Lupus je avtoimunska bolezen, za katero je značilno – podobno kot za druga avtoimunska obolenja – da telo zamenja lastne celice s tujki, zato jih začne napadati. Bolezen se lahko kaže v obliki različnih simptomov, od takšnih, ki so predvsem neprijetni, do simptomov, ki lahko celo ogrozijo življenje. Precej tipičen simptom lupusa so izpuščaji na obrazu, predvsem na predelu lic in nosu. Poleg tega se lahko pojavijo tudi težave s sklepi, razjede v ustih in bolečina v prsih zaradi nabiranja tekočine okoli pomembnih organov. Za večino ljudi, ki jih prizadene lupus, naj bi bile še posebej moteče kronične bolečine. Čeprav neposredni vzroki za lupus še niso jasni, je znano, da lahko določeni dejavniki prispevajo k povečanju tveganja za razvoj bolezni. Tokrat zato izpostavljamo nekaj dejavnikov, ki naj bi imeli še posebej velik vpliv.
1. Genetski vpliv
Za lupus je značilno, da pogosto prizadene več članov ožje družine. Če imate na primer sorojenca, pri katerem je bil diagnosticiran lupus, naj bi bila možnost, da zbolite tudi sami, kar 20-krat večja kot pri drugih ljudeh. Lupus naj bi bil namreč povezan z določenimi genskimi variacijami, ki vplivajo na delovanje imunskega sistema. Na genetiko seveda ne morete neposredno vplivati, a če spadate med tiste, pri kateri je verjetnost za to bolezen še posebej velika, lahko z drugimi spremembami vsaj nekoliko zmanjšate nevarnost za lupus.
2. Ultravijolični žarki
Pogosta izpostavljenost ultravijoličnim žarkom brez ustrezne zaščite je seveda nevarna za vse ljudi. S tem se namreč močno poveča tveganje za kožnega raka. Hkrati pa lahko ultravijolični žarki prispevajo tudi k povečani nevarnosti za lupus pri tistih z gensko preddispozicijo za to bolezen. Ultravijolični žarki lahko namreč prispevajo k mutaciji določenih genov, ki postanejo tako tarče imunskega sistema. Hkrati pa lahko ultravijolični žarki vplivajo tudi na poslabšanje simptomov bolezni pri ljudeh, pri katerih je bil lupus že diagnosticiran.
3. Izpostavljenost nevarnim snovem
Znanstveniki so ugotovili, da se lahko tveganje za lupus poveča tudi v primeru izpostavljenosti določenim snovem. Ena takšnih snovi je silicijev dioksid, predvsem če gre za zelo drobne kristalčke. Če ti kristalčki zaidejo v pljuča, jih namreč ni več mogoče izločiti. Čeprav gre za precej očitno korelacijo, strokovnjaki še niso povsem prepričani, zakaj je silicijev dioksid tako problematičen, ko gre za tveganje za lupus. Podobna nevarnost je lahko sicer povezana tudi z izpostavljenostjo živemu srebru in pesticidom, možnost za lupus pa je prav tako povečana pri kadilcih.
4. Okužbe z določenimi virusi
Med dejavnike tveganja, ki lahko prispevajo k povečanju verjetnosti za lupus, naj bi spadale tudi okužbe z določenimi virusi, na primer s humanim herpesvirusom 4, imenovanim tudi virus Epstein-Barr. Protitelesa, ki začnejo v telesu nastajati po izpostavljenosti temu virusu, naj bi bila namreč kriva za neobičajno obnašanje imunskega sistema. Stik z omenjenim virusom naj bi bil sicer še posebej problematičen za tiste, ki so zaradi genetskih dejavnikov v skupini s povečanim tveganjem.
5. Hormonska kontracepcija
Možnost za lupus pa naj bi se deloma povečala tudi v primeru uporabe hormonske kontracepcije ali hormonskih dodatkov oziroma zdravil, s katerimi v telo vnesemo dodatni estrogen. Hkrati pa tudi v tem primeru velja, da lahko »zunanji estrogen« prispeva k intenzivnejšim simptomom lupsusa pri tistih, ki se že spopadate s to boleznijo. To naj bi bilo povezano s sproščanjem t. i. interlevkina-1 ob dodajanju estrogena. Gre za skupino enajstih interlevkinov – citokinov, ki sodelujejo pri protivnetnem odzivu našega organizma.
Preberite tudi: Lupus – kronična bolezen vezivnega tkiva
