Prijava
Margaret Murie oziroma Mardy, kot so jo klicali sorodniki in prijatelji, se je rodila v času, ko se o okoljevarstvu skorajda ni govorilo. Razkorak med tem, koliko pozornosti se posveča tej temi danes in koliko pozornosti se ji je posvečalo nekoč, je sicer po eni strani logičen. Številni okoljski problemi so se namreč v zadnjih desetletjih močno zaostrili. Vendar pa to še ne pomeni, da niso tudi v malce bolj oddaljeni preteklosti obstajale težave, ki so zahtevale ustrezne rešitve.
Ko je Margaret Murie pokukala na svet, se je pisalo leto 1902, kar je pomenilo dodatno prepreko pri okoljevarstvenih prizadevanjih, ki so zaznamovala večji del njenega dolgega in plodovitega življenja. Za ženske so bile namreč možnosti, da bo njihovo opozarjanje na potrebo po zaščiti narave oziroma habitatov vseh bitij slišano, še toliko manjše. A Margaret Murie to ni ustavilo. V zgodovino se je zapisala kot ena tistih, ki so tlakovali pot sodobnim okoljevarstvenim gibanjem …
Zaradi službenih obveznosti očima se je Margaret Murie, ki je zgodnje otroštvo preživela v Seattlu, največjem mestu ameriške zvezne države Washington, kjer je bila tudi rojena, že kot deklica prvič seznanila z Aljasko, ki je pomembno zaznamovala njeno življenje in delo. Po selitvi na Aljasko je Margaret Murie tam nadaljevala šolanje, pri čemer je bila nadpovprečno uspešna. Tako je postala prva ženska, ki je diplomirala na visokošolski ustanovi v aljaškem mestu Fairbanks, ki je postala pozneje osrednji del Univerze na Aljaski.
Margaret Murie je sicer diplomirala iz poslovne administracije, a življenje jo je nato zaneslo v precej drugačne vode. Vsaj deloma je bilo to povezano tudi s človekom, s katerim se je poročila. Takrat še Margaret Thomas je leta 1924 – istega leta, ko je tudi diplomirala – večno zvestobo obljubila Olausu Murieju. Ta je bil kmalu po poroki poslan na osemmesečno ekspedicijo v gorovje Brooks Range na skrajnem severu Aljaske, kjer naj bi preučeval karibuje oziroma severne jelene. Olausu Murieju se je na ekspediciji, ki sta jo dojemala kot nekakšno poročno potovanje, pridružila tudi njegova mlada žena. Ta je v Margaret Murie vzbudila zanimanje za okoljevarstvo oziroma za zaščito habitatov vseh bitij, ki živijo na tem planetu. Tako je bil postavljen temelj, zanimanje za to problematiko pa je nato postopoma le še naraščalo …
Zatočišče za divje živali na severu Aljaske kot njen najpomembnejši dosežek
Zakonca Murie je nato pot vodila v ameriško zvezno državo Wyoming, kjer je Olausa čakala nova službena naloga – preučevanje populacije losov, ki so živeli na tem območju. Vmes so se paru rodili trije otroci, a Margaret se ni zadovoljila s skrbjo za gospodinjstvo, ampak je vseskozi sodelovala pri raziskovalni dejavnosti, s katero se je ukvarjal njen mož. Ko je bil Olaus leta 1950 imenovan za predsednika Društva za območja divjine (Wilderness Society), je postala Margaret še posebno angažirana. Skupaj z možem sta vztrajno pisala članke in pisma ter pripravljala predavanja, pri čemer je bil njun osrednji cilj zaščita »divjine« na območju Združenih držav Amerike, s tem pa zaščita mnogih nečloveških prebivalcev teh območij. Še posebno pomembno vlogo pri teh prizadevanjih je imelo območje Aljaske.
Par se je leta 1956 ponovno podal na ekspedicijo, ki je zajemala podobne predele kot njuno neobičajno poročno potovanje. Tokrat se jima je pridružil še zoolog George Schaller, ki je pozneje postal ena najbolj znanih oseb v okoljevarstvenih krogih. Informacije, zbrane med to ekspedicijo, so imele izjemno velik pomen pri poznejših pravnih bojih za vzpostavitev arktičnega nacionalnega zatočišča za divje živali na severu Aljaske – zaščitenega območja, katerega površina je sprva znašala 36.000 kvadratnih kilometrov, nato pa se je območje postopoma širilo do današnjih 79.000 kvadratnih kilometrov. Pravni odlok, ki je bil v veliki meri posledica dolgotrajnih prizadevanj zakoncev Murie, je začel veljati leta 1960. Čeprav bi se prav lahko zgodilo, da bi ostala prizadevanja Margaret Murie v senci njenega moža oziroma moškega dela ekipe, na srečo ni prišlo do izbrisa njenih zaslug. Tako velja danes Margaret Murie za eno ključnih oseb, ki so bile zaslužne za ta izjemno pomemben dosežek.
Smrt moža je ni ustavila – pred seboj je imela še dolgo pot …
Kmalu po tem, ko je bilo arktično nacionalno zatočišče za divje živali na Aljaski končno vzpostavljeno, je Olaus umrl, in sicer leta 1963 – le leto za tem, ko je Margaret izdala knjigo spominov Dvojica na daljnem severu (Two in the Far North). Čeprav jo je smrt življenjskega sopotnika, s katerim je delila toliko zanimanj in skupnih ciljev, povezanih z zaščito okolja oziroma habitatov številnih živih bitij, seveda močno potrla, se Margaret Murie ni ustavila. Pred sabo je namreč imela še ogromno pomembnih nalog.
Vsaj malce utehe pri žalovanju je lahko našla v tem, da je bil le nekaj mesecev po Olausovi smrti v Združenih državah Amerike sprejet Zakon o divjini, kar je bilo nekaj, za kar sta si Margaret in njen mož goreče prizadevala. Tako je ostala aktivna zagovornica in promotorka zaščite naravnih habitatov. Leta 1975 je bila imenovana tudi v posebno delovno skupino, katere naloga je bila odkrivanje območij na Aljaski, ki bi jih bilo treba zaščititi. Sodelovala je tudi pri sprejetju novih zakonov za vzpostavitev zaščitenih območij na Aljaski, kar je med drugim prineslo že omenjeno širitev arktičnega nacionalnega zatočišča za divje živali.
Mnogi sodobni okoljevarstveniki in okoljevarstvenice jo vidijo kot babico
Čeprav je Margaret Murie skupaj z drugimi okoljevarstvenicami in okoljevarstveniki dosegla pomembne zmage, ni bilo mogoče zaspati na lovorikah. Aljaska je namreč zvezna država s precej nahajališči nafte, kar pomeni, da so bila okoljevarstvena prizadevanja vseskozi trn v peti korporacijam oziroma tistim, ki so se hoteli okoristiti s to nafto, ne meneč se za vpliv, ki ga bo to imelo na živali na tistem območju in na okolje nasploh. Margaret Murie je tako ostala aktivna praktično vse življenje, do smrti leta 2003. Dočakala je torej častitljivo 101 leto starosti. Danes velja za eno najpomembnejših figur v zgodovini okoljevarstvenih prizadevanj. V okoljevarstvenih krogih se je je oprijelo celo ime babica okoljevarstvenih gibanj. Njena dediščina tako ni zamrla, ampak predstavlja pomemben vir informacij in navdiha.
Glede na to, da omenjeni konflikt interesov med tistimi, ki želijo zaščititi okolje in vsa bitja na tem planetu, ter tistimi, ki jim je pomemben predvsem dobiček, še zdaleč ni razrešen, ampak se je v zadnjih letih kvečjemu zaostril, je dediščina, ki jo je za sabo pustila Margaret Murie, še toliko pomembnejša. O tem, da pri okoljevarstvenih prizadevanjih zares ni časa za spanje na lovorikah, zgovorno priča odločitev ameriškega ministrstva za notranje zadeve, ki je bila sprejeta letošnjega avgusta. Ministrstvo se je namreč odločilo, da dovoli izvajanje programa za izkoriščanje nafte in zemeljskega plina na delu arktičnega nacionalnega zatočišča za divje živali. Neutrudna in neustrašna borbenost, s katero je babica okoljevarstvenih gibanj Margaret Murie tlakovala pot, bo tako prišla še kako prav vsem njenim »vnukinjam in vnukom«.
