V društvu Reks in Mila, ki smo ga tokrat obiskali, je vedno pestro. Skoraj ne mine dan, ko ne bi prejeli kakšnega klica na pomoč. Naj si bodo zapuščene živali, zavržene ob cesti ali v gozdu, ali pa tiste, za katere lastniki preprosto niso mogli več skrbeti, vsem poskušajo pomagati, nam pove Mojca Furlan, ustanoviteljica društva Reks in Mila. Pravi pa, da brez najtesnejših kolegov – Jolande, Predraga, Darje in Robetra, s katerimi res predano skrbijo za živali, neglede na letni čas, vreme, praznike, kadar je potrebno tudi zvečer ali ponoči, ne bi mogli spreminjati stvari na bolje. Vztrajati v teh zgodbah zahteva potrpežjivost, predanost, pozitivno energijo in dobre živce.


Mojca Furlan, ustanoviteljica društva Reks in Mila
Mojca Furlan, ustanoviteljica društva Reks in Mila

Ste ustanoviteljica društva za varovanje okolja in pomoč živalim v stiski Reks in Mila. Kaj je bil povod za ustanovitev društva in aktivno sodelovanje pri reševanju problematike zapuščenih in zavrženih živali?

Ob začetku svoje poklicne poti poučevanja sem imela že kar takoj izjemno lepo priložnost štiriletnega izobraževanja v tujini na temo Health Promoting Schools, kjer je bila ekologija zelo močno zastopana, tudi novi načini aktivnih učnih slogov in delo na terenu. Tako je narava kar takoj prišla v ospredje mojega poklicnega delovanja. Malo več kot dvajset let sem bila močno aktivna na področju trajnostnega razvoja, varovanja okolja, predvsem na polju izobraževanja, izvajanja seminarjev za učitelje in ravnatelje, izvajanja taborov v naravi za učence. Prav svet domačih živali sem od blizu spoznala pred nekaj leti naključno, bila sem mentorica mladim raziskovalcem. Pojavila se je naloga o zapuščenih živalih. Razmere pri nas so me presunile. Videla sem možnosti, kako izboljšati razmere za živali, pa se je začelo »zares«. Najprej spontano, potem z izoblikovanimi cilji. Zdaj je to način življenja, drugače ne gre.

Koliko živali je trenutno v vaši oskrbi tako doma, v zavetiščih kot tudi na terenu?

Naša mini skupina petih ljudi skrbi za hrano in redno oskrbo za 150 mačk in 7 starih kužkov. Trije smo redno na terenu. Začelo se je z manjšim številom in pomočjo na domu raznim starim ljudem, bolnim in ostarelim, ki imajo radi živali, vendar sami ne zmorejo skrbeti zanje. Zdaj živali hranimo na terenu na 12 lokacijah v občini Medvode, v Vodicah, v Ljubljani v Zalogu in še sproti. Muce nameščamo ter jim iščemo odgovorne lastnike in varne domove. Vse na bazi prostovoljstva, po več ur dnevno vsak dan.

Vsak dan prostovoljci odnesejo hrano na veliko različnih lokacij.

Skrbite tudi za živali, za katere lastniki zaradi takšnih in drugačnih razlogov niso več mogli skrbeti?

Ogromno je živali in ljudi, ki iz različnih razlogov potrebujejo pomoč. Nekateri jo hvaležno sprejmejo, celo prosijo zanjo, drugi pa raje stradajo svoje živali, jih hranijo z mlekom in miškami, pse pa imajo na verigi vse življenje. Zelo žalostno. To razmišljanje moramo s skupnimi močmi spremeniti. Pes je družabno bitje, ne more samevati v boksu in na verigi. Potrebuje stike z ljudmi, prav tako mačka, kljub mišljenju, da so samozadostne. Imamo vsakodnevne dokaze, da ni tako.


Katere so največje ovire, s katerimi se soočate pri vsakodnevni pomoči živalim?

Uf, to je težka tema, posebno za december. Čeprav je ta mesec tako lep, očarljiv in vesel, je za živali žalosten zaradi mraza in metanja pirotehnike. Za divje živali je celo usoden, zaradi šoka in stresa lahko celo umrejo. STOP petardam in raketam, saj poleg hrupa zrak tudi onesnažujejo s strupenimi nanodelci, ki s krvjo pridejo v naš organizem.

Premalo ostra zakonodaja, podhranjenost na inšpektoratu, nerazgledanost in pomanjkljivo poznavanje potreb živali ljudi so velike ovire. Tudi pomanjkanje empatije do živih bitij. A sreča je na strani pogumnih! Gremo dalje!

Kako poteka vaš dan in kako poleg zasebnega življenja usklajujete tudi vse aktivnosti društva?

Če hočeš biti učinkovit, prostovoljstvo postane način življenja. To ni interesni krožek, da se ga udeležiš po urniku enkrat, dvakrat na teden, niti ni zbiranje znamk, da se tega lotiš, ko te zasrbijo prsti ali ko ravno imaš nekaj prostega časa. Gre za vsakodnevno redno delo, živali jedo vsak dan, hrano je treba priskrbeti, pripraviti, razdeliti, razvoziti, posodo pomiti sproti, pospraviti je treba vsaj nekajkrat na teden ali tudi vsak dan. Kadar je prisotna bolezen, je intenzivnost še toliko večja in še bolj skrbna. Prevoze do veterinarske klinike je treba izvesti ne glede na službo in delo doma. Ponoči vsak mesec napišem 4–5 člankov za ozaveščanje ljudi s tematiko odgovornega lastništva in potreb živali ter okoljevarstveno tematiko. Moja ekipa je izjemno garaška, nas je pa žal premalo. 

Kljub natrpanemu urniku in včasih težkim zgodbam pa verjetno dejstvo, da ste velikemu številu uspeli pomagati, vseeno odtehta ves vložen napor?

Z ekipo, s katero delamo skupaj, smo našli domove veliko živalim. Ponosni smo, da smo jih mnogo ozdravili, da bolnih, pozitivnih in starih nismo nikoli uspavali. Vedno smo toliko časa iskali rešitev, da je šlo. Je pa res vedno teže najti domove, sploh za invalidne živalce. Lepo je, ko veš, da si se potrudil in s svojim delom izboljšal pogoje za življenje ranljivi skupini, saj živali ne morejo poskrbeti zase, kot v večini lahko ljudje. Je pa garanje, tu ni dileme.


V društvu Reks in Mila so najbolj veseli, ko živalim uspejo najti topel in varen dom

Ima občina, v kateri delujete, dovolj posluha za problematiko zapuščenih živali? Kako vam priskočijo na pomoč?

Menim, da je občina Medvode lahko zgled vsem drugim slovenskim občinam, kako povezava prostovoljcev z občinskim delovanjem lahko naredi velike korake za dobrobit živali. Z županom, gospodom Nejcem Smoletom, smo se povezali pred štirimi leti in odlično sodelujemo. Brez njihove podpore v akciji sterilizacij za mačke in pse ne bi mogli tako veliko narediti za živali. Tudi veterinarska ambulanta Tristokosmatih z dr. Iris Selan in njeno ekipo je del te lepe in uspešne zgodbe. Naše živali namestijo (če je potrebno) za kak dan ter jih vedno strokovno in prijazno obravnavajo. Za občane naše občine je prispevek za sterilizacijo/kastracijo le 20 evrov, tako da res ni razloga, da ne bi poskrbeli za svoje živali, kot je treba.

Ali menite, da je v Sloveniji dovolj narejenega na področju izobraževanja tako otrok kot odraslih o problematikah, povezanih z živalmi?

V šolstvu delam trideset let, zato učne načrte zelo dobro poznam. Trajnostni razvoj, razvijanje empatije do živali ter znanja o potrebah živali v njem niso zastopani. V praksi mora človek sam poskrbeti, da si priskrbi ta znanja. Upam, da bo naša šola enkrat le začela učiti za življenje.

Ukvarjate se tudi z izobraževanjem otrok v šolah.

Naše učiteljice prostovoljke izvajajo/-mo delavnice in vikend tabore za otroke, ki so brezplačni. Pišemo izobraževalne članke v reviji Moj planet, ki jo toplo priporočam vsem osnovnošolcem. Ogromno koristnih informacij in čudovite fotografije, mnogo živali tudi iz naših krajev. Vabim učiteljice, da se mi oglasijo, imam ogromno uporabnih dobrih materialov. Izdelala sem zloženke o mačkah, kužkih in ježkih, ki so tudi zaščitena živalska vrsta.

V mrzlih zimskih mesecih so zunanje mačke še bolj odvisne od naše pomoči.

Tukaj je december, čas praznikov in obdarovanja. Sta pes ali mačka primerno darilo?

Sta, če se doma predhodno dogovorimo, kako bomo za novega družinskega člana odgovorno poskrbeli tudi v času počitnic, dopustov, v vsakodnevni rutini. Presenečenja pa odsvetujem. 


Kako lahko naši bralci pomagajo društvom, kot je Reks in Mila?

Najprej naj vsak pogleda okoli sebe in poskrbi za kakšno zavrženo ali zanemarjeno žival, ki živi v bližini. To je že veliko. Naši skupini lahko pomagate z donacijami hrane, peska, odej, rjuh, ki jih zbiramo v vozičkih, kar piše na naši Facebook strani. Zelo veseli bomo pomoči na 1919 z besedo ReksMila5. Odstopite nam lahko 0,5 % dohodnine, ki je namenjen društvom v javnem interesu. Vsak cent gre za živali. Dajemo ogromno svojega denarja. Na mesec samo za hrano porabimo več kot 1000 evrov. Nimamo nobenih rednih donacij. Štiri leta smo se obdržali sami. 

Se lahko prijavijo tudi kot prostovoljci, če bi želeli pomagati na terenu? Kakšen je postopek?

Za prostovoljstvo se ljudje premalo odločajo, saj za sabo potegne kar precej predanosti in trdega dela. Vesela bom, če se ljudje, ki zmorejo pomagati, oglasijo po telefonu ali prek naše Facebook strani. Če je teren pretežak (kar tudi je), pa imamo delo tudi prek Facebooka in drugo administracijo. 

Vsi državljani lahko konec leta 0,5 % dohodnine namenimo za dobrodelne namene, sicer ta denar vzame država zase. Tudi v društvu Reks in Mila boste veseli vsake donacije. Kakšen je postopek za to?

0,5% dohodnine lahko oddate kar prek eDavkov, potrebujete le davčno številko društva (49832166), vlogo pa oddate prek obrazca (Doh_Don). Lahko pa si natisnete dokument v PDF-obliki in ga pošljete na naslov društva. 

Kakšna praznična misel za konec ali morda za nov začetek v letu 2019?

»Bodi sprememba, ki si jo želiš v svetu.« Misel je izrekel modri Mahatma Gandhi, mislim, da pove čisto vse.


Vsem bralcem želim veliko zdravja in prostega časa, da bomo lahko uživali v naravi ter jo občudovali in ohranili za naše otroke, vnuke, zanamce.

Če ne morete drugače, lahko pomagate tudi tako, da delite članek naprej s prijatelji na družbenih omrežjih!

VEČ VSEBIN: