi negativne. Včasih je lahko pretirano razmišljanje tudi slabost, saj za to porabim ogromno časa, čeprav po tem ni potrebe. Sem tudi neposreden človek. V tem sama sicer ne vidim ničesar slabega, ampak ljudje tega pogosto ne sprejmejo pozitivno. Če mi nekaj ne ustreza, to vedno povem, in tudi sprejmem kritiko na svoj račun, a marsikdo ne sliši rad česa slabega o sebi. Aha, pa tudi moja disciplina na treningih! Če mi Dejan ne šteje ponovitev vaj, hitro kakšno izpustim. (smeh)
Verjetno imate, glede na to, da je vaš trener hkrati vaš partner, posebne privilegije pri treningih, se vam zato kaj bolj posveča?
Kje pa! Prej nasprotno! (smeh) Kikboks treniram tri leta in včasih opraviva tudi osebni trening, saj se ravno takrat naučiš več in tako napreduješ. Dejan se vsakemu posveti 150-odstotno, ampak kakor pravijo, je kovačeva kobila vedno bosa in se zato težko časovno uskladiva in opraviva osebni trening, 1 : 1. (smeh) Ampak to je njegov posel in meni je tako, kot je, super.
Imate kakšen skriti talent?
Nekateri pravijo, da zelo sprejemljivo pojem, mogoče bi to lahko bil eden od talentov, a bi morala na njem še veliko delati. A kar brez skrbi, ne želim si postati pevka. (smeh) Mogoče bi moj skriti talent lahko bila tudi fotografija, na fakulteti sem imela pri tem predmetu vedno lepe ocene, ampak me ni pritegnila v smeri, da bi se s tem ukvarjala.
Že nekajkrat ste omenili, da ste ženska izzivov. Kateri pa je bil do zdaj največji?
Na poslovnem področju je to zame vsako delo, ki ga sprejmem. Ni je stvari, ki bi bila enaka drugi. Vedno moraš spremeniti vsaj delček nečesa in to mi je vedno v izziv. Zelo rada imam adrenalinske izzive, med njimi je tudi kikboks, sploh takrat, ko nasproti tebe stoji moški. Zanimiva izkušnja je bila tudi skok v tandemu z nadmorske višine 4500 metrov. V tandemu sem skočila z najstarejšim padalcem v Mariboru. Opravila sem tudi tečaj potapljanja, zagotovo pa me čaka še bungee jumping. Moja večna želja je bila tudi opraviti izpit za motor. Mama je še danes proti, oče je bil voznik tovornjaka in je videl veliko nesreč, zato je imel tudi on pomisleke. A jaz sem se odločila, diplomirala, ne da bi onadva za to vedela, in z diplomo je domov prišel tudi motor.
Kateri motor pa vozite?
Motor je znamke Yamaha, polno ime je XJ6 DIVERSION F.
Cestni?
Ne, je kombinacija cestnega in potovalnega motorja. Videti je kot cestni, a ima vilice malce dvignjene, zaradi česar bolj udobno sediš. Na cestnem motorju skorajda ležiš in je vožnja bistveno bolj zahtevna oziroma fizično naporna. Pot od Maribora do Portoroža po stari cesti traja sedem ur. Jaz pridem tja spočita, kolegi, ki vozijo cestne motorje, pa se ustavljajo na vsaki drugi bencinski črpalki.
»Polagate« tudi ovinke?
Ja, seveda, ampak ne tako kot profesionalci. (smeh) Veste, do motorja tudi po nekaj letih izpita, vsakič ko sedem nanj, še vedno čutim strahospoštovanje. Motor ni igrača. Zadnji dve leti ga sicer nisem vozila, saj za to preprosto ni bilo časa, poleg tega se je smrtno ponesrečil moj prijatelj. To so podobni trenutki kot tisti, ko se o zdravem življenjskem slogu zamisliš takrat, ko je že pozno ali morda prepozno, in ugotoviš, kako zelo pomembna je preventiva. Tudi v takšnih situacijah se malce ustaviš, je že res, da na motor vedno sedem spočita, 150-odstotno pripravljena, a takšni trenutki se kljub vsemu žal dogajajo in takrat se zamisliš, ali je res vredno tvegati. Sem človek za skupinske vožnje, iz katerih si naredimo izlet. Je pa škoda, da v Sloveniji nimamo piste, saj verjamem, da bi bilo med motoristi manj smrtnih žrtev, ker bi lahko adrenalin izživeli v nadzorovanem okolju namesto na cesti.
Kdaj pa ste v življenju najbolj zadovoljni?
Ko mi v službi vse uspe popolnoma tako, kot si zamislim, in ko (čeprav se to sliši pocukrano) čas preživljam s tistimi, ki so mi najbližje. Čeprav rada spoznavam nove ljudi in sem odprt človek, imam vseeno svoje zasebno območje, v katerem je le malo ljudi, in čas z njimi je hrana za mojo dušo.
Kot pravite, ste izjemno organizirani. Kako se s tem soočate ob takšnem projektu, kot je Kmetija, kjer je verjetno tudi veliko nenačrtovanih situacij?
Eno je moj urnik, nekaj povsem drugega pa dogajanje na snemanju. Sama načrtujem in ne zamujam, zamujanja preprosto ne prenesem. Že danes vam lahko povem, kaj bom delala jeseni. Tako živim, všeč mi je, da je moje življenje organizirano. Z leti sem začela ceniti čas. Če sem ga na začetku kariere malo razmetavala za stvari, ki so mi danes nepomembne, ga zdaj ne več. Da to spoznaš, moraš malo odrasti, in jaz na srečo sem. Pri vodenju resničnostnega šova res nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi, a takrat pride do izraza predvsem to, ali se znaš kot voditelj odzvati ali ne. Takšnih situacij je bilo do zdaj že veliko, če mi jih je uspelo izpeljati ali ne, pa bodo povedali gledalci.
Kako si želite, da bi vas zdaj dojemali gledalci Kmetije?
Na mnenje ljudi ne morem in ne želim vplivati. Vsake oči vidijo po svoje in prav je, da ima vsak svoje mnenje. Trudim pa se, da bi ljudje skozi oddaje dobili mene in da bo v oddajah do izraza prišel tudi moj značaj. Ljudje so me do zdaj namreč poznali predvsem kot nasmejano, energično, govorečo z rokami. (smeh). V Kmetiji bo tega malo manj, spoznali boste tudi bolj resno Natalijo. Ja, tudi ta obstaja. (smeh) Ko je treba, znam tudi udariti z roko po mizi, a pod črto bodo ljudje vendarle dobili mene.
