Driska pri psih so precej pogost pojav in zagotovo se je že vsak lastnik kdaj srečal s to težavo. Nas pa ob tem nemalokrat pograbi panika, še zlasti če je driski primešana kri. Ali je driska pri psu nevarna, zakaj do nje prihaja in kako mu lahko pomagamo sami?

Blato je ogledalo stanja črevesa

Veliko lastnikov psov, ki svojemu kosmatincu sami pripravljamo hrano, redno spremljamo njegovo blato. V očeh drugih lahko izpademo že praktično čudaški, ko si od blizu ogledujemo njegovo obliko in teksturo. Najbolj zagreti ga celo damo na manjše kose, da preverimo morebitno prisotnost glist in njihovih jajčec. Tako kot so oči ogledalo duše, je blato ogledalo stanja črevesja. Lepo oblikovan in čvrst kakec je tisto, kar nas razveseli. Takrat vemo, da naš kuža hrano, ki mu jo dajemo, dobro prenaša in da njegovo črevo deluje tako, kot mora.

Če kakec redno spremljamo, hitro opazimo morebitna odstopanja. Medtem ko je ena skrajnost driska, je druga zaprtje. Ta se kaže tako, da se pes na vse kriplje trudi, pa nič ne iztisne ali pa iz črevesja spravi le manjšo količino zasušenega blata, ovitega s sluzjo. Če se zaprtost pojavi potem, ko se je najedel kosti, lahko gre za povsem normalen proces. Kosti namreč blato zelo izsušijo in zato zapirajo. Sama to ublažim tako, da obroku s kostmi vedno dodam kos surovih jeter in blato je spet takšno, kot mora biti.

Za pojavom driske pri psu se skriva vrsta možnih vzrokov, med drugimi:

• vrsta hrane,
• alergija ali intoleranca,
• porušena črevesna flora,
• glivice oziroma drugi notranji paraziti (gliste, trakulje …).

Kaj povzroča drisko pri psih?

Tako kot so za zaprtje lahko vzrok kosti, lahko tudi drisko povzroča določena vrsta hrane. Takšen primer so jetra, in če jih psu damo naenkrat v večji količini, se driski skoraj ne moremo izogniti. Podobno deluje večina notranjih organov (ledvica, vranica …), zato jih psu vedno hranimo v manjši količini, le kot dopolnilo k obroku. Blato mehčajo tudi vsa mastna živila, kar v pasjem svetu pomeni mastno meso, obrezki maščobe, kostni mozeg, tudi razna rastlinska olja, če jih dodajamo. Kaj pa če pes jé samo brikete in dobi drisko? Če smo brikete ravno menjali in preizkušamo nove, je driska lahko normalen pojav.

Organizem in predvsem črevesna flora se morata namreč prilagoditi na novo hrano in to običajno traja nekaj dni. Tako ob spremembi hrane nikar ne obupajmo že prvi dan, ko se pojavi driska. S hranjenjem lahko mirno nadaljujemo naslednje tri dni in opazujemo blato. V tem času naj bi se črevesna flora že prilagodila in blato naj bi počasi postajalo vedno kompaktnejše. Če do tega ne pride, psu testirani briketi očitno ne ustrezajo in treba bo poiskati nove.

Intoleranca ali alergija?

Da določena hrana psu ne ustreza, pomeni, da jo slabše prebavlja (intoleranca) ali pa mu celo sproži alergični odziv. Razlika med intoleranco in alergijo je precejšnja. Pri intoleranci imamo opraviti z nepopolno prebavo, kar pomeni, da del hrane ostane neprebavljen.

Te večje molekule se ne morejo vsrkati v kri prek črevesne stene in zato zastajajo v lumnu črevesja. Tam se jih lotijo črevesne bakterije, prihaja do gnitja in vretja in posledične driske. V primerjavi z intoleranco je pri alergiji vključen tudi imunski sistem. Ta se pretirano odzove na neko snov, ki sicer pri zdravem organizmu ne bi sprožila takšne burne reakcije. To se lahko zgodi že v samem črevesju, kjer so prisotne številne celice imunskega sistema, ki budno spremljajo vsebino znotraj lumna.

Pri porušeni črevesni flori pa črevesna stena postane prepustnejša in v kri lahko zaidejo tudi večje molekule. Te za organizem pomenijo tujek in sproži se alergijski odziv celotnega organizma. Alergeni v hrani za pse so zelo različni. Lahko so to žita, različne vrste mesa ali pa konzervansi, ojačevalci okusa in drugi dodatki v briketih. Da se boste povsem prepričali, kaj je tisto, kar pri vašem psu povzroča alergijo, je treba narediti teste. Vendar običajno niti to ni dovolj. Glede na primere iz moje prakse mi postaja čedalje jasneje, da je alergija le posledica in da se zanjo skriva drug vzrok.

Porušena črevesna flora

Eden izmed njih je zagotovo porušena črevesna flora. V pasjem organizmu, tako kot v človeškem, najdemo številne koristne bakterije. Teh je največ v debelem črevesju. Medtem ko v tankem črevesu poteka kemična prebava s prebavnimi encimi, v debelem črevesu to nalogo prevzamejo bakterije. Tam pridno razgrajujejo predvsem slabše prebavljive snovi (vlaknine, kite …) in večje molekule, ki se niso uspele razgraditi v tankem črevesju.

Vrsta hrane, ki pride v debelo črevo, pomembno vpliva na to, katere bakterije se bodo množile. Pri ljudeh to potrjujejo številne znanstvene študije. Tako je razlika med vegetarijanci in pretežnimi mesojedci očitna. Razvijemo pač tisto vrsto bakterij, ki jih hranimo.

Psi so po svoji anatomiji sicer še vedno mesojedci, so se pa v vseh teh stoletjih bivanja z nami prilagodili tudi na našo hrano. Prilagodili se niso oni, ampak njihove bakterije in pa seveda njihovi prebavni encimi. Kljub vsemu pa je bila do današnjih dni evolucija le prekratka in tako še vedno najboljše prebavljajo meso. Surova žita in surova zelenjava so zanje slabše prebavljiva in prepogosto pristanejo neprebavljena v debelem črevesju. Tam postanejo hrana za potencialno škodljive bakterije in rezultat je lahko driska z vnetjem. Zato moramo pri žitih in zelenjavi psu pomagati pri prebavi in sicer tako, da jih skuhamo in zmečkamo v pire, predvsem pa dodajamo v manjši količini. Brikete z visokim deležem žit prav zaradi tega toplo odsvetujem, še zlasti ker so žita briketom pogosto primešana v surovi obliki, kot žitna moka.

Črevesne flore ne ruši samo nepravilna prehrana. Krivci za ta so tudi nekatera zdravila in stres. Po eni sami kuri z antibiotikom je potrebnih kar šest mesecev, da se v črevesju ponovno vzpostavi prvotno ravnovesje. Antibiotik ne uniči samo škodljivih bakterij, ampak tudi večji del koristnih, ki se morajo potem ponovno naseliti. Na drugi strani stres deluje tako, da naredi črevesno steno prepustnejšo za večje molekule, ki se izmuznejo v kri in lahko sprožijo alergijo oziroma druge motnje v delovanju imunskega sistema. Sicer bi na prvi pogled rekli, da psi pa že ne morejo biti v stresu, vendar lahko iz lastnih izkušenj potrdim, da je tega vedno več. Že intenzivni treningi šolanja ali naporne pasje razstave zahtevajo svoj davek. Poleg tega pa nase vlečejo še vsa naša čustvena stanja in če smo v stresu mi, bo v stresu tudi naš kuža.

Nezaželeni prebivalci in paraziti v črevesju

Ko porušena črevesna flora in imunski sistem ne delujeta več optimalno, so vrata odprta tudi za druge neželene prebivalce črevesja. Med njimi so vsem dobro poznane glivice, ki samo budno čakajo in hitro izkoristijo vsako prosto mesto, ki se pojavi v črevesni steni. Po kuri z antibiotikom je takšnih prostih mest precej, zato je zelo pomembno, da jih zapolnimo s koristnimi bakterijami. Dajanje probiotikov, ko se pri kužku zaključi terapija z antibiotiki, je tako ne samo zelo koristno, ampak nujno potrebno.

Podobno kot glivice na prosta mesta prežijo tudi paraziti. Še zlasti tisti, ki poleg črevesne vsebine za svoj razvoj potrebujejo tudi gostiteljevo kri. Takšni se prisesajo na črevesno steno in počasi srkajo kri, z njo pa tudi vse koristne snovi, ki so v njej raztopljene. Dokler so v črevesju kužka prisotni le posamezni paraziti, tega pogosto niti ne opazimo. Narava parazitov je namreč taka, da za svoj razvoj nujno potrebujejo gostitelja in zato jim niti ni v interesu, da bi ga tako ali drugače onesposobili. Povsem izčrpan gostitelj jim prav nič ne koristi, zato so se z njim naučili sobivati.

Težava nastane, kadar je kužek že v osnovi šibkejšega zdravstvenega stanja. Njegov imunski sistem in bakterije v črevesju ne zmorejo uravnavati števila notranjih parazitov in ti se začnejo prekomerno množiti. Takšno močnejšo okužbo hitro opazimo tudi lastniki, saj pes hujša kljub temu, da normalno jé, dlaka je žimasta in nesvetleča, pes je lahko slabokrven in pojavi se driska. V takšni driski ali slabše oblikovanem blatu pogosto opazimo parazite ali njihova jajčeca in takrat vemo, da je čas, da ukrepamo.

Kako ukrepati, če ima moj pes drisko?

Najprej naj vas malo pomirim, driska kot taka skoraj nikoli ni razlog za preplah. Večina drisk, če seveda ni v ozadju kakšna trdovratna, močna okužba s paraziti ali alergija, v nekaj dneh izzveni sama od sebe. Dober pokazatelj, da ni razloga za skrb, je ta, da je pes kljub driski še vedno ješč in živahen. Največkrat se ustrašimo, ko je driski primešana tudi kri, vendar je to lahko povsem normalen pojav, ki drisko spremlja. Ko namreč pride do vnetja v črevesju, je pogosto poškodovana tudi črevesna sluznica ali pa zaradi močnega iztoka tekočega blata, ko se pes napne, popokajo kapilare v črevesni steni. S pojenjajem vnetja se zacelijo tudi poškodbe in v nekaj dneh ne vidimo več krvi v blatu.

Domača recepta pri driski

Dobra domača recepta za drisko sta razkuhana buča in seme indijskega trpotca. Oboje deluje tako, da naredi blato kompaktnejše in omili drisko. Poleg tega je pomembno, da pes veliko pije, da nadomesti izgubljeno tekočino. Še boljše je, da mu v vodo dodamo glino in mu tako pomagamo povrniti z drisko izgubljene minerale. Predvsem pa ga za čas driske hranimo z lahko prebavljivo in preprosto hrano. Najbolje samo z eno vrsto mesa, medtem ko bi kombinacijo več vrst zelenjave in žit raje v času trajanja driske izpustila, da črevesju ne naložimo dodatnega dela s prebavo.

Če psa hranimo s surovim mesom, ga v času driske na hitro pokuhamo, da uničimo večji del bakterij, ki bi sicer lahko dodatno otežile zdravljenje. Če se driska po treh dneh ne umiri in je še vedno enako tekoča in s primesjo krvi, pa je čas za obisk veterinarja. Ali se boste na tem mestu odločili za obisk klasičnega veterinarja ali »alternativca« (bioresonanca ali akupunktura sta recimo zelo uspešni metodi pri zdravljenju drisk) je povsem vaša izbira. Pomembno je, da v tej fazi rešitev poiščeta skupaj s strokovnjakom in da bo vaš kuža spet zadovoljen in s čvrstim kakcem.