Naravni materiali za zdravo bivanje

Veliko pogosteje kot za novogradnjo ali prenovo se ljudje odločamo zgolj za vedno novo oziroma svežo ureditev svojega doma. S pohištvom, barvami oziroma premazi, talnimi oblogami in podobno. In sicer ne le v hišah, temveč tudi v stanovanjih.

Prenova stanovanja je tako odlična priložnost, da si v svoj dom prinesemo tudi nekaj pozitivnih lastnosti naravnih materialov. Tako v zdravstvenem kot v psihološkem in ekološkem smislu. Vsak vgrajeni naravni material namreč pomeni skrb za zdravje kot tudi za okolje. Obenem pa nam odločitev povrne s svojim prijetnim otipom, barvnim odtenkom in toplino ter pridihom domačnosti.

Naravna kemija v vašem domu

Pri iskanju naravnih rešitev za urejanje doma velja največjo pozornost nameniti barvam in premazom, ki lahko v sebi skrivajo največ škodljivih snovi. Res je sicer, da zadnje čase zakonodaja dosledno preganja tiste največje zastrupljevalce ljudi in okolja, kot so na primer organska topila. Pa vendar obstaja med premazi na trgu še precej občutnih razlik med izdelki, ki lahko pomenijo odločilno prednost ali slabost tako za prostor kot tudi za ljudi, ki bivajo v njem. Predvsem pa za kakovost površin, ki jih premazujemo – bodisi zidnih površin, talnih oblog ali pohištva.

Načeloma velja, da se naravni materiali premazujejo izključno z naravnimi premazi. Le v tem primeru namreč ohranimo pozitivne lastnosti osnovnega naravnega materiala oziroma mu s to odločitvijo na dolgi rok ne škodimo. Naravnim osnovam, kot so les, naravni ometi in podobno, omogočamo torej, da so še vedno sposobni reguliranja oziroma absorbiranja vlage in da so še vedno privlačni na otip in na videz. Predvsem pri lesu je zanimivo, kako zelo lahko v svoji masivni obliki (pohištvo, talne obloge in podobno) pozitivno deluje na vzdušje v prostoru.

Premazovanje naravnih materialov z naravnimi barvami in premazi pa ima tudi precejšnjo prednost v tem, da gre za spajanje dveh sorodnih izdelkov – torej naravnega z naravnim. Zatorej med njima ne prihaja do morebitnih tehničnih zapletov, kot so na primer zadostni oprijem, tveganje morebitnega odstopanja, luščenje premaza na dolgi rok in podobno. Pri izbiri pravega premaza ali barve je tako potrebno upoštevati nekaj tehničnih zakonitosti, ki so navedene v nadaljevanju.

Naravne ali umetne zidne barve

Pri zidnih barvah je bistvena razlika med naravnim in umetnim izdelkom v vezivu, ki v osnovi zdravo mineralno polnilo, ki je pravzaprav značilno za vse zidne barve, povezuje v bolj ali manj naraven izdelek. Pri akrilnih oziroma umetnih smolah gre za neke vrste v zadnjem času vodotopno tekočo plastiko, ki premaz lepi na steno ali les. Pri naravnih premazih pa je bistvenega pomena vpojnost podlage, saj gre za vpijanje enega izdelka v drugega, kar pomeni ustvarjanje celote.

Iz tega razloga je bistveno prepoznati razlike tako med umetnimi in naravnimi zidnimi barvami kot tudi razlike med samimi naravnimi alternativami. Pri izbiri zidnih barv na osnovi umetnih smol ali celo pralnih barv na osnovi silikona in/ali lateksa se je treba zavedati, da zidna oziroma stropna površina s tem izgubi sposobnost vpijanja vlage, ki nastaja tako zaradi našega bivanja v prostoru kot tudi zaradi morebitnega kondenziranja na otip hladnih površin v toplem prostoru.

Še posebno za pralne barve zatorej velja pravilo, naj ne pokrivajo več kot tretjino zidnih oziroma stropnih površin v prostoru. To je še posebej pomembno za kopalnice, kjer se pri prhanju pojavlja hipna izjemna obremenitev z vlago. Pri uporabi zidnih barv na osnovi umetnih smol pa je pomembno, da v celotnem objektu poskrbimo za primerno zračenje prostorov. Sicer predvsem pri klasični gradnji oziroma gradnji iz dobro akumulativnih materialov (opeka, beton) tvegamo nastajanje zidne plesni, saj umetne zidne barve ne absorbirajo dovolj kondenza, ki nastaja zaradi stika hladne akumulativne površine s segretim zrakom iz prostora. Pri montažni gradnji, kjer so stene izdelane iz na otip toplejših materialov, je tako tveganje nastajanja plesni manjše, vendar se še vedno priporoča prisilno zračenje.

Naravne zidne barve

Med naravnimi alternativami so na voljo tudi tako imenovane disperzijske barve, ki so po sestavi podobne zidnim barvam na osnovi akrilnih smol, s to razliko, da se za povezovanje mineralnega polnila uporabljajo naravne drevesne smole namesto umetnih akrilnih. Iz slednjega sledi, da so naravne disperzijske barve primerne za barvanje tistih zidnih površin, ki so že v osnovi manj prepustne za paro – mavčni ometi, mavčno- kartonske plošče, izravnalne mase na osnovi umetnih smol. Pri novogradnji, seveda. Zidna barva lahko namreč izjemno močno vpliva na skrbno izbrano sestavo stene ter izniči marsikatero pozitivno lastnost skrbno izbranega naravnega gradiva (naravna izolacija, naravna končna obloga).

Nadalje lahko v naboru naravnih zidnih barv posežemo po mineralnih barvah, ki so povezane s kazeinom oziroma mlečno beljakovino. Ta zidna barva je izjemno lepljiva in lahko zato z njo prepleskamo tudi obstoječe manj prepustne materiale. Odlikuje pa jo izredna sposobnost reguliranja vlage. Nanos plasti tovrstne zidne barve zatorej lahko popravi poprej nepravilno izbrano zidno barvo. Vsaj glede reguliranja vlage oziroma pojava absorbiranja kondenza na zidni površini. V kazeinske barve se po navadi vežejo naravna mineralna polnila, kot so marmorna moka, kreda, smukec, ilovica in podobno. Izbira tega veziva namreč ne vpliva negativno na v osnovi pozitivne lastnosti naštetih mineralnih polnil.

Naravna rešitev pri nastanku zidne plesni bi torej bila predhodna obdelava z borovo soljo in/ali boraksom. Ta namreč ni zdravju škodljiv in tudi na plesen ne deluje kot strup, temveč le spremeni zidno površino v dovolj bazično, da se plesen nekaj časa ne more več razvijati, saj za svojo rast potrebuje kislo okolje. Če se gradbeno-fizikalni razlog za plesen (toplotni most, prekomerna kapilarna vlaga, neizolirana zidna površina in podobno) ne odpravi,  bo novo nastali kondenz čez tri do štiri leta koncentracijo soli na steni ponovno razredčil do te mere, da bo treba postopek ponoviti. Na suho, z borovo soljo in/ali boraksom obdelano zidno površino, lahko nato nanesete naravno zidno barvo, ki bo na dolgi rok sposobna reguliranja oziroma absorbiranja vlage v prostoru.

Za pleskanje naravnih ometov, kot sta apneni in ilovnati, pa je priporočljiva uporaba apnenega oziroma ilovnatega opleska. Glede apnenega opleska so danes na trgu na voljo v glavnem z akrilnimi smolami povezane barve, saj apna z naravnim vezivom zaradi njegove agresivne bazičnosti ni mogoče povezati. Vezivnost naravnega apnenega opleska se namreč povišuje le z leti, in sicer velja, da je v ta namen primerno najmanj 20 let starano gašeno apno, ki pa ga je v današnjih dneh le težko dobiti. Sicer pa za gašeno apno velja, da se ne veže dovolj s površino in zatorej na dotik odstopa oziroma se praši. Za pleskanje ilovnatih ometov so na voljo tudi s kazeinom vezane ilovnate barve. Te sicer poslabšajo v osnovi tako zelo pozitivne lastnosti ilovnatega ometa, ga pa zato morda utrdijo, ker je namreč ilovnati omet od vseh mineralnih najmanj trden oziroma sam po sebi veziven.

Naravni pigmenti

Za toniranje vseh zgoraj naštetih zidnih barv je prav gotovo najbolj smiselno uporabiti naravne pigmente, ki so po navadi na voljo v prahu ali pa v pastah in/ali tekočinah, povezanih z drevesnimi smolami. Slednji so zatorej primerni za toniranje naravnih disperzijskih barv, ki še v osnovi vsebujejo drevesne smole za vezivo. Barve v prahu pa se uporabljajo za toniranje kazeinskih barv ter gašenega apna. Naravni pigmenti so tudi med redkimi, ki zdržijo izjemno bazičnost apna in v stiku z njim ohranijo svoj barvni odtenek.

Med naravne pigmente sodijo zemeljski ali oksidni pigmenti, ki ne vsebujejo težkih oziroma zdravju škodljivih kovin. Pomembna je ne nazadnje tudi psihološka lastnost barvnih odtenkov naravnih pigmentov, saj gre namreč za dovolj umirjene odtenke, ki še omogočajo mirno bivanje v prostoru, medtem ko lahko umetna barvila v prostoru delujejo izjemno vsiljivo.

Naravni pigmenti so uporabni tudi za toniranje naravnih ometov (ilovnati ali apneni) ali pa za toniranje naravnih premazov za les. Dodajanje naravnega pigmenta v naravno zaščito za les ima ne le dekorativni učinek, temveč obenem preprečuje, da bi UV-žarki na dolgi rok negativno vplivali na strukturo lesa, oziroma so danes edina znana naravna alternativa UV- zaščite za les. Glede vzdrževanja umetnih barvnih odtenkov na lesu naravnih lazur skorajda ni treba obnavljati, saj v tem primeru ne gre za premaz, ki bi bil na les dodan oziroma prilepljen, s čimer tvegamo morebitno odstopanje, temveč se z lesom poveže v celoto, ki ima izjemno dolg rok trajanja.

Naravna zaščita lesa

Zgoraj navedena lastnost je tudi osnovna razlika med naravnimi in umetnimi premazi za les. Medtem ko so umetni po večini izdelani iz umetnih akrilnih smol, ki se z lesom kot naravnim materialom težko spajajo tako zaradi svoje strukture kot tudi zaradi svojih tehničnih lastnosti, pa naravni premazi za les temeljijo na rastlinskih oljih ter voskih, ki po svoji sestavi oziroma lastnosti po končanem nanašanju z lesom tvorijo celoto in mu na dolgi rok kvečjemu pomagajo preživeti. Pri umetnih premazih se namreč lahko zgodi, da minimalne poškodbe v plasti premaza povzročijo poškodbe lesa. Umetni premaz je na vremenske vplive le delno obstojen in zatorej tudi zahteva vzdrževanje. Iz česar sledi, da je v tem primeru vzdrževanje potrebno zaradi premaza samega, in ne zaradi nebogljenosti lesa v sami osnovi, saj se les tudi brez kakršnegakoli premaza zna sam zaščititi tako, da lahko vzdrži pod vremenskimi vplivi tudi več sto let. Seveda samo, če ni v stalnem stiku z  vlago.

Zunanji in notranji premazi

Pri izdelkih za naravno zaščito lesa ločimo tiste, ki so primerni za uporabo zunaj, in tiste, ki so namenjeni notranji rabi. Ta delitev je odvisna predvsem od zavedanja, kakšno stopnjo zaščite pravzaprav sploh potrebuje les, ki je izpostavljen vremenskim vplivom, in kakšno zaščito potrebuje les v notranjosti prostorov. Če je les izpostavljen vremenu, je najbolj bistvenega pomena to, da se od padavin namočen les lahko dovolj hitro posuši oziroma da je premaz dovolj prepusten, da to sušenje omogoči. Iz nabora naravnih sredstev za zaščito lesa gre torej za redka in hitro sušeča se olja, ki se globoko vtisnejo v les in obenem lesu omogočajo dihanje oziroma premikanje, ki ga povzročajo velike obremenitve zaradi vremenskih vplivov – temperaturne razlike, padavine in podobno. Izjemno primerna je mešanica lanenega in borovega olja.

V notranjosti prostorov pa je treba les zaščititi predvsem pred našo rabo oziroma otipom. V ta namen so na voljo bolj mastni premazi na osnovi rastlinskih olj ali voskov. Z olji in voski les spremenimo v delno vodoodbojno površino, ki jo lahko brez težav čistimo oziroma sočasno negujemo z naravnimi sredstvi za čiščenje. Predvsem pohištvo, okenske police in notranja vrata iz masivnega lesa so najbolj izpostavljena otipu človeških rok, kar na dolgi rok povzroči pojav umazanije na lesu. Iz tega razloga je običajno, da navedene površine povoskamo. S premazom na osnovi čebeljega voska, na primer. Glede zaščite tal pa obstojnost le teh določa predvsem vrsta lesa. Zato se za talne obloge priporoča uporaba trdih listavih sort lesa. Sicer pa se talne obloge lahko tako voska kot tudi olji. Pri voskanju gre za premaze, ki jim je dodan še vosek karnauba, ki je tako zelo vodoodbojen, da se ga dodaja tudi v politure za čevlje ali avtomobile.

Pri oljenju pa vodoodbojnost dosežemo z večkratnim nanašanjem olja, in sicer do stopnje, ko je les dovolj prepojen, da vase ne vsrka nobene vlage več. Oljenje je zelo priporočljivo tudi za lesene površine v kopalnicah (npr. pult) ali kuhinjske površine (mize, pulti), kjer se predvidevajo pogoste mehanske poškodbe in jih je zatorej treba večkrat osvežiti z brušenjem ter ponovnim premazovanjem. V vseh naštetih primerih je kot premaz primerno tungovo olje.

Morebitna tveganja pri uporabi naravnih premazov

Seveda pa lahko tudi naravne snovi pri ljudeh povzročajo določene alergije. Predvsem je potrebno biti pozoren pri redkih rastlinskih oljih, kot je na primer borovo olje, oziroma pri industrijskih eteričnih oljih, kot je terpen iz pomarančnih lupin. Slednja lahko namreč med nanašanjem zaradi visoke koncentracije povzročata glavobole. Ob enem pa sta tudi potencialna alergena.

Nadalje je pri nanašanju premazov na osnovi lanenega olja treba biti pozoren na dejstvo, da se lahko z oljem prepojene krpe med sušenjem vžgejo. Zato jih je treba po uporabi  primerno posušiti. Še bolje pa je, da jih odvržemo v posodo, napolnjeno z vodo, ali v neprodušno zaprto kovinsko posodo.

Nekateri proizvajalci naravnih premazov zaradi izboljšanja sicer slabe sposobnosti čistih rastlinskih olj za sušenje dodajajo sikative oziroma sredstva za sušenje, ki so izdelana na osnovi težkih kovin. V tem primeru je potrebna previdnost pri neposrednem stiku s premazi in je treba upoštevati navodila proizvajalca. Še bolje pa je seveda, če posežete po premazih, ki sikativov ne vsebujejo, ter s pravilnim postopom nanašanja tudi brez dodajanja tako strupenih snovi dosežete izjemen učinek.

Piše: Mateja Andreja Leskovar