Mojca Funkl zase pravi, da ni klasična lepotica, a njena pozitivna energija, pristnost in lesk v očeh, s katerimi navduši sogovornike in občinstvo, pričajo o tem, da je, kolikor klišejsko se že to sliši, lepota mnogo več kot le pričakovane idealne linije obraza. Sebe ne jemlje smrtno resno, največ zase pa je naredila, ko je v smeti vrgla tehtnico in začela poslušati sebe. Opaža, da smo vedno bolj osredotočeni nase in na virtualni svet ter da je odzivanje na živo bitje pred nami prava redkost.
Uveljavili ste se predvsem z izrednim občutkom za komedijske dramske zvrsti. Naključje ali je razlog v vaši osebnosti?
V gledališču pravzaprav nisem imela veliko priložnosti delati komedije. Je pa res, da sem imela več takšnih vlog v serijah in nadaljevankah. V zasebnem življenju se rada šalim, ker sebe ne smeš jemati preveč smrtno resno, saj tako ne prideš daleč. Na stvari je treba gledati z zdravo distanco. Za seboj imam tudi zgodovino impro gledališča, ki je del mene in mi je pomagala, da sem se vzpostavila, takšna kot sem – da si upam poskusiti nove stvari in jih, po domače povedano, tudi zafrkniti. Ravno tega te nauči impro, da je vse možno, da moraš biti hiter in da ves čas hodiš po rezilu noža, lahko ti uspe ali pa tudi ne. Ampak tudi če ti ne, moraš biti toliko samozavesten, da na odru in pred polno dvorano spelješ do konca. Impro gledališče je nagnjeno k temu, da zabava ljudi, in morda se me zato drži takšen sloves.
Ali se improvizacije lahko priučiš ali se moraš roditi s posebnim talentom?
Improvizacijsko gledališče koristi vsakomur, tudi sama sem mentorica in sem veliko učila mlade. To sem zelo rada počela, še zdaj, če le utegnem, saj menim, da to koristi ne le v gledališču, ampak nasploh v življenju. Ker pomaga otrokom ali najstnikom, da se izrazijo in da se vidijo in slišijo. Tega je namreč vedno manj, vedno bolj smo zaplankani in usmerjeni vase, v računalnik in virtualne prijateljčke. Ampak to, da gledaš človeka v oči in da se odzivaš na živo bitje pred tabo, ki se odziva tudi nate, je danes redkost. To je spretnost, ki se je lahko naučiš, hkrati pa si moraš puščati odprta vrata— ne moreš se natrenirati in pričakovati, da bo vedno tako. To lahko koristi na primer tudi uslužbenkam v bankah, zakaj ne. Da te prevetri in te zapelje drugam.
Kakšna igralka bi rekli, da ste?
Želim si, da bi to vprašali koga drugega. Gledališče je dokaj zaprt krog in igralstvo je specifičen poklic. Veliko moraš delati na sebi in se zato tudi odpiraš, posledično pa si ranljivejši, občutljivejši. Igralci imamo zato malo širši pogled na določene stvari, tudi v družbi. Ker jih skozi svoje vloge in delo poskušamo razumeti in hkrati tudi sprejemati. Svojo vlogo moraš sprejeti, tudi če igraš morilko. Moraš jo zagovarjati, v nasprotnem primeru je ne boš dobro odigral. Ne moreš se primerjati, ker smo si igralci ne le vizualno različni, ampak imamo tudi drugačen ustroj – nekateri so zelo razumski, drugi čustveni, eni zelo intuitivni.
Možno je, da sama o sebi mislim nekaj drugega, kot je v resnici. Roko dam v ogenj, da se rada lotevam izzivov, stvari, ki jih še nisem poskusila ali so malo drugačne. Če hočeš biti avtentičen, vedno izhajaš iz sebe. Upam in želim si, da sem prepričljiva in verjetna, predvsem pa prezentna in zanimiva ljudem, ki me gledajo. Vem pa, da nisem klasična lepotica, da bi na tem gradila svojo kariero. Prej kot na vizualni podobi jo gradim na jeziku in na nosu. (smeh) Ampak to je lahko tudi prednost.
Ali vas vloge, ki jih igrate, zaobjamejo tudi kot osebnost? Kako potegnete ločnico med vlogo, ki jo igrate, in osebnim življenjem?
Veliko je poklicev, ki se jih ljudje lotevajo s strastjo, tudi če so podjetniki ali zdravniki. Zelo pomembna je strast, ki jo čutiš do dela, in to ti pomaga, da se vedno bolj poglabljaš v to, kar te zanima. Ko še nisem imela družine, je bilo sicer dosti lažje. Včasih sem sesala prah in sem hkrati razmišljala o svoji vlogi ali pa sem kuhala in ponavljala tekst. Zdaj, ko imam družino, sem bila postavljena pred največji izziv in spremembo. Pa ne gre za odnos do dela, ampak način, kako se nanj pripravljam. Vidim, da moram, ko pridem domov, narediti popoln rez. Moram se posvetiti otrokoma in to je to. Ko pridem v teater, sem pa še bolj osredotočena, ker je to čas, ki ga potrebujem za ustvarjanje. Še vedno pa se mi seveda zgodi, da se mi kaj utrne, ko grem spat ali na stranišče. (smeh) Ampak o tem ne razmišljam več ves dan, to je bistvena razlika.
Kakšne izzive prinaša produkcija Usodnega vina? Pri nadaljevanki igralci ne poznate konca …
Kot igralki mi je bilo najzanimivejše ustvariti Doro, pa nisem vedela vsega, kajti običajno, ko bereš zgodbo, scenarij ali dramo, se tvoja oseba, ki jo igraš, nekje začne, ima dramaturški lok in potem se konča. V tem primeru pa ne vemo, kam nas bo zgodba peljala. Pravzaprav si si moral malo izmisliti, kam bi zapeljal svoj lik, imel si pa samo deset delov. Ne smeš pa si izmisliti preveč ostrih rezov, da ne boš na koncu samega sebe negiral. Posebna je tudi priprava, saj imajo nekateri liki veliko, drugi malo manj, eni smo malo spremenljivi, tako da včasih malo bolj pokukamo ven, potem imamo zopet manj.
Naša ekipa Petričevih se je velikokrat dobivala po vajah v gledališču, da smo predelali stvari, se pomenili, malo poskusili, da smo potem na snemanju že približno vedeli, kje smo. Včasih ti na snemanju namreč preprosto ne uspe, ni časa, in je potem dosti lažje, če že prej pregovoriš tekst. To je bil največji izziv, kam peljati svoj lik in enormna količina, ki se posname zelo hitro, zato moraš biti res zelo skoncentriran. Vsi, celotna ekipa, pa delamo po svojih najboljših močeh v danem položaju. Zato sem res zelo vesela, da ljudje to radi gledajo. Ko sama berem scenarije, čisto padem notri. Mi je kar malo nerodno, priznam, da komaj čakam, kaj se bo zgodilo.
Poročeni ste z igralcem Gregorjem Grudnom, ki prav tako nastopa v Usodnem vinu. Imate dva otroka, koliko časa lahko zaradi številnih obveznosti namenite njima?
Ves čas, ki nama ostane, nameniva otrokom. Zato trpi najino socialno življenje, s prijatelji in njihovimi družinami se vidimo dosti manj, kot bi si želela. Največji izziv je usklajevanje. Hvala bogu, da nama na pomoč velikokrat priskoči družina. Vseeno poskusiva narediti tako, da družine ne obremenjujeva preveč, s tem pa včasih malo bolj obremeniva sebe. Že dva meseca fantaziram, da bom šla za tri dni samo spat in v savno, s seboj pa tudi ne potrebujem nikogar, ker bi bila rada samo tiho. (smeh) Res čutim, da mi manjka spanja, otroka sta samo leto in pol razlike. Ko dlje časa ne spiš, se ti začne poznati pri koncentraciji, večkrat mi kaj pade iz rok in v tem, koliko energije mi še ostane ob sedmih zvečer. Ampak to vzameš v zakup, tako pač je.
Kako pa se soočate s tem, da sta na snemanjih soigralca, ločite zasebnost od službe?
Za igranje v Usodnem vinu sva se odločila pravzaprav ravno zato, ker je na začetku kazalo, da ne bova veliko snemala. Izkazalo pa se je, da so se v scenariju štrene pomešale in da smo naenkrat bili skupaj – celo živeli smo skupaj. In potem se mi je zgodilo, da sem namesto Igor govorila Simon, rada te imam. Smešno je bilo, ker se z Janom, ki igra Igorja, dobro poznamo in smo se zabavali. Bile so situacije, ko jaz ležim na Janu, Gregor pa zraven grdo gleda. Potem je Gregor rekel, da mu je lažje, če mu tega res ni treba gledati, ampak je bilo vse super. (smeh)
Igralci radi rečete, da morate biti v dobri fizični in mentalni kondiciji. Kako poskrbite za to, da ostajate v dobri kondiciji?
Spanje je res pol zdravja. Da si človek vzame čas, da si odpočije. Po porodu je bil zame velik šok, da sem ugotovila, kako veliko kondicije sem imela prej, saj sem se vsaj trikrat na teden ukvarjala s pilatesom in jogo. Zdaj, ko imam male otroke, ti vsi govorijo, da si moraš vseeno vzeti čas zase. Ja, glej vraga, jaz ga ne najdem! Veliko manj časa posvetim sebi. Kilogramov imam sicer zdaj manj, ker svoj davek terjajo neprespanost, utrujenost in da si vedno v pogonu. Sem pa zdaj končno spet začela malo migati.
Res je, da velikokrat, ko delaš predstavo, ta vsebuje sklop vaj, da glede na fokus predstave treniraš tudi svojo psihofizično kondicijo. Ampak še zmeraj zatrjujem, da je super in prav, da skrbiš zase, ne glede na to, ali delaš ali ne. Trenutno zame, za mojo psihofizično kondicijo skrbita kar otroka. Prej sem bila zelo posvečena vadbi in sem potrebovala ta svoj mir, da sem se osredotočila. Potem pa vidiš, da te kar otroci scentrirajo. Da si ne moreš nečesa izmišljevati, ti si tukaj in zdaj. Otroci te resnično naučijo nekega zena, da kjer si, bodi stoodstotno, saj drugače nisi ne tu in ne tam.
Kako se v vaše zasedeno življenje vključuje eko način življenja? Kako ga dojemate?
Ja, velikokrat gledam te pasivne hiše in vem, da je ne bom nikoli mogla imeti. Velikokrat se soočam s tem in prišla sem do spoznanja, da je treba premisliti o tem, kaj ti je dano in kako v teh okoliščinah najbolje delovati. Imela sem obdobje, ko sem sanjarila, da bi dajala roke v zemljo, da bi nekaj pridelovala, da bi nekaj raslo, a živim v mestu in to ne gre. Vsak dan tudi ne moreš na tržnico, vemo, da je Slovenija v stiski, večina je v stiski, to si je težko privoščiti. Ves čas se sprašuješ, kako najti ravnotežje med tem, da še zmeraj nudiš kakovostno hrano sebi in otrokom in da ne kupuješ najbolj poceni špagetov, ki pa so tako poceni ravno zato, ker so narejeni iz čiste bele rafinirane moke.
Otroke striktno učim ločevanja in da se ne smeti – na to sem tudi sama alergična, bog ne daj, da vidim, da kdo kaj vrže po tleh. Moram pa povedati, da me nekaj res zelo jezi. Ko odpreš biološki zabojnik in vidiš, da ljudje vanj sicer mečejo biološke odpadke, ampak v navadni vrečki. Ljudje, prosim vas, stresite odpadke iz vrečk in jih dajte v zabojnik za embalažo – te vrečke niso razgradljive, razen če to posebej piše.
Kakšen pa je vaš način prehranjevanja? Ali prehranjevanju namenjate veliko pozornosti?
Z družino poskušamo jesti svežo hrano. Ko sem še živela sama, sem se sicer lotevala vsega mogočega. Poskusila sem, da ne bi jedla mesa in da bi se prehranjevala vegansko. Potem sem sicer ugotovila, da boljše, da na to kar pozabim, ker ko grem k babici in se ves dan trudi, ne morem razlagati, zakaj tega ne bom jedla. Nato sem ugotovila tudi, da sem, ko sem bila zelo aktivna in sem imela veliko dela, meso sanjala. Sama ne jem veliko mesa, mogoče enkrat na štirinajst dni, ampak ga jem takrat, ko ga moje telo potrebuje.
Imam krvno skupino nič in zato ne morem biti brez mesa, ampak zato sem se odločila, če ga bom že jedla, ga bom jedla kakovostno in čim manj. Največ zase sem naredila, da sem se začela poslušati, in to je bilo takrat, ko sem vrgla stran tehtnico. Kar naenkrat sem začutila, kaj mi diši, česa si želim. Pri nas pa je vedno, ko odpreš hladilnik, recimo, riževo mleko. To mi je še ostalo, pa sojine palačinke. Nimamo jajc? Ni problema, lahko naredim tudi brez. Dostikrat imamo agar agar, semena chia, takšne stvari. Super je tudi, če greš in neposredno pri kmetih vzameš malo krompirja, korenja, pa če imajo še kolerabo. Še vedno pa moja mama kuha najboljše na svetu.
Ali sami kuhate?
Ja, največ kuha sicerGregor, ker jaz perem ali poskrbim za druge stvari, on pa neverjetno rad kuha. Zelo rada sem pekla, Gregor pa ni mahnjen na peciva, zato zdaj malo manj pečem, saj nima smisla, da potem sama vse pojem. (smeh) Trenutno sva oba osredotočena na kuhanje obrokov, ki so hitro skuhani – krompir se sam peče, juha se sama kuha. Kuskus – to je zame zmaga. Hranljiv je, hiter je, zelenjavo daš zraven in je.
Kakšen pa je vaš odnos do narave?
Zelo rada imam naravo in sprehode, sicer so ti pri meni drugačni, saj največ pridobim, če sem sama, v tišini. Svoj čas sem veliko tekla in nisem nikoli razumela ljudi, ki imajo v ušesih slušalke. Zdi se mi, da tako svoje zapornice še bolj zapreš, v resnici pa jih moraš malo odpreti, ampak zase. Rada sem v naravi – da jo slišim in da jo vonjam. Obožujem morje, to je zame raj, ga imam skoraj raje kot gozd. Ampak zdaj sta se otroka zelo navdušila nad sprehodi, tako da pogosto hodimo ven, če pa nama ne uspe, ju peljejo stari starši. Je pa Gregor bolj mestni človek, rad je na kolesu, ampak na ravnem (smeh).
Ko sem bila majhna, smo veliko hodili, zato imam to v sebi. Slovenci smo na sploh takšni, da takoj ko vidimo hrib, moramo tudi splezati nanj. Veliko hodimo tudi na kmetije gledat živali in se zaradi otrok pogovarjamo, kako se prehranjujejo krave in konji in podobno. Doma smo res v mestu, ker imava blizu službo, bi mi pa zagotovo ustrezalo živeti zunaj mesta, ampak je predaleč. Ker sem v bloku, res pogrešam zemljo, najraje bi se je kar dotikala. Drevesa in rastline imajo svojo frekvenco bivanja, zato je pomembno, da se z njimi povežeš, uglasiš … Slišati jih je treba, saj tudi če so v mestu, vseeno govorijo.
Kako ocenjujete našo družbo? Dovolj skrbimo za naš planet ali smo preveč brezbrižni do njega?
Pravijo, da bi se veliko spremenilo, če bi vsak vsaj nekaj naredil. Ja, res je, res pa je tudi, da vajeti drži za dva avtobusa ljudi na vsem svetu, ki delujejo za druge interese. Ne vsi, ampak večina. To so tako močni lobiji, da se bojim, da bomo morali zemljo pripeljati do skrajnosti, da bi se kaj spremenilo. Včasih, ko ločujem odpadke, se mi zdi malo banalno – nekaj jih resda reciklirajo, a se še vseeno nabira preveč embalaže, vse je zavito v neko embalažo. Je pa res, da je vsa ta potrošnja pripeljala do pogostega razmišljanja: samo da se mi denar nabira, samo da imam čim več. Ampak več ko imaš, manj te zanima, kaj imajo drugi, oziroma manj ko imaš, te lahko panično začne skrbeti samo zase in se počutiš ogroženega.To, kar se dogaja zdaj, me velikokrat spravlja v stisko. Zdi se mi, da sem se čisto drugače počutila v Sloveniji pred 15 leti.
Ponosna sem bila na to, kdo smo. Zdaj pa se velikokrat sprašujem, zakaj nas je tako strah in zakaj smo tako sovražni drug do drugega in obenem tako zavistni. Ampak položaj in stiske ljudi pripeljejo do tega, da moraš za svoj prostor poskrbeti. Nočem biti pesimistična, ker sem v osnovi optimist. Bojim pa se, da tisti, ki vlečejo strune, ne bodo vlekli drugače, dokler strune ne počijo. Potem pa upam, da ne bo prepozno. Kljub vsemu pa moraš še vedno verjeti v dobro ljudi in jim zaupati, čeprav je včasih, ko opazuješ, kaj se dogaja okoli tebe, to težko. Moramo verjeti v dobro, ker obstaja in ker je, ampak si moramo upati tudi dati, ker s tem, ko daješ, tudi dobiš. Podobno kot pri ljubezni – enkrat si zaljubljen in potem si ranjen in si ne upaš več. Pa si moraš upati biti ranljiv in odprt, ker kaj boš s figo v žepu? Ko boš star, se ti bo kolcalo, zakaj si nisi več upal.