V Vojniku stoji Repair Café, ki že ob vstopu deluje domače in toplo. Težko je verjeti, da je vsa oprema izdelana iz kosov, ki bi sicer pristali na smetišču, zdaj pa so zaradi kančka kreativnosti, volje in zagnanosti dobili novo življenje. Ekologinja dr. Marinka Vovk, gonilna sila projekta, tako tudi v praksi dokazuje, da je to, za kar se v Sloveniji zavzema že skoraj dvajset let, in sicer da bi ravnanje z odpadki postalo mnogo več kot le odlaganje v pravi zabojnik, še kako uresničljivo.

dr. Marinka Vovk
Dr. Marinka Vovk, gonilna sila projekta

Ravnanje z odpadki ne velja več za umazano

Odpadki so zelo velika okoljska težava, če z njimi ne ravnamo pravilno. Pri proizvodnji izdelkov, pa naj bo to plastenka, pločevinka ali avtomobil, se porabljajo naravni viri. V trenutku, ko tak izdelek za nas postane odpadek in ga odvržemo, hkrati zavržemo določen naravni vir. To pa prispeva k okoljskemu »pritisku« na naš planet. Del odpadkov vsebuje tudi nevarne snovi, ki lahko pomenijo tveganje za okolje in zdravje ljudi.

Dr. Marinka Vovk razloži, da se je v dvajsetih letih, odkar deluje na tem področju, spremenilo marsikaj, najbolj pa to, da so odpadki takrat veljali zgolj za težavo in niso zanimali nikogar: »Vsi so bežali pred njimi, nihče se ni ukvarjal z znanstvenim pogledom na odpadke kot vir surovin, ampak samo kot na deponijo. Danes se vidi napredek, ravnanje z odpadki ne velja več samo za nekaj grdega ali umazanega. Vedno me je zanimalo, kako lahko iz nekega izdelka, ki še vedno vsebuje določene surovine, a ne izpolnjuje več prvotne funkcije, to preostalo surovino preusmeriti v novo funkcijo in v to vključiti ljudi, ki takšnemu izdelku dodajo še svež dizajn in lokalno znanje.«

Ključno je preprečevanje nastajanja odpadkov

Dr. Vovkova razloži, da poznamo 5-stopenjsko hierarhijo ravnanja z odpadki. Najpomembnejše in prednostno pa je preprečevanje, da odpadki sploh nastanejo: »Ključno je, da se pred vsakim nakupom vprašamo, kaj sploh potrebujemo. Ko pa smo izdelek že kupili, je naslednja faza popravilo. Pokvari se nam mala stvar – pri pisarniškem stolu se nam na primer pokvari kolesce. Ljudje takšne izdelke prehitro zavržemo, čeprav se na njih pokvari le zanemarljiv del, ki ga lahko popravimo in tako izdelek ne pristane med odpadki. Največji izziv čaka proizvajalce, ki naj bi bistveno zmanjšali količine porabljenih surovin in omogočili ponovno uporabo s pravilno zasnovo izdelka.«

S popravilom izdelka poskrbimo za manjšo porabo surovin

Repair Café je prostor, kjer se dogaja točno to – ljudje lahko tja na popravilo prinesejo, kar se jim je pokvarilo, pa bi to želeli še naprej uporabljati. Ob sodelovanju strokovnjakov v kavarnici popravil se namreč vedno najde nekdo, ki zna popraviti različne izdelke, torej ima zato potrebno znanje in izkušnje. Ker lastnik izdelka sodeluje pri popravilu, se tako nauči novih veščin, ki so hkrati pomembne za zmanjšanje porabe surovin, energije, vode, kemikalij, emisij CO2.

V Repair Caféju Ljubljana, ki je druga in najnovejša takšna popravljalnica pri nas, so zato med drugim skupaj s socialnim podjetjem Z-ENIAC aktivirali celo 3D-tiskalnik, da bodo ljudem z njegovo pomočjo natisnili točno tisti del izdelka, ki se je pokvaril in ga ni mogoče več dobiti na trgu.

Povprečen prebivalec Slovenije po podatkih Eurostata proizvede 432 kg odpadkov na leto. (Evropsko povprečje je 475 kg na prebivalca.)

Repair Café prinaša minimalizem

Dr. Vovkova pove, da so ljudje koncept popravljalnice Vojnik, ki je sicer del svetovne mreže za spodbujanje popravil Repair Café, ki je nastala leta 2009 na Nizozemskem in podpira idejo popravil v lokalnem okolju z namenom izboljšanja splošnega družbenega stanja, tako na ravni posameznika kot države, zelo lepo sprejeli: »V popravilo največ prinašajo lesene kose pohištva za ponovno tapeciranje, omarice, pručke, lesene stole. Prinašajo tudi oblačila, ki jih želijo stilsko dodelati ali pa zaradi spremembe teže potrebujejo prilagoditev. Veliko prinašajo tudi nakita. Ljudje so izjemno srečni, da lahko pridejo nekam, kjer se lahko s kom pogovorijo, srečajo koga, ki ga že dolgo niso videli, ali pa celo koga na novo spoznajo, hkrati pa so zadovoljni, da sami popravijo svoje stvari.«

Popravljalnica, v kateri se kar iskri od kreativnosti in domišljije, obiskovalce v prvi vrsti ozavešča, da lahko stvari popravimo ali ponovno uporabimo in da zato velikokrat potrebujemo le malo volje in domišljije. Tako je pravi navdih njihova kuhinja – stare omarice so namreč polepšali tako, da so jih prelepili s časopisi, namesto ročk za odpiranje pa so uporabili kar upognjene kovinske žlice. Podobno so novo življenje vdahnili starim omaram – z malo barve in pomočjo nekaj kosov tekstila je omara postala neprepoznavna.

Obiskovalci si lahko pri njih s pomočjo žrmelj, starinskega mlina, zmeljejo tudi svoje žito, kar pa pripomore k temu, da lažje in iz lastne izkušnje razumejo kroženje virov, s tem pa pripomorejo tudi k promociji lokalne samooskrbe.

»Repair Café v nasprotju z logiko množične proizvodnje in sveta, polnih polic stvari, v katerem pa so ljudje pravzaprav vedno bolj nesrečni, prinaša ravno minimalizem – to, da ljudje začnemo ceniti vsak izdelek, ki ga imamo, in zavedanje, da ga lahko poskusimo popraviti in nismo obremenjeni s tem, da bomo v množici stvari iskali novega«, pravi dr. Vovkova in dodaja: »Čisto vsega seveda ne moremo ponovno uporabiti ali popraviti, a ključno je, da naredimo ljudi ambiciozne, kreativne, ustvarjalne, odgovorne, podjetniško usmerjene in da imajo življenjski cilj. Poskrbeti moramo, da mladi po končanem študiju ne bodo takoj odšli v tujino zato, ker jim država ni zagotovila trajne službe. Stvari moramo narediti take, da bodo dela in naloge v prid našim ljudem, da bomo izstopili iz povprečja in da se ne bomo več počutili kot žrtve globalizacije.«

Mnogo ljudi odvrže med odpadke še popolnoma uporabne izdelke, s katerimi praktično ni nič narobe in jih je mogoče s popravilom nadalje uporabljati. Žal je družba pozabila, da lahko mnogo stvari z majhnimi popravili znova uporabimo in tako privarčujemo.

Ogromno rezerv pri preprečevanju nastajanja in ponovni uporabi odpadkov

Naslednja faza pa je priprava odpadkov za ponovno uporabo: »To pomeni, da izdelek, ki ga nimate možnosti ali znanja popraviti, oddate enemu izmed centrov ponovne uporabe. Do tu ni pravzaprav nastalo še nič odpadkov.«

Tudi Erika Oblak, vodja programa Zero Waste Slovenija iz društva Ekologi brez meja, rezerve na področju ravnanja z odpadki vidi predvsem na področju preprečevanja nastajanja in ponovne uporabe: »Preprečevanje nastajanja odpadkov namreč pomeni preoblikovanje izdelkov tako, da imamo v mislih celoten življenjski krog: od tega, od kod pridejo surovine (naravni viri ali reciklati), kako podaljšati njegovo življenjsko dobo, kako zagotoviti neodvisno servisiranje, do tega, kako izdelek preprosto razstaviti na posamezne materiale in jih vrniti v tehnološke ali naravne kroge. Na tem področju je rezerv še ogromno, ne le v Sloveniji, temveč tudi na globalni ravni.«

Dr. Marinka Vovk opozarja tudi na to, da obsojenost na odpadke terja velike stroške: »Odlagališča so namreč zelo draga, termična predelava tudi ni ravno poceni. Ti stroški pa so stroški vseh nas.«

Oblakova pojasnjuje, da je primerov dobrih praks tako v tujini kot doma že kar nekaj, saj praviloma znižujejo stroške: »Za končnega uporabnika daljša doba izdelka in neodvisno servisiranje pomenita prihranek. Kupovanje z manj embalaže pomeni manj stroškov z odvozom odpadkov, včasih pa tudi manj stroškov pri nakupu. Podobno velja za podjetja in lokalne skupnosti. Med slovenskimi občinami gre seveda izpostaviti Vrhniko, ki že desetletja odločno koraka v družbo brez odpadkov. Njihov vrtec se je pred dvema letoma odločil, da uvede pralne plenice, s čimer so znižali stroške, otroci prej prenehajo uporabljati plenice, opažajo manj pleničnega izpuščaja. Plenice so v celoti narejene v slovenskem podjetju. To sta samo dva primera, imamo tudi trgovine z izdelki iz druge roke, izposoje aparatov in izdelkov, izmenjave, imamo podjetja, ki uvajajo načela krožnega gospodarstva. V tujini pa so tudi že večja in manjša podjetja, ki izdelke zamenjujejo s storitvami.«

Ko odpadki vseeno nastanejo

Ko smo vseeno proizvedli odpadek, ki ga nismo mogli ali znali preprečiti, ga recikliramo – ločeno zberemo. Od tu dalje poglavitno vlogo odigra industrijska panoga: »Vzemimo za primer plastenko PET. Nismo se odločili, da je ne bomo kupili, popravljamo je ne, torej se bo ločila in od tam večinoma potovala na Kitajsko, kjer lahko že na ladjah iz njih naredijo nove izdelke – torbe, nogavice, dežnike, ki nam jih potem hitro prodajo nazaj. Tako smo izvozili material, izvozili smo delovno silo, tu pa smo brezposelni, brez surovin in se smilimo samim sebi,« razloži Dr. Vovkova in doda, da še vedno obstaja skupina odpadkov, ki se jih snovno ne da predelati: »Takšen je denimo poliestiren, iz katerega so jogurtovi lončki, lončki za enkratno uporabo za kavo in vodo. Ker ima zelo tanka vlakna, iz njega ne morete nič več narediti. Takšni odpadki se trenutno vozijo na termično izrabo v Avstriji. Odlaganje energetsko bogatih odpadkov namreč ni dovoljeno.

Rešitev je v tem, da plastična industrija zagotovi premišljeno uporabo zgolj nekaj vrst materiala

Oblakova razloži, da so sežigalnice slaba praksa zato, »ker ohranjajo linearen model gospodarstva, ki teče od pridobivanja surovin do odstranjevanja in zato ne rešujejo nobenega izziva, pred katerim stojimo na globalni ravni: plenjenje naravnih virov, izguba biotske raznovrstnosti, onesnaževanje morij in kopnega ter podnebne spremembe. Pridobijo sicer nekaj energije, a je lahko s preprečevanjem nastajanja, ponovno uporabo in recikliranjem odpadkov prihranimo neprimerno več, ob enem pa rešujemo še vse prej naštete probleme.« Za sežigalnice je zanimiva predvsem plastika, Oblakova pa poudarja, da »s tem ohranjajo nekritično uporabo različnih vrst plastike, ki jo je pozneje težko ločevati in reciklirati.

Rešitev je v tem, da plastična industrija na eni strani zagotovi premišljeno uporabo zgolj nekaj vrst tega materiala. Na drugi pa, da zagotovi ločeno zbiranje in recikliranje. Skratka, da prevzame organizacijsko in finančno odgovornost za onesnaževanje, ki jo povzroča na globalni ravni in je v zadnjih letih dosegla že kar katastrofalne razsežnosti. Dokler bodo sežigalnice svoj posel promovirale kot hitro rešitev problema, se takšen premik seveda ne bo zgodil.«

V Sloveniji smo pri ločevanju med boljšimi

Slovenija je sicer v vrhu pri ločevanju odpadkov, ampak kot pravi dr. Vovkova, je to osnova, zdaj moramo pogledati na drugo stran, kjer smo še v velikem zaostanku: »Imamo premalo najnovejših tehnologij, ki bi omogočale snovno predelavo, bojimo se neznanega. Ne zavedamo se, da je to priložnost in ne problem, saj so viri omejeni. Izvažanje surovin pomeni odrekanje zelenim delovnim mestom v naši državi. Zadnjih dvajset let smo celo pozabili na popravila, saj so tuje trgovske verige s poceni in nekakovostnimi izdelki dosegle pri ljudeh občutek, da se ničesar več ne splača popraviti. Zato v Sloveniji poteka projekt ‘3R kot način življenja’, ki ga izvaja Okoljsko raziskovalni zavod ob podpori Ministrstva za okolje in prostor z namenom promocije popravil in ponovne uporabe za manj odpadkov in varčevanje z viri, tudi finančnimi.«

Oblakova ocenjuje, da so odpadki v Sloveniji tako na ravni posameznika kot na nacionalni ravni kar vidna okoljska tema: »Malce slabše je na lokalni ravni, kjer se občine – razen nekaterih izjem – z njimi ne ukvarjajo in to dostikrat prepustijo komunalnim službam. Če pa se primerjamo z drugimi državami, je naš odnos v zadnjih desetih letih postal med boljšimi, kar dokazujejo tudi rezultati. V mnogih državah ne poznajo takšnega ločenega zbiranja kot pri nas.

Društvo Ekologi brez meja je nacionalna organizacija Zero Waste za Slovenijo ter ustanovni in aktivni član mreže Zero Waste Europe. Izvaja različne aktivnosti, usmerjene v preprečevanje, ponovno uporabo in recikliranje komunalnih odpadkov na evropski, nacionalni in lokalni ravni. Vzpostavlja in povezuje mrežo občin na poti do cilja »brez odpadkov« ter jim ponuja strokovno pomoč. Sodeluje pri uvajanju koncepta na področju prireditev, hotelov in restavracij ter si prizadeva za to, da bi čim manj hrane končalo v odpadkih.

Seveda pa so po drugi strani države, regije in občine, ki dosegajo bistveno boljše rezultate, kot jih dosegamo mi.« Pri tem pa izpostavlja, da čeprav smo na tem področju eni izmed najboljših, to ne pomeni, da bi morali sedeti na lovorikah: »Zavedati bi se morali, da je to zgolj prvi korak, bistvo reševanja problemov pa je drugje. Za ločeno zbrane materiale je treba zagotoviti tudi recikliranje. Če vzameva na primer kuhinjske odpadke, imamo vrsto zakonodajnih in organizacijskih ovir. Najprej je ta, da imamo izjemno stroge pogoje za uporabo komposta v kmetijstvu. To je v razmerah, kjer okoljska inšpekcija deluje zelo neučinkovito, lahko celo dobro. Ampak to seveda ni rešitev, saj na drugi strani izgubljamo dragocene naravne vire, kot sta fosfor in dušik.

Biološki odpadki iz restavracij morajo obvezno k specializiranim zbiralcem, ki pa jih večinoma oddajo v anaerobno predelavo. S čemer spet načeloma ne bi bilo nič narobe, če bi pregnito blato iz tega postopka kompostirali in uporabljali v kmetijstvu, ampak ga ne. Mislim, da nam predvsem manjka pogum za urejanje in spodbujanje zapiranja snovnih krogov, po drugi strani pa odločnost za učinkovit nadzor, ki bi preprečeval zlorabe. Brez obojega pa se bomo težko premaknili naprej.«

Lahko postanemo družba brez odpadkov?

Mednarodna zveza Zero Waste (Zero Waste International Alliance) je sprejela prvo definicijo cilja »brez odpadkov«, ki jo Zero Waste Slovenija navaja tako: »Zero Waste je etičen, ekonomski, učinkovit in vizionarski cilj, ki vodi družbo v spremembo življenjskega stila in navad ter k posnemanju trajnostnih naravnih ciklov, kjer so vsi odpadni materiali surovina za nekoga drugega. Zero Waste pomeni oblikovanje in upravljanje izdelkov in procesov tako, da se zmanjša volumen in toksičnost odpadkov, ohranja ter predela vse materiale in se jih ne sežiga ali odlaga. Implementacija Zero Waste bo preprečila vsakršne izpuste v zemljo, vodo ali zrak, ki bi lahko ogrozili zdravje ekosistemov, ljudi, živali ali planeta.«

Oblakova na vprašanje, kako realen je takšen cilj in ali lahko dejansko nekoč postanemo takšna družba, odgovarja: »Če v to ne bi verjela, ne bi delala tega, kar delam. Sem pa tudi prepričana, da drugega izhoda preprosto nimamo. Vse pogosteje se že zaletavamo v skrajne meje naravnih virov, podnebne spremembe se dogajajo vedno hitreje, v morjih je več plastike kot planktona. Zanima me predvsem to, kaj se bo še moralo zgoditi, da se bomo streznili, se prenehali izogibati problemom in začeli odločno uvajati rešitve.«

Takšno sporočilo pa nosi tudi kava, ki si jo privoščite ob obisku Repair Caféja. Natočite si jo namreč v čisto običajno keramično skodelico, ki si jo izberete med skodelicami, ki so jih tja prinesli drugi obiskovalci, in jo potem odnesete s seboj domov. Za spomin in kot simbol trajnostne uporabe izdelkov, s čimer se lahko prav vsak izmed nas upre potrošniški usmerjenosti in novodobni kulturi odvrzi stran, ki smo ji žal še vedno prepogosto priča.