Prijava
Malta, kamniti otok med Sicilijo in Afriko, je najmanjša država članica Evropske unije. Malto sestavlja dvajset otokov in čeri, ki ležijo 93 kilometrov južno od Sicilije, od libijske obale pa je oddaljena slabih 300 kilometrov. Največji izmed vseh otokov je Malta, poseljen pa je še bližnji otok Gozo.
Nastanek imena Malta ni povsem pojasnjen. Za ime se običajno navajata dve razlagi. Najpogostejša je razlaga, da izhaja iz grške besede meli, kar pomeni med. Grki so otok poimenovali Melite, kar pomeni sladek kot med. Grško kolonijo so ustanovili v 7. stoletju pr. n. št. Druga razlaga za nastanek imena Malta je feničanska beseda maleth, ki pomeni nebesa, morda tudi zato, ker ima otočje mnogo zalivov in skritih drag.
Malta ima zelo dobro strateško lego, zato so si jo skozi zgodovino podajale velike sile, ki so pustile pečat v nenavadni raznovrstnosti otoka. Malti so vladali Feničani, Kartažani, Rimljani, Bizantinci, Arabci, Normani in malteški vitezi. Nato je prišel Napoleon in čisto na koncu Angleži, dokler leta 1964 ni postala neodvisna država. Polnopravna članica Evropske unije je postala 1. 5. 2004.
Jezik, ki nastane zaradi pisanega prebivalstva, je arabščina z romanskim in angleškim vplivom, pisana v latinici, prebivalstvo je 98-odstotno katoliško, o čemer priča tudi nešteto cerkev, postavljenih po otokih. Tako sta uradna jezika malteščina in angleščina. Stoletna angleška vladavina se kaže predvsem v vožnji po levi strani cestišča. Glavno mesto otoka je živahna Valletta z enim največjih naravnih pristanišč na svetu, vseh prebivalcev na otoku pa je približno 475.000.
Večina plaž je kamnitih, v čemer se zelo razlikujejo od dolgočasnih in monotonih peščenih plaž po svetu, morsko dno okoli otoka pa je pravi raj za potapljače, čeprav nas pričakujejo tudi table z opozorili o nevarnih podvodnih tokovih. Podnebje je eno najprijetnejših, tudi v najhujši evropski zimi na Malti vedno lahko ujamemo sonce.
Valletta
Valletta velja za eno najmanjših, a hkrati najbolj slikovitih prestolnic sveta. Mesto ima okoli 7000 prebivalcev, a je združeno z majhnimi okoliškimi kraji, zato daje vtis, da je mnogo večje.
Mesto so poimenovali po svojem ustanovitelju, ki mu je bilo ime Jean Parisot de la Valette in je bil hkrati tudi predstojnik malteškega viteškega reda. V 16. stoletju je vso upravo prenesel iz stare prestolnice Mdine.
Valletta je bila načrtovana kot trdnjava za obrambo strateško pomembnih pristanišč na obeh straneh kamnitega polotoka Xiberras. Mesto še danes obdaja eno najmogočnejših obzidij na svetu, ob ozkih in strmih ulicah, ki se spuščajo proti morju, pa so raztresene številne cerkve in palače. Takoj za čudovitimi mestnimi vrati se začne široka ulica za pešce, ob njej pa se zvrsti nekaj najbolj znamenitih zgradb, vključno s parlamentom, ki domuje v razkošni palači. Zaradi vseh spomenikov je mesto na seznamu Unescove svetovne kulturne dediščine, ponaša se s številnimi muzeji.
Poseben značaj mestu dajejo številni tradicionalni leseni balkoni. Na začetku 18. stoletja so jih začeli graditi na palačah, kjer so dolgi balkoni obdajali celo vogale in so bili postavljeni na kamnite podpornike. Podporniki so bili sprva v obliki grotesknih obrazov, ki so imeli posebno vlogo – od hiše naj bi odvračali zle duhove. Tako približno kot groteskne skulpture z gotskih katedral. Balkoni so postali priljubljeni predvsem med bogatejšimi otočani, saj je bila njihova postavitev zaradi pomanjkanja lesa zelo draga. Zastekljeni balkoni so postali priljubljen kraj za posedanje in prikrito opazovanje dogajanja na ulici, tako kot tudi v nekaterih drugih državah. Balkone so barvali in tako dragoceni les zaščitili pred vremenskimi vplivi. Najbolj pogoste barve so bile rdeča, modra in temno vijoličasta, Britanci pa so dodali še zeleno.
Z razvojem transporta in uvoza lesa pa je le-ta postal cenejši in balkone si je lahko omislil vsak meščan. Tako po 2. svetovni vojni v Valletti in drugih večjih krajih skoraj ni bilo hiše brez značilnih balkonov. V osemdesetih letih preteklega stoletja so se mnogi naveličali vzdrževanja in pogostega barvanja. Les so preprosto nadomestili z modernejšim aluminijem. Na srečo pa so stare balkone zakonsko zaščitili in danes jih je mogoče občudovati predvsem v številnih ozkih ulicah prestolnice, ki jim dajejo prav poseben pečat k slikovitosti mesta.
Mesta si ne moremo ogledati brez obiska katedrale sv. Janeza, ki so jo zgradili vitezi katoliškega duhovnega reda sv. Janeza Jeruzalemskega, ki so bolj znani pod imenom malteški vitezi. Katedralo je zasnoval malteški arhitekt Girolamo Cassar, kalabrijski umetnik in vitez Mattia Preti pa je oblikoval izrezljane kamnite stene, ki dajejo videz domačnosti, in poslikal strope ter stranske oltarje s podobami iz življenja sv. Janeza. V katedrali se nahaja tudi velika slika italijanskega umetnika Caravaggia.
Eden najprivlačnejših delov mesta je pristanišče, saj so pred obrambnim obzidjem obnovili stare skladiščne prostore in jih spremenili v številne lokale. Ogled Vallette z morske gladine pa je prav posebno doživetje, saj se nam odpre pogled na celotno mesto s trdnjavo in katedralo. Ladja pluje ob predelih Sliema, St. Julians in Paceville, ki veljajo za središče nočnega življenja Malte.
Pisani avtobusi
Avtobuse so pripeljali na Malto pred petdesetimi leti iz Velike Britanije, kjer so služili kot vojaška vozila. Danes zagotovo predstavljajo eno izmed največjih atrakcij, saj izstopajo po pisanih barvah in starinski obliki. Pravijo, da se mora vsak enkrat peljati in doživeti vožnjo s starim malteškim avtobusom. Javni prevoz na Malti je dobro organiziran, saj se avtobusne linije vijejo skozi vse otoške vasi in mesta, vožnja poteka po levi strani.
Vozni park na Malti je star, saj ima povprečen avtomobil okoli petnajst let. Prevladujejo stari angleški avtomobili, veliko je terenskih vozil, kar glede na stanje cest sploh ni presenetljivo. Zanimivo je, da je veliko avtomobilov že tako starih, da zanje ni več mogoče dobiti rezervnih delov, zato so ravno ti največkrat tarče kraje.
Malteški vitezi
Red sv. Janeza iz Jeruzalema je ena najstarejših inštitucij zahodne in krščanske civilizacije, ki je bil v Palestini prisoten že okoli leta 1050 in je laični red, tradicionalno vojaške, viteške in plemenite narave. Malteški red je redovniški red od leta 1113, ko ga je uradno priznal papež Pashal II., in je kot tak povezan s Svetim sedežem, obenem pa je suveren subjekt mednarodnega prava. Suvereni malteški viteški red je velika in vplivna mednarodna organizacija s 13.000 vitezi. Čeprav danes nima več ozemlja – pregnali so ga iz Svete dežele, z Rodosa in Malte, njegov sedež je zdaj v Rimu –, je ohranil status, primerljiv z državami.
Red ima več imen, tudi vitezi sv. Janeza, ivanovci, vendar je najbolj znan pod imenom njihovega zadnjega oporišča Malte, s katere ga je konec 18. stoletja z zvijačo zahrbtno pregnal Napoleon.
Malteški vitezi so na otoku našli zatočišče po pregonu z Rodosa. Na Malti so nadaljevali obrambo krščanstva. Njihov zaščitni znak je osemkotni malteški križ.
Mdina, Mosta in Marsaxlokk
Najlepše in najbolj ohranjeno mesto na otoku je Mdina, bivša otoška prestolnica. Prvi opisi mesta segajo v leto 350 pr. n. št., ko so bili na otoku Kartažani, danes pa mesto velja za muzej na prostem. Leži na planoti in prav zaradi lege se od tu odpira lep pogled na celoten severni del otoka. Mdina, ki je bila v preteklosti tudi prestolnica, se ponaša z dobro ohranjenim obzidjem in najlepše urejenimi ulicami. Celotno jedro mesta je zaprto za promet, zato je idealno za celodnevno pohajkovanje in odkrivanje različnih muzejev, trgovinic in lokalov.
Mdinsko steklo, ki ga izdelujejo vse od leta 1968, je eno najbolj prepoznavnih malteških znamk. S posebno tehniko barvanja stekla tu izdelujejo ne le vaze, kozarce in podobno, ampak tudi nakit, slike in skulpture.
Mosta se nahaja v samem srcu Malte in je prometno najbolj pretočno mesto. V središču mesta leži čudovita rimskokatoliška cerkev, ki je bila zgrajena leta 1860. Cerkev je znana predvsem zaradi svoje okrogle notranjosti, zato ji pravijo rotunda, posvečena pa je Mariji. Cerkev se ponaša z velikim krožnim obokom, ki naj bi bil četrti največji na svetu in tretji v Evropi. Posebnost cerkve je ta, da je leta 1942 skozi njeno streho padla 200-kilogramska bomba, ki na srečo ni eksplodirala. Bombo še vedno hranijo v eni izmed stranskih kapel.
Marsaxlokk je živahno, tipično ribiško mestece na jugovzhodu otoka, ki še posebej zaživi ob nedeljskih jutrih, ko se stojnice na tržnici kar šibijo od svežih morskih dobrot. Poleg teh trgovci ponujajo vse vrste sadja, sirov, marmelad, medu in drugih dobrot, gneča pa je nepopisna, saj se turisti in domačini za dobrote dobesedno prerivajo med seboj.
V pristanišču pred mestom so zasidrani ribiški čolni, po malteško luzzu, ki so odeti v tradicionalno modro, rumeno, rdečo in belo barvno kombinacijo. Obvezen je par Ozirisovih očes, ki krasi njihove premce – Oziris je bil antični bog, zaščitnik pred vsem zlim, torej njegovo oko predstavlja relikt verovanja iz feničanskih časov, ki se je ohranil do današnjih dni.
Malta in kulinarika
Tako kot malteški jezik, ki je mešanica jezikov številnih prebivalcev otoka, je tudi hrana zlitje različnih tipov sredozemske kuhinje. Zaradi bogate zemlje so olive, kapre in fižol preprosti za pridelavo. Prebivalci Malte pridelujejo olivno olje, iz fižola pa izdelujejo nekakšno pomako, imenovano bigilla. To po navadi ponudijo kot predjed in ji priložijo polže (bebbux), ki so tradicionalna jed. Domačini izdelujejo tudi lastne klobase, ki slovijo po dodanih začimbah in zeliščih, ter domači ovčji sir (gbejna).
Malta zaradi svoje sredozemske lege slovi po morski hrani. Svežih rib, hobotnic in lupinarjev je v izobilju, tipična tradicionalna malteška riba pa je lampuga ali mahi mahi.
Dokler pa ne boste pokusili slavnega tradicionalnega zajca, imenovanega fenek, ki je lahko kuhan v obari ali ocvrt, niste pokusili prave malteške hrane.
Tipični kruh na Malti se imenuje hobz tal-malti, kar v prevodu dobesedno pomeni malteški kruh. Na otoku prav tako pečejo okusen kruh sploščene oblike, imenovan ftira. Uporabljajo ga za izdelavo hobz biz-zejta, sendviča pravih sredozemskih okusov, ki vsebuje olje, paradižnik, olive, kapre in tuno.
Še ena izmed slavnih malteških jedi, ki jo preprosto morate pokusiti, je pastizzi, testo, polnjeno z rikoto ali pretlačenim grahom. Noben obrok pa ni popoln brez sladice. Priljubljena malteška sladica je imqaret, ocvrto testo, polnjeno z datlji.
Templji
Megalitski templji na Malti so med najstarejšimi verskimi kraji na Zemlji, ki jih je odbor svetovne dediščine opisal kot »edinstvene arhitekturne mojstrovine«. Leta 1992 je Unesco uvrstil Mnajdro in štiri druge malteške megalitske strukture na seznam svetovne dediščine. Grajeni so iz velikih kamnitih blokov, težkih tudi do dvajset ton, ki so starejši od egipčanskih piramid in angleškega Stonehengea. Kdo in zakaj jih je zgradil, ni popolnoma jasno, saj naj bi ljudstvo, ki jih je gradilo, skrivnostno izginilo. Eden najbolj pomembnih je tempelj v Hagar Quimu, ki je zgrajen tako, da prvi sončni žarki najprej osvetlijo oltar v notranjosti, in sicer dvakrat na leto, na prvi pomladanski in prvi jesenski dan.
Otoka gozo in comino
Poleg Malte je stalno naseljen še otok Gozo, od daleč, ko se peljemo nanj s trajektom, se bohoti največja cerkev na Malti oziroma četrta največja v Evropi.
Na otoku se nahaja čudovita peščena plaža v zalivu Ramla Bay, občudujemo lahko pesek, rumen kot zlato, modro nebo z igrivimi belimi oblački in kristalno čisto morje.
Najbolj znan spomenik na otoku je megalitski tempelj Ggantija.
Poleg tega na otoku najdemo še narodni park Dwejra, ki se je nekoč ponašal z Azurnim oknom, a ga je narava z močnim vetrom in valovi zrušila v lanskem letu. Potem so tukaj še simpatične vasice in mesteca, kjer se je užitek izgubljati v labirintu ozkih uličic. Otok Gozo je znan po kmetijstvu, predvsem velja omeniti njihove znamenite na soncu sušene paradižnike, olive, sir, zajčjo obaro, raviole …
Comino je majhen otok, ki si ga lahko ogledamo le peš – to je namreč otok brez prometa. Na otoku Comino je le osem stalnih prebivalcev, turisti pa ga obiščejo predvsem zaradi ene stvari – Modre lagune, s turkizno barvo vode.
Popajeva vas
Le kdo ne pozna ljubitelja špinače, mornarja Popaja. Na Malti so snemali film o Popaju. Filmske kulise so tako na Malti obdržali in zdaj se v njih nahaja tematski park Popaja, ki je primeren predvsem za mlade obiskovalce.
