Lili Žagar je po rojstvu svojega otroka začela veliko več pozornosti posvečati temu, kakšno hrano jemo in kako je ta pridelana. Pravi, da se prav takrat zaveš, da malega telesa ne smeš zastrupljati, in da postaneš pozornejši na način življenja in ga tudi korenito spremeniš. Kljub postavi, ki ji jo zavida marsikdo, je poskušala z dietami, a je ugotovila, da nima smisla, saj na koncu dneva ni srečna. Zdaj prisega na pravo mero pri vsem, tudi pri telovadbi. Ne zdi se ji smiselno, da bi zapravljala ogromno denarja za super živila, če pa prava super živila rastejo kar na njenem vrtu.
Dejali ste, da se veselite začetka snemanja šova Bilo je nekoč, saj bodo gledalci lahko pobliže spoznali življenje pred dvesto leti. Kako zdaj gledate na šov, ste se tudi vi kaj novega naučili?
Ja, recimo, da sem si približno predstavljala, kakšno je bilo življenje leta 1810, je pa potem druga stvar, ko to doživiš malce pobliže. Jaz sem sicer voditeljica, prihajam in odhajam iz njihovega v sedanji čas. Vidiš pa, kako živijo tekmovalci in kako se soočajo s tistim časom. Moram priznati, da jim čisto nič ne zavidam. Se pravi, glede samih razmer, higiene, hrane, ki je takrat ni bilo v izobilju, kot je imamo danes. Šele ko pogledaš z očmi modernega časa, vidiš, kakšni mojstri so takrat živeli in da je po eni strani škoda, da je šla tehnologija tako naprej, da zdaj pravzaprav izumirajo in da jih je kar težko najti. Pri nas v Sloveniji se jih sicer še najde, znanje še prehaja iz roda v rod, ampak počasi pa bo to lahko težava.
Kakor koli obrnemo je poudarek še vedno na odnosih med tekmovalci. Se kot voditeljica vživite v njihove zgodbe?
Moram reči, da v vseh teh letih s tem nisem imela s tem težav, to razumem kot službo in se trudim, da vanjo ne vpletam svojih čustev. Seveda se kdaj zgodi, da se te kakšna stvar dotakne, da ti ni vseeno, da se ti kdo zasmili in da imaš občutek, da je škoda, da je šov zapustil. Ampak takrat si dam deset minut časa, da čustva prebavim, in si rečem »to je služba« in grem dalje. Ne dopustim, da bi me tok resničnostih šovov in odnosov med tekmovalci odnesel s sabo, skušam biti objektivna in mislim, da mi to kar dobro uspeva.
Vsak resničnosti šov privede do razmišljanja o družbi in medsebojnih odnosih, čeprav gre za izredne okoliščine. Menite, da bi se tudi ljudje, ki šov spremljajo na kavču, podobno obnašali, če bi jih postavili v takšen položaj?
Tekmovalci se notri tako obnašajo predvsem zaradi enega razloga – to je denar. Navsezadnje gre za veliko denarno nagrado. Verjamem, da bodo nekateri šli tudi čez trupla, da bodo drugi uporabili kakšno taktiko, spet tretji bodo poskusili z zahrbtnostjo. Normalno je da, ko živiš v skupini 14 ljudi, po določenem času, sploh pa ob slabših življenjskih razmerah , lahko to iz človeka potegne tisto najslabše. Morda ta oseba v resničnem življenju sploh ni takšna. Sama si včasih mislim, da mene pa že ne bi mogel nihče sprovocirati. Ampak ko prideš notri in ko po kakšnem mesecu to malo popusti, ko ne razmišljaš več racionalno in o tem, da te snemajo kamere in da moraš paziti, kaj boš rekel. In ko kamer sploh več ne opaziš, pa lahko na dan privre tudi kaj negativnega, kar sicer ne bi. Tekmovalcem ni lahko, ena stvar je sedeti doma na kavču in jih ocenjevati in kritizirat, ampak znajti se v takšnem položaju pa zagotovo ni najpreprostejše, čeprav se nam morda tako zdi. Ti tekmovalci zapustijo svoje družine, prijatelje, gredo med ljudi, ki jih ne poznajo in jim niso blizu. Štirinajst različnih značajev je seveda izbranih z razlogom. Potem pa so tu še pomanjkanje hrane, zelo težko fizično delo, utrujenost, pomanjkanje intime in zasebnosti, kar je lahko zelo naporno.
Nekoč ste trenirali gimnastiko, potem pa je bilo znano, da pridno zahajate v fitnes in da je vaša največja vrlina disciplina. Se je to v tem času kaj spremenilo?
Imam obdobja nihanj. Ko čutim, da sem na višku svojih moči,se mi zdi, da bi lahko premikala gore, in česarkoli se takrat lotim, se lotim brez popuščanja in sem zelo nepopustljiva do sebe. Kar je po eni strani napaka, ker ravno zato včasih prehitro odneham, saj si postavim previsoke mejnike. In potem imam obdobja, kot je to, ki trenutno traja kakšno leto. Ko zase ne naredim prav veliko, ker ne najdem prave motivacije in volje, da bi se spravila migat, čeprav vem, da bi se morala, ampak imam toliko drugih stvari. Zdaj sicer malo iščem izgovore, saj se čas za telovadbo vedno najde. Ampak ker se pa zdaj le približuje poletje, imam resen namen zoper začeti s telovadbo. Ampak tokrat sem rekla, da ne bom več tako stroga sama do sebe in da bom telovadila toliko, da mi bo šport še vedno v užitek. Da mi ne bo muka, trpljenje in odrekanje, ampak da se bom dobro počutila. Kar je v pravzaprav cilj, zakaj se ukvarjamo s športom – nisem profesionalna športnica in res mi ni treba segati po zvezdah.
Potem ne pogrešate časov, ko ste trenirali z osebnim trenerjem?
Saj je bilo super, ampak takrat sem bila sredi projekta, poleg tega sem bila sredi selitve in imela polne roke dela z dvema otrokoma, takrat je bilo preveč. Takrat sem bila na robu moči, bila sem preveč utrujena, zato sem si dala mesec pavze, ki se je potem zavlekla v dobro leto. (smeh) Dobro, seveda ni tako, da ne bi počela ničesar. Imam dva otroka, kar pomeni, da sem vsak dan aktivna. Včasih mi kdo reče: »Ti nič ne delaš, pa si kar suha.« Ja, ampak, ko bolje pomislim, na dan tako veliko prehodim, pa skačem, pa pretečem, enega otroka imam v naročju in se istočasno podim za drugim, da je to skoraj tako, kot da bi šla na aerobiko. Razlika je samo v tem, da nimam tega občutka, ker nimam torbe in ne gledam na uro. V resnici samo za to, da se vsi odpravimo od doma, po moje porabim kalorij za celo kosilo, zato posebnega treninga verjetno sploh ne potrebujem.
V času, ko vsi hitimo in imamo ogromno obveznosti, je velikokrat na udaru tudi naša psiha. Ali vse te obveznosti kaj vplivajo na vaše odnose z bližnjimi? Kako poskrbite tudi za miselno kondicijo in kako premagujete stres?
Pridejo tudi taka obdobja. Pride obdobje, ko se s stresom lažje soočam, so pa tudi obdobja, ko mi je vse blazno naporno in zelo težko. Nimam nobene posebne tehnike za premagovanje stresa, da bi recimo šla na masažo, ker preprosto nimam časa. Takrat si pač mislim : »Lili, saj bo minilo, še vedno je.« Poskusim pa hoditi bolj zgodaj spat, da se vsaj kakovostno naspim. Potem se mi zdi, da vse lažje rešujem – vsakodnevne skrbi, obveznosti in tudi stres. Če pa sem neprespana, uh, takrat pa sem lahko kar sitna. (smeh)
Ste se kdaj tudi vi kljub čudoviti postavi z njo obremenjevali? Oziroma ali se še?
Ja, zdi se mi, da sem bila že od malega vedno zaradi kakšne zadeve zakompleksana. Ampak starejši ko si, bolj se začneš sprejemati. Mama mi je pogostokrat rekla: »Glej, ko boš starejša, te ne bo nič več motilo.« Mislila sem si, da to zagotovo ni res, da me bo zagotovo še vedno kaj motilo. Ampak je res, in to že, ko se začneš približevat tridesetim, da začneš na stvari gledati drugače. Ko pridejo otroci,nimaš več časa, da bi se s čimer koli obremenjeval. Sprejemaš se in se hkrati trudiš, da boš fit, da boš imel dobro kondicijo in da se boš dobro počutil v svoji koži – to se mi zdi najpomembnejše.
Kaj pa vseeno počnete za svoje dobro počutje in zdravje ?
Imamo to srečo, da živimo ob gozdu, ko stopimo ven, smo že v naravi in glede tega smo izredno srečni in zadovoljni. Ko si predstavljam ljudi v blokovskih naseljih, ki imajo okrog samo beton in se morejo z avtom odpeljat do narave, vidim, da smo lahko zelo srečni in da nam je včasih to samoumevno, čeprav ni. Zunaj smo vsak dan, če je le lepo vreme, popoldneve preživljamo zunaj, se vozimo s kolesom in aktivno preživljamo skupni prosti čas. Seveda so tudi trenutki, ko se vržemo na kavč in ležimo drug čez drugega in se imamo fino. Taki trenutki so redki, ampak na kakšen deževen nedeljski dan se tudi to prileže.
Vam je pomembno, kakšno hrano uživate vi in vaša družina?
Trudimo se, da kupujemo zdravo, predvsem pa bio. Veliko pridelamo sami, imamo tudi vrt. Česar ne moremo, pa sem pri nakupih vedno pozorna, da je zelenjava in sadje, razen nekega eksotičnega sadja, ki ga načeloma ravno zato tudi veliko ne kupujemo, slovenskega porekla. Če vidim, da je poreklo z drugega konca sveta, te zelenjave ne bom kupila, ker vem, kakšno pot ima za sabo, vem, s čim vse so jo našpricali, da pride sveža in lepa, kot da je umetna, in to se mi zdi nesmisel. Včasih sem bila navdušena nad eksotičnim sadjem, ki bi ga bilo dobro jesti – ampak potem sem pomislila, kaj manjka slovenskim jabolkom? Popolnoma nič! Zakaj bi zapravljala denar, da kupim sadje, ki ga komaj izgovorim? Trudimo se, da jemo zdravo, kupujemo tudi domača jajčka in meso.
Ali kljub vsem obveznostim kuhate sami? Kakšna je vaša kuharska filozofija?
Kuhamo sami. Po okusih smo si vsi različni. Marko ima rad meso, obrok brez mesa zanj sploh ni obrok. Jaz sem pa bolj za krompir, lahko bi ga jedla vsak dan, pa kremne omake. Sin je nekaj vmes – ima rad in meso in zelenjavo. Hči pa je v fazi, ko bo vsemu rekla, da tega ne bo jedla. Čeprav ni bila izbirčen otrok in sem mislila, da pri njej pa imam srečo. Odkar pa je v vrtcu, se mi zdi, da imajo neke skupne kaprice – ne bomo jedli tega, kar je zelene barve, trenutno pa ima predsodke do omak. Tako da je v kuhinji vedno pestro, ampak se trudimo, da je jedilnik takšen, da smo na koncu zadovoljni vsi, in to je to.
Kako dojemate eko način življenja?
Glede hrane so to predvsem bio in eko izdelki. Ločujemo tudi odpadke. Pri nakupu čistil se trudiva, da so ta čim manj okolju škodljiva, kar sicer vem, da je dandanes zelo težko najti. Zanimam se tudi za to, da bi jih začela sama izdelovati, predvsem sredstva za pranje, ker se mi zdi, da je v njih največ strupov in da s tem tudi zelo obremenjujemo okolje. Doma vedno ugašamo luči, zelo sem alergična na potratno uporabo vode, preprosto pa ne morem videti, če si kdo umiva zobe in da ta čas brez razloga teče voda. Smo zelo pridni, saj če začneš otroka tako vzgajati od malega, mu to postane samoumevno. Všeč mi je tudi, ker imajo v vrtcih in šolah program prilagojen temu, da ozaveščajo o zdravem načinu življenja in varstvu okolja. Tako da mi sin včasih, ko vidi kakšno smet na tleh, reče: »Poglej jih, eko packe!« Zelo mi je všeč, da to spozna sam, in tudi hčerka, čeprav je stara samo tri leta, že ve, da smeti ne smemo vreči na tla, da so zato smeti. Ponosna sem na oba.
Torej se vam zdi,da so otroci dandanes upanje za spremembe, ali jih potrošniški način življenja že prekmalu posrka vase?
Če začnemo od samega začetka in če ti pri tem pomagata še šola in vrtec, ki dajeta močan zgled, se absolutno da. Je pa povsem nekaj drugega, če poskušaš to dopovedati osemnajstletniku, ki je povrhu še trmast, v puberteti in misli, da je najpametnejši na svetu, takrat je najbrž težko. Če pa jih začneš navajati od malega, učiti, če skupaj prebiraš otroške revije, v katerih je, mimogrede, ogromno eko tem, je to možno. Zdi se mi, da je tema danes zelo blizu ljudem. Menim, da je bila najbolj problematična prav naša generacija, ko se je začel kapitalizem in je bilo vsega kar naenkrat dovolj, porast supermarketov, vse, kar je prišlo iz tujine je bilo hit in najboljše. Zdaj starši dajejo velik poudarek na izobraževanju otrok, da ti odrastejo v človeka, odgovornega do narave in okolja, ki ni eko pacek. (smeh)
Kaj pa kozmetika? Danes je na trgovskih policah velika izbira dišečih produktov, ki marsikoga premamijo, kljub nekaterim snovem, ki na zdravje nimajo dobrega učinka.
Uporabljamo naravno kozmetiko, seveda ne vso, ker se vsega včasih preprosto ne da dobiti. Trudim pa se, predvsem pri otrocih, da se umivamo z naravnimi mili. Vedno, ko grem v trgovino, preberem, kaj piše na izdelku, tudi če se na prvi pogled zdi, da v izdelku ni določenih snovi, preverim deklaracijo, kaj je notri, saj se na to kar spoznam. Enako je tudi pri kremah za sončenje in izdelkih, ki jih uporabljamo vsakodnevno. Verjamem namreč, da gredo ti strupi v krvni obtok. Tudi pri oblačilih sem pozorna – zgodilo se mi je, da smo za darilo dobili čeveljčke za otroke in je bil vonj po barvi tako intenziven že v sami vrečki, da mi je bilo sicer zelo žal, ampak jih nismo uporabili, ker sem rekla, da ne dovolim, da moj otrok to obuje – nikoli in nikdar.
Ali ste torej tudi zaradi otrok spremenili način življenja?
Jaz sem bolj v tej smeri začela razmišljati ravno takrat, ko sem rodila. Takrat začneš spremljati, kaj vse je v hrani, in postaneš pozoren na to, kako jo izdelujejo. Zaveš se, da tega majhnega telesa ne smeš zastrupljati. Prej, ko si sam, je to vseeno mogoče malce bolj postranskega pomena, ko dobiš otroka, pa se res marsikaj spremeni.
Menite, da lahko vsak posameznik pripomore k lepšemu in boljšemu okolju ali ne?
Mislim, da lahko vsak začne pri sebi doma in da res ni potrebnega veliko truda. Seveda je lažje reči: »Ah, saj jaz ne bom edini, saj nihče drug tega ne počne.« Ampak to ni res, kajti če bi vsi tako razmišljali, kje bi dandanes živeli in kako bi živeli? Zdi se mi, da so ljudje vendarle vedno bolj odprti in dojemljivi, da so se pripravljeni spremeniti v tej smeri in da se resnično tudi spreminjajo. Seveda bo nekaj ljudi vedno takih, ki ne bo naredilo nič, ampak zaradi takih ne smemo obupati.
Kako pa poskrbite, da ne postanete žrtev marketinških prevar, ki so kar pogoste v segmentu »zelenih« izdelkov?
Tudi tukaj je veliko zavajanj in je treba biti pazljiv. Kadar nakupujem bio in eko izdelke, vem, kakšna mora biti tudi oznaka na njih – vem da ni dovolj, da le piše, da je eko, ampak da mora biti izdelek primerno označen in imeti potrdilo. Poučila sem se tudi o tem, kako stroge kontrole imajo kmetje, če želijo pridobiti takšno oznako, tega ne more pridobiti vsak, zato bolj zaupam našim kot pa tujim pridelovalcem. Lahko pa se seveda motim.
Dandanes je ogromno strokovnjakov, knjig, prispevkov z nasveti o zdravem načinu življenja, dietami in podobno. Kakšno je vaše mnenje o tem?
Tega je preveč in verjamem, da so ljudje pogosto zmedeni glede tega, kaj je res in kaj ni res, kaj deluje in kaj ne deluje. Jaz sem se vedno ravnala po načelu, da jem vse, vem pa, kaj je moja težava in kaj bi morala črtati. To je sladkor, tukaj pogrnem na vsej črti. Ne vem, ali mi bo kdaj uspelo, imam obdobja, ko ne jem sladkega, potem so pa obdobja, ko umiram za čokoladami. Mislim, da je treba pri vsem uporabljati zdravo pamet. Sem kdaj tudi imela dieto, no temu ne bi rekla ravno dieta, ampak bolj nekakšne smernice – vnesti moraš toliko beljakovin ipd. Potem sem štela in računala hranila in kalorije, na koncu pa sem ugotovila, da nisem srečna. Konec dneva sem ugotovila, da sem ves dan nekaj jedla, ampak to ni bilo to. Šla sem na kavo in mi je zadišala tortica, pa si je nisem naročila, ampak sem si naročila smuti. Zakaj? Če mi bo zdaj zadišala torta, si jo bom naročila. Ker vem, da zdravo jem in me tisti kos torte ali pomfrit na vsake toliko časa ne bosta pokopala. Torej, zdrava mera pri vsem.
Kaj pa super živila? Na trgu se skoraj vsak dan najde novo …
Uporabljala sem maco, jagode goji in semena chia. Nikoli pa nisem za takšna živila zapravljala ogromnih vsot denarja. O njih imam namreč deljena mnenja. So ljudje, ki trdijo, da boš zaradi njih živel 150 let, po drugi strani pa sem brala raziskave, ki ne potrjujejo, da bi nekakšna alga s čudnim imenom bolje delovala kot česen z vrta. Prepričana sem, da na vsakem vrtu rastejo super živila, tudi na našem, in zakaj bi potem denar namenjala za 10 gramov nekega super živila. Sama pa imam najraje paradižnik, poleti jemo skorajda samo paradižnik in potem že prav malo pogrešam zeleno solato.