Prijava
Močerad se skupaj z dvoživkami prebudi spomladi, ko se otopli in se narava prebudi. Vedno se mi zdi, kot da bi bilo življenje takrat na vrhuncu dejavnosti, čeprav je dejavno skozi vse leto. Tako kakor se spomladi prebudijo rastline, se prebudijo tudi živali, posebno tiste, ki so spale dolgo zimsko spanje. To so predvsem plazilci in ostale mehke živali, ki zimo prezimijo, denimo žabe, pupki in močeradi. Ne smemo pozabiti niti na polhe in medvede, skratka kar veliko živali, ki pri nas zimo prespijo.
Spomladi našo deželo zapustijo živali, ki so k nam prišle prezimovat, in se vrnejo naše živali, ki so odšle prezimovat drugam, v tropske ali kakšne druge predele sveta, denimo lastovke.
Tokrat pa bom spregovoril o močeradu. Močerad je čudovita in elegantna, vendar tudi strupena žival, ki je med ljudi znana že vrsto, vrsto let. Najpogosteje močerade srečamo spomladi, ko se parijo, pa tudi med letom. Med letom jih bomo srečali bolj v deževnem vremenu, zato se jih je prijel vzdevek znanilci dežja. Sam sem sicer močerade že večkrat srečal, najbolj pa so me presenetili na prav posebnem kraju. V starodavni dolini mlinov.
Nekega dne mi je prišlo na uho, da obstaja stara dolina mlinov, ki je spomladi rumeno-črna od močeradov. Takoj sem napel ušesa in začel iskati to dolino. Kar nekaj truda je bilo potrebnega, da sem jo odkril. Pa vendar, ko je moja noga stopila vanjo in zakorakala po njej, je bil trud poplačan. Govorice so bile resnične. V enem popoldnevu sem prehodil vso dolino, sredi katero je tekla majna rečica. Ravno ta rečica je srce te majhne doline mlinov. Iz varnostnih razlogov, da ne bi preveč vznemirjali teh čudovitih živali, lokacije, kje se ta dolina nahaja, ne bom izdal, lahko pa povem, da svojega imena ni dobila kar tako. V tej dolini je namreč ogromno zelo zelo starih mlonov, nekateri so tako stari, da komaj opaziš temelje, drugi pa so se dokaj dobro ohranili, je pa tudi nekaj obnovljenih mlinov.
Celotna dolina z rečico, podrastjo in ruševinami je idealen življenjski prostor za močerade. Pri raziskovanju te doline sem jih naštel toliko, da se niti ne morem spomniti realnega števila primerkov. Kot pa sem že prej omenil, bomo močerada v suhem poletnem vremenu težko našli in je strupen. Po telesu iz posebnih žlez spušča strupene snovi, s katerimi se zaščiti pred plenilci. Zaradi tega je obarvan v živo rumene barve, s katerimi opozarja, da so strupen. Če nismo alergični, nam ta strup ni pretirano nevaren. Vsekakor pa si moramo umiti roke, če prijemamo močerade, saj njihov strup ov stiku z našo sluznico ni ravno prijeten.
Navadni močerad je razširjen po vsej Sloveniji. Najdemo ga v gorskih, hribovitih in gričevnih območjih pod gozdno mejo. Življenjski prostor močerada so različni senčni in vlažni prostori. Najraje se zadržuje v listnatih in mešanih gozdovih, ki mu tudi nudijo ogromno skrivališč, predvsem med odpadlim listjem na tleh. Najdemo ga lahko tudi pod odmrlim lesom, pod kamni, v razpokah in špranjah ali celo v luknjah in jamah ob koreninah dreves. Močeradi se najraje zadržujejo v bližini čistih potokov ali manjših voda, ki so bogate s kisikom. Sem namreč samice odlagajo svoje ličinke. Odrasli močeradi večino življenja prebijejo na kopnem, kjer se tudi parijo. Zanimivo je, da se po parjenju ličinke v samici razvijajo šest mesecev.
Po šestih mesecih samica ličinke izleže v tolmunčke gozdnih potočkov. V enem leglu lahko odloži nekajkrat po deset ličink. Same ličinke so dobro razvite, imajo namreč že oba para okončin, pa tudi peresaste škrge. Preobrazba v odraslo žival poteka v vodi. Ličinke dosežejo okoli šest centimetrov pred samo preobrazbo, če pa morajo prezimiti, lahko zrastejo tudi do osem centimetrov. Po preobrazbi postane močerad kopenska žival, ki je aktivna ob dežju ali ponoči in v ostalem času, ko je ozračje dovolj vlažno. Njegova povprečna življenjska doba je preko dvajset let.
Odrasla žival z repom vred v velikost meri od enajst do dvajset centimetrov. Na telesu živali prevladuje osnovna črna barva, na njej pa so posejane živo rumene lise, ki druge živali opozarjajo, da je močerad strupena žival. Ima široko in sploščeno glavo, ki jo od telesa jasno loči vrat. Za očmi lahko opazimo posebne zaušne žleze, ki so vedno obarvane. Samo telo močerada je čokato, opazimo pa lahko tudi številne reberne loke. Trebušna stran živali skorajda ne vsebuje lis in je obarvana v sivkastih odtenkih. Samci so manjši od samic, najlažje pa jih ločimo v času parjenja, ko imajo samci nekoliko bolj poudarjeno kloako.
In še nekaj zanimivosti iz življenja močeradov
- Včasih so jih marsikje namakali v alkohol, dobili so zanimivo pijačo, ki naj bi imela različne, tudi nekoliko bajeslovne učinke.
- Navadni močerad je za razliko od ostalih dvoživk živorodna vrsta.
- Končna pozicija rumenih lis se razvije šele po preobrazbi, čeprav so opazne že takoj.
Domen Čurč
