Luka Janežič: »Moral sem se odločiti med rokerskim in športnim življenjem.«

Luka Janežič – preprost, pošten, predvsem pa vztrajen fant, ki si je na Olimpijskih igrah s tekom v disciplini  na  400 m, s katerim se je uvrstil v polfinale, odprl vrata v vse smeri, živi za atletiko. Poudarja, da je bistveno to, da dojameš, da šport niso le treningi, ampak da je enako pomembna tudi regeneracija, saj si lahko z njo tudi rekreativni športnik prihrani marsikatero poškodbo.

Luka Janežič

Luka, kako se spominjate svojega nastopa na Olimpijskih igrah?

Olimpijske igre si bom zagotovo zapolnil za celo življenje. Mogoče si jih bom še toliko bolj zapolnil, ker sem tam odtekel rekord. V atletiki je pač tako, da se ti z nastopom na OI odprejo  vrata v vse smeri, kar se tiče sponzorjev in tudi prepoznavnosti. Po njih se je marsikaj spremenilo in nanje imam še posebej zaradi tega teka res lepe spomine.

Pred časom so vas povabili  celo v Ameriko, ponudbo ste zavrnili. Vam je zdaj mogoče žal?

Tam smo imeli mladinsko svetovno prvenstvo, menedžerji so me potem res vabili, če bi se šolal in tekel za tamkajšnjo univerzo.  Takrat se mi je to seveda zdelo super, ampak sem se odločil, da ne grem in še danes mislim, da sem se prav odločil. Ne bom rekel, da so tukaj vrhunski pogoji, a kljub vsemu imam tukaj primerne pogoje za dobre rezultate, trenerja, ki se posveti skoraj samo meni, okoli sebe sem zgradil tudi močno ekipo, tam pa bi bil brez vsega tega. Tu sem najboljši, tam verjetno ne bi bil. Nihče sicer ne ve, kaj bi bilo v nasprotnem primeru, a trenutno mi ni žal, da sem ostal v Sloveniji.

Pa ste imeli kdaj občutek, da se morate zaradi atletike čemu odpovedati? Je bilo to težko?

Trenutno ne, saj zdaj živim samo za ta šport. Najtežje obdobje zame je bilo v srednji šoli, saj takrat še ne veš, ali boš ta šport resno zagrabil ali se več družil s prijatelji in se zabaval. Težko je bilo, ko je bilo treba temu reči ne, a potem ko na semaforju vidiš dober rezultat in pridejo uspehi, se ti vse povrne, a  v tistem obdobju ti je vseeno težko. Meni je bilo lažje, ker sem imel večino prijateljev iz atletike in smo imeli skupen ritem, sezono, posledično isti čas za druženje.

Pravite, da imate srečo, da ste se doslej izognili hujšim poškodbam, zato konstantno ostajate v dobri pripravljenosti. Kako vam to uspeva?

Bistveno je to, da veliko delam na regeneraciji. Vsak teden imam konkretno masažo, ki traja vsaj uro in pol. Prej tega nisem izvajal, vedno sem mislil, da moram samo čim močneje trenirati, zdaj pa sem dojel, da je regeneracija bistvena. Zdaj imam tako veliko raznoraznih terapij. Vsak dan imam trening, ampak vsaj dvakrat na teden tudi čas za regeneracijo, ne glede na moč treningov to nenehno ponavljam in zato tudi lažje treniram.

Strokovnjaki nenehno poudarjajo pomen dobre psihične pripravljenosti za profesionalne športnike, a sami še ne sodelujete s kakšnim športnim psihologom.

Nikoli nisem imel in  tudi zdaj nimam potrebe po športnemu psihologu, saj kar se tiče psihološke pripravljenosti nimam težav. Sicer res pravijo, da moraš imeti nekoga, še preden se pojavijo problemi. Nikoli nisem čutil potrebe po tem, saj se mi vedno uspe pripraviti sam. Res pa je, da je pri atletiki pomembno, da si psihično stabilen, sploh ker gre za individualen šport. Trenutno meni, trenerju in ekipi še dobro uspeva, da se znam pred tekmovanji osredotočiti in pripraviti.

Luka Janežič

Se pred velikimi tekmami kako posebej pripravljate?

Načeloma se na vsako tekmo pripravim isto, ne glede na to, ali gre za državno ali evropsko prvenstvo. Res pa je, da se na velike tekme psihološko pripravljam kakšen teden dlje. Vsak dan se psihološko pripravljam in v glavi stremim proti temu cilju.  Tudi treningi so pripravljeni tako, da bo telo takrat pripravljeno tako psihično in fizično.

Vrhunski šport še zdaleč ni sopomenka za zdravje, ampak gre za velike telesne napore. Kako se soočate s tem in skrbite za svoje zdravje?

Res je, zdravje je ura lahkotnega teka po naravi, vrhunski šport pa načeloma res ni zdrav, saj takšni napori pomenijo veliko obremenitev za telo. To je pač vrhunski šport, tako moraš trenirati, da uspeš. Sam sicer treniram atletiko, ki je še vseeno kar zdrav šport, če drugega ne, imamo treninge zunaj, na soncu in svežem zraku, kar pa v tem času že veliko pomeni.

Kako zase poskrbite  med sezono?

Izjemno pomembno je, da sem na splošno zdrav. Če zboliš, namreč hitro izgubiš na kondiciji in sam si med tekmovalno sezono ne morem privoščiti tedenskega ležanja z vročino. Zato se pazim, poskusim čim bolje jesti, da moje telo dobi vse potrebne vitamine, minerale in ostala hranila, ki jih potrebuje za zdravo delovanje. Če vem, da je obdobje porasta viroz, se bom tudi izogibal krajem, kjer bi se lahko česa nalezel – pred veliko tekmo recimo ne bom šel v kino, če vem, da je trenutno visoka možnost okužb.

Kako pa skrbite za prehrano, morate veliko načrtovati?

Osnova uravnotežena prehrana brez umetnih dodatkov je seveda bistvena. Pri nas doma že na splošno jemo dobro hrano, bio in eko, tako da nimam težav,  saj sem že doma dobil vzor, ker večinoma jemo dobro in zdravo. Prehranske dodatke uživam, saj brez tega ne gre, ker z osnovno hrano žal ne morem dobiti dovolj beljakovin, ki jih moje telo potrebuje in to moram nadomestiti, ampak jih uporabljam kar se le da malo.

Omenili ste, da jeste dobro hrano. Živite tudi z naravo oziroma okolju prijazno?

Doma imamo tudi vrt in veliko pridelamo.  Kupujemo od kmetov, meso in mleko, če se le da bomo pridelke kupili od lokalnih kmetov, tudi če je to dražje. Starši mi dajejo največji vzgled, da poskušam živeti eko in čim bolj okolju prijazno. Dandanes je že težko, da nisi okoljsko ozaveščen – star sem ravno toliko, da sem s tem že odraščal, v osnovni šoli še ni bilo treba ločevati, danes moraš. Definitivno smo preveliki potrošniki. Velik problem vidim v embalaži in v tem, koliko smeti proizvedemo. Doma nas je pet in vedno bolj opažam, da proizvedemo resnično preveč nepotrebnih smeti in odpadne embalaže. Tudi trgovine same bi lahko pripomogle k manj smetem, saj so embalaže še vedno namenjene temu, da pritegnejo kupce.

Koliko pa so mladi danes, ko že cela Slovenija teče, navdušeni nad vrhunsko atletiko?

Bolj malo mladih se odloči, da bo treniralo atletiko, saj ljudje atletiko dojemajo kot garaški šport. Starši otroke veliko lažje prepričajo za trening športa z žogo, ali za plavanje, kot pa za tek, čeprav se vse da naučiti tudi skozi igro. Sam sem  atletiko začel trenirati v tretjem razredu osnovne šole in sem v njej ostal. Mislim, da je vse odvisno od trenerja, od tega kako pripravi treninge.  To je sicer najlažja oblika rekreacije, na začetku je tudi relativno poceni, potrebuješ le tekaške copate in športno opremo. To je velika prednost. Načeloma je tek tudi zdrav. Pri teku deluje popolnoma celotno telo —  od rok, nog, trebušnih mišic, tisti, ki radi tečejo, povedo tudi, da  jim tek pomeni  sprostitev in da z njegovo pomočjo premagujejo stres.

Luka Janežič

Kaj pa bi svetovali ljubiteljskim tekačem, ki vedno bolj preplavljajo Slovenijo?

Če zelo veliko tečeš, je dobro, če tehniko teka tudi izpopolniš. Ljudje namreč napačno tečejo in potem jih zaradi napačne tehnike pričnejo boleti stopala, križ, kolena. Zato bi vsakemu priporočal, da kakšno uro odteče s trenerjem in tako morda prepreči marsikatero neljubo poškodbo.  Začeti je treba postopoma. Opažam tudi, da ljudje deset let nič ne počnejo, potem pa bi kar takoj odtekli deset kilometrov na dan, kar seveda ne bo šlo. Začnite s kilometrom na dan. Ljudje se preveč zaletijo. Velikokrat rekreacija preide v pretirano rekreacijo – če ta namreč preide v vsakodnevni tek, je treba temu primerno urediti tudi prehrano, da telo dobi vse potrebne sestavine, in se zavedati pomena masaže in regeneracije vsaj enkrat na mesec.

Rekli ste, da je atletika vsaj na začetku relativno poceni šport. Kakšni pa so sicer pogoji za trening atletike v Sloveniji?

Situacija je kar slaba, poleti imamo sicer še kar dobre pogoje, saj za trening potrebujemo le fitnes in zunanjo stezo na stadionu. Velik problem je zima, saj imamo v okolici Ljubljane le eno primerno dvorano, ki pa tudi praktično propada. V njej je tudi pomanjkanje prostora, zato nujno potrebujemo dvorano, ki bi nam omogočila boljše pogoje za trening v zimskem času.

Pa vam ostane kaj prostega časa? Kako ga izkoristite?

Poskusim se uskladiti s punco, ker me običajno ni veliko doma, ta čas poskusiva izkoristiti in ga preživeti skupaj. Doma smo prav tako zelo navezani drug na drugega, zato sem tudi zelo rad doma in mi čas preživet z družino zelo veliko pomeni. Doma se počutim zelo dobro. Če kaj časa ostane, pa se rad družim tudi s prijatelji. Po koncu sezone je več časa tudi za zabavo z njimi, kar med sezono ne pride v poštev. Po koncu sezone pa moraš izkoristiti čas in odklopiti glavo, saj ne moreš biti 356 dni na leto v atletiki. Takrat grem običajno na morje, z družbo ali s punco.

Kaj je največja lekcija, ki vam jo je atletika dala do zdaj?

Šport te veliko nauči, sploh pa individualni šport. Če ne drugega pa tega, da si pošten, kar je moja najmočnejša vrednota, saj vse poskusim delati pošteno. Veliko narediš tudi na psihi, postaneš bolj psihično stabilen in se znaš v pomembnih trenutkih osredotočiti, kar ti pride prav vedno, ne samo v športu. Pa seveda vztrajnost, brez nje ni nič.

Imate še kakšen skriti talent?

Ne vem sicer, koliko imam glasbenega talenta, ampak nekoč sem v rokerskem bendu igral kitaro, vse skupaj pa sem pustil zaradi atletike. To si bom v življenju zagotovo zapolnil, saj sem se moral odločiti med rokerskim in športnim življenjem, ker sta se med seboj izključevala. Ker nam je tudi v glasbenem bendu dobro šlo nisem več zmogel usklajevati obojega in treba se je bilo odločiti. Kljub vsemu imam raje šport in mislim, da sem bil na športnem področju na višji ravni. Odločil sem se za atletiko in mislim, da je bilo tako tudi prav.

DELI
Anja Kralj
Novinarka, ki za vas piše in spremlja zanimive tematike ter aktualne dogodke.